Redakcija: 17:25, 4. november 2010 uredi Mirjam (pogovor \| prispevki) 508 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 17:44, 4. november 2010 uredi razveljavi Mirjam (pogovor \| prispevki) 508 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 30: »Porodil sem se jaz, Šimon Grebén, dné 4. malega travna 1792. leta v vási Selo hiš. štev. 3 v fari Ródinje na Gorenjskem, in že ko sem izpolnil osmo leto dôbe svoje, poslal me je skrbni oče moj v Polje pri Beljaku na Koroškem, da se tam priučim nemškemu jeziku. Komaj desetletnega dečka so me vzeli od tam in me poslali v Kranj, potem pa v Ljubljano. Domá so imeli lépo posestvo, a tedanje vojske s Francozi, slabe létine in druge nezgode so storile, da so me mogli roditelji podpirati le malo. Dobil pa sem stanovanje pri stari ženíci, ki je bila zadovoljna, da so ji oče poslali vsako leto petnajst glav zelja, mérnik krompirja, mérnik repe, nekoliko korenja za juho ob nedeljah, potem nekaj moke, pšena, jajec, zabele in nekaj goldinarjev v gotovini. Ob tej podpori sem se šolal v Ljubljani. Neke počitke sem obiskal starega strijca župnika, ki je župnikoval pri Sv. Križi na Spodnjem Štajerskem. Vzprejel me ni prijazno, ker so ga drugi sorodniki preveč sesali, in mêne do tedaj tudi ni poznal. A pozneje je bil čimdalje prijaznejši in ljubeznjivejši, in ko sem študiral zadnja gimnazijska leta v Ljubljani, namreč tedanjo logiko in fiziko, dobil sem od njega marsikater goldinar, ki mi je pomogel poleg zaslužka za privatno poučevanje in podpore roditeljev, da sem končal gimnazijske študije. Neke počitke sem obiskal starega strijca župnika, ki je župni-koval pri Sv. Križi na Spodnjem Štajerskem. Vzprejel me ni prijazno, ker so ga drugi sorodniki preveč sesali, in mene do tedaj tudi ni poznal. A pozneje je bil čimdalje prijaznejši in ljubeznjivejši, in ko sem študiral zadnja gimnazijska leta v Ljubljani, namreč tedanjo logiko in fiziko, dobil sem od njega marsikater goldinar, ki mi je pomogel poleg zaslužka za privatno poučevanje in podpore roditeljev, da sem končal gimnazijske študije. Potem je bilo treba voliti stan 1 Posrečilo se mi je, kar tedaj ni bilo lehko, zaradi obilih prosilcev, da_ sem bil vzprejet v ljubljansko semenišče. Ker sem ondu imel hrano in stanovanje, obvarovan sem bil vsaj najhujše skrbi, ki me je mnogokrat trla do sedaj, skrbi za vsakdanji kruh. Posvečen sem bil mašnikom dne 21. velikega srpana 1821. leta. V vseh teh minulih devetindvajsetih letih trudapolnega življenja svojega, podpiran sicer od roditeljev in od strijca, služiti sem moral večinoma svoj kruh s poučevanjem drugih glav. Toda navzlic temu, da so mi slabo plačevali pouk, prihranil sem vender toliko, da sem z dnem, ko sem bil posvečen, zabeležil v svoj zapisnik kot prihranjeni sad trudapolnega devetindvajsetletnega življenja znesek za 96 gl. 45 kr. O priliki ordinacije mi je nepozabni moj strijc župnik poslal osem srebrnih križavcev a 2 gl. 12 kr., torej skupaj............... 17 » 36 » Skupna vsota te dobe znaša torej.....H4gl. 21 kr. kar sem zabeležil v dnevno knjigo k zakladu I. na strani 1. Nekoliko pozneje sem obiskal nepozabnega svojega strijca župnika — zadnjikrat, zakaj potem se nisva videla več na tem svetu, in pri odhodu mi je podaril gotovih................. 12 » — » Nastavljen sem bil za kapelana pri Sv. Trojici na Dolenjskem, in tja mi je poslal nepozabni moj strijc župnik................. 20 » — » v bankovcih po pošti z naročilom, naj opravim za to sv. maše, kar sem tudi storil. Dne 15. listopada 1828. leta, ko sem bil kapelan v Moravčah, prinesel mi je Janez Ambrožič Rope. . 200 » — » kot volilo rajnega mojega strijca, ki je bil umrl nedavno. Tedaj je bilo mojega imetja skupaj.....346 gl. 21 kr. s katero vsoto sklepam I. zaklad, in sicer s časom, ko se je končalo moje kapelanovanje.« Tako pripoveduje knjižica, ki ima naslov »I. zaklad mojega imetja.« Potem je še dvanajst knjižic, in imetje narasta ž njimi progresivno. Ali druz>h knjižic ne maram izpisavati, saj je te dovolj. Vseskozi rišejo natanko tek tega življenja, ki se je končalo bogato ob posvetnih darovih — cekinih in tolarjih — a vender tak6 ubogo, tako grozno ubogo in prazno i Simon Greben je umrl župnik brez oporoke, in njega imetje se je delilo po zakonu cerkvi, ubožcem in sorodnikom. Tega imetja ni bilo malo; mnogo tisočakov si je bil priščedil in pristradal do dne, ko je zatisnil oči. V jednem izmed zaprašenih zapisnikov stoji še črno na belem, da so po njega smrti našli za petsto goldinarjev samih krajcarjev in srebrnih grošev po različnih omarah in predalih; komisar, ki je zabeležil smrtovnico o njem, poroča, da je štel te groše — ves dan. Danes nihče več ne ve o Grebenu. Ko sem prebiral oni debeli akt o zapuščini njegovi in trkal prah raz posamezne liste, posijalo mi je solnce v zaduhli, obokani arhiv, kjer se hranijo ti stari zapiski, in jasen žarek je posvetil na vrsto: »Tedaj je bilo mojega imetja skupaj 346 gld. 21 kr.< In temu možu, temu Simonu Grebenu, moral je biti pogled na to številko lepši, mnogo lepši, nego meni, ko sem se ozrl od nje skozi okno v jasni dan na lipo, kjer je pel ščinkovec, ne meneč se za to, je H kaj zrnja pod njo, ali ne! Književna poročila. i. Zur Geschichte der fiominalen Declination im Slovenischen. Von V. Oblak. Leipzig 1890. 8°, 24.7 str. Pod gčrenjim naslovom so izšle v posebni knjigi v nemnogih iztiskih razprave V. Oblaka o slovenski nominalni sklanji, katere bralci Jagičevega »Archiv fiir slavische Philologie * že poznajo iz XI.—XIII. letnika. Gosp. V. Oblak si je v neizmerno rani in kratki dobi pridobil prav lepo ime v slavistiki sploh, posebno pa na polji slovenščine. Razprava, o kateri govorimo tukaj, dokazuje jasno to trditev. Z mirno vestjč smemo ršči, da v nobenem slovanskem jeziku oblikoslovje ni preiskano takti natančno in temeljito z zgodovinskega in dij alektičn ega stališča kakor po gosp. Oblaku sklanja v slovenščini. Naš jezik se sicer govori na razmerno malem prostranstvu in nima stare in bogate literature, ali vendar ostane ta zasluga ne mala. Temelj je sevčda kakor povsod tudi tukaj položil Miklošič. Za poznavanje današnjih slovenskih narečij so mnogo storili prof. Baudouin de Courtenav, ki ima za slovensko dijalektologijo velike zasluge, Valjavec, Strekelj, Scheinigg in drugi. Vendar je imel pisatelj razven tega še okolo 20 dopisnikov in prinaša po takem mnogo novega in zanimivega gradiva iz vseh stranij naše domovine. Popolnoma sam svoj pa je v preiskavanji skoro vseh izvirnikov od XV.—XVII. stoletja, za katerih objavljenje tudi on skrbi v Matičinem »Letopisu* ; iz poznejših rabi samo čne pisatelje, ki so pisali v svojem narečji. Kot kritičen preiskovalec se drži sploh le onih virov, katerih Potem je bilo treba voliti stan! Posrečilo se mi je, kar tedaj ni bilo lehko, zaradi obilih prosilcev, da sem bil vzprejet v ljubljansko semenišče. Ker sem ondu imel hrano in stanovanje, obvarovan sem bil vsaj najhujše skrbi, ki me je mnogokrat trla do sedaj, skrbí za vsakdanji kruh. Posvečen sem bil mašnikom dné 21. vélikega srpana 1821. leta. V vseh teh minulih devetindvajsetih letih trudapolnega življenja svojega, podpiran sicer od roditeljev in od strijca, služiti sem moral večinoma svoj kruh s poučevanjem drugih glav. Toda navzlic temu, da so mi slabo plačevali pouk, prihranil sem vender toliko, da sem z dnem, ko sem bil posvečen, zabeležil v svoj zapisnik kot prihranjeni sad trudapolnega devetindvajsetletnega življenja znesek za 96 gl. 45 kr. O priliki ordinacije mi je nepozabni moj strijc župnik poslal osem srebrnih križavcev à 2 gl. 12 kr., torej skupaj . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 17 » 36 » __________________ Skupna vsota te dôbe znaša torej . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 114 gl. 21 kr. kar sem zabeležil v dnevno knjigo k zakladu I. na stráni 1. Nekoliko pozneje sem obiskal nepozabnega svojega strijca župnika — zadnjikrat, zakaj potem se nisva videla več na tem svetu, in pri odhodu mi je podaril gotovih . . . . . . . . . 12 » — » Nastavljen sem bil za kapelana pri Sv. Trojici na Dolenjskem, in tja mi je poslal nepozabni moj strijc župnik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 20 » — » v bankovcih po pošti z naročilom, naj opravim za to sv. maše, kar sem tudi storil. Dne 15. listopada 1828. leta, ko sem bil kapelan v Moravčah, prinesel mi je Janez Ambrožič Ropè . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 200 » — » kot volilo rajnega mojega strijca, ki je bil umrl nedavno. __________________ Tedaj je bilo mojega imetja skupaj . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 346 gl. 21 kr. s katero vsoto sklepam I. zaklad, in sicer s časom, ko se je končalo moje kapelanovanje.« Takó pripoveduje knjižica, ki ima naslov »I. zaklad mojega imetja.« Potem je še dvanajst knjižic, in imetje narasta ž njimi progresivno. Ali druzih knjižic ne maram izpisavati, saj je te dovólj. Vseskozi rišejo natanko tek tega življenja, ki se je končalo bogato ob posvetnih darovih — cekinih in tolarjih — a vender takó ubogo, takó grozno ubogo in prazno! Šimon Grebén je umrl župnik brez oporoke, in njega imetje se je delilo po zakonu cerkvi, ubožcem in sorodnikom. Tega imetja ni bilo malo; mnogo tisočákov si je bil priščedil in pristradal do dné, ko je zatisnil oči. V jednem izmed zaprašenih zapisnikov stojí še črno na belem, da so po njega smrti našli za petsto goldinarjev samih krajcarjev in srebrnih grošev po različnih omarah in predalih; komisár, ki je zabeležil smrtovnico o njem, poroča, da je štel te groše — ves dan. Danes nihče več ne vé o Grebénu. Ko sem prebiral óni debeli akt o zapuščini njegovi in trkal prah raz posamezne liste, posijalo mi je solnce v zaduhli, obokani arhiv, kjer se hranijo ti stari zapiski, in jasen žarek je posvetil na vrsto: »Tedaj je bilo mojega imetja skupaj 346 gld. 21 kr.« In temu móžu, temu Šimonu Grebénu, moral je biti pogled na to številko lepši, mnogo lepši, nego mêni, ko sem se ozrl od njé skozi okno v jasni dan na lipo, kjer je pel ščinkovec, ne menèč se za to, je li kàj zrnja pod njo, ali ne! [[Kategorija: Janko Kersnik]] [[Kategorija: Kmetske slike]] [[Kategorija: Ljubljanski zvon]] [[Kategorija: 19. stoletje]] [[Kategorija: V slovenščini]]

Iz sodnih aktov: Razlika med redakcijama