Zgodovina slovenskega slovstva 4 (Glaser): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 762:
===== Stritar pesnik. =====
Stritar je velik prijatelj
stoji slavospev »Priredi«, ki ga navdušuje
<poem>
</poem>
Želi si pesnik lepe pomladi, potem pojde rad odtod (Hrepenenje
po pomladi), samo v spomladnem času bi se ne ločil rad od sveta.
Vrstica 772:
v gozdu«, »Pomlad in deklica«, »Zopet pomlad«.
Izmed treh pesnij o jeseni<ref>Zbrani
obliki in kratkem, jedrnatem zlogu; v zadnji (»Jesenske misli«) je
zlog preveč prozaičen, n. pr. Jesen, jesen je, solnce več ne greje
gorje,
izrazi ali istoznačni se preveč kupičijo.
Tudi je zabredel v tej pesni v črne misli:
<poem>
Čemu li Človek se na svet rodi,
Da kakor rosna kaplja v solncu mine?
</poem>
Splošna ljubezen ali naklonjenost do revnega
se posamezni osebi nasproti povzdigniti do najvišje stopin je, do
iskrene
ta ljubezen mu povzročuje največje veselje, pa tudi muko; prava
ljubezen je vsemogočna:
<poem>
Ljubezni gospoji vse je pokorno,
Življenje, zelenje in pisani cvet.
</poem>
Sel do drage mu je »Oblaček«, po katerem jo pozdravlja.
Ljubil je brezuspešno; v svoji velikodušnosti privošči srečo drugemu:
<POEM>
On, ki človeška srca sodi,
Ti srečna, s taboj srečen bodi
On, ki ti zanj
</poem>
Najlepši spomenik ljubezni je spletel v sonetnem vencu
»
vendar svoji ljubljenki ne reče žal besede, kajti sam si je kriv
svoje nesreče, samo v pesnih hoče razodeti svoje
ljubezni ni med ljudmi, zato v naravi išče zdravila, pa zastonj
ga torej zapušča vse, reče dragi:
<poem>
</poem>
Po »Lastovki« pozdravlja znane glave slovenskih
vedno ljubi, dasi se mu je izpremenilo lice
ljubiti domovino, ker mora prenašati toliko preziranja in trpljenja.
Nekaj so si Slovani sami krivi svoje nezgode, ker so nezložni;
zato si zapamti vsak Sloven
<poem>
Brez dela, truda, bratje, ni uspeha.
</poem>
Torej:
<poem>
Na dan, Slovan! Slovanska ti mladina!
Najlepše delo čaka te: na dan!
</poem>
Do slovenske mladine se obrača, proseč jo, naj goji bratoljubje trdno je pesnik prepričan, da bo prihodnjost ugodna Slovanom.
Ko so Slovani, stokajoči pod turškim jarmom, začeli se osvobajati in jim je vsak pošten človekoljub želel ugodnega uspeha, je
Stritar na novo obudil svoj „<i>Zvon</i>" in se je pridružil onim pesnikom,
ki so v navdušenih umotvorih opevali slavne čine hrabrih Hercegovcev, Bošnjakov in Bolgarov; zložil je Stritar venec krasnih
pesnij z naslovom „<i>Raja</i>"; izmed teh se odlikujeta »Junak in
lastovka« ter »Prisega«; pesni »Srbiji«, »Junakova smrt«, »Stara
realnosti, da nas spominjajo Vereščaginovih slik. »Stare Bolgarke«
nas spominjajo Krilanove slike iz bolgarskega bojišča. »Bojna pesen«
pa je pregostobesedna
se pripisujejo vojaku misli, ki jih ne
Boji na balkanskem polotoku so tudi predmet naslednjim pesnim:
»Pesem srbskega slepca«, »Srbiji«, »Mir«, »Na Silvestrov večer
1877«. To priliko porablja pesnik, da se obrača k mladini s temi
izpodbujevalnimi besedami
<poem>
v prihodnjost se oziraj, ti mladina,
Naš čas mineva, bliža
Nad vse ti sveta bodi domovina
Za nje pravice boja se ne boj!
Um naj povsod dejanje tvoje vodi.
Vodnik pa umu blago srce bodi!
</poem>
Stritar je največji častilec Prešerna in je o njegovih pesnih
napisal v Jurčič-Stritarjevi izdaji najtemeljitejšo oceno Prešernovih
poezij
živeje začeli zanimati za svojega največjega pesnika.
domu
v Vrbi 15. septembra 1872". Izmed teh dveh se odlikuje prva po
lepih mislih in jedrnatih besedah. V drugi pesni ne ugaja spomin
na prepir, da
grene somišljenikom slavnostne trenotke, nasprotnikov pa ne
in Preširen"<ref>Zvon 1877.</ref>; ta dokazuje staro resnico, da se imajo veliki pesniki
bojevati z bridkimi nezgodami v življenju, da je njih pot skozi življenje trnjeva, a — slavna.
Druge vrste pesni so „Preširnov god v ,Eliziji
tam na „unem sveti" našega prvaka Vodnik, Trubar, Cojz, Linhart,
Čop, Kopitar, Metelko, pridejo pa tudi Homer, Goethe in Petrarka
izkazovat mu zasluženo slavo.
„Ta nebeški pevec, ki je prišel med svoje, pa oni ga niso
poznali, bil mi je, kakor veš, vedno zvest tovariš, rekel bi, od mojih
otročjih let do današnjega dne." (Zorin.)
Ob neki drugi priliki je omenil Stritar, da mu rojaki redko
kedaj dajo priliko, da bi jih hvalil, vendar je zložil dvema visokospoštovanima rojakoma v spomin pesni, namreč Janežiču, katerega
je visoko čislal radi skromnega, tihega dela, in Jurčiču, o katerem
poje:
<poem>
Tvoj duh nam stvaril je podobe jasne;
Kedo jih med Slovenci ne pozna
In
</poem>
V ^^Punajskih elegijah'' šiba slabosti v narodnem življenju
svojih rojakov obžalujoč, da marsikateri nadobuden slovenski mla-
| |||