Redakcija: 02:33, 3. november 2010 uredi Tanja (pogovor \| prispevki) 1.802 urejanji Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 02:43, 3. november 2010 uredi razveljavi Tanja (pogovor \| prispevki) 1.802 urejanji Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 14: Bridko je zaječala pod pretežkim bremenom, zahropela burneje, zagrgrala in v hipu ji je zaplesalo ter se stemnilo pred očmi. Opotekla se je dva, tri korake, nato pa sta ji nogi omahnili, zdrsnili in pahnilo jo je s tako silo, da je padla zviška z licem v polzamrzli, visoki sneg. Šibko in zgrbljeno telo je zatrepetalo, vzdrhtelo v debeli, mrzli plasti in z obupnim naporom so se jele gibati premrle roke ter grebsti in kopati izpred obličja dušeče kepe ... Po dolgih, brezuspešnih poskusih se je sklonila vendar toliko kvišku, da se je nagnil in prevalil koš z upornim bremenom napol v stran in da je mogla izvleči izpod naramnic desnico ... Skoro si je oprostila tudi levico in se dvignila na noge. Tiščalo in dušilo jo je neznosno v bolnih, izsušenih prsih in posilil jo je suh, dolgotrajen kašelj ... Vrstica 20: Ko si je površno odtrkala in odbrisala prijemke snega z zakrpane obleke, se je oprla trudno ob ležeči koš in se zazrla z motnim pogledom v smer snežene gazi, ki je padala lahno navzdol ter se izgubljala v gosti, sivi megli. Ah, tam doli ... tam doli že prihaja pred hišni prag njena mati, — o ne! — mačeha njena neusmiljena, kruta — z jeznimi, sovražnimi pogledi, stiska pesti in kolne z grozečimi kletvami njo, ki ne more prinesti nocoj domov drv iz gozda, ker je tako slaba in bolna kot še nikoli. Zaman je prosila s solzami v očeh trdosrčnico, da ji dovoli ostati vsaj nocoj doma, zaman ji tožila svojo bol in slabost. Morala je vseeno od doma s košem na rami, ker sicer bi jo bila brezsrčnica surovo osuvala ter jo napadla s silo. »Grda lažnivka! Lena hinavka!« ji je že bila zabrusila v obraz in že je srdito grozila s pestmi. O, kot železen bat je njena pest in brezobzirno in nevzdržno bijejo njeni udarci v obraz, v prsi ... kamorkoli. Veliko dni ne minejo bolečine. A če v svoji slepi togoti pograbi še za trdo palico, metlo, burklje, poleno, tedaj pa navadno ne more vzdržati; zavrti se ji in stemni pred očmi ter omahne in se zgrudi v nezavest. In njene šibke moči se tem teže in tem počasneje vračajo v nje slabotno, hirajoče telo. In sedaj? ... Gorje, gorje, če se sedaj vrne domov brez drv! Nocoj pograbi najmanj za poleno in nad vse kruto jo obdelajo ljuti udarci! ... In zaužiti ne bi smela večerje, o, niti onega bornega, nezabeljenega soka ne, ki se kuha vedno in vedno le za sultana, onega črnega, lenega psa, in zanjo. Klečati bi morala v kotu nepremično, brez prestanka ter slišati, ah — poslušati trde kletve in zabavljice zlobne mačehe, dokler je ne zapodi iz tople hiše spat v mrzli hlev na trhlo, razbito posteljo brez tople odeje tam v kotu poleg nemirne sivke in blizu razpokanih vrat. Hudo je trpeti pod trdimi udarci, ki vcepljajo skeleče bolečine, da ne more, vsa trudna od dela, zaspati pozno v noč in da ji čez dan venomer omagujejo slabotni udi pri napornem delu, — težko je hirati ob tolikrat neutešenem gladu, — bridko zmrzovati v mrzlem hlevu, če ni in ni gorke odeje; toda hujše, težje, bridkejše nego vse trpljenje života so globoke rane, ki jih vcepljajo v njeno dušo brezsramne, trde in surove besede, ki blatijo njeno ubogo rajno majko, da bi oskrunile nje čisti in sveti spomin. O, tedaj pa ji privro za drugo trpljenje že izplakane in zatrte solze na bledo, upadlo lice in tedaj zaihti krčevito in ihti, ihti ... Ah, majka, mamica bedna, brezmejno ljubljena, edina! Ti sladko bitje, ki si jo edino ljubilo na zemlji, tolažilo jo v bridkostih, čutilo ž njo! Ah, žuljave, koščene roke, ve blage, dobrotne, ki ste jo božale po licih, laseh, ji brisale solze, ji nudile radovoljno kruha, belega, dobrega v obilici. In ti lice nagubano, velo, ki si se sklanjalo sleherni večer nad njenim ležiščem, trepetaje v molitvi, ki so jo tiho šepetale ustnice, in ve nepozabne, ljubeznipolne, mile oči, ki ste plakale tolikrat nad njo in se le malokdaj vzradovale v bolestnem nasmehu! ... Ah, ni te več ... mrtva, mrtva si, majka! V oni že davno minoli pomladi pred nje prihodom v sedanjo domačijo so že cvetle tam daleč, daleč sredi mestnega pokopališča pri Sv. Krištofu bele marjetice med zelenimi bilkami na tvojem grobu. Globoko in nevzdramno počiva zdaj tvoje truplo v črni prsti božjega vrta, — toda tvoje zlato srce je vzplamenelo, se dvignilo in se utrnilo v visoki svod svetega neba. Da, prav tedaj, ko so te položili na črni mrtvaški oder, je vstalo in živo zagorelo tvoje srce in švignilo kvišku ... Da, — videla je razločno skozi solze svojih oči ... vsa plašna ostrmela in že isti hip jo je objela vrtoglava tema, da je omahnila nezavestna tik odra po tleh. Uslišane so vroče želje in molitve, materine in njene! — Zlato srce blage rajnice se je utrnilo med zlate zvezde visokega neba, — med plameneča srca v Bogu zasnulih Zemljanov, ki v jasnih svetih nočeh, ko ne plakajo in se ne srde nebesa v neprosojnih oblakih nad grehi in zlobo sveta, — sijejo in gledajo doli na vesoljno zemljo, neprenehoma trepetajoč v nadzemski radosti, ki ji ni in ji ne bo konca na veke ... »Jerica — ubožica! Trpi brez sovraštva, brez tožbe in tvoje srce bo — plameneča zvezda! ...« Tajno, a mogočno odmevajo v srcu med trpljenjem tolikrat izdihnjene besede umirajoče roditeljice, — nepopisno tolažbo, sladko nado, neutešno koprnenje vdihujoč. »Plameneča zvezda! ...« O, da bi že prišel visoki trenotek ob koncu zemskega gorja, da bi ji že skoro na veke umrle oči v nevzdramen sen, a iz prsi ji vzplamenela svetla zvezda, v kateri je brezkončen sijaj in brezkončna radost. »Plameneča zvezda! ...« In trudne oči so se ozrle kvišku in zahrepenele skozi neprosojni zastor valujoče megle v srebrnotkano sinje nebo. Mrači se ... Tam gori nad temnejšo in temnejšo megleno plastjo se že vzigajo večni plameni nekdaj tu doli na zemlji trpečih in poniževanih. Mrači se ... Dneva luč ugasuje v večer, utrujenim od dela in trpljenja se bliža pokoj noči ... Vrstica 54: To je sveti čas, ko miruje telo in pridejo pokojno v dušo sveta čuvstva, svetle sanje, jasne misli. Sveti čas, ko zakipe toplo v nebo molitve vseh bednih in žalostnih, dokler ne zaspe v sladkem pokoju ... Zato zagore le v tem božjem času Zemljanom vidna plameneča srca v nebesnih višavah. Ah, majka, majka! Ti si bila, ki si razodevala vse blage skrivnosti o večno plamenečih srcih v tistih dolgih nočeh, ko si na smrtni postelji bedeč hirala, ... umirala. Ah, ti — ti —! ... Po daljšem presledku jo je posilil zdajci zopet jak, dušljiv kašelj in dvigniti se je morala kvišku. Ko se je nekoliko odkašljala, ji je postalo v prsih lahko, prijetno in bilo ji je, kakor da čuti v njih pomlajene, nove sile. Vrstica 62: Toda zaman je bil ves napor, vse prizadevanje; dasi znatno razbremenjen, je bil koš težak kot ogromna skala. In tudi, ko je nato izdrla in odstranila več in več klinov iz njega, ga ni mogla zadeti več na ramo. Utrujena od brezuspešnih naporov, se je naposled ječe ozrla nanj in pogledala obupno v smer snežene gazi, ki je vodila domov. »Ne morem! Ne morem! ...« Tiho je vzdihnila in onemela v bolestnem pričakovanju, bolestnem razmišljanju ... Noč prihaja, a nje še ni in ni domov z drvmi. Ko je odšla z doma proti gozdu, je še sijal skozi meglo beli dan ... Kaj neki že počenja kruta brezsrčnica?! O, besna je že brezdvomno, da nikoli tako, ... srdi se že dolgo, dolgo neizrecno nanjo, žugajoč ji skozi kuhinjske stene sem gori s pestjo, in glasno škrta z zobmi in še glasneje preklinja ... Pošle so ji bile pač vse butare doma, a množica suhih polen ji je še vedno visoko nakopičena pod hišnim napuščem. Toda s temi varčuje kot s svojimi prijaznimi besedami. Zato je morala ona danes vkljub vsem prošnjam, vkljub vsem tožbam, da je toli slabotna, da se jedva vzdrži na nogah, s košem na rami po butare sem gori ... Zakaj si jih ne spelje z vozom domov, kakor delajo vsi sosedje? Sosed stric Jože bi jih ji navozil zastonj s svojim volom, saj je njen brat! ... A tega noče, samo da mora ona, reva slabotna, bolehna, na mraz po ta težka bremena in da tem bolj trpi, trpi ... Neusmiljena žena pa, ki je močnejša nego vsaka v fari, ne dvigne sama niti praznega koša ne. Samo kuha in molze, tepe in preklinja; sicer večinoma počiva v leni brezdelici ter ob polni skledi. — Zato mora tem bolj delati ona, prezirana, zaničevana, bolna, lačna ... In v zadnjih dneh, ko neprestano in čimdalje bolj boleha, ji je izpočita sovražnica še bolj za petami nego navadno. Vedno jo očitajoč nadzoruje nje mrzki in zli pogled in tem večkrat jo zadene oster ukor, ali rezka psovka, ali kruta pretnja v odurnem vzkliku. In tem večkrat pade tudi žugajoča pest ter trdo udari, da jo tem bolj duši in bode v bolnih grudih ... »Jera!« Živo se je stresnila in plašno vzdrhtela. Ali ni bil to znani glas srepega klica?! ... »Jera!« Pozvalo je vnovič. O, resnično, to je znani odurni klic. Gorje! ... Oči so pozorno strmele navzdol proti domu v že vsenaokoli temno noč ... In v hipu se je utrnilo in vzplamenelo v medlem, krvavem svitu od tam doli. Bilo je, kakor da bi tajno grozeč pogledalo iz temine krvavožarno oko, motno vzplamtevajoč in zdajpazdaj ugasujoč za prosojno plastjo nemirno se prelivajoče megle. A to neprestano ugasujoče oko ni ugasnilo in prihajajoč kot iz daljne daljave je večalo bolj in bolj svoj nevzdržno se utrinjajoči obod. »Jera!« Zaklicalo je že od blizu. Jeknilo je prav tam izza gorečega očesa, ... da, bilo je, kakor da je vzkliknilo zdajci samo to pošastno se žareče oko. »Jera!« Vrstica 84: Zaškripali so jadrni koraki v zamrzujoči gazi, zahropeli razločno, glasno, glasneje nagli, naporni dihi in kot ogromna pogrebna sveča je zaplapolala izza tanjšega in tanjšega meglenega ovoja rezko prasketajoča, v živem žaru se utrinjajoča baklja nad — temno postavo orjaške ženske. In kot da sta zagoreli izza njenega rdečega, zabuhlega obraza dve novi plamenici v še živejšem, zlovražnem svitu, — so zablisnile znane, brezsrčno sovražeče oči. »Tu ... tu si torej! ... Ali se tako nosijo butare domov?! ... O — o, posvetim ti — vlačuga ciganska, vražja, lena, nesramna! ...« In krepka pest je surovo zadela ob lice nemo trepetajoče deklice, ki se ni genila na mestu, odrevenela v slabosti in mrazu, otopela v plašnem pričakovanju. »Ali se tako nosijo butare domov?! ...« In pest je udarila tem krepkeje ob drugo lice. »Zgani se ciganska kri! ...« In pest je udarila neusmiljeno ob hrbet in pahnila šibko dekle od koša, ob katerem je slonelo in zdelo nepremično doslej. »Hej, zgani se — in dvigni in — nesi, sicer —! ...« Deklica je polglasno zaječala in uporne noge so jedva prestregle silni sunek, da ni opotekajoč se omahnila v sneg. Obstala je nemo drgetaje na mestu. »Hej, obotavljaš se?! ...« Ta hip je tiho stopila in se nagnila h košu, otipala ob njem naramnico, ga skušala dvigniti ... Zaman. Stal je in obstal kot prikovan ob tla. »Ne morem! ...« Tajno se je izvila ta prva, plašna beseda iz sirotinih ust. »O, moreš, a nočeš — vedi, — nočeš, hinavka nesramna! In ker nočeš, — moraš! ... Pa glej, no, glej hudiča prokletega ... še niti ene cele butare ni v tem bornem košu, ... samo par klincev drobnih, ničevih štrli tu ... a drugi leže vsi raztreseni, razmetani vsenaokoli po tem prokletem snegu ... Ali so te obsedli vsi hudiči vesoljnega pekla?! Takoj mi pomaši ves, pa prav ves ta les v koš! Takoj, — takoj! ...« Razjarjena žena je zapičila drog, ki je v višini plapolal v zdajpazdaj iskre sipajočem ognju, v sneženo plast in sama prijela za koš. »Pri poštenih ljudeh se naloži do vrha, ... vedi, vedno do vrha, ... ti ciganka nepoštena, ti lenoba vseh lenob! ... Pa kako se ti zdaj to obrača zaspano in krmežljavo in brezbrižno! ... Glej no, kar ne zgane se! ... O, danes pa bo pela doma brezovka! In po nagem životu te pretepem, četudi do krvi,... da, — do krvi! ...« Z živo naglico se je sklonila naposled srdita žena sama in začela pobirati ostanke razvezanih butar ter jih nato mašila in zmašila v koš ... Vrstica 168: Neporočena je bila mati, ko je zagledala ona to nemilo luč sveta, in revi se je godilo bridko, kot se je godilo tedaj oni perici Marički, ki je stanovala v tisti predmestni koči, v kateri je umirala in umrla mamica. Priplakala je nesrečnica v sobo in padla čez njeno bolno mamico in tožila, da ji je ušel ženin čez morje, da so jo zavrgli starši, da jo zasmehujejo, psujejo ljudje, da ji ne privoščijo nobenega zaslužka več, češ, da je propadla vlačuga, ... zavržena od vseh poštenih in pravičnih, ker je rodila — nezakonsko dete. In kmalu nato je pohitela po svoje dete ter se skoro vrnila ž njim, v pleniče povitim, ga krčevito poljubljala ter ga naposled izročila njej, Jerici, da ga ziblje na rokah. Sama pa je nenadoma planila iz sobe in ni se vrnila več. Skočila je v reko in utonila, dete pa je sprejel mestni najdenški zavod, kjer je umrlo drugi dan. »Uboga Marička! Bala se je življenja in šla je raje v smrt. Tudi jaz grešnica sem hotela skočiti v reko s teboj, ko si prišla na svet in — le težko sem prepustila svoje in tvoje življenje volji božji ... « je vzdihovala tedaj mamica ... »In mamica, kje je vaš ženin, ... kje je moj oče ?! Ali je tudi — on zapustil vas?! ...« Vrstica 372: Polastila se ga je neodoljiva, strastna želja po njej in naposled je hipoma stekel k postelji in njegove ročice so krčevito prijele za vele, trepetajoče bolničine roke. »Ivanček, za Boga, ... to, ... to ni igrača! ... To je sveta podobica, — Božje srce! ... Pusti, ... pusti! —« Jerica je jeknila zdajpazdaj z bolestnim, hripavim glasom ter z obupno silo svojih slabotnih moči tiščala in branila sveti zaklad; ali brezobzirno nasilne in gibčne ročice dečkove so nenadoma prijele za rob svete podobice. »Greh, ... smrten greh storiš, če ukradeš, ... raztrgaš to srce ... Tat ... tat ... Bog te kaznuje! ... « Ivančkovi neumorno ter krčevito delujoči prsti so dosegli hipoma že pol podobice ter vlekli in naposled krepko potegnili ...

Plameneče srce: Razlika med redakcijama