Zgodovina slovenskega slovstva 4 (Glaser): Razlika med redakcijama

(Primeri še druge pesni, n. pr. „Srcu", „Žalost".)
 
Stritar sam je napovedal boj sentimentalnosti, onemu stanju
 
 
Pisatelji. 29
 
Stntar sam je napovedal boj s^^^ onemu stanju
 
med boleznijo in zdravjem, ob katerem bolehajo mladi ljudje, ki
v življenju še niso izpoznali trpljenja.
 
Sti^tarjevoStritarjevo svetožalje ni imelo namena čitatelje navajati v
brezplodno modrovanje in nedelavnost, tudi ne v brezup in brezverstvo, niti v Schoppenhauerjev pesimizen, katerega gotovo
brezplodniMiiodrgvAnje^i^ tudi ne v brezup in brez-
 
verstvo, niti j^ Schoppenhauerjev pesimizen, katerega gotovo
takrat še poznal ni, ko je imel utrjene svoje nazore o pomenu
življenja; saj to potrjuje sam (»Zbrani spisi« V).
 
Ko je^ Stritar na široko označil vpliv vedno bolj se razvi-razvijajočega prirodoznanstva, je navedel Moleschotta v dokaz, da
jajočega prirodoznanstva, je navedel Moleschotta v dokaz, da
temeljito znanje te stroke ne pohujšuje človeka, kajti omenjenega
prirodoslovca odlikuje navdušeni boj za pravico in resnico in ognje-ognjevita ljubezen do človeštva. Kdo bi tu ne mislil na pesnika Stritarja
vita ljubezen do človeštva. Kdo bi tu ne mislil na pesnika Stritarja
samega? Saj je svojim pesnim na čelo postavil slavospev:
<poem>
 
Prirodi.
Oj stvarnica! usliši moje želje:
 
Oj stvamica! usliši moje Želje:
Srce mi drugo v prša mlada stvari,
Če ne pa petja sladki dar podari.
</poem>
 
Neštevilni so pesnikovi nauki, da naj človek povzdigne
misli in srce k višavam, kjer biva Vsemogočni; mladino nago-nagovarja, naj si blaži srce, naj se varuje sovraštva in razpora, hinavstva,
laži, nezvestobe. („Mladini.") Osobito značilne so besede:
varja, naj si blaži srce, naj se varuje sovraštva in razpora, hinavstva,
<poem>
laži, nezvestobe. (,, Mladini.*") Osobito značilne so besede:
 
K vam podobe uzome
 
Resnice svete ve, moj duh hiti;
 
K vam, kjer vse sile rade so pokorne
 
Lepoti večni, meni se mudi.
 
V deželo, kjer ljubezen je kraljica,
Kjer solza bledega ne moči lica. („<i>Nasaj</i>").
 
Domačega tu doli ni mu sêla,
Kjer solza bledega ne moči lica. {j^Nasaj^).
Kjer hrepenenje ročno si uteši. {„<i>Kje si, miru obljubljena dežela</i>")
 
Domačega tu doli ni mu sčla,
 
Kjer hrepenenje ročno si uteši. {^^Kje si, miru obljubljena deBela^)
 
Kar podlo je, ne misli in ne stori.
Nesreči usmiljenje, krivici strah! („<i>Rojakom</i>")
 
</poem>
Nesreči usmiljenje, krivici strah! (y^Rojakofn^)
i. d. i. d. Vse te nauke lahko podpiše vestni rimsko-katoliški duhovnik; razlagati posamezne cerkvene zapovedi pa je naloga duhovnika, ne pa posvetnjaka. 1895. l. se je Stritar zopet oglasil v
 
„<i>Ljubljanskem Zvonu</i>" z „Dunajskimi pismi", v katerih se raduje
i. d. i. d. Vse te nauke lahko podpiše vestni rimsko-katoliški du-
lepega napredka v slovenskem slovstvu; nagovarja slovenske
hovnik; razlagati posamezne cerkvene zapovedi pa je naloga du-
pisatelje, naj pišejo za „<i>Mohorjevo družbo</i>". V socijalnih vprašanjih
hovnika, ne pa posvetnjaka. 1895. 1. se je Stritar zopet oglasil v
se drži načela: »Kdor hoče delati, imej tudi kaj jesti." V „<i>Slov.
^Ljubljanskem Zvonu" z »Dunajskimi pismi", v katerih se raduje
Glasnika</i>" 1868. l. priznava, da prihaja nova doba v slovenskem
lepega napredka v slovenskem slovstvu ; nagovarja slovenske
slovstvu; istotako kaže 1894. leta v „<i>Ljubljanskem Zvonu</i>"
pisatelje, naj pišejo za »Mohorjevo družbo'^ V socijalnih vprašanjih
na
se drži načela: »Kdor hoče delati, imej tudi kaj jesti." V ^Slov.
„Nova pota"; Stritar se upira golemu naturalizmu. Slovenskim
Glasnika" 1868. 1. priznava, da prihaja nova doba v slovenskem
slovstvu; istotako kaže 1894. leta v »Ljubljanskem Zvonu" iva.
 
 
 
30 Zgodovina slov. slovstva. IV. del.
 
-Nova pota" ; Stritar se upira golemu naturalizmu. Slovenskim
vseučiliščnikom, ki so slavili njegovo šestdesetletnico, je zapel:
<poem>
 
Na delo torej, nič prepira!
Če eden zida, drug podira,
Kako bo hiša stala kddj kdáj?
Pisatelj stare, nove „struje", —
Če nas pretresa, povzdiguje,
Tolaži, blaži nas — veljdj veljáj!
</poem>
 
Stritarje evropski zapadnjak v slovenski obliki ; na njega na-naslanjajo se so nam nastopili pripovedniki, ki se prelagajo
v tuje jezike; od Stritarja sem smo mi vstopili gledé slovstva
slanjajo se^so nam nastopiU^p pripovedniki, ki se prelagajo
jednakopravno v vrsto drugih večjih kulturnih narodov, on nas
v tuje jezike; od Stritarja sem smo mi vstopili gledč slovstva
je uvedel v svetovno slovstvo.
jednaEopravno v vrsto drugih večiih kulturnih narodov, on nas
ie uvedel v svetovno slovstvo.
 
*' i__^ __^__ II II I »III ' 'II ii"i I I imin.i«. iiliT" ■ |j|
 
Kar se tiče Stritarjevega jezika v nevezani besedi, je pravilen
in blagoglasen zlog je naraven in na laž postavlja tisto staro pravilo,
 
da mora slovenska beseda teči v kratkih samostojnih stavkih. Leposlovniki imajo sploh lepši zlog od jezikoslovcev, katerih mišljenje
t in blagoglasen^ zlog je naraven in na la^ postavlja tisto staro pravilo,
 
! da mora slovenska beseda teči v kratkih samostojnih stavkih. Lepo-
 
slovniki imajo sploh lepši zlog od jezikoslovcev, katerih mišljenje
 
se peča bolj s posameznimi besedami in izrazi. Stritar je povzdignil
 
slovensko besedo do one odbranosti, katera pristoja — salonu.
 
Stritar je mož svetovne omike in dobro poučen v slovstvih
; starih klasičnih in novejših narodov, zlasti Nemcev in Francozov;
on ima zcTravozdravo estetično sodbo in nežen ukus ; hitro presodi pisa-pisatelja in ga oceni s kratkimi besedami. Narava mu je podelila dar
lahke francoske konverzacije, da človeka očara s spretnostjo v
telja in ga oceni s kratkimi besedami. Narava mu je podelila dar
lahke francoske konverzacije , da človeka očara s spretnostjo v
izraževanju svojih mislij. Stritarju se ne more nobeden slovenski
pisatelj primerjati glede na obsežnost in raznovrstnost tvarin : zlagal
je pesni najrazličnejših smerij, pisal novele, romane, igrokaze,
kritične ocene in estetične razprave ; on je satirik v vezani in ne-nevezani besedi, on priporoča, naj Slovenci rabijo lepa slovanska
vezani besedi, on priporoča, naj Slovenci rabijo lepa slovanska
imena. On je Slovan v pomenu zahodne kulture, češki, poljski in
zlasti ruski beletristi so mu ostali bolj tuji.
 
Tu se spominjamo besed v »Zorinu« : »O, sanjal sem lepe
sanje, in središče teh sanj si bil ti — sedaj smem govoriti —
sanjal sem, da nam bodeš ti mož, ki ga potrebujemo, kateri, videč,
po katerem se bodo bližali bolj in bolj dušnemu in telesnemu
blagostanju. Resnice nam je treba in bratovske ljubezni. Kdo je
gorel za resnico, kakor ti ? Kdo je ljubil svoje brate z vsem svojim
srcem, kakor ti?«
 
 
 
Pisatelji.
 
 
 
31
 
 
 
Opravičen je slavospev, ki gaje Stritarju ob njegovi 60 letnici
zložil Gregor Samec, kjer poje mej drugim:
<poem>
 
 
 
Življenje tvoje lep je del
Književne naše zgodovine —
In čut budi nam nevesel.
Ko tvojih strun so glasi prvi
Po našem svetu zazvenefl,zazveneli.
 
 
 
Netili ogenj so nam v krvi,
Za doma čast, za njega slavo
In za slovensko sveto stvar!
</poem>
 
<i>Lujisa Pesjahovka</i>, rojena v Ljubljani 12. junija 1828. leta, umrla
 
31. marcija 1898. l., hči odvetnika dr. Crobatha in Josipine Brugnack, rojene
 
Poljakinje, se je 1848. l. omožila s trgovcem Simonom Pesjakom v Ljubljani.
Lujisa Pesjahovka , rojena v Ljubljani 12. junija 1828. leta, umrla
Sama pripoveduje v sestavku „Iz mojega detinstva"<ref>Lj. Zv. 1886.</ref>, da so trije veleumi
31. marcija 1898. L, hči odvetnika dr. Crobatha in Josipine Brugnack, rojene
vplivali na njeno usodo. Prvi je bil Fr. Prešem, koncipijent v pisarni njenega očeta. On ji je zložil prve kitice ali stike, katere je govorila starišem
Poljakinje, se je 1848. 1. omožila s trgovcem Simonom Pesjakom v Ljubljani.
ob godovih in jo je sploh poučeval na prošnjo njenega očeta posebno v zgodovini in v angleščini; čitala je ž njim „<i>The Vicar of Wakefield</i>" in se učila
Sama pripoveduje v sestavku „Iz mojega detinstva" *), da so trije veleumi
tudi — latinščine. V hišo dr. Crobatha je zahajal tudi Poljak Korytko, ki je
vplivali na njeno usodo. Prvi je bil Fr. Prešem, koncipijent v pisarni nje-
Z Lujizinim očetom potoval po Kranjskem, Koroškem in Štajerskem, po Primorskem in Hrvatskem. Od tega nesrečnega Poljaka se je navzela domovinske
nega očeta. On ji je zložil prve kitice ali stike, katere je govorila starišem
ob godovih in jo je sploh poučeval na prošnjo njenega očeta posebno v zgo-
dovini in v angleščini; čitala je ž njim „The Vicar of Wakefleld" in se učila
tudi — latinščine. V hišo dr. Crobatha je zahajal tudi Poljak Korvtko, ki je
Z Lujizinim očetom potoval po Kranjskem, Koroškem in Štajerskem, po Pri-
morskem in Hrvatskem. Od tega nesrečnega Poljaka se je navzela domovinske
ljubezni.
 
S svojim očetom se je peljala nekoč v toplice pri Rogatcu, kjer se jima
je pridružil Stanko Vraz ^, kateri je bil njenega očeta obiskal poprej uže v
Ljubljani. Tam je bilo veselo življenje; vrstili so se izprehodi in zabave; po
jedni taki zabavi ji je zložil pesemco, čije prva kitica slčveslôve:
<poem>
 
Kad Vas vidim, lepe mile!
U tom kolu, u toj slavi,
Mnem, da vidim divne Vile,
Gde igraj uigraju u dubravi.
</poem>
 
Pisateljico je Stanko Vraz večkrat ogovoril in se ž njo pomenkoval o
raznovrstnih rečeh. Ona pripoveduje, da je takrat zložila prvo pesemco. Je-li
zagledala tista luč belega dnčdné, ali ne, tega ne vem, samo to bodi povedano,
da se v ^IVovicah^„<i>Novicah</i>" 1864, str. 170 nahaja njen umotvor, katerega ona sama
imenuje „Prva moja pesmica", čije začetek slčve tako:
<poem>
 
Ljubim rastline, cvetice lepe,
Solnce in zvezde, ki nebo zlate,
Ptičice ljubim v gozdu, po log'.
Ljubim bučele, ki srkajo sok.
</poem>
 
Preložila je nekoliko čeških pesnij Vaclava Podčbradskega, n. pr.
„Plavaj, ladija", „Sv. Katarina".*)<ref>Nov. 1871.</ref> Posebno plodovita je pisateljica na pri-prigodnih prologih, n. pr. na slavo 43 letnega delovanja Kaderžavkovega v Blasnikovi tiskarni<ref>Nov. 1875.</ref>, v čitalnični besedi na Čast Prešernu, k Besedi na korist
siromašnim Notranjcem<ref>Nov. 1872.</ref>, na slavo gospe Korneliji Šolmajerjevki<ref>Nov. 1875.</ref>. Robertu
godnih prologih, n. pr. na slavo 43 letnega delovanja Kaderžavkovega v Blas-
nikovi tiskarni'), v čitalnični besedi na Čast Prešernu"), k Besedi na korist
siromašnim Notranjcem*), .na slavo gospe Korneliji Šolmajerjevki •). Robertu
 
 
 
") Lj. Zv. 1886, — ') Nov. 1871. — ') Nov. 1875.
*) Nov. 1872. — •) Nov. 1875.
 
 
2.252

urejanj