Zgodovina slovenskega slovstva 4 (Glaser): Razlika med redakcijama

===== Stritar estetik. =====
 
<b>Literarni pogovori</b>. Glasi po preosnovi slovenske pisave
so se začeli javljati uže v Bleivv^eisoviBleiweisovi dobidôbi. I. Trdina,<ref>Prvikrat *)v Levstik,slovenskem slovstvu je zahteval estetično kritiko za
slovenske pesnike <b>I. Trdina</b> v lepem spisu „Pretres slovenskih pesnikov".
— Mož, ki ni priznaval niti Miklošiča in ki je sam pisal slabo slovenščino — <b>I. G. Verdelski</b> — zahteva („Slov. Glasnik" 1863) od učiteljev in duhovnikov, naj „popravljajo in čistijo slovenski jezik", povdarjaje, da je celo
deželni glavar na Kranjskem grajal tedanjo slovensko pisavo in radi lepega
jezika priporočal Vilharjev „Naprej". Dr. <b>G. Krek</b> („Slov. Glasnik" 1863)
oglasil se je za slovniško pravilnost, pa se branil kritike, „ki nepotrebno
kvari in graja." <b>I. M.</b> („Slov. Glasnik" 1863, Pismo mladega slovenskega pisatelja do mladih svojih tovarišev) graja, da premalo pišemo po prirojenem
narodnem čutu lepote, ker smo vzrejeni po tujih nazorih. On želi tudi, naj
bi se slovenski pisatelji izpoznavali med seboj, dokler „Slovenska Matica"
ne izvrši tega (kako bi mogla storiti to?), naj ta posel prevzame „Slovenski
Glasnik". („Slov. Glasnik" odklanja to posredovanje.) Tako objavlja <b>Boguslav</b> svoje „Knjižene črtice" v „Celovškem Slovencu" 1865. l. in očita „Glasniku", da je nehal ocenjevati slovstvene proizvode, saj je po pisateljevem
mnenju to najvažnejša „Glasnikova" naloga. „Glasnik" pa odgovarja, da ima
za tretjino več čitateljev in naročnikov, odkar skrbi za leposlovje in ne za
kritiko. <b>O. Jože Kriv</b> (Pisma o slov. lit. rečeh „Slov. Glasnika" 1865)
ugovarja trditvi, da bi bil „Slov. Glasnik" boljši v poprejšnjih letih. <b>Fr. Zakrajšek</b> („Slov. Glasnik" 1865) priznava, da Slovenci doslej niso imeli
kritike, da pa prihodnja ne sme biti brezobzirna. Naj odločnejše je kritiko
zahteval Levstik v svojih „Napakah" 1858. </ref> Levstik,
dr. Krek in drugi so izražali svoje mnenje. Njim se je v pravem
času pridružil Stritar v »„<i>Slovenskem Glasniku'^</i>" 1867 s prašanjem :
 
„Česa je treba našim pesnikom?" in 1868. leta s »Kritičnimi
v
 
„Cesa je treba našim pesnikom?* in 1868. leta s »Kritičnimi
pismi« I— III.
 
Pesnik mora — tako pravi Stritar — pred vsem dobro
p oznati svoj jezik , poznati pa mora tudi človeško življenje,
človeško srce, nad vse pa mora imeti — zdravo pamet. Takoj v
prvem letniku svojega „<i>Zvona</i>" (1870) je nadaljeval svoje pouke
v Literarnih pogovorih, povdarjaje, da je „<i>Zvon</i>" naslednik
„<i>Glasniku</i>", da pa ni zvonček za otroke, nego za odraslo mladino,
kateri je treba kazati svet, »kakršen je in kakoršen bi moral biti«.
 
V nadaljnih pogovorih opisuje S. Jenka in F. Levstika, razklada
 
namen, gledališča, z ozirom na razpis nagrade gledališčnim igram,
*) Prvikrat v slovenskem slovstvu je zahteval estetično kritiko za
katerim snov naj bi bila vzeta iz slovenske ali slovanske povestnice. Nato se obrača zopet k namenom „<i>Zvonovim</i>"; eden izmed
slovenske pesnike I.Trdina v lepem spisu „Pretres slovenskih pesnikov".
— Mož, ki ni priznaval niti Miklošiča in ki je sam pisal slabo slovenščino —
I. G. Verdelski — zahteva („Slov. Glasnik" 1863) od učiteljev in duhov-
 
 
 
Pisatelji. 27
 
Pesnik mora — . tako pravi Stritar — pred vsem dobro
p oznati svoj jezik , poznati pa mora tudi človeško žiyljenj[e,^ 6^^
veško srce, nad vse pa mora imeti — zdravo pamet. Takoj v
prvem letniku svojega »Zvona^ (1870) je nadaljeval svoje pouke
v fpl^tetarMih. J^ogO-VOrih'^ , povdarjaje, da je »Zvon"* naslednik
^Crlasfiiku*^, da pa ni zvonček za otroke, nego za odraslo mladino,
kateri je treba kazati svet, »kakršen je in kakoršen bi mo ral bit i«.
 
v nadaljnih pogovorih opisuje S. Jenka in F. Levstika, razklada
nanien, gledališ^^a, z _.pzirom na razpis nagrade gledališčnim igram,
katerim snov naj bi bila vzeta iz slovenske ali slovanske po-
vestnice. Nato se obrača zopet k namenom ^Zvonovim*" ; eden izmed
teh je vzbujati mlade pisateljske moči, ki pa vse premalo gledajo
na obliko, kaže pri tem na moža rojaka, ki morda semtertja
malo pregloboko »reže^„reže", za »katerim„katerim že gre večina naših pisapisateljev". Nato podaje slovenskim pesnikom nekaj naukov o rimah, priporoča italijanske pesnike in Bodenstedtovega <b>Mirza Schaffy-ja</b> pa
tudi slovenske narodne pesmi<ref>„Zvon" 1870. 254.</ref>, katere bi se naj zbrale, predno izginejo.
teljev". Nato podaje slovenskim pesnikom nekaj naukov o rimah, pri-
poroča italijanske pesnike in Bodenstedtovega Mirza Schaffy-ja pa
tudi slovenske n arodne pesai \ katere bi se naj zbrale, predno izginejo.
 
;yPoezija„Poezija je gospa, ki nikomur ne služi, niti najvišjemu go-gospodu ne"<ref>„Zvon" 1870, 239.</ref>. Stritar se pridružuje tistim krasnoslovcem, ki trdé da
spodu ne** ^). Stritar se pridružuje tistim krasnoslovcem, ki _trde^da
je umetnost sama sebi namen. Temu pravilu ne moremo pritrditi
popolnem; ona v tugi in v veselju spremlja človeka, ona nam
tolmači vse, kar je drago in plemenito, nas povzdiguje nad
zemeljske reve in težave, ne da bi nas poučevala (didaktična poezija), ne da bi bila sama sredstvo za versko prepričanje.
 
Upor „<i>Daničin</i>" je prisilil „<i>Zvonovega</i>" urednika, da je v
nikov, naj ^popravljajo in čistijo slovenski jezik", povdarjaje, da je celo
dveh številkah odgovoril „<i>Danici</i>" (Priklada 3. in 4. listu „<i>Zvona</i>").
deželni glavar na Kranjskem grajal tedanjo slovensko pisavo in radi lepega
jezika priporočal Vilharjev „Naprej". Dr. G. Krek („vSlov. Glasnik" 1863)
oglasil se je za slovniško pravilnost, pa se branil kritike, „ki nepotrebno
kvari in graja." I. M. („Slov. Glasnik" 1863, Pismo mladega slovenskega pisa-
telja do mladih svojih tovarišev) graja, da premalo pišemo po prirojenem
narodnem čutu lepote, ker smo vzrejeni po tujih nazorih. On želi tudi, naj
bi se slovenski pisatelji izpoznavali med seboj, dokler „vSlovenska Matica"
ne izvrši tega (kako bi mogla storiti to?), naj ta posel prevzame ^Slovenski
Glasnik". („Slov. Glasnik" odklanja to posredovanje.) Tako objavlja Bogu-
slav svoje „Knjiže\Tie črtice" v „Celovškem vSlovencu" 1865. 1. in očita „Glas-
niku", da je nehal ocenjevati slovstvene proizvode, saj je po pisateljevem
mnenju to najvažnejša „Glasnikova" naloga. „Glasnik" pa odgovarja, da ima
za tretjino več čitateljev in naročnikov, odkar skrbi za leposlovje in ne za
kritiko. O. Jože Kriv (Pisma o slov. lit. rečeh „Slov. Glasnika" 1865)
ugovarja trditvi, da bi bil „Slov. Glasnik" boljši v poprejšnjih letih. Fr. Za-
krajšek („Slov. Glasnik" 1865) priznava, da vSlovenci doslej niso imeli
kritike, da pa prihodnja ne sme biti brezobzirna. Naj odločnejše je kritiko
zahteval Levstik v svojih „Napakah" 1858.
 
') „Zvon" 1870. 254. — ') „Zvon" 1870, 239.
 
 
 
28 Zgodovina slov. slovstva. IV. del.
 
zemeljske reve in težave, ne da bi nas poučevala (didaktična po-
ezija), ne da bi bila sama sredstvo za versko prepričanje.
 
Upor „Daničin^ je prisilil „Zvonovega^ urednika, da je v
dveh številkah odgovoril ifDanici** (Priklada 3. in 4. listu »Zvona*").
 
Literarne pogovore je nadaljeval v „Zvonu'^„<i>Zvonu</i>" 1876 in govoril
najpoprej o svojem pesniškem delovanju, povdarjaje to, da sta ga
v vsem vodili samo nesebičnost in poštenost. Literarne pogovore
je potem nadaljeval spis r.Zora". Celestin pravi (^„<i>Slovan*</i>" 1887, 57),
da je Stritar po pravici grajal to dejstvo, da se v šolah učimo
marsičesa, kar je potrebno in nepotrebno, samo življenja se ne
učimo. Opravičena je Stritarjeva zahteva, da je treba od tal
zidati novo poslopje slovenskega slovstva; za preprosti narod je
treba skrbeti najprej. V „Zvonu„<i>Zvonu</i>" 1877 izpregovoj^ivšiizpregovorivši o Jurčiču se
je dotaknil važnega vprašanja: „Kaj je slovensko?*^" Odgovor:
»Slovensko**„Slovensko" ni mešanica iz raznih slovanskih narečij. „Kaj je
slovansko?" Odgovor: »Slovanska„Slovanska plemenitost**"; Stritarju bo slo-slovanska doba „doba miru in bratovske ljubezni".
vanska doba „doba miru in bratovske ljubezni**.
 
Lirskemu pesniku je neizogibno potreben krepki čut, in ta izrek
Veliki pesniki so daleko presegali svoje sodobnike in globoko
čutili razliko med seboj in ostalim svetom; naravno je torej, da
se jim je zdel svet prazen in otožen. Za ogromno množico ostaUhostalih
človeških bitij pa ta čut žalobe in praznote ni opravičen; zato se
veliki pesniki tudi ne morejo navajati v dokaz, da je opravičeno
svetožalje.
 
Nasproti pa moramo reči, da Stritar sam' tega svetožalja ni
razumeval tako, kakor se mu je očitalo, in se temu čutilu tudi ni
udal ves čas svojega življenja.
 
To svetožalje zapažamo v pesnih in baladah v ^„<i>Mladiki**</i>"
(1868). Tak bolnik na srcu je tudi Zorin {„Zvon''„<i>Zvon</i>" 1870). Ta ža-žalostni nazor o življenju se nahaja tudi v raznih pesnih, n. pr.
<poem>
lostni nazor o življenju se nahaja tudi v raznih pesnih, n. pr.
 
Vse ničevo, vse otlo, puhle pene,
Le prazna paša srca in očij. („<i>Nasaj</i>")
 
Le prazna paša srca in očij. (j^Nasaj^)
 
Svet mi ves neskončna je puščava,
S trnjem so posuta vsa mi pota („<i>Sirota</i>")
 
S trnjem so posuta vsa mi pota („Sirota^)
 
Kedor v tej solzni je dolini raja,
Gotov trpljenja del mu je prisojen. („<i>Prijatelju</i>")
 
</POEM>
Gotov trpljenja del mu je prisojen. („ Prijatelju^.)
(Primeri še druge pesni, n. pr. „Srcu", „Žalost".)
 
(Primeri še druge pesni, n. pr. »Srcu«, »Žalost**.)
 
 
2.252

urejanj