Jara gospoda (Ljubljanski zvon): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
PipanMojca (pogovor | prispevki)
PipanMojca (pogovor | prispevki)
Vrstica 504:
== V. ==
 
»Zakaj se pa ne oženiš?«
»Zakaj se pa ne oženiš?« »I, zakaj se pa ti še nisi?« Ti vprašanji sta bili naglo izpregovorjeni drugo za drugim. Prvič je vprašal sodnik Vrbanoj, drugič adjunkt Pavel. Drugo vprašanje je bilo odgovor prvemu; nato je pa zavladal molk v mali družbi, ki je sedela nocoj kakór skoro sleharni večer pri okorni mizi v Kračini krčmi. Sodnik se je bil popolnoma vdomačil in je tudi že poznal — kolikor toli — dobra in slaba svojstva onih, s katerimi mu je bilo občevati dan na dan; počasi pa je spoznaval tudi one, ki so mu prihajali blizu le po svojih pravnih opravilih. Ali to spoznavanje je bilo sila subjektivno vzpričo tega, kakó se je bila vršila njega izobrazba. Kmetsko vzgojen, gimnazijsko poučen, na vseučilišči pa posvečen vedi za kruhoborbo — v tem še duhomorno vojaško leto — zahajal ni nikdar v kroge, kjer vlada blažilna moč izobraženih žena, in sicer zato ne, ker ni imel prilike niti volje, da bi zahajal kam drugam. Dobro se mu je godilo po njegovem mnenji le tedaj, kadar je dobil ob praznikih od nekega starega strijca nekoliko goldinarjev. Te je zapravil v družbi jednakomiselnih tovarišev, bodisi na nedeljskem izletu ali v kavarni, odprti vso noč. To je bilo takrat, ko je študiral na vseučilišči. Pozneje pa je bilo drugače. Strijčevih podpornih goldinarjev ni bilo več; plača, katero je dobival v prvih letih svojega službovanja, bila je sicer majhna ali vender tolika, da mu ni trebalo stradati. séveda je moral štediti, in to ni bilo težko. Vstajal je ob sedmih, nekoliko se izprehajal, šel potem v urad, opoldne zopet k obedu v oskromno predmestno krčmo, potem za pol ure v kavarno in nat6 zopet v urad do šeste ali sedme ure zvečer. In potem ? Pol ure v kavarno pogledat najnovejše večerne liste in nato zopet v staro, toda ugodno krčmo na predmestji, kjer je vitka točajka Nežika takó resno in skrivnostno povedala, kaj je nocoj svežih jedil in kaj jih ni. Tam je sedelo več kolegov, in v živahnem razgovoru o dnevnih dogodkih so minevali večeri. Zapeli so časih še kakó pesem, o posebni priliki poklicali »Štefan« vina, toda nad vsemi je že ležalo tedaj nekaj kakór tesnoba, ki stiska vojaka pred bojem. In boj, pravi boj za obstanek, Janko Kersnik: Jara gospoda. 299 za prvo službo — za avanziranje, ta boj je bil še pred njimi, in dasi niso znali — skoro že med njimi! Potem je prišlo prvo stalno imenovanje. Vrbanoj je prišel za adjunkta k majhnemu sodišču južne Kranjske in bil tam več let. Uradnega dela je bilo dovolj, izven urada pa nobene take družbe, da bi se smelo reči: Vrbanoj seje učil v nji; ne, sam je oddajal od svojega. Ondu je med učitelji, trgovci, davčnimi uradniki in sploh ljudmi, ki so bili glede izobrazbe za dobro stopinjo pod njim, na katere pa je bil v vsem neuradnem času in občevanji navezan, prebil skoro ves svoj . prosti čas ter se privadil tudi nekovi vznesitosti, češ: »Vender sem boljši od vas vseh in več nego vi!« kakór je raslo to prepričanje, takisto je čimdalje bolj mrzil druge boljše gospodske družbe. V obližji je stanovala v prijaznem gradiči plemenita obitelj, katera je vedno rada vzprejemala sosedno gospodo; Vrbanoj je bil ondu samó jeden-krat, ali potem se mu je zdelo vse — preošabno; razloga temu ni vedel, tičal pa je ta razlog zanj jedino le v tem, da je prišel v družbo, katera mu je imponirala s svojo splošno in družabno omiko. — »Zakaj se pa nista oženila že oba?« dejal je tretji v družbi, notar Valentin, ki se je sleharni večer shajal s prijateljema. »Danes je bila Orlova Julika tukaj — glejta, to bi bilo nekaj 1« Zasmijali so se vsi trije; Pavel in Andrej sta vzela oba zajedno kozarec v roke in izpila kratek požirek, Valentin pa je novic zažigal svojo pipo. »Danes je bil menda glavar, okrajni glavar tukaj!« reče Vrbanoj. »Uradni dan je bil!« méni Pavel. »In Julika se mu je predstavila kot zagoriška učiteljica,« pristavi Valentin. »No, gledal jo je izvestno kakór — pravil ali trdil ne bodem, kakó — pač pa, kakór že zna, kadar je v zadregi! Saj vesta oba in spominjata se, da je naš okrajni glavar poznal Juliko že tedaj kakór mi vsi trije. samó tega ne vém, je li bil takrat z nami na Kremenu ? — Oh, seveda! Kakšen božji volek je bil! Med drugimi se je šetal, mi se nismo brigali zanj, mlajši je bil od nas, doma pa tam na sosedni graščini, in mogočnega strijca je imel, plemiča, in sam je takisto plemič —« »Saj si ti tudi!« zasmeje se Vrbanoj, kakór bi hotel odmekniti razgovor drugam. »Ali kakóv?« deje Valentin. »Méni vse plemstvo ni pomagalo ničesar!« »Onemu pa je!« reče Pavel. »Julika je potem prišla k moji ženi in pravila, kakó ljubeznivo se je vedel glavar. Kak6 lahko je to! In če pomislim na nekdanja leta — tedaj ga je gledala Julika kakór preprostega otroka, in sedaj —« 300 Janko Kersnik: Jara gospoda. »Dejal bi, da ga tudi sedaj ne gleda drugače,« méni Pavel resno. »Hoho!« zasmeje se Vrbanoj, in to takó zaničljivo, da onadva kar osupneta. Sodnik je že vedel, da biva Orlova Julika v tem okraji, toda daljšega pomenka o nji še ni bilo v tej družbi. Tudi so se bili vsi trije že prijateljski razgovarjali o svojih dijaških letih in o življenji na počitkih, samó onega dogodka na Kremenu, o katerem je bil pripovedoval Pavel Valentinu, omenil ni nihče vpričo sodnika. Valentin je bil prvi, ki se je z nocojšnjo opazko doteknil tega kočljivega spomina. »Ančika, ali zopet spite?« zakliče Vrbanoj v prvo sobo, zakaj onadva sta umolknila po njega zadnjem zasmehu. »Ančika! Pridite semkaj!« déklica pride in hoče vzeti steklenico, da jo novic natoči. Vrbanoj jo prime za roko, z desnico pa okolo pasa in jo potegne k sebi, rekoč: »Midva sva še — drug za drugega! Kaj ne, Ančika?« déklica ne odgovori ničesar, ampak se mu naglo izvije; Valentin se smeje, Pavel pa jezno gleda ta prizor. »Taka deklica, to bi bilo še nekaj!« nadaljuje Vrbanoj po Anč-kinem odhodu. »Videti je nepokvarjena, pridna, lepo lice ima, in pa, in to je glavno: nič tistega gospodskega, česar še opisati ne morem, tistega, kar mi je tak6 zoperno.« »Vzemi jol Zakaj je ne vzameš ? Vse prste si oblizne!« poroga se Pavel, ali takó, da nekaj kakór jeza zveni iz njega besed. »Samo čudim se, daje še ti nisi, ko jo vender že poznaš toliko časa!« zavrne ga Andrej. »Saj si lahko premislim!« »Ko bi vaju ne poznal, prijatelja, dejal bi, da se šalita,« oglasi se notar; »ampak v vajinih besedah tiči nekaj, iz česar skoro sklepam, da bi se res dolgo ne upirala, nego se ženila, prav resno ženila pri tejle neumni punici.« Pri teh besedah se Ančika vrne z vinom. Sedaj jo Pavel, nikar da bi odgovoril Valentinu, prime okolo pasa; toda Ančiki je bilo nocoj vse preveč; prav nejevoljno odpahne Pavlovo roko in odide iz sobe. »Glej to je usoda takih deklic! Iz roke v roko! In najsi je še takó dostojna in poštena, venderle je cvet, katerega svalkaš po rokah!« »Oh, kje pa najdeš sveže cvetove?« zavrne ga Vrbanoj kinično. »Toda pustimo to!« In vsem trem je bilo tak6 prav; menili so se o drugih rečeh, a tudi ne več dolgo; prejšnji prizori in govori so ostavili nekaj neprijetnega, kar se nocoj ni dalo več izbrisati. (Dalje prihodnjič.) 362 Janko Kersnik: Jara gospoda Jara gospoda. Povest. Spisal Janko Kersnik. (Dalje. VI. obrega pol leta pozneje je grobeljski župnik v nedeljo zjutraj med prvo mašo z leče oklical prvič, drugič in tretjič gospoda Andreja Vrbanoja in gospodičino Ančiko Kračino ter povabil vsakogar, ki bi vedel o zadržku na-merjanega zakona, da se zglasi v postavljenem obroku. Ta novica je udarila poslušalcem siloviteje na uho nego evangelij o poslednji sodbi; vse je bilo presenečeno, gospoda in kmetski ljudje; samó Matižarjeva Katra, ki je sleharno nedeljo klečala ob stranski izpovednici in bila zamaknjena jedino v pobožnost in v pokoro grehov svojih, ni se menila za lahni šum, ki je nastal po cerkvi. Ko je odšel župnik z leče in se opravljal v zakristiji za sv. mašo, stikalo je vse glave in šepetalo. Davkarjevim trem gospodičinam, sedečim v klopi pred oltarjem, zastajala je sapa, toda napele so ustna, češ: »To smo že vedele — kaj pravega dobi!« Poštar in poštarica sta se pogledovala, kakór bi jima trebalo zdajci odpraviti trgovinskega ministra z »extra-pošto«; oba grobeljska trgovca, ki sta prihajala v cerkev navadno tedaj, ko je župnik završeval svojo propoved, in sta potem le pazno poslušala oklice in oznanila, zmožna sta bila v prvem trenutku samó jedne misli: »Kje bode kupoval?« ali takój sta lažnivo zatrjevala drug drugemu: »Oh, to sem že davno vedel!« — Notarjeva gospa, katera je imela svoj sedež pod lečo med dvema kmetskima gospodinjama, ni mogla najti v svoji molitveni knjigi začetka sv. maše in je brskala zadi med litanijami; najrajši pa bi bila ušla domov vzbudit soproga, zakaj Valentin je bil len, ni hodil k maši in je spal, dokler ni moral v pisarno. Da Vrbanoja in Ančike danes ni bilo v cerkvi, to je umevno, saj tisti po krajevni navadi ne gre v cerkev, kogar »mečejo z leče«; adjunkt Pavel pa tudi ni bil vsakonedeljski obiskovalec, in prav danes so ga radovedneži pogrešali. Učitelj, ki je oskrboval službo organistovsko, razgovarjal se je takó živahno s svojimi pevkami o najnovejšem dogodku, da je pozabil pedalov, ko je pozvonil zvonček ob zakristiji, oznanjajoč mašnikov pristop, ali tudi to je bilo brez pomena, zakaj cerkvenikov pomočnik, ki je vlekel mehove, šepetal je, pozabivši svoj posel, vedno še z davčnim ekse-kutorjem, kateremu je bila naloga peti bas v cerkvenem zboru. Med Janko Kersnik: Jara gospoda. 363 kmetskim ljudstvom po cerkvi pa je šlo od ust do ust: »Oh, ta An-čika, ta ima srečo 1« — »Ta Krača, ta jo zadene!« — »No, sedaj v bode pa še bolj vihal svoj nos!« — »Skrijce si bode napravil!« — »Od samega bogastva ne bode vedel, kje bi se popraskal, kadar ga zasrbi!« — »I kaj, bogastvo? Šteti bode moral, šteti; saj je dolžan tisti Ančiki!« — »Pa pri sodišči — tam bode opravil, kar bode hotel; jaz bi se ne pravdal ž njim, če bi imel sto prič!« — »Beži, beži, še menj bode opravil! Skrije je skrije — tlačil bode Kračo, samó zato, da bode lepše videti!« takó je šumelo od ust do ust, od ušesa do ušesa, in šele ko so po naporu cerkvenikovega pomočnika zapele orgije, poleglo se je šepetanje. Po končani maši pa je hitela govorica z ljudmi na vse štiri strani. — Adjunkt Pavel je čakal, da dobi svojo kavo. S kavo vred mu je prinesla strežnica tudi najnovejšo novico o sodnikovi zaroki. kakór v obče ni bil vajen govoriti s strežnico več, nego je bilo neizogibno treba, tak6 tudi danes ni črhnil besedice, ampak pazno je vlival kavo na sladkor v časi. Stoprav, ko je dekla odšla, pogledal je po golih stenah svoje sobe, na umazana tla, potem se ozrl na pajčevine v kotu nad pečj6 in nato, smodko užigajoč, stopil k oknu, kjer je imel razgled na dokaj širo ravan, po kateri se je vil med sivim vrbovjem in košatimi jeseni majhen potok. Zadi je vstajalo zeleno gorovje, prostrano in valovito; tù in tam so se z obrastenih brd lesketale bele stene posamičnih hiš. Prizor je bil lep, in jutranje solnce ga je še bolj krasilo. Pavel pa je le nekoliko trenutkov gledal prijazna sela, ki so se mu v solnčnem odsvitu smijala tak6 ljubko. »Tu jeden dom, tam zopet drug, tù žena in otroci, tam zopet prav takó!« — To je izustil skoro glasno. »In sedaj ta Vrbanoj!« pristavil je nehoté. Obrnil se je od okna in nejevoljno bacnil par ne-osnaženih čevljev izpod nog. »Zavidam mu je ne, te — te Ančike!« To je še mislil, ko je pil svojo kavo. Nekamo jezno je postavil čašo na mizo. »In pa — da nikomur ni zinil besedice!« To mu je sedaj najbolj vrelo po glavi, ko se je odpravljal z doma. V pisarno prišedši, najde pismo Vrbanojevo, v katerem mu sodnik naznanja, da ima za nekaj tednov dopust in da njemu izroča uradno nadomeščanje. Ko se zvečer oglasi pri Krači, tudi Ančike ne vidi ondu; odšla je bila v mesto in za nekaj tednov se vrne s potovanja — soproga 364 Janko Kersnik: Jara gospoda. sodnikova. Tak6 so zvčdeli vsi naši znanci, pijoči nocoj pri Krači na zdravje in srečen zakon obeh zaročencev. Umevno je, da se je skrivaj mnogo šepetalo, ugibalo in zabavljalo; kadar pa je izprožil kdo napitnico, oblizano in nališpano po visokozvenečih frazah o iskrenem častitanji in prijateljstvu, vpilo je vse križem: «Živela!« in: »Mnogaja leta!« Očeta Krače ni bilo doma, odpeljal se je k poroki, katera bi se zvršila drugi dan; Minče pa je po očetovem in ženinovem naročilu točil vino zastonj, kolikor ga je hotela gospodska soba, hlapcem in vaškim fantom pa je postavil polno vedro na dvorišče. VIL Pozno je bilo, ko sta se vračala Pavel in Valentin dom6v. Za njima so iz odprtega okna Kračine krčme hrumeli neubrani glasovi divjega zbora, ki je mučil nocoj že tretjič »Zagorske zvonove«, tam iz nasprotne dobrave, kjer so odšli po stranskih stezah grobeljski fantje v sosedno vas, pa je odmevalo njih ukanje. Pavel in Valentin ves dan nista bila skupaj in zvečer v krčmi se tudi nista mogla izgovoriti o denašnjem dogodku, takó važnem za grobeljsko družbo; vedno je bil kakó v sosed vmes z vprašanji in opomnjami. Sedaj sta bila sama. »Kaj praviš ti?« vpraša prvi Valentin. »Radoveden sem, kaj ti meniš!« izogne se Pavel. »Bedastoča —¦ največja bedastoča! Le ne vém, kam se je zagledal ! V tiste črne oči, v ta tanki život ? Vrag ga vzemi, ako bi ne dobil ženske s temi svojstvi in poleg tega vsega drugega, česar je treba takemu m6žu. O denarji ne govorim — on je, kar se tiče potrebščin, oskromen mož in se bode vedno ravnal po razmerji, kakeršno vzmore, ampak ženske izobrazbe je treba! Kaj bode s to neumno punico, ki se je naučila pisati in citati za silo, ki sešteje nekaj številk, kadar jih je treba napisati s kredo na vrata, ki ti zna prinesti dobro spenjeno pivo, češ, da je vselej sveže, kadar se ji natakanje posreči; ki pa pozna vsaj v mislih vse tiste javne in skrivne grehe teh krčmar-skih beznic, po katerih se moramo klatiti, ako hočemo govoriti drug z drugim — kaj bode s takó ženo?« »Kdo bi trdil, da taka žena ne more osrečiti moža, kakeršenje Vrbanoj ?« Pavel je dejal to nekamo lahkomiselno, sam6 da je nasprotoval prijatelju, ki se je bil nenavadno razgrel. Janko Kersnik: Jara gospoda. 3&S »Ti tega sam ne veruješ — sicer bi —« »No, kaj bi sicer?« hiti Pavel. »Sicer bi jo bil ti prej vzel nego Vrbanoj!« konča razburjeni Valentin. Njegov tovariš se posiljeno nasmehne — na ta argument mu ni bilo najti hitrega in odločnega odgovora. Obstaneta na mostu, ki se tù vzpenja nad potokom, šumečim v globokem jarku pod njim. Lunini žarki se odsvitajo iz belih pen, ki se goste doli med razjedenim kamenjem. »Da sem odkritosrčen, dragi moj,« zine zdajci Pavel, »moram reči, da bi mi bila ta déklica všeč; zakaj tudi ne ? Toda —- tak6 — kar za ljubezen! Za ženo bi je ne marali« »No, vender!« deje notar malone zadovoljno. »In zato pritrdiš tudi ti, da je ukrenil Vrbanoj nekaj prav neumnega, nekaj, kar je odločilno zanj in za vso njegovo prihodnjostl In kakór sodim, ne bode to korak k sreči njegovi 1« »Zakaj bi ne bil?« »Pomisli, Vrbanoj ne bode vedno sodnik tù pri nas, in njega Ančika tudi ne bode vedno taka lepa vitka deklica, katero poljubiti mora biti posebna slast. Golobje življenje med štirimi stenami prestane — morda že takój! Andrej brez dvojbe še avanzira; svetovalec bode, morda pride še više; v večjih mestih bode služboval, in tam mu bode treba ožje družabne dotike s kolegi, vrstniki in njih družinami: kakó bodo gledali to neveščo točajko, ki do tedaj že izgubi vse, kar ima sedaj lepega in prikupnega: mladost in črne oči, šega-vost in vitko rast, ki pa se ne bode znala obračati na desno ali levo in ne bode vedela odgovora, kadar bodo skrite pušice letele nanjo v družbi, katera je ne bode štela jednakopravne po izobrazbi, bodisi splošni, bodisi samd družabni.« »Napačno sodiš, dragi moji« zine Pavel nekamo živo; »koliko jih poznaš tudi ti takih žena, ki kar naravnost na laž postavljajo tvoje modrovanje. Mlada žena je zmožna vsake izobrazbe; taka bode, kakeršno si vzgojiš !« »Ako me ljubil Ako me tak6 ljubi, kakór sanjamo mi časih o ženski ljubezni, in če ji je poleg ljubezni, katera mora biti čista, brez vsakega egojizma; vcepljena v srce kal tistega ponosa — — —« »No — kakšnega?« zasmeje se Pavel na glas, ko Valentin nekoliko prestane, ne da bi končal stavka. »Menda si pri konci s svojim modrovanjem?« pristavi ironično. 366 Janko Kersnik; Jara gospoda. »Imenuj óni ponos, kakór ga hočeš, samósvest, vzgojo, nrav- nost v »Čakaj, pomagam ti!« deje Pavel smehoma; »imenujem ga kal tistega pravega ženstva, katerega iščemo takó zaman!« »Prav praviš!« pritegne Valentin resno. Našel ni izraza pojmu, kateri je pa vender še obema, dasi sta ga imenovala, plaval nekamo temno pred očmi. Bila sta že pred notarjevim stanovanjem. »Ne jezi se! — Videl bodeš, kakó imenitna gospa bode še ta Ančika! Skoda — sedaj je ne smemo več objemati!« deje adjunkt kinično. »Ti bi jo sedaj morda še rajši nego prej!« pravi Valentin nekoliko nezadovoljno, »in to menda navzlic svoji izborni teoriji o vzgoji žena po njih soprogih!« »Spat pojdi spat, Tinče, in tiho hodi po stopnicah — petelin bode skoro pel!« pravi adjunkt smehoma in krene proti svojemu stanovanju. (Dalje prihodnjič.) Pridi zopet, čas pomladi! l.l.C-OJega sred gredica, Mnog si že pognala cvet; Do cvetice zdaj cvetica, Kdaj priklija bujno spet ? Zima je zamela tudi Srčni moj odeveli vrt; Morda, seme drobno, v grudi Mrzli zaduši te smrt? Zunaj divno mladoletje Severov odgnal je piš, Le po steklih rase cvetje V oknih zametžnih hiš. Pridi zopet, čas pomlddi, In ovenčaj hrib in dol, Pesmij v srci mi nasddi, Raja mu prinesi pol! 422 Janko Kersnik: Jara gospoda. Jara gospoda. Povest. Spisal Janko Kersnik. (Dalje.' VIII. meniten dan se je bližal Grobljanom. Več mesecev že je propovedoval župnik ob raznih prilikah z leče, da bode letos prav sto let, odkar je bila ustanovljena domača fara, in da je treba kar najslovesneje praznovati ta spomin. Njega besede niso padale na kamenita tla, zakaj kmetsko in trško prebivalstvo, katero se navadno ni štelo med našo gospodo, bilo je takój silno vneto za posebno proslavo te stoletnice. Očetje in žene, vsi so bili jedini in tudi popolnoma zadovoljni s tem, da bode s slovesno božjo službo, s pokanjem topičev in z »ofrom za cerkvene potrebe« vse opravljeno; zvečer potem séveda godba v krčmah, nekoliko plesa za mlade ljudi, starim pa zajamčena pravica, da se nekoliko napij6. Pri gospodi pa župnikov poziv tudi ni ostal glas vpijočega v puščavi. Trebalo ji je res že posebne prilike, da stopi iz svojega vsakdanjega gibanja in da vsakdo pokaže, kaj in kal<6 zna tudi tedaj, kadar ne gledajo nanj sam6 domače oči. Ampak slavnost farne stoletnice bi bila premajhna, da je ostala sam6 med cerkvenimi stenami in se končala zvečer v zatohli krčmi s pretepom domačih in tujih fantov; prvo je za župnika, drugo je za kmeta, za gospodo pa ne ostaja skoro nič. Ali kakór vselej v kritiških slučajih, tak6 se je oglasilo tudi tù več rešilcev, ki so izvirne svoje ideje vrgli med kritiški ugibajoče občinstvo. Učitelj se je spomnil, da grobeljska šolska mladina še nima svoje zastave, dasi jo imajo že davno vse sosedne šole; notar Mali pa, ki je poleg svojih uradnih opravil čutil vedno neutešljivo potrebo, da se je vtikal v vse možne druge javne posle, presenetil je nekega večera družbo pri Krači s predlogom, da je o priliki farne stoletnice ustanoviti — gasilno društvo. Razgovora je bilo veliko; o šolski zastavi ne toliko, zakaj tù se je vsakdo z majhnim doneskom odkupil jedenkrat za vselej; predlog o gasilnem društvu pa je provzročil obširno razpravo. »Kje dobiti denar?« »Kje člane?« Janko Kersnik : Jara gospoda. 423 ------------------------------------------------------------------------------------------------------r- »Vse, vse — ako se le hoče!« Tak6 je šumelo po Kračini sobi. Vrbanoj, ki je bil nocoj izjemoma posetil družbo — zakaj odkar je bil oženjen, prihajal je le malokdaj v krčmo — vrgel je sedaj in sedaj v razgovor ironično opazko, kateri pa ni bilo pravega odziva. Vsi so zmatrali vprašanje o gasilcih jako resnim in se stvarno razgovarjali jako živo. Le adjunkt Pavel je trdovratno molčal in vlekel ob svoji pipi. »No, ti pa ne zineš nobene — seveda, ker pripadaš pravim kočarjem — danes tukaj, jutri tam!« razvname se zdajci notar. »Skoro bi ti želel, da ti zgori tisti tvoj kovčeg s tremi pari nogavic! Morda si ga celo zavaroval za cel tisočak?« »Ne jezi se, Tinče!« zasmeje se Pavel; »jaz cesto ugibljem kaj drugega. Gospoda slavna, usojam si vas opozarjati na drugo važno stvar,« pristavi z zlobnim naglasom, »ki se pa tiče vprašanja, katero ste že rešili, kakór mislite!« »Kaj? kakó? Katero?« »Jaz menim šolsko zastavo!« »No ta je vender srečno pod kapom!« deje davkar. »I seveda! Denar je tu, zastava se tudi hitro kupi — blagoslavljala se bode tudi — ampak —« Adjunkt hudomušno prestane. »No, kaj — ampak?« hiti učitelj. »Kumice še nimate — kumice je treba!« pristavi Pavel hladno. Ta opazka provzroči za nekoliko trenutkov splošen molk. »Kumice, ki zabije prvi žebelj v banderišče, ki podari lep svilen trak, z zlatom in srebrom pretkan in prevezan ter ga pripne na banderišče, potem pa pogosti šolsko mladino — te je treba, gospoda moja, o tem se razgovarjajmo!« takó je modroval Pavel nekamo svojeglavno. »To je lahko dobiti,« deje notar. »Ne vém, ne vém,« mčni dvoječ doktor-ranocelnik; »ta čast velja nekaj desetakov; ne vém, ne vém 1« »Res je,« pristavi poštar in ziblje glavo; »šestdeset, sedemdeset — morda sto goldinarjev!« »Kaj bodete ugibali, gospodje?« oglasi se Vrbanoj; »tukaj nimate izbirati — k notarjevi gospe pojdite; Tinče, ki si itak preveč služi, bode že plačal!« »Kajpada!« zavrne ga notar na pol smehom, na pol nejevoljno; »jaz vém boljšo kumico: sodnikovo gosp6 ! Domačinka je, najmlajša 42.4 Janko Kersnik: Jara gospoda. _f med našimi gospemi in žena najvišjega dostojanstvenika, kar jih imamo v trgu — živela kumica: gospa Vrbanojeva!« v »Živela!« pritrdijo sodrugi, toda v vsem vzkliku ni nič odkritega, nič veselega. Davkar se je spomnil svojih treh hčera, in njih tihe jeze na An-čiko, poštar še vedno ni mogel pozabiti, da je bila prej točajka, Tinče je pa s svojim predlogom hotel biti zlobnejši, nego se mu je posrečilo, zakaj tudi on se še ni mogel prav privaditi Ančiki kot sodnikovi soprogi. V medsebojnem pogovoru jo je še vedno silno težko nazival »gospo«. Trgovca, ki sta nocoj tudi sedela v družbi, kričala sta sicer na ves glas in pritrjevala predlogu, pod mizo pa sta se tiho sporaz-umljena dregala s koleni. Vrbanoj se je na pol protivil; toda videti je bilo vender, da mu ta misel ugaja. Učitelj pa je ves vnet v jednomer hitel: »Vi dovolite, gospod sodnik, da naprosim prečastito vašo soprogo — kaj ne, da dovolite?« Doktor je pritrjeval: »Seveda, seveda!« v tem pa po stari navadi trkal davkarja na ráme in v svoji zlobni šali pristavil: »Glej, prijatelj, takšna čast gre sam6 gospem, samó gospem!« Davkar mu je odgovoril samó z divjim postranskim pogledom. Pavel se je pri tem izvrstno zabaval; govoril ni, toda videl in čul je vse dejanje in besedovanje ob miznem okrožji in čutil tiho zadoščenje. Bil je sploh čudna zmes lahkoživega in vender resnega, ne-brižnega in vender strastnega človeka. Podoben je bil plavaču, ki je vajen trdno in vestno plavati blizu brega, kateri pa, kadar ga slučajen val potisne proti sredini reke, ni zmožen misliti več na breg, ampak samó na to, da plava dalje — dalje na površji — brez misli, koliko časa mu bode vztrajala moč. Z Vrbanojem sta bila na videz dobra prijatelja; toda jednaka službena leta in poleg tega uradna podrejenost njegova sošolcu sodniku, óni prizor iz dijaških let, različni nazori — vse to je storilo, da je bila ta prijateljska vez silno tanka. In skoro po Vrbanojevi poroki je Pavel — sam ni znal nI kdaj ni kakó — pogrešal Ančike; pri Krači mu ni več godilo, drugje še menj; zato je ostal sicer zvest stari privajeni mizi, ampak vesel je bil le tedaj, kadar je vrgel preporen predmet v družbo, dasi se sam ni rad spuščal v boj. v Čutil je tudi, da mu boljša polovica let, prisojenih mu po človeški previdnosti, polagoma poteka; on pa še vedno takó sam — takó sam! Da se še ni oženil, to je bilo pri takem značaji popolnoma Janko Kersnik: Jara gospoda. 425 umevno. Dasi se žensk ni bal, ampak lahkoživo in nebrižno pričel tù in tam majhno ljubezen, premišljal in presojal je vender vselej resno in tehtno, kakó bi bilo moči ženo in potem — otroke rediti in vzgajati, poleg tega pa svojemu životu dajati vsega, česar je vajen. In račun je bil vedno pasiven. takó je trdno in vestno plaval ob bregu samčevem, slučajnega valčka pa še ni bilo, da bi ga odnesel proti sredini. Ko se je Vrbanoj oženil, udarila je Pavlu misel v glavo, da bi bil on takisto lahko vzel to — Ančiko. In samóljubje, ali nekovo drugo čustvo, tajno in neopisno, dejalo mu je, da bi Ančika imela morda njega rajši nego Vrbanoj a. Sedaj, ko je bila izgubljena zdnj, zdela se mu je tem vabnejša, in to čustvo mu je raslo od tedna do tedna, od meseca do meseca. Vrbanojev zakon je bil doslej srečen. Praznovati jima je bilo skoro obletnico svoje poroke, in Grobljani, ki so imeli iz prva silno veliko govoriti o tej »jarogospodski« Ančiki, utihnili so polagoma. Semtertja se je še vnel razgovor o novem klobuku, katerega ji je kupil sodnik za praznike in katerega je ona — čudom se je bilo čuditi — nateknila na glavo prav takó, kakór je moralo biti. Davkarjeve gospodičine so tudi prav vesele pripovedovale, da gospa sodnikova, ko jih je posetila, ni vedela, ali bi sedla na desno ali na levo stran njih zofe, katera je bila, kakór so čestokrat poudarjale, pokrita z najnovejšo moderno preprogo. samó izkušenosti davkarjeve Evfemije se je posrečilo Vrbanojevo privesti na pravi prostor takó, da nihče ni zapazil nje nerodnosti; pol ure pozneje pa je vedel to v Grobljah vsakdo, kdor je imel le količkaj razsodnosti v takih važnih rečeh. Za nekoliko mesecev pa tudi teh in jednakih pravljic ni bilo več. Ančika si je pridobila dobro prijateljico —- Valentinovo soprogo. Nihče ni vedel, tudi gospč sami ne, kakó je to prišlo, saj je imela pl. Malijeva celo nad deset let več od Ančike, in notar tudi ni kaj rad videl te njiju razmere; toda navzlic vsemu je bila gospa Vrbanojeva malone vsak dan pri Valentinovi soprogi, in to pogosto občevanje z mirno, izobraženo ženo ji je bilo najboljša šola. Prav iskreno pa vender nista mogli občevati; nekova nevidna stena je bila med njima. V zadnjem času je tudi adjunkt Pavel večkrat prihajal k notarjevim. Bistro oko gospe Malijeve je skoro zapazilo, da se ti poseti vrše najgotoveje tedaj, kadar je bila Vrbanojeva pri nji, in da se Pavel ni nikdar izognil priliki, spremiti jo domov. Govorila Je o teh opazovanjih tudi svojemu soprogu, toda Valentin jo je zavrnil malone 426 Janko Kersnik: Jara gospoda. osorno: »Bčži, beži! Mogoče, da ravna takó zgolj iz nagajivosti, ali pa mu je dolgčas! Resnega ni nič; ti Pavla ne poznaš; sploh pa — čemu hodi ta Vrbanojka zmerom semkaj ?« »Méni ugaja; nepokvarjena, dobra stvarca je to!« pravi ona. »Haha!« zasmeje se Valentin; »ti tudi poznaš še malo žensk, draga moja!« »Gotovo ne toliko kakór ti,« deje soproga nekoliko zbadljivo, »in takó temeljito znanje bi me tudi ne zanimalo! Kar se tiče Ančike, no, tù si ti morda kaj bolje poučen —« Valentin se sedaj zasmeje na ves glas. »Saj včš, kak6 sem prej sodil in kakó sodim še sedaj o tej Vrbanojevi ženitvi! Toda jaz sem jeden tistih ljudij, katere je lahko prepričati. Bog ti daj srečo, ljubica moja, da vzgojiš iz te Ančike kaj posebnega, nji v prid, Vrbanoju v srečo! Pavlu pa na podtikaj slabih nakan!« — — — »Jaz tudi mislim, da je gospa Vrbanojeva najprej poklicana za ta častni posel,« rekel je adjunkt prav resnega lica, ko je potihnil prvi šum. Valentin ni vedel, kakó in zakaj se je v tem trenutku spomnil ravnokar omenjenega razgovora s soprogo. Vse ga je dirnilo nekamo neprijetno. »Bodemo videli!« izpregovori v tem sodnik, in v teh besedah p bila tudi zagotovljena njegova in Ančkina udeležba pri namerjani slavnosti. Valentin vender ni mogel mirovati. »Torej — blagoslavljanje šolske zastave, zabijanje žebljev, slavnostni govor —« »Tega bodeš ti govoril,« zakriči adjunkt. v »Četudi!« deje Valentin. »Potem ustanovitev gasilnega društva — banket —« pristavi Pavel. »Zvečer pa bal pare — v rokavicah in brez rokavic! Prosim gospod učitelj, da ne pozabite nobene učiteljice našega okraja — vse je treba povabiti — deklet imamo premalo!« pošali se notar. »Čuješ li, prijatelj davkar?« vzklikne doktor in zopet potrka svojemu sosedu na ráme; »deklet imaš premalo, tega ti ni še nihče rekel!« »Ne vém, ali si pil preveč ali premalo?« razhudi se davkar, dočim se drugi glasno smejejo. Dolenjec: Deklici. 427 »Premalo, premalo!« zagrohoče se ranocelnik, »zakaj če bi bil preveč — saj veš: in vino veritas — tedaj bi tudi jaz na vse kriplje trdil, da imaš tudi ti preveč — deklet!« Davkar si ni mogel več pomagati; hudomušnemu sosedu je vrgel debelo psovko v uh<5, da jo je slišal sam6 ta, a mož-doktor je imel trdo kožo in se ni menil za take malenkosti. »Da mi zagoriške učiteljice ne pozabite!« sili poredni Valentin, »jaz ji bodem še posebe pisal.« »Dobro, dobro!« razveseli se Vrbanoj. Pavel je storil, kakór da je preslišal zadnji opazki. »Pa gospoda Frančiška iz Babinega polja 1 Kaj ne, gospod poštar ?« vzklikne na glas, »Vrag ga vzemi!« zagodrnja le-ta; in ko odmeva smeh vse družbe od štirih sten, pristavi še v duhu s postranskim razkačenim pogledom na zlobnega adjunkta: »In vas ž njim!« (Dalje prihodnjič.) Deklici. J*\dor vidi te, deklica, vsdkdo te hvali Kot v jadernem viru hitevajo vali, In v svoje pogovore vpleta. Potapljajo v prešlost se leta. Žar tvojih pogledov mladeniče pali, Pomlddi cvetica se rdi na obali, Ljubezen jim v srcih zane"ta. Pozimi je s snegom odeta. A nate pogled moj globoko me žali, Kar lepega v solnčnem se viru zrcali, Ker znane so zanjke mi svčta. Za plen si begočnost obeta Opasna lepota ! Minljiva lepota ! Da tudi obrazi usihajo zali, Ne mislite, cvetna dekleta. Ko starosti so se vam dnevi prikrali, Zakličete toge prevzeta: Cvetovi obraza nam niso ostali, Ostala so srca brez cveta. Pogubna lepota ! Dolenjec. 494 Janko Kersnik: Jara gospoda. Jara gospoda. Povest. Spisal Janko Kersnik. (Dalje.) XI. itite, kolikor hočete, ujamem vas!« »Ne bodete me! — Nikdar ne!« »Oh, gotovo!« Z brzim skokom je bil preko nizkega jelševega grma tikoma pred njo, ki je prihitela okrog ovinka rebra, čez katero se je podila vsa družba. óni so se drevili na nasprotno stran, ta dva pa sta stala sedaj sama v temni senci mladega gozda, tihega in dehtečega, kakeršen se kaže le na jasni večer poznega polletja. »Imam vas!« »Ne, nimate me še! Pustite me!« Jezno je razpela svojo pahljačo in si hladila vroče lice; a takój je hotela mimo njega smukniti v grmovje nizdolu. Ali on je bil umejši. Ujel jo je okolo pasa in pritegnil k sebi. »Kazen treba plačati!« sopnil je. »Pa tam gori — vpričo vseh!« vzkliknila je ona in ga udarila s pahljačo po lici ter se mu izkušala izviti. Oba nista znala, kakó razvneta sta. »Ančika!« šepnil je on, in ker mu ni imela moči braniti, pritisnil jo je k sebi in jo poljubil na ustna. »Pustite me, gospod Pavel!« zaklicala je sedaj glasno, in ko jo je izpustil, vender se ni genila z mesta, nego z rokami si zakrila obraz in glasno zaihtela. »Sram vas bodi! Pustite me! Kaj sem vam storila, da takó ravnate z menoj ?« takó je šlo očitanje bruhoma vanj, on pa je stal poparjen, nem pred njo. Toda zdajci se ojači in govori kakór glumač na odru: »Storili — storili mi niste ničesar! A vender — nesrečen sem, ker sem vas izgubil! Ne veste li že davno, da vas ljubim, da nimam drugih mislij, drugih želja nego jedino na vas, le vas — Ančika!« »Haha!« zasmijala se je na pol veselo, na pol trpko; »zakaj mi pa tega niste prej povedali?« Janko Kersnik; Jara gospoda. 495 »Prej?« dejal je Pavel in ponovil mehaniško: »Prej — kdaj prej?« Gospa Vrbanojeva si je naglo otrla solze in stopila na stezico, ki je tekla tù pod smrečjem in robidovjem. »Vrniva se! Pogrešali naju bodo!« velela je hladno, Pavel pa je korakal molče za njo. Tikoma pred njima izza roba se je že glasil govor in smeh drugih. Skoro so bili vsi skupaj. Vrbanoj je držal učiteljico Juliko za roko, učitelj je bil ujel notarjevo soprogo, in Minče je neusmiljeno tiral jedno mlajših davkarjevih deklic. Trgovca in več študentov, ki so sedaj uživali svoje počitke, privojevali so si bili takisto večinoma vsak svojo družico, le zadi globoko v grmovji je še težko sopihal jeden samec: naš poštar, ki se je bil tudi podal v to nevarno igro, uprizorjeno po jednem mlajših gospodov. »Hej, hej, gospod poštar! Ali vas je kap zadela?« vzkliknil je adjunkt Pavel, ki je ravno prispel do družbe ter naglo našel predmet, na katerega je hotel obrniti pozornost drugih. »Oh, preklicano! Jaz nisem več takóv, da bi prekopicaval kozle kakór vi!« zagodrnjal je poštar v svojem grmu. Bil je brez družice, in ker je šla igra na to, da si vsak izmed igralcev ujame jedno izmed udeleženih gospa in gospodičin, katerih pa je bilo po jedno menj nego gospodov — pričakovati mu je bilo obične kazni. Le-ta in vse druge, kar jih je izviralo iz te igre, zvršile so se potem slovesno na skupnem zbirališči. — Nocoj je bilo pred večerom farne stoletnice, in že ves popoldan so porabili naši znanci za majhen izlet na bližnjo trško gorico, kjer se je kratkočasila družba ob pečenem krompirji in suhi svinjini, ob vinu in pivu, glasovih velikanske harmonike, katere je vlekel trški organist, in ob raznih igrah, ki jih je uprizarjal sedaj ta, sedaj 6ni. Zvečer pred odhodom so hoteli užgati še velikanski kres. — »Kaj ti je? Ali ti ni dobro?« vpraša Vrbanoj svojo soprogo, zapazivši jo prav tedaj, ko je bilo treba zapaliti ogenj, slonečo zadi planote ob debeli hruški. Ondu je bila nekoliko prej zbrana večja družba, ki je pa sedaj pohitela vsa tja blizu velikega kupa smrečja in trhljadi, nagrmadene ob griči; od tam se je odpiral najširši razgled. »Glava me boli! Pa bode skoro bolje!« deje ona malomarno. »Preveč si se utrudila!« méni on in hoče oditi. »Da se le ti nisi!« Nekov čuden naglas v teh besedah je provzročil, da se je Vrbanoj zopet naglo obrnil. 496 Janko Kersnik: Jara gospoda. »Jaz? Kaj hočeš s tem?« pravi malone osorno. »No, kaj neki? Kaj se bodeš delal? Saj veš, s kom se trudiš ves pop61dan! Mene nisi lovil, mene, ampak tisto — tisto staro devico, tisto — učiteljico si ujel, tisto si moral ujeti I« »Ančika, ne bodi brezpametna!« zavrne jo Vrbanoj na pol sme-homa, na pol nejevoljno. Akotudi si je v prvem trenutku rekel, da je res nekoliko zanemarjal svojo ženo, vender ga je silno neprijetno zadel glas, s katerim je izrekla svoje očitanje. Nekaj surovega je zvenelo iz njega; takó vsaj se mu je dozdevalo. »Le pojdi, pojdi zopet tja; težko te že čaka!« hiti Vrbanojka. Sodnik je kratek trenutek premišljal; toda jeza ga je prevzela. »Vedi se vender takó, kakór se spodobi!« dejal je, kakór bi karal porednega dečaka. A tukaj je slabo naletel. »Kakor se spodobi — spodobi! Seveda, to je vedno tisto očitanje ! kakór bi se ne trudila storiti vsega kar hočeš, kakór bi ne pazila vedno na to, da govorim tak6 sladko, takó lažnjivo, takó olikano kakór davkarjeve gospodičine — kakór bi se ne trudila ravnati takó kakór druge gospč! Zakaj — čemu si me pa vzel? Nisi li vedel, kakóva sem, kaj znam?« Vse to je kar bruhalo iz nje, tiho, polglasno, a zato tem silo-viteje jedinemu poslušalcu. »M61či!« velel je Andrej in se malone plaho ozrl proti glasni družbi, sredi katere je sedaj vzplamtel prvi zubelj ob visoki grmadi. Jeden izmed gospodov se približa hruški. »Milostiva gospa — kje pa ste? Andrej, kje pa imaš gospo?« zakliče na glas. Bil je adjunkt Pavel. »Pravi, da jo glava boli',« odgovori sodnik. »Oh, mislim, da bode skoro bolje!« vzklikne živo Vrbanojka in se oklene Pavlove roke, ki jo je bil naglo ponudil. takó odideta k ognju, sodnik pa malomarno zvižgaje za njima. S tem žvižganjem je hotel utešiti razburjenost, ki ga je obšla. Nekamo neumeven, toda silno bodeč mu je bil še vtisek, katerega so napravile zadnje besede Ančkine: »Zakaj — čemu si me pa vzel?« Vender ni utegnil premišljati o tem. Tukaj pred njim je plapolal velik ogenj proti jasnemu, z zvezdami posejanemu nebu, in sedaj in sedaj se je utrgal kos plamena, švignil nekoliko pedij kvišku in ugasnil v dimu, ki se je krožil na široko nad grmado. Mladi ljudje zapojo veselo pesem, tam ob strani Janko Kersnik: Jara gospoda. 497 pokne nekaj topičev, in v občem oduševljenji dvigne učitelj svoj kozarec ter napije kumici šolske zastave, katero bodo jutri blagoslavljali. Adjunkt prinese urno kozarec in ga potisne Ančiki v roko. »Živela kumical« zazveni iz nova, organist potegne ob harmoniki: »Mnoga leta živela!« in ves divji zbor zapoje za njim. »No, Andrej, ali ne bodeš trčil?« vzklikne notar Valentin, ki je bil vzpričo raznega popoldanskega veselja že ves rdeč v lice. »Gospod sodnik — z menoj tudi!« oglasi se poleg Vrbanoja Julika, zagorska učiteljica. »Kozarca nimam, kozarca!« hiti sodnik. »Na, tukaj je moj!« izpregovori Ančika, stoječa nekoliko korakov pred njim, in mu ponudi čašo, ne da bi se ozrla v družbo, ki je ob-stopila soproga. Andrej je trkal in pil. Skoro je bilo po velikanskem kresi; v žareči kup je vrgel naposled pijan študent nabasan topič, da se je glasno kričeč vse raz-begnilo; potem pa je pok in zasvit razpršene žerjavice naznanil, da je konec denašnji veselici. X. Drugega dne se je vršil vzpored natanko in točno, kakór je bilo določeno. Nekoliko malotnih nezgod tudi ni izostalo. Pri veliki maši so trški pevci, pomnoženi z nekaterimi menj izurjenimi dijaki, »vrgli« slovesni »benedictus« — kakór se pravi v pevskem jargonu — ker je jeden vodilnih glasov za pol sekunde prezgodaj »udaril« vmes; pri zabijanji žebljev v pozlačeni drog šolske zastave se je doktorju-rano-celniku pripetila nesreča, da se je spoteknil ob stopnicah, držečih na oder, in se moral oberoč ujeti, da ni položil vsega telesa na surovo obtesane, z bršljanom preprežene deske, kar séveda ni povečalo dvoj-bene oduševljenosti, s katero je gledalo trško in kmetsko prebivalstvo vse slavnostno dejanje; in ko seje vršil osnovni zbor gasilnega društva, pokazal je takój zli duh razpora svoje rožičke : osnovalci so bili razdeljeni v dva tabora, v spodnje in v gorenje Grobljane, in vsaka teh dveh strank je hotela vse gospodstvo v društvu, ki se še ni porodilo. Koncem so se potolažili vsi s tem, da so denašnje volitve le začasne in da bode treba odločilno besedo izpregovoriti šele tedaj, ko bode društvo potrjeno po poklicanih oblastvih. , Zato je na večerno veselico prišlo naposled vse najboljše volje. Veselica je bila v gorenjih prostorih Kračine krčme. Nekoliko drugih gostilničarjev je sicer zabavljalo, toda ker je oče Krača izredno 32 49« Fr. Gestrin: Balada o prepelici. požrtvovalno izpraznil celo svoje zásebno stanovanje in ker je bila gospa sodnikova — ali kakór so ji drugi še vedno dejali — Kračina Ančika — kot kumica šolske zastave danes prva odločilna oseba, ukrenil je slavnostni odbor, da mora biti tukaj — bal pare. Notar Valentin je tekal ves dan semtertja. Svoj dobro priučeni slavnostni govor je bil srečno zvršil, potem pomagal bodoče gasilce miriti in sedaj je z učiteljem, nekaterimi davčnimi uradniki, z ranocelnikom in jednim trgovcem opravljal posle vzprejemnega odbora in rediteljstva za večerno veselico. Vse je šlo gladko, in okolo devete ure so že plesali prvo ka-driljo. Sodnik je bil s soprogo že davno navzočen, in prvo kadriljo si je bil izprosil notar pri Ančiki. Nocoj je bilo Valentinu jedno, najsi je Vrbanojka taka ali taka, pozabil je vse predsodke in mržnje; bilo mu je le do tega, da se slavnost vrši toli dostojno, kakór je to mogoče v Grobljah. Med kadriljo šele se je prikazal adjunkt Pavel. (Dalje prihodnjič.) Balada o prepelici. poletno noč odmeva: »pet pedij!« Sicer ni niti šuma niti klica; Le v tesni kletki drobna prepelica Bedi in poje, ko vse mirno spi. V polmračni sobi na blazino belo Naslanja težko glavo mlad bolnik In vrača se v prežite kratke čase: Razvija se pred njim življenje celo, Mnog hipec lep, mnog jasen gleda lik, Veselih pesmij čuje znane glase ... Posluša in smehlja se, Češ, skoro se povrne krasna doba, Saj če si mlad, še daleč je do groba — — V poletno noč odmeva: »pet pedij!« Fr. Gestrin. 558 Janko Kersnik: Jara gospoda. J a r a gospoda. Povest. Spisal Janko Kersnik. (Dalje.) jOstal je med vrati, kjer se je poleg slavnostnih gostov , gnetla in tiščala tolpa Kračinih hlapcev in dekel, vsa za-' maknjena v tuji ples, katerega so mnogi izmed njih videli prvič. »Zakaj takó pozno?« vpraša za njim Vrbanoj, sileč skozi gledalce. Prišel je iz sosedne sobe, kjer so si starejši gospodje s pivom gasili žejo. v »Se vedno prezgodaj!« méni Pavel mehaniški, toda očij ne more ločiti od gospe Vrbanojeve. Stala mu je ravno nasproti, živo govoreč s svojim plesalcem, toda izza pahljače je žarelo nje oko v Pavla. Vrbanoj tega ni zapazil. »Kdaj začnemo pušiti?« vpraša očito dolgočasen. »Ne vém! Tinčeta treba vprašati; strog reditelj je!« »Haha, dejal je, da šele ob jednajstih! Ko bi se le kakóv tarok dobil!« takó godrnjaje odide sodnik. Skoro potem je v stranski sobi kvartal z ranocelnikom in postarnim graščakom iz bližine. Kadriljo je vodil jeden domačih študentov, mlad jurist, tržanov sin, ki je nocoj prvič uvedel slovenski velelni jezik. Plesal je z dav-karjevo Evfemijo, in ta okolnost je storila, da so bili vsa davkarjeva družina in njih znanci kar vneti za to novost. Semtertja se je kakóva dvojica namuznila, sosebno ženske, toda zgolj iz zavisti. V obče pa je slovenščina ugajala plesalcem, ker je bila mnogim kadrilja deveta vas, francoščina pa vsem — deseta. Jurist - reditelj pa je bil tudi vzoren mladenič. Ves večer je pil sam6 kislo vodo in bil trezen kakór podstrešna podgana v pomladanski suši. Ali svoj posel je umel izvrstno in je takój, ko je nastal najmanjši nered v vrstah, ukazal zopet nastopiti iz početka. Bilo je kakór v plesni šoli. Valentinu je to jako ugajalo. Ves dan je imel druge misli in skrbi, tičoče se te velike slavnosti, in sedaj pri plesu ni vedel pravega predmeta za razgovor z Ančiko. Ta četvorka in vsi slučajni dogodki med plesom pa so mu dajali najbližje gradivo, in pedantiška strogost rediteljeva je provzročila, da je vso družbo naposled obšla nekova tajna, dobrodejna veselost. Tihi in glasni dovtipi so leteli tja in sem, in vse je bilo dobre volje. Janko Kersnik: Jara gospoda. 559 Tudi Pavel je posezal vmes z opazkami; natikal si je rokavice, šepnil nekoliko besed sedaj tej, sedaj óni plesalki, ki se mu je približala; vender pa je nestrpno čakal, da bi bilo že konec četvorki. v Čakal pa je dolgo, zakaj reditelj je uporabljal vso svojo vednost, katero si je bil nabral po dunajskih plesnih zabavah, da jo je kazal v zadnjem oddelku, in šele ko je oblastno zaklical neizogibni »chasse-croise« — slovenščina ga je tù zapustila — oddehnili so se tudi drugi. Utrujeni so bili, toda le toliko, da so si želeli kratkega odmora za novo zabavo. Ko so se uvrščali pari za izprehod po sobi, prihitel je Pavel k Vrbanojki. »Tak6 pozno prihajate?« dejala je ona, kakór je bil rekel nekoliko prej nje soprog. »Da, da, to je nemarnost, silna nebrižnost!« pristavi notar, oti-rajoč si pot s čela. »Tebi je vroče, Valentin!« deje adjunkt, »dovoli, da spremljam gospo! Dovolite li?« Ančika ne zine besede, nego naglo položi roko v Pavlovo. Valentin zadovoljen odide. Vrbanojka je bila še vsa razvneta po končnem urnem plesanji in si je v jednomer pahljala vroče lice. »Težko sem vas že čakala!« izpregovori hipoma, ko Pavel dolgo ne ve ogovora. »Mene? Zakaj?« vpraša jo osupel. »Povedati vam moram nekaj !« Ne da bi odgovoril, krene Pavel iz kolobara, v katerem se izprehajajo dvojice, in pokaže na kotiček pri oknu, kjer je bila napravljena od smrečja in bršljana majhna lopa. Dva stola sta bila v nji. Vrbanojka nekoliko postane, predno vstopi. »Vam li ne ugaja?« vpraša Pavel. »Ne, ne — vender bodisi! Le sčdiva semkaj —nalašč sediva!« šepne Ančika. Svoj stol potisne takó, da lahko zre po vsi dokaj širi sobani, Pavel pa se odmakne nekoliko v ozadje. Kot je bil kakór ustvarjen za tajen razgovor, ali prav zat6 je bil tudi popolnoma pripraven, da so vanj in v ona, ki sta si ga izbrala, leteli vsi postranski pogledi mimo šetajočih plesalcev in da so se ju tikale vse zlobne in zbadljive opazke. »Kaj mi poveste?« prične Pavel, ko sodnikova gospa v jednomer gleda mimošetajoče dvojice, in to nekamo bojazno, kakór bi ji 560 Janko Kersnik: Jara gospoda. bilo že žal, da je šla v ta kotiček. In prav v tem trenutku pride mimo Orlova Julika. Vodil jo je domači učitelj in ji pripovedoval o svojih učnih uspehih. Vrbanojka se obrne, toda dobro čuti skoro pazne poglede onih dveh. »Kaj ste dejali? Koliko šolskih zamud?« vpraša potem Julika svojega spremljevalca. Preslišala je bila vse, kar je bil óni ravno govoril. »Kaj ste dejali?« deje sodnikova soproga v tistem trenutku svojemu sosedu. v »Jaz? Ničesar 1 Čakam samó, da mi kaj poveste. Obetali ste mi vender!« »Da, da, povedati vam moram! Ali tajno je, tajno — a jezi me, grozno me jezi; pa vi bodete molčali!« »Kakor —« »No le čakajte, saj vém, da bodete molčali! Ta Julika, ta poštama gospodičina iz zagonskih hribov, izmislila si je nekaj ! Glejte, kakó ste bili sinoči nerodni, neumni.« — »Gospa! Kdaj?« hiti Pavel. »No — tam gori v gozdu, potem pa pri kresi!« »Ne umejem vas!« »Skoro me bodete umeli!« Vrbanojka v tem utihne, zakaj óni učiteljski par se zopet bliža, in dasi ni bilo verjetno, da more kdo čuti njiju tihi razgovor, vender si ne upa izpregovoriti, dokler sta ona dva blizu. Pavel je to slutil in je na glas govoril o prelepih uspehih, katere ima in jih mora imeti nocojšnja slavnost. Sedaj sta bila Julika in učitelj že nekoliko korakov od lope, in Vrbanojka je zadovoljna opazila, da sedata v drugi kot k peči, ki je bila takisto zastavljena s smrečjem in zelenjem kakór ta lopa. »I, glejte jo, to starikavo devico! Sedaj pa prav takó sedi za plotom, kakór je trdila —« »Kaj je trdila ?« »I kaj ? Pravila je danes, da sva se midva sinoči tam gori poljubljala!« »Vi se šalite — gospa!« »Ne ne, prav nič se ne šalim! Minče mi je povedal, in on zve vse; govorilo se je o tem, večja družba je bila zbrana — ti študentje, trgovci — stavila bi, da davkarjeve že vedo vse to!« Glas se ji je tresel, in iskala je robca, da si otre solze, katere ji je silila jeza v oči. Janko Kersnik: Jara gospoda. 561 »In — Julika je izprožila to govorico?« pravi Pavel, ne da bi kazal kaj razburjenosti ali nejevolje. »Da, da, Julika! Ne vém, kaj je videla?« »Videti ni mogla ničesar, slišati tudi ne, potolažite se, Ančikal« Ogovoril jo je nocoj prvič zopet z nje krstnim imenom, kakór je bil temu prej vajen. »Pa vender ste krivi vi — vsega govoričenja!« — »Nikar ne mislite več na Minčetovo blebetanje! Čakajte, sam ga vprašam, potem pridemo stvari na kraj!« »Ne, ne, Bog varuj! Minčeta pustite v miru! Obetajte mi!« »Kakor velite! Toda, Ančika, najsi bi bilo to resnično —« »Kaj resnično?« »Da bi vas bil smel, da bi vas bil mogel poljubiti —« »Pustite me!« »Nikar ne vstajajte! Glejte v óni lopi pri peči so vedno oči odprte in zr6 semkaj v naju.« Godba prične z mazurko. »Milostiva gospa — ta ples?« konča Pavel prejšnji svoj opomin. Plesala sta molče, ne da bi se ozrla drug v drugega; ampak sklenjene roke — nje desnica in njega levica — govorile so jezik, umeven vsakomur na prvi pogled. Čakalo pa je že več drugih plesalcev, ki so hoteli izkazati de-našnji »kumici« vso čast, kolikor so je mogli. Adjunkt je poiskal druge gospe" in gospodičine, a vse po natančnem preudarku: je li plesati s to ali z 6no? Kotiljon — brez tega bi bila vsa veselica ničeva — plesal je zopet z Ančiko. Med odmorom je bilo napitnic v izobilji; kjer so doslej starejši gospodje, tržani, gasilci in drugi pili pivo in vino ter kvartali, uprizorili so plešoči mladeniči naglo obednico; tù so imeli pečeni purani iz prva največjo nalogo, potem pa se je pričelo nazdravljanje. Sodnik in njega soproga, notar Valentin z ženo in Juliko, Pavel, učitelj, davkar-jevi in jurist-reditelj, sedeli so skupaj, in sedaj se je ravnalo vse tak6, kakór bi ne bilo zavisti ali zlobnosti, mržnje ali hudomušnosti na svetu, ampak vse zgolj dobrovoljna veselost, nocoj pa le čustvo zadoščenja, da je vsakdo zastavil svoje moči v sijajen prospeh te veselice. Po odmoru se je pričelo plesanje še živahneje nego prej. Ko so okolo treh zjutraj odhajali nekateri oddaljeni gostje, spremil je Pavel graščaka, ki je ves večer tarokiral z Vrbanojem, do voza. Vračajoč se po stopnicah, sreča vrhu hodnika Ančiko, ki je hotela v sobico, kamor so bili za ta večer postavili vso opravo iz 36 562 V. Bežek: O slovenskih in nemških čitankah na naših srednjih šolah. drugih sob, slavnosti namenjenih; tam je imela tudi svojo garderobo ; za druge gospe je bila le-ta pripravljena na nasprotnem konci. Nikogar ni bilo blizu; na steni je brlela gasneča luč, tam iz plesne sobe pa so zveneli glasovi divjega valčka. »Ančika — sedaj pa vender jeden poljub!« »Ne, ne!« sopne ona in poskusi uiti v sobico. Ali on je že tikoma za njo in zapre vrata za seboj. »Ančika, Ančika moja, ali še vedno ne veš, da te ljubim?« šepne Pavel in jo potegne nase ter poljublja njen obraz. In ona v svoji slabosti ne ve ugovora. —- Ko so se razhajali, zarilo se je nebo na vzhodu in hladen vetrič je valil lahko meglico čez travnike pod grobeljskim trgom. »Lepo je bilo; prijetno, brez prepira — kakór ga imamo vedno!« dejal je Vrbanoj, poslovivši se od ostalih gostov, ki so krenili na drugo stran. Pavel je šel s temi. »Lahko noč! Lahko noč! Dobro jutro!« zvenelo je od vseh stranij. Sodnik je ponudil svoji ženi roko, toda ni je vzela. Molče je stopala poleg njega in zrla v meglico, ki se je kobalila v ravnini in ji rosila tančico nad obrazom. Tudi pod tančico je bilo rosno, ali te kaplje so bile grenke, pekoče ... (Dalje prihodnjič.) O slovenskih in nemških čitankah na naših srednjih šolah. (Dalje ) V. Neumannove čitanke. Izmed vseh čitank, vsaj kolikor jih je méni znanih, ustrezajo »instruk-cijam* sam6 Neumannove.1) Neumann je pa tudi jedini izmed čitankarjev, ki se »instrukcijam« ni po robu postavljal niti jih popravljal, ampak se jih je oklenil (kar se prav za prav umeje samó ob sebi, toda se ne zgodi vselej), iskreno se vanje zamislil, uvidel, da je njih načrt dobro premišljen (»wohl-motiviert«). Navidno njih nejasnost in negativnost glede" na materijalno stran je tolmačil čitankarjem v prid, češ, da jim je zagotovljena baš po njih *) Znane so mi še neke čitanke, ki so urejene po Neumannovem načelu, in sicer dne, ki so jih sestavili NiedergesaB, Sommert in Brankv za učiteljišča in so izšle v c. kr. zalogi šolskih knjig. Janko Kersnik: Jara gospoda. 617 večinoma uravnani takó, da morejo poklicani gostje povsod brez posebnih težav do medu. Zato pa lahko pričakujemo, da v cvetu samem — na onem poti namreč, katerega morajo premeriti tudi krilate živalce s sesalom ali celo z životom —- ni brezpogojnih zaprek poklicanim gostom, temveč sami) tvorine so, ki zapirajo pot nepoklicanim živalcam in ga kažejo poklicanim posetnikom. Omenjeni dvojni nalogi ustrezajo kaj izvrstno dlakaste tvorine. V večjem številu združene v mrežaste, vršaste in jednake skupine, zapirajo jedni živalci pot do medli, druge pa, ki ima daljše sesalo in je brez pomisleka lahko porine skozi mehke dlačice, ne ovirajo prav nič. Tudi krepkejše telo jim rabi dobro, da lože odpahnejo omrežje. In res je v cvetu prav pogostoma vlakastih tvorin, da ga branijo nepoklicanih krilatih živalij. Tega séveda ne smemo tolmačiti takó, da je odkazano vsem dlakastim tvorinam, kar jih je v cvetovih, le jedno opravilo in da se ne razvijajo tudi na steblih in listih, ampak to nam je umevati takó, da imajo omenjene tvorine po listih in steblih malokdaj nalogo odganjati živali od cvetja, nego da služijo rastlini drugače, dočim so 6ne v cvetu sosebno branila proti nepoklicanim gostom. (Dalje prihodnjič.) Jara gospod a.1] Povest. Spisal Janko Kersnik. (Dalje.) XI. aj ti je — Anka? Ali si bolna?« »Kaj če biti? Pusti me vender!« To je bil malone vsakdanji jutranji razgovor pri Vrbanojevih, kadar je on po zajutrku vzel klobuk in palico, da odide v pisarno. S tem je bil tudi razgovor končan; Andrej je zaprl duri za seboj, Anka pa je jela pospravljati po sobah. Okolo poldne je pristopical Pavel po tlaku, ki je bil narejen od šiljastih kamenčkov, nabranih na produ ter se presledkoma raztezal ob hišah nasproti sodnikovemu stanovanju. J) Na strani $bl. stoj v 20 vrsti od spodaj namesto »na prvi pogled« — »na prvi poskus.« 6i8 Janko Kersnik: Jara gospoda. Uljudno je pozdravljal sodnikovo gospo, ki je stala skoro vselej ob tistem času pri oknu. »Dober dan, milostiva gospa!« zaklical je s ceste. »Kako se imate?« Ančika pa je prijazno odzdravljala. »Ali ste že opravili v pisarni? kakó krasen dan je to!« Tak6 je odgovarjala časih. »Ali pač pridete zvečer h Krači? Ste li namenjeni kam drugam?« vprašal je potem adjunkt. »Ne vém, ne vém! Pa — da se vidiva!« »Klanjam se!« Tak6 se je vršilo skoro vsak dan opoldne. Vrbanoj je prihajal pozneje domov, šele okolo jedne ure; potem pa se tudi ni hitro vrnil v pisarno. Zvečer je šel rad na izprehod. Navadno je vzel Ančiko s seboj, in kadar je ni, prišel je po izprehodu ponjo ter krenil ž njo vred v krčmo h Krači. Tam je obsedel; doma nista kuhala večerje, ampak naročila sta si jo tukaj. Sodnik je taro-kiral z notarjem in ranocelnikom, če pa teh ni bilo, z davkarjem in učiteljem ali s komer drugim izmed navadne družbe; soproga njegova pa se je razgovarjala sedaj s tem, sedaj z onim, navadno pa s Pavlom. Pustila je časih tudi vso družbo in odšla gori v očetovo sobo — saj je Krača gospd imel še vedno kakór za domačo hčerko — in ondu je urejala krčmarju potrebne račune ali mu tudi pisala nujna pisma, V tej sobi je bila zapadla Pavlovi strasti in svoji slabosti ono veselično noč ob farni stoletnici. In v tej sobi sta se sedaj pogo-stoma shajala. Pavel je pustil družbo v spodnjih prostorih in spremljal sodnikovo soprogo v gorenje sobe. Nikomur se to ni zdelo čudno ali neumestno, zakaj oče Krača je bil tudi zvečer navadno v gorenji sobi, ali pa je Minče tamkaj kolovratil po stopnicah; torej ni nikomur prišlo na misel, da bi opazoval te adjunktove shode s soprogo sodnikovo. Doli v gospodski sobi so mešali kvarte, in bori vinarji, za katere so igrali sleharni večer, potovali so iz skledice v skledico. kakó vesel je bil notar, če je zakričal dozdevno uspešen »kontra«, in kakó radostno je zopet sodnik pobral novce, če je srečno ustavil naperjeni poraz 1 »Kaj pa imate nocoj takó važnega?« vprašal je Pavel nekoč, stopivši v gorenjo sobo, kjer je oče Krača, stoječ ob pisni mizi, počasi narekoval nekaj tajnega Ančiki, ki je s peresom v roki le na pol slišala njega besede, pač pa tem bolje korake Pavlove. Oče Krača zmiga z rámeni, stresne nekoliko gorenji život in pravi malomarno: »Nekov lopov me hoče oslepariti ob hrastovini. Pa jaz se ne dam — in se ne dam!« Janko Kersnik: Jara gospoda. 619 »Saj ne bode takó hudo!« méni Pavel in sede oblastno s tlečo smodko v ustih na malo zofo v kotu sobe. »Za nekaj sto goldinarjev —- to je dovolj!« zagodrnja Krača. »Jaz sem prodal po naši meri, óni pa hoče laško mero! Tukaj pa je razlika na kubik —« »Pustite kubik,« nasmeje se adjunkt, »pišite mu, kakó ste prodali!« »Ančika, piši!« veli Krača in vtakne roke v žep; potem dvakrat, trikrat polglasno zažvižga in prestopi sobo do vrat; tam se naglo obrne in deje na pol proseče, na pol pa, kakór bi vsa stvar ne bila vredna piškavega oreha: »Gospod adjunkt! Morda ste takó dobri, da ji poveste, kak6 naj pero obrne?« V tem pa tudi že odpre duri in stopi na hodnik. Kratka tišina zavlada v sobi; ostala dva čujeta le, kakó odhaja oče po stopnicah. Ko se pa zaloputnejo spodi vrata v gostilniško sobo, skoči Ančika izza mize in steče k adjunktu. »Pavel, Pavel, ali me res ljubiš?« On pa jo molče stisne nase in srkajoč vso slast te nepoštene ljubezni, vleče vedno na uho, ali se ne čuje morda zopet korak na stopnicah ali pred vrati. Navadno ni bilo nikogar.več g6ri, in Pavel je šel mirno v spodnjo sobo, prej se še glasno razgovarjajoč z očetom ali z Minčetom, kateregakoli je pač srečal na poti. Nocoj pa so zdajci zabobneli težki koraki Kračinega očeta po strmih otlih stopnicah. Ko vstopi, že sedi Ančika pri mizi in se dela, kakór bi nekaj pisala, Pavel pa si užiga ugaslo smodko. »Ti pa počasi pišeš!« deje starec in iztika po predalih bližnje omare. »Gospa menda skoro dokonča!« pravi adjunkt in počasi odhaja. »Kaj naj še pristavim? kakóvo grožnjo morda?« hiti Ančika. Pavel se vrne in deje nasmehoma: »Zapišite še, da bode v osmih dneh zarubljen, ako ni zadovoljen z našimi kubiki!« »Tako je prav! To je dobro!« razveseli se Krača. Ko adjunkt zopet stopi v spodnjo sobo, tedaj je vsa družba kakór navadno zatopljena v igro, takó igralci, kakór gledalci. Sto-prav, ko jame jeden novic deliti kvarte, oglasi se notar: »No, kje si pa ti zopet tičal, Pavel ?« »Svete, svete sem dajal!« méni adjunkt in izpije pol kozarca. Trgovec pa, ki je sedel poleg sodnika, hoče z nogo dregniti nasproti sedečega davkarja, kakór bi se imela v čem sporazumeti, zadene pa ob Vrbanoja. 620 Janko Kersnik: Jara gospoda, »Kaj je?« vpraša ta, pa le še bolj zamišljen v igro. »Oh — oprostite, *nič —• nič!« izgovarja se trgovec. Toda kakór so se srečavali z očmi — vsi razven sodnika, ki je vtikal kvarte v roko, in razven adjunkta, ki je naročal Minčetu, naj prinese vina — takó je hitela le jedna misel od prvega do zadnjega; vsi so čutili, slutili, da, znali, kje je bil adjunkt in zakaj je bil tam, kjer je pač bil; samó jeden tega ni čutil, ni slutil, ni znal; do sedaj je bil še vedno slep za to — Andrej Vrbanoj. Časih se je celo zgodilo, da ni slušal soproge, ko je ob pozni uri tožila, da jo že glava boli, da je zaspana, da je čas iti domov. »Počakaj nekoliko, da se še kaj razgovorimo!« dejal je navadno. Ako mu je pa sosebno ugajalo v krčmi, obrnil se je do adjunkta in dejal v pošteni svoji najivnosti: »Pavel, spremi jo do hiše, saj vidiš, da se boji; mi pa rečemo še jedno!« In Pavel je potem spremil Vrbanojko. Nocoj so šli skupaj iz krčme. Poslovili so se na cesti, in vsak je krenil proti domu, le Pavel je spremil notarja slučajno, ali pa, ker se mu še ni poljubilo iti spat; postala sta zopet na mestu, kjer sta razmotrivala pred toliko toliko meseci — dve leti je bilo skoro — je li Vrbanoj pameten ali neumen, da jemlje ono Kračino punico. Nocoj žene notarja, da ustavi korak. Pod njima šumi potok v globoki strugi, in kakór ono noč pred dvema letoma, ko so praznovali Vrbanojevo poroko, takó se penijo danes tam doli valčki med kamenjem, po nebu podi južen veter prezorne kosme oblakov, ki sedaj in sedaj zlezejo preko lune; iz daljne, g6renje soteske sem pa se oglašajo jednakomerni udari fužinskih kladiv, na pol zveneč, na pol bobneč — kakór sladka nadeja — kakór temna grožnja! »Kaj bode iz vsega tega?« vzklikne Valentin, obstavši pred svojim spremljevalcem. »Kaj bodi?« zavrne ga ta in suče v roki kljukasto svojo palico kakór vreteno. Vsak je dobro v6del, da je drugemu predmet tega razgovora jasen. »Pomilujem tebe in Vrbanojal Nesreča je to — zanj; zate pa je —« Valentin je umolknil, kakór bi mu beseda ne hotela iz grla. »No — kaj?« izpregovori Pavel počasi. »Sramota — če že hočeš vedeti 1« »Sam pometaj pred svojim pragom in pusti tisto učiteljico v miru, ki je skoro sleharni teden pri tebi, kakór bi ti služila za pisarja!« vzklikne adjunkt v divji jezi. Janko Kersnik: Jara gospoda. 621 »Pavel! Ne umejem te! Julika prihaja k moji ženi in to niti po-gostoma ; jaz pa — « »Ti — ti — — tebi so namenjeni ti poseti!« Valentin se je zavedal, da sta brez krivice on in Julika; vender pa ga je v tem trenutku navzlic vsi razburjenosti prešinil spomin, da ga časih ona Julika res zaninilje, in morda bolj, nego bi smel ali mogel opravičevati pred strogim sodnikom, ali na priliko pred svojo ženo. Toda to so bila le čustva, katerim ni dal nikdar duška. »To je zopet — nesramnost '.« vzhitel je, ampak v vsem vzkliku je bilo nekoliko neodločnosti, katero si je izkoristil njega nasprotnik. »Kaj pa veš o méni in Vrbanojki? Da sem ji prijazen? No, jaz ne vém, kakó prijazen si ti Juliki ? Ti si se ž njo celo vozil do Zagorice, jaz z Vrbanojko še nikdar!« Sedaj pa Valentin vzrase. »Ponavljam ti, da je to govoričenje nesramno! Svoje občevanje z Juliko lahko zagovarjam povsod, ako bi bilo treba, tudi vožnjo v Zagorico, ako hočeš!« »Pusti mene v miru, kakór bodem jaz odslej puščal tebe!« Rekši se obrne dom6v. »Prav takó!« sikne Pavel. »Le glej, da te Vrbanoj kdaj ne nabije!« zavrne razsrjeni notar še jedenkrat. V adjunktu zavre, da bi se vrgel za njim, toda premisli si. »Prismoda! Čemu se pa vtika v moje stvari?« zagodrnja in udari po mostni ograji. Nato počasi odkoraka domov. Prišedši do sodnikovega stanovanja, ugleda gori še razsvetljena okna; toda vse je tiho. Nekoliko postane na cesti. »Čemu jo je pa vzel — to Ančiko?« deje sam v sebi, kakór je bila rekla ona že nekolikokrat svojemu soprogu. »Jaz bi jo bil tudi lahko! — Pa morda je bolje takó!« In s tem lahkomiselnim tolažilom počasi odide. — Notar je legel prav slabovoljen spat. »Na mojo dušo!« zarotil se je, »nikdar več se ne vtaknem v tuje stvari — in ako se ta dva bedaka skoljeta ali uničita — jaz ne črhnem ni besede več! Kaj mi do — jednega ali drugega — ? Juliko pa tudi nečem več v hišo! Da bi vrag te jezike!« Hotel je še ženi povedati o nocojšnjih ^dogodkih, toda premislil si je in odložil stvar za drugič. (Dalje prihodnjič.) Janko Kersnik: Jara gospoda. 685 Jara gospoda. Povest. Spisal Janko Kersnik. j (Dalje.) XII. avkarjevi so imeli nekaj sorodnikov v glavnem mestu, in kadar sta nanesli prilika in dobra volja teh sorodnikov, prebila je ta ali (Sna davkarjevih gospodičin nekoliko dnij pri njih. Tam so izpraznovale svoje košare, polne gro- beljskih novostij, in jih napolnjevale z mestnim klepetanjem, katero so potem trosile in razširjale do zadnje pičice po domači vasi, zabe- ljene z dodatki, kakór sta jih porajali fantazija, v tem oziru vselej bujna, in malovaška zlobnost. Evfemiji se je po dolgem času zopet ponudila prilika, da se je odzvala povabilu dveh tet v mestu. Ti sta stanovali skupaj, živeli oskromno ob pokojnini, katero je imela jedna kot vdova nižjega uradnika, in ob stanarini, katero so jima plačevali podzajemniki treh sobic v njiju stanovanji. Bili so navadno iz krogov, v katerih se po-jedinci hitro menjavajo. Sedaj je stanoval tam trgovski potnik, ki je bil malo doma, záseben zemljemerec in končno odvetniški pisar, izgubljen študent, ki je imel, kakór je sam dejal, vse študije, sam6 izpitov še ne. Evfemijini teti sta časih te svoje gospode povabili na večerjo; sami sta kaj skuhali ali spekli, gospodje pa so naročili pivo in vino. Taki večeri so bili davkarjevim gospodičinam veselje, kakeršno so si sploh mogle misliti. Nebrižni in veseli, frivolni in premnogokrat tudi podli ton, ki je vladal tu, ugajal je družbi, in glede na izobrazbo teh ljudij tudi ni moglo biti drugače. Ko je Evfemija nekoč ob taki večerji prodala vse zanimljive novosti o grobeljskem sodniku in njega Ančiki ter naslikala adjunkta Pavla, kakó se izprehaja pod sodnikovim stanovanjem, ali pa celo spremlja Ančiko domov, porodila se je tam tudi — sicer ne več nova, vender pa vedno priljubljena misel, da bi se anonimnim potem obvestil slepi in gluhi Vrbanoj o tem, kar govore ljudje. Redakcijo je prevzel odvetniški pisar, kaligrafiško zvršitev zemljemerec, ekspe-dicijo po kakem oddaljenem poštnem uradu pa trgovski potnik; teti in Evfemija pa so si mele roke in kričale: »Oh, ali bode to dobro! kakó bode dobro!« — 686 Janko Kersnik: Jara gospoda. Krasnega jutra je bilo, ko je Vrbanoj, prišedši v pisarno, odpiral pisma, katera mu je bil' ravnokar prinesel sluga s pošte. Bila so zgolj uradna, in ta je metal na kup, velevŠi slugi, naj jih odpravi zapisnikarju. Potem seže po časnikih, a tù leži pod zavitkom dnevnika še drobno pisemce. Naslov je njegov, napisan pa z ono lepo okroglo pisavo, kakeršno rabijo tehniki na svojih načrtih. Vrbanoj pogleda najprej v časopis, kaj poročajo zadnji brzojavi, potem prečita prvi stavek uvodnega članka, nat6 šele seže po pismo. Sluga še vedno uravnava zavitke in akte uradnih dopisov; in sodnik deje, malomarno odpirajoč svoje pismo: »Prinesite mi denašnji komisijski akt — 6no pravdo gori v gro-beljskih fužinah — sam pojdem tja!« V tem stopi k oknu in radostno pogleda proti temnosinjemu jesenskemu nebu. »Krasen dan!« deje sam v sebi, odhajajoči sluga pa, misleč, da je namenjen ogovor njemu, pristavi: »Lepo je, lepo, samó burja se nekoliko sili!« »Dajte, dajte urno óni akt!« veli sodnik. — Ko se vrne sluga z zahtevanimi spisi, najde Vrbanoja sključenega v stolu pred pisalno mizo in strmečega na odprto pisemce. »Tukaj so spisi!« deje sluga pokorno. Sodnik ne odgovori, in sluga zre strahotna na njega bledi, pre-pali obraz. »Gospod — gospod sodnik! Vam je li slabo?« »Kaj ?« »Vode? — Ali hočete vode?« hiti sluga. Zdajci se vzdrami Vrbanoj kakór iz spanja. »Nič, nič — le pojdite!« veli s hripavim glasom, osorno in zapove duje, kakór ga ni čul sluga še nikoli. Preplašen odide, zunaj v prvi sobi pa pripoveduje pisarjem, da je moral sodnik prejeti čudno pismo —kdo ve — kdo zna? In vse ugiblje, naposled pa si tudi vsi sporazumno namežiknejo. V svoji sobi pa je Vrbanoj zopet strmel na list, katerega je držal v tresoči roki. Tukaj je bilo napisano tudi z 6no okroglo pisavo, po kateri pisca ne moreš zaslediti: »Prečastiti gospod sodnik! Ako si domnevate, da ste prvak v Grobljah, upravičeno je to popolnoma; zakaj dosedaj ondu še ni bilo nikogar, ki bi nosil takšno krono, kakeršno pleteta vam Ančika in Pavel. Z najodličnejšitn spoštovanjem Resnicoljub.« Janko Kersnik: Jara gospoda. 687 »Kje je adjunkt? Kje je Pavel?« vzkliknil je Vrbanoj, ko je sluga odšel, in skočil kvišku. Potem pa je naglo premeril sobo, ne da bi stopil k vratom, in je ponovil svoje vprašanje. »Ančika in Pavel?« zašepetal je, in potem so se mu silili v spomin razni dogodki, o katerih še ni premišljal: prvo seznanstvo z Ančiko, opomnje Pavlove in notarjeve, spremljevanje adjunktovo, sestanki pri Krači, domači, mnogokrat tak6 neutemeljeni prepiri — vse mu je šumelo po glavi. Nat6 se domisli raznih zbadljivih opazek, katerih osti dosedaj ni nikdar umel, ne čutil, a sedaj — sedaj mu rast6 v spomin — bujno in košato kakór koprive ob senčnatem zidu, in peče ga do dnu srca. »Pa — saj ni res, vse to ni res! To je zgolj grozno obrekovanje — zlobnost, da ji ni jednake!« Tak6 se tolaži. Ali kadar vzame óni usodni list in novic čita njega vsebino, vzkipi mu zopet kri. Dvakrat, trikrat je že postal pred svojo mizo, prečital list, vrgel ga divje nazaj na drug popir in potem zopet segel po njem. Zdajci mu obstane pogled na spisih, katere mu je nekoliko prej prinesel sluga. Ustrezaje hipnemu nagibu, pozvoni in veli vstopivšemu slugi: »Gospoda adjunkta prosim, naj pride sem!« Nekoliko pozneje si stojita nasproti: sodnik, bled, trepetajoč od divje razburjenosti — adjunkt, malomaren in povsem radoveden, kaj poméni ta redki poziv k načelniku sodnega urada. »Na — beri!« pravi sodnik in vrže 6no pismo na mizo, stoječo sredi sobe. Z zelenim prtom je bila pregrnjena, in na nji je stal med dvema voščenima svečama težek železen križ s podobo Odrešenikovo. Tukaj so ob pravdnih dnevih prisezale stranke in priče, in tù je ob prižganih svečah govoril sodnik vselej one že malone doslovno priučene in privajene opomine, naj govori prisežnik resnico in nič drugega nego — resnico. Pismo, katero je vrgel Vrbanoj iz rok, padlo je pod razpelo med svečnika, in adjunkt je nehoté odtegnil roko, ko ga je že hotel prijeti. »Kaj je?« vpraša osupel. »Beri to — pravim!« veli Vrbanoj z glasom, kateremu skoro ni moči ugovarjati. Pavel prečita list in ga nato hladnokrvno položi na mizo. »Kaj je?« ponovi — potem pa pristavi, ko Vrbanoj le srepo gleda vanj: »Kaj hočeš od mene? Kaj hočeš na to — nesramnost?« »Odgovori, je li res — ali ni res?« 688 Miroljub: Mož slovo. Da je mogel Pavel v tem trenutku vzklikniti: »Ni res, to je laž, grda laž!« — ali da je dejal vsaj kaj podobnega — Vrbanoj bi ga bil objel v svoji prostodušnosti in pritisnil nase; adjunkt pa tega ni mogel reči. Pogledal je na steno, kjer je tikala stara ura, in dejal malomarno: »Ali se brigaš za takó klepetanje — za take nesramne dopise?« Kratka tišina nastane, toda predolga, da bi Pavel vedno gledal na stensko uro. Obrne se k sodniku, ali prestrašen odstopi za korak, ko ugleda njegov prepadli obraz. »Torej je venderle res!« šepne Vrbanoj. »Ako tem veruješ« — hiti Pavel. »Molči — lopovi« Ta psovka je padla kakór skala skozi strop med oba. Vrbanoj jo je izbruhnil potihoma, da je ni bilo slišati v drugo sobo, Pavel pa jo je pobotal le z divjim sovražnim pogledom. Vrbanoj stopi k pisalni mizi in vzame spise, katere mu je bil prinesel sluga. »Gori pri fužinah — ono pravdo — denašnjo komisijo — to opravite vi — gospod adjunkt! Evo vam aktov.« Rekši vrže ves zavitek na zeleno mizo pred adjunkta. Pavel se nekoliko obotavlja, ali bi segel po aktu ali ne; naposled vzame akt in odhaja. »Počakajte!« vzklikne Andrej za njim, »dno — onoKračino Ančiko tudi lahko vzamete kar s seboj; odslej je — vaša!« Adjunkt se ne obrne, celo vrat ne zapre prenaglo za seboj. (Konec prihodnjič.) Mož slovo. jB ožd sem videl z mdžem se razstati: Ljubezen jima zvesta bila mati, Od dnij mladostnih že sta se ljubila, Teždnj je tistih sklepala ju sila, Krepost je v dušo jedno ju spojila, In družno vzorom sta možiC služila, Krepost, ki sLma trajno srca brati. Ki so razvneli ju v mladosti zldti, Oj, trpki čut slovesa ure ždlne! — Oči može"ma niso bile kalne . . Komii na prsi ne bi žalost legla Molčeča zadnjič sta si v r6ke segla, Ob žitja mrzlega ločitvi taki? In — vedli narazen so ju koraki . . Miroljub. Janko Kersnik: Jara gospoda. 753 osmih zvečer do treh zjutraj in privabi, združena z belo barvo gorenje venčeve strani, mnogo živalc, ki so se napotile otovre za hrano. Ne-krilati žužki ne morejo do cvetja, ker so stebelca lepka. — Drugače séveda podnevi. Žužki o tem času niso cvetu nikakor po volji, zakaj prašnice so mu večinoma odpadle, in najsi vise na njem, nedostaje jim cvetnega prahu; ne morejo ga torej osmukati in brazde ne oprašiti. Slaščica, katero bi žužki pobrali za dne, bila bi izgubljena, in cvetu bi narasla tudi še ta škoda, da bi ostal zvečer brez najizdatnejsega mamila — torej brez gostov. Da se to prepreči, ni boljšega pomočka, nego da cvetni deli ustavijo svoje delovanje za dne. To dosežejo naše lepnice takó, da obrnejo venčevi lističi umazano svojo stran navzven in da ne puh te dišave iz njih. Jara gospoda. Povest. Spisal Janko Kersnik. (Konec.) XIII. sodni sobi majhnega okrajnega sodišča na g6renjem Štajerskem je pregledaval lepega jesenskega jutra sodnik — poleg starikavega kancelista jedini stalni uradnik temu sodišču — spise, ki jih je bilo danes rešiti. Opravka tù ni bilo nikdar preveč, in tudi danes je kazalo, da bode ves dopoldanski posel nekoliko kazenskih obravnav; razžalitve časti in vlačugarstvo, 6ni redni prestopki pred okrajnimi sodišči, ki se pa tudi rešujejo takó redno in sumariški, kakór se otepe snop prosa, kadar je letina dobra. Sodnik v tem kotu, pozabljenem od drugega sveta, bil je naš stari znanec, nekdanji adjunkt Pavel; od dne pa, ko se je vršil óni burni prizor med njim in Vrbanojem, minilo je deset let. Po onem dogodku sta se razšla, vsak na drugo službeno mesto, Ančika pa, ločena od svojega soproga, šla je zopet za točajko h Krači. Ta dva možá si drug drugemu nista bila segla za vrat, ampak končala sta vso stvar kakór navaden sodni spis. Vse, kar je bilo, ležalo je za njima, takisto kakór končani sodni spisi v zaprašeni uma- 48 754 Janko Kersnik: Jara gospoda. zani registraturi; srečala se od tedaj nista več, odkar sta se uradno ločila v Grobljah in zvedela sta drug o drugem le tedaj, kadar je bilo katerega ime v uradnem listu. Vrbanoj je sedaj svetovalec pri majhnem okrožnem sodišči, Pavla pa nahajamo tù v zapuščeni dolini v gorate Štajerske. »Dobro jutro, gospod sodnik!« zakliče mlad mož, pomolivši glavo skozi vrata. »Oh, vi ste, gospod notar !« »Pojdete li na lov?« »Pojdem, pojdem, takój po obedu; v krčmi se sestaneva! Nekaj neumnih obravnav imam, pa vse to bode končano dopoldne!« »Da se vidiva!« »Z Bogom!« Sodnik pozvoni in veli vstopivšemu slugi, naj pokliče pisarja in stranke. Obravnaval je naglo, časih nekoliko nestrpno, potem je dolgočasno narekaval zapisnik, sodbo pa proglasil po običnem kopitu. takó je odpravil stranke in meneč, da je že opravil svoj posel, velel je pisarju: »Popoldne itak nihče ne pride; uredite te zapisnike in —« v »Se jedno obravnavo imamo I« deje pisar. »Še jedno?« »Da, da! Nekovo pritepenko so privedli orožniki danes v jutru. tù je naznanilo orožnikov!« »Pojdite pdnjo! To bode hitro pri kraji!« Ko odhaja pisar klicat slugo, da privede zaprto obtoženko, prebira Pavel ovadbo. Zdajci se strese, in beročemu obtiči pogled na mestu, kjer je zapisano ime zaprte ženske. »Ana Vrbanojeva! Ana Vrbanojeva!« ječa predse. »Ne, ne, to ni mogoče! Bog zna, koliko jih je tega imena!« Pri tem ne opazi, da mu poselska knjižica, priložena ovadbi, zdrkne na tla. »Ana Vrbanojeva — Ana — Ančika!« deje novic in se prime za čelo. »Ne, ne, ona ne more biti, ne sme- biti!« V tem ugleda knjižico na tleh in jo hlastno pobere ter odpre, iščoč mesta, kjer je zapisano domovinstvo, doba in vse ono, kar mora nositi dandanes služeč človek črno na belem s seboj, ker se mu vender ne more in ne sme več vžigati na kožo. »Ana — Ančika! Ona je!« vzklikne na glas in zatrepeče po vsem telesi. Onemogel se zgrudi v naslanjač in zre srep6 predse. Janko Kersnik: Jara gospoda. 755 kakó prepal je bil videti sedaj ta mož s svojimi globokimi gubami na lici in redkimi sivimi lasmi, ki so mu medlo legali ob teme ! Sedaj vstopijo trije: ženska, pisar in sluga. Zadnji obstane pri vratih, pisar sede k mizi, ženska pa stopi pred zeleno mizo, za katero sedi sključen v naslanjači iti strmeč vanjo — sodnik Pavel. Bila je Anka Vrbanojeva. Bledo, malone starikavo lice, obnošena, zanemarjena obleka, ogoljena potna torbica, katero je držala v rokah, rokavice z raztrganimi prsti — vse priča o nje bedi. Mraz jo trese, in zavija se tesno v svoj šal, čegar prvotne barve ni več moči zaslediti. SamcS jedenkrat pogleda hlastno in boječe po sobi, potem upre svoje temno oko, iz katerega še vedno sije nekdanji nepopisni žar, v sodnika predse. Pavel sedi s hrbtom proti oknu, in lica njegovega ni lahko razločiti; tudi Ančika ga ne spozna. Šele ko začuje njega glas, ki pa je sedaj malone hripav in negotov, stresne se ter novic pogleda sodnika; a tudi sedaj ga ne spozna. »Vaše ime?« »Ana Vrbanojeva.« »Imate let?« »Jednointrideset.« »Stan?« »Omožena.« »Kje, kaj je vaš soprog?« Toženka se nekoliko obotavlja, a potem reče povešenih očij: »Uradnik je.« »Kakov uradnik ?« Zopet premišlja. Zdajci pa se trmoglavo, uporno vzravna in potegne šal še tesneje okolo rámen. »C. kr. sodni svetovalec je,« reče trpko. Pavel se ne zgane, pisar pa obsedi odprtih ust in pozabi pisati dalje. Strmeč pogleda sodnika, ali morda tudi ta ne dvoji več o očiti blaznosti te zatoženke. »Zakaj niste pri njem?« vpraša óni mirno dalje. Hotel je — moral je zvedeti vse, vse zgodbe zadnjih deset let v življenji te ženske, dasi mu je bilo, kakór bi si zasajal pri vsakem vprašanji oster nož v meso. Da, vest, vest! Sedaj je čutil, da jo še ima ! »Ločila sva se.« »Sodno ?« »Ne, ne, kar tak6 — prostovoljno.« »Ali vaš soprog zna za vas?« 48* 756 Janko Kersnik; Jara gospoda. »Menda ne« deje ona z bridkim zasmehom. »Kaj ste sedaj? S čim se bavite?« »Točajka sem « »Točajka brez dela?« »Da, brez dela.« Za preiskavo in razsodbo je potreboval sodnik le še jednega vprašanja: o krivdi, je li res prosjačila, toda tega še ni hotel vprašati. Zvedeti je hotel še več. »Kje ste bili zadnja leta, odkar —?« Umolknil je nehotč. »Od kdaj ?« »No — odkar ste se ločili od soproga?« Pogledala ga je začudeno, kakór bi instinktno čutila, da to vprašanje z vso obtožbo proti nji nima opraviti ničesar. Vender odgovori polagoma: »Iz početka sem bila doma pri očetu — ne pri očetu — pri redniku, pri oddaljenem sorodniku, kakór sem bila prej, predno sem se omožila; pa oče —¦ rednik moj — umrl je, mladi gospodar se je oženil, in nova gospodinja me je odpravila z doma. Služit sem šla s tem, kar sem znala, česar sem se do tedaj priučila — za točajko ! Za kaj boljšega nisem bila!« Govorila je vse to pretrgoma, tresočih usten, odkrito, brez pridržka, samó nekov piker naglas je zvenel iz zadnjih besed; sploh pa se v vsem njenem gibanji, na nje lici, nje stasu ni kazalo nič podlega. »Zakaj ste sedaj brez službe?« »Bolna sem bila — saj sem še! Na Dunaji sem bila v bolnici, denarja nimam, in takó moram, hočem peš proti domu !« »Zatoženi ste, da ste prosjačili po hišah!« »Ne po hišah; samó v jedni krčmi sem prosila nekoliko juhe; to vender ni kaznjivo ?« »Da, kaznjivo je!* »Za Boga !« Prijela se je ob mizo. »Vam je li slabo?« »Da, slabo, že dolgo! Mraz me stresa!« Sodnik vstane, upre roke ob mizo ter prične s suhim, hripavim glasom: »V iméni Njega Veličanstva, presvetlega cesarja —« kakór to zahteva zakon od vsake sodbe. Zatoženka ga posluša, kakór bi je vse to nič ne brigalo; saj tudi ne umeje vsega; stoprav na konci, ko proglasi sodnik, da je zatoženka obsojena zaradi vlačugarstva na tri dni zapora in potem na prisilni M. Valjavec: K drugemu sešitku slovensko-nemškega slovarja Wolfovega. 757 odgon v domovino, skloni se preko mize in vzklikne: »Kaj, kaj poméni to?« Sodnik ji obrne hrbet in veli, korakajoč od mize: »Le pojdite!« Prišedši do zida, obrne se, in sedaj pade vsa svetloba od okna nanj, na njega ostarelo, a sedaj od silne razburjenosti zardelo, skoro mladostno lice. Vrbanojka omahne in se prime z rokami za glavo. »Pavel — Pavel! Ti — vi ste?« »Odvedite jo!« ukaže sodnik, in sluga in pisar, oba prepričana, da imata posla z blazno žensko, stojita ji že vsak na jedni strani. »Vi — vi!« dejala je med stisnjenimi zobmi in preteč dvignila desnico proti nekdanjemu ljubimcu, sedanjemu sodniku. Potem odide s spremljevalcema. Sodnik pa stopi v sosedno sobo, tam se zgrudi na stol pred pisno mizo, upre glavo v roke, in grenke solze mu priteko med prste ... Popoldne ni šel na lov; pozno zvečer pa mu naznani sluga, da je ona ženska hudo zbolela — bržkone ima vročinsko bolezen, v de-liriji je. Sodnik ukaže poslati po zdravnika. Dva dni kesneje pride sluga k sodniku s poročilom, da je jetnica umrla za legarjem. Zopet dva dni pozneje so jo pokopali na vaškem pokopališči, tam v kotu ob zidu, kamor so devali berače in brezdo-movince. Za pogrebom je šel samó jeden: sodnik Pavel. Ko je sedel zvečer potem v krčmi v navadni družbi med dav-karjem, notarjem in domačim beneficijatom, omenil je zadnji zadovoljnega lica: *Da, da! Gospod sodnik, takó je lepo! To je krščansko! To je sedmo telesno delo usmiljenosti: Mrliče pokopavati!« Pavel pa je le na pol čul te besede. Zrl je skozi odprto okno v jasno jesensko noč; v tišino, ki je zavladala za trenutek v sobi, šumeli so valčki gorskega potoka, ki se je vil po jarku pod hišo, in iz doline so bobnela fužinska kladiva — prav takó kakór nekdaj tam daleč — daleč — —! K drugemu sešitku slovensko-nemškega slovarja Wolfovega. (Konec.) DiHtelj m. der Lobpreiser Habd. mar. 567 ne štimam, da vnogo od cilja mojega zabludim, ako dva druga velika svetca i osebujna device Marije dičitela ovde pridružim. Matakovič 1.161 verni dičiteli njeni jesu svetci. — diganja f. široka skleda, v kateri se peče zlevka; navadneje na
 
»I, zakaj se pa ti še nisi?«
 
Ti vprašanji sta bili naglo izpregovorjeni drugo za drugim. Prvič je vprašal sodnik Vrbanoj, drugič adjunkt Pavel. Drugo vprašanje je bilo odgovor prvemu; nató je pa zavladal molk v mali družbi, ki je sedela nocoj kakór skoro sléharni večer pri okorni mizi v Kračini krčmi.
 
Sodnik se je bil popolnoma vdomačil in je tudi že poznal — kolikor toli — dobra in slaba svojstva ónih, s katerimi mu je bilo občevati dan na dan; počasi pa je spoznaval tudi óne, ki so mu prihajali blizu le po svojih pravnih opravilih. Ali to spoznavanje je bilo sila subjektivno vzpričo tega, kakó se je bila vršila njega izobrazba.
 
Kmetsko vzgojen, gimnazijsko poučen, na vseučilišči pa posvečen vedi za kruhoborbo — v tem še duhomorno vojaško leto — zahajal ni nikdar v kroge, kjer vlada blažilna moč izobraženih žena, in sicer zató ne, ker ni imel prilike niti volje, da bi zahajal kam drugam. Dobro se mu je godilo po njegovem mnenji le tedaj, kadar je dobil ob praznikih od nekega starega strijca nekoliko goldinarjev. Te je zapravil v družbi jednakomiselnih továrišev, bodisi na nedeljskem izletu ali v kavarni, odprti vso noč. To je bilo takrat, ko je študiral na vseučilišči. Pozneje pa je bilo drugače. Strijčevih podpornih goldinarjev ni bilo več; plača, katero je dobival v prvih letih svojega službovanja, bila je sicer majhna ali vender tolika, da mu ni trebalo stradati. Séveda je moral štediti, in to ni bilo težko. Vstajal je ob sedmih, nekoliko se izprehajal, šel potem v urad, opóldne zopet k obedu v oskromno predmestno krčmo, potem za pol ure v kavarno in nató zopet v urad do šeste ali sedme ure zvečer. In potem? Pol ure v kavarno pogledat najnovejše večerne liste in nato zopet v staro, toda ugodno krčmo na predmestji, kjer je vitka točajka Nežika takó resno in skrivnostno povedala, kaj je nocoj svežih jedil in kaj jih ni. Tam je sedelo več kolegov, in v živahnem razgovoru o dnevnih dogodkih so minevali večeri. Zapeli so časih še kakó pesem, o posebni priliki poklicali »štefan« vina, toda nad vsemi je že ležalo tedaj nekaj kakor tesnoba, ki stiska vojaka pred bojem. In boj, pravi boj za obstanek, za prvo službo — za avanziranje, ta boj je bil še pred njimi, in dasi niso znali — skoro že med njimi!
 
Potem je prišlo prvo stalno imenovanje. Vrbanoj je prišel za adjunkta k majhnemu sodišču južne Kranjske in bil tam več let. Uradnega dela je bilo dovòlj, izven urada pa nobene take družbe, da bi se smelo rêči: Vrbanoj se je učil v nji; ne, sam je oddajal od svojega. Ondu je med učitelji, trgovci, davčnimi uradniki in sploh ljudmi, ki so bili gledé izobrazbe za dobro stopinjo pod njim, na katere pa je bil v vsem neuradnem času in občevanji navezan, prebil skoro ves svoj prosti čas ter se privadil tudi nekovi vznesitosti, češ: »Vender sem boljši od vas vseh in več nego vi!« kakor je raslo to prepričanje, takisto je čimdalje bolj mrzil druge boljše gospodske družbe. V obližji je stanovala v prijaznem gradiči plemenita obitelj, katera je vedno rada vzprejemala sosedno gospôdo; Vrbanoj je bil ondu samó jedenkrat, ali potem se mu je zdelo vse — preošabno; razloga temu ni vedel, tičal pa je ta razlog zanj jedino le v tem, da je prišel v družbo, katera mu je imponirala s svojo splošno in družabno omiko. —
 
»Zakaj se pa nista oženila že oba?« dejal je tretji v družbi, notar Valentin, ki se je sléharni večer shajal s prijateljema. »Danes je bila Orlova Julika tukaj — glejta, to bi bilo nekaj!«
 
Zasmijali so se vsi trije; Pavel in Andrej sta vzela oba zajedno kozarec v roke in izpila kratek požirek, Valentin pa je novic zažigal svojo pipo.
 
»Danes je bil menda glavar, okrajni glavar tukaj!« reče Vrbanoj.
 
»Uradni dan je bil!« méni Pavel. »In Julika se mu je predstavila kot zagoriška učiteljica,« pristavi Valentin. »No, gledal jo je izvestno kakór — pravil ali trdil ne bodem, kakó — pač pa, kakor že zná, kadar je v zadregi! Saj vésta oba in spominjata se, da je naš okrajni glavar poznal Juliko že tedaj kakor mi vsi trije. Samó tega ne vém, je li bil takrat z nami na Kremenu? — Oh, seveda! Kakšen božji volek je bil! Med drugimi se je šetal, mi se nismo brigali zánj, mlajši je bil od nas, doma pa tam na sosedni graščini, in mogočnega strijca je imel, plemiča, in sam je takisto plemič —«
 
»Saj si ti tudi!« zasmeje se Vrbanoj, kakor bi hotel odmekniti razgovor drugam.
 
»Ali kakov?« deje Valentin. »Meni vse plemstvo ni pomagalo ničesar!«
 
»Onemu pa je!« reče Pavel. »Julika je potem prišla k moji ženi in pravila, kakó ljubeznivo se je vêdel glavar. Kakó lahko je to! In če pomislim na nekdanja leta — tedaj ga je gledala Julika kakor preprostega otroka, in sedaj —«
 
»Zakaj se pa ne oženiš?« »I, zakaj se pa ti še nisi?« Ti vprašanji sta bili naglo izpregovorjeni drugo za drugim. Prvič je vprašal sodnik Vrbanoj, drugič adjunkt Pavel. Drugo vprašanje je bilo odgovor prvemu; nato je pa zavladal molk v mali družbi, ki je sedela nocoj kakór skoro sleharni večer pri okorni mizi v Kračini krčmi. Sodnik se je bil popolnoma vdomačil in je tudi že poznal — kolikor toli — dobra in slaba svojstva onih, s katerimi mu je bilo občevati dan na dan; počasi pa je spoznaval tudi one, ki so mu prihajali blizu le po svojih pravnih opravilih. Ali to spoznavanje je bilo sila subjektivno vzpričo tega, kakó se je bila vršila njega izobrazba. Kmetsko vzgojen, gimnazijsko poučen, na vseučilišči pa posvečen vedi za kruhoborbo — v tem še duhomorno vojaško leto — zahajal ni nikdar v kroge, kjer vlada blažilna moč izobraženih žena, in sicer zato ne, ker ni imel prilike niti volje, da bi zahajal kam drugam. Dobro se mu je godilo po njegovem mnenji le tedaj, kadar je dobil ob praznikih od nekega starega strijca nekoliko goldinarjev. Te je zapravil v družbi jednakomiselnih tovarišev, bodisi na nedeljskem izletu ali v kavarni, odprti vso noč. To je bilo takrat, ko je študiral na vseučilišči. Pozneje pa je bilo drugače. Strijčevih podpornih goldinarjev ni bilo več; plača, katero je dobival v prvih letih svojega službovanja, bila je sicer majhna ali vender tolika, da mu ni trebalo stradati. séveda je moral štediti, in to ni bilo težko. Vstajal je ob sedmih, nekoliko se izprehajal, šel potem v urad, opoldne zopet k obedu v oskromno predmestno krčmo, potem za pol ure v kavarno in nat6 zopet v urad do šeste ali sedme ure zvečer. In potem ? Pol ure v kavarno pogledat najnovejše večerne liste in nato zopet v staro, toda ugodno krčmo na predmestji, kjer je vitka točajka Nežika takó resno in skrivnostno povedala, kaj je nocoj svežih jedil in kaj jih ni. Tam je sedelo več kolegov, in v živahnem razgovoru o dnevnih dogodkih so minevali večeri. Zapeli so časih še kakó pesem, o posebni priliki poklicali »Štefan« vina, toda nad vsemi je že ležalo tedaj nekaj kakór tesnoba, ki stiska vojaka pred bojem. In boj, pravi boj za obstanek, Janko Kersnik: Jara gospoda. 299 za prvo službo — za avanziranje, ta boj je bil še pred njimi, in dasi niso znali — skoro že med njimi! Potem je prišlo prvo stalno imenovanje. Vrbanoj je prišel za adjunkta k majhnemu sodišču južne Kranjske in bil tam več let. Uradnega dela je bilo dovolj, izven urada pa nobene take družbe, da bi se smelo reči: Vrbanoj seje učil v nji; ne, sam je oddajal od svojega. Ondu je med učitelji, trgovci, davčnimi uradniki in sploh ljudmi, ki so bili glede izobrazbe za dobro stopinjo pod njim, na katere pa je bil v vsem neuradnem času in občevanji navezan, prebil skoro ves svoj . prosti čas ter se privadil tudi nekovi vznesitosti, češ: »Vender sem boljši od vas vseh in več nego vi!« kakór je raslo to prepričanje, takisto je čimdalje bolj mrzil druge boljše gospodske družbe. V obližji je stanovala v prijaznem gradiči plemenita obitelj, katera je vedno rada vzprejemala sosedno gospodo; Vrbanoj je bil ondu samó jeden-krat, ali potem se mu je zdelo vse — preošabno; razloga temu ni vedel, tičal pa je ta razlog zanj jedino le v tem, da je prišel v družbo, katera mu je imponirala s svojo splošno in družabno omiko. — »Zakaj se pa nista oženila že oba?« dejal je tretji v družbi, notar Valentin, ki se je sleharni večer shajal s prijateljema. »Danes je bila Orlova Julika tukaj — glejta, to bi bilo nekaj 1« Zasmijali so se vsi trije; Pavel in Andrej sta vzela oba zajedno kozarec v roke in izpila kratek požirek, Valentin pa je novic zažigal svojo pipo. »Danes je bil menda glavar, okrajni glavar tukaj!« reče Vrbanoj. »Uradni dan je bil!« méni Pavel. »In Julika se mu je predstavila kot zagoriška učiteljica,« pristavi Valentin. »No, gledal jo je izvestno kakór — pravil ali trdil ne bodem, kakó — pač pa, kakór že zna, kadar je v zadregi! Saj vesta oba in spominjata se, da je naš okrajni glavar poznal Juliko že tedaj kakór mi vsi trije. samó tega ne vém, je li bil takrat z nami na Kremenu ? — Oh, seveda! Kakšen božji volek je bil! Med drugimi se je šetal, mi se nismo brigali zanj, mlajši je bil od nas, doma pa tam na sosedni graščini, in mogočnega strijca je imel, plemiča, in sam je takisto plemič —« »Saj si ti tudi!« zasmeje se Vrbanoj, kakór bi hotel odmekniti razgovor drugam. »Ali kakóv?« deje Valentin. »Méni vse plemstvo ni pomagalo ničesar!« »Onemu pa je!« reče Pavel. »Julika je potem prišla k moji ženi in pravila, kakó ljubeznivo se je vedel glavar. Kak6 lahko je to! In če pomislim na nekdanja leta — tedaj ga je gledala Julika kakór preprostega otroka, in sedaj —« 300 Janko Kersnik: Jara gospoda. »Dejal bi, da ga tudi sedaj ne gleda drugače,« méni Pavel resno. »Hoho!« zasmeje se Vrbanoj, in to takó zaničljivo, da onadva kar osupneta. Sodnik je že vedel, da biva Orlova Julika v tem okraji, toda daljšega pomenka o nji še ni bilo v tej družbi. Tudi so se bili vsi trije že prijateljski razgovarjali o svojih dijaških letih in o življenji na počitkih, samó onega dogodka na Kremenu, o katerem je bil pripovedoval Pavel Valentinu, omenil ni nihče vpričo sodnika. Valentin je bil prvi, ki se je z nocojšnjo opazko doteknil tega kočljivega spomina. »Ančika, ali zopet spite?« zakliče Vrbanoj v prvo sobo, zakaj onadva sta umolknila po njega zadnjem zasmehu. »Ančika! Pridite semkaj!« déklica pride in hoče vzeti steklenico, da jo novic natoči. Vrbanoj jo prime za roko, z desnico pa okolo pasa in jo potegne k sebi, rekoč: »Midva sva še — drug za drugega! Kaj ne, Ančika?« déklica ne odgovori ničesar, ampak se mu naglo izvije; Valentin se smeje, Pavel pa jezno gleda ta prizor. »Taka deklica, to bi bilo še nekaj!« nadaljuje Vrbanoj po Anč-kinem odhodu. »Videti je nepokvarjena, pridna, lepo lice ima, in pa, in to je glavno: nič tistega gospodskega, česar še opisati ne morem, tistega, kar mi je tak6 zoperno.« »Vzemi jol Zakaj je ne vzameš ? Vse prste si oblizne!« poroga se Pavel, ali takó, da nekaj kakór jeza zveni iz njega besed. »Samo čudim se, daje še ti nisi, ko jo vender že poznaš toliko časa!« zavrne ga Andrej. »Saj si lahko premislim!« »Ko bi vaju ne poznal, prijatelja, dejal bi, da se šalita,« oglasi se notar; »ampak v vajinih besedah tiči nekaj, iz česar skoro sklepam, da bi se res dolgo ne upirala, nego se ženila, prav resno ženila pri tejle neumni punici.« Pri teh besedah se Ančika vrne z vinom. Sedaj jo Pavel, nikar da bi odgovoril Valentinu, prime okolo pasa; toda Ančiki je bilo nocoj vse preveč; prav nejevoljno odpahne Pavlovo roko in odide iz sobe. »Glej to je usoda takih deklic! Iz roke v roko! In najsi je še takó dostojna in poštena, venderle je cvet, katerega svalkaš po rokah!« »Oh, kje pa najdeš sveže cvetove?« zavrne ga Vrbanoj kinično. »Toda pustimo to!« In vsem trem je bilo tak6 prav; menili so se o drugih rečeh, a tudi ne več dolgo; prejšnji prizori in govori so ostavili nekaj neprijetnega, kar se nocoj ni dalo več izbrisati. (Dalje prihodnjič.) 362 Janko Kersnik: Jara gospoda Jara gospoda. Povest. Spisal Janko Kersnik. (Dalje. VI. obrega pol leta pozneje je grobeljski župnik v nedeljo zjutraj med prvo mašo z leče oklical prvič, drugič in tretjič gospoda Andreja Vrbanoja in gospodičino Ančiko Kračino ter povabil vsakogar, ki bi vedel o zadržku na-merjanega zakona, da se zglasi v postavljenem obroku. Ta novica je udarila poslušalcem siloviteje na uho nego evangelij o poslednji sodbi; vse je bilo presenečeno, gospoda in kmetski ljudje; samó Matižarjeva Katra, ki je sleharno nedeljo klečala ob stranski izpovednici in bila zamaknjena jedino v pobožnost in v pokoro grehov svojih, ni se menila za lahni šum, ki je nastal po cerkvi. Ko je odšel župnik z leče in se opravljal v zakristiji za sv. mašo, stikalo je vse glave in šepetalo. Davkarjevim trem gospodičinam, sedečim v klopi pred oltarjem, zastajala je sapa, toda napele so ustna, češ: »To smo že vedele — kaj pravega dobi!« Poštar in poštarica sta se pogledovala, kakór bi jima trebalo zdajci odpraviti trgovinskega ministra z »extra-pošto«; oba grobeljska trgovca, ki sta prihajala v cerkev navadno tedaj, ko je župnik završeval svojo propoved, in sta potem le pazno poslušala oklice in oznanila, zmožna sta bila v prvem trenutku samó jedne misli: »Kje bode kupoval?« ali takój sta lažnivo zatrjevala drug drugemu: »Oh, to sem že davno vedel!« — Notarjeva gospa, katera je imela svoj sedež pod lečo med dvema kmetskima gospodinjama, ni mogla najti v svoji molitveni knjigi začetka sv. maše in je brskala zadi med litanijami; najrajši pa bi bila ušla domov vzbudit soproga, zakaj Valentin je bil len, ni hodil k maši in je spal, dokler ni moral v pisarno. Da Vrbanoja in Ančike danes ni bilo v cerkvi, to je umevno, saj tisti po krajevni navadi ne gre v cerkev, kogar »mečejo z leče«; adjunkt Pavel pa tudi ni bil vsakonedeljski obiskovalec, in prav danes so ga radovedneži pogrešali. Učitelj, ki je oskrboval službo organistovsko, razgovarjal se je takó živahno s svojimi pevkami o najnovejšem dogodku, da je pozabil pedalov, ko je pozvonil zvonček ob zakristiji, oznanjajoč mašnikov pristop, ali tudi to je bilo brez pomena, zakaj cerkvenikov pomočnik, ki je vlekel mehove, šepetal je, pozabivši svoj posel, vedno še z davčnim ekse-kutorjem, kateremu je bila naloga peti bas v cerkvenem zboru. Med Janko Kersnik: Jara gospoda. 363 kmetskim ljudstvom po cerkvi pa je šlo od ust do ust: »Oh, ta An-čika, ta ima srečo 1« — »Ta Krača, ta jo zadene!« — »No, sedaj v bode pa še bolj vihal svoj nos!« — »Skrijce si bode napravil!« — »Od samega bogastva ne bode vedel, kje bi se popraskal, kadar ga zasrbi!« — »I kaj, bogastvo? Šteti bode moral, šteti; saj je dolžan tisti Ančiki!« — »Pa pri sodišči — tam bode opravil, kar bode hotel; jaz bi se ne pravdal ž njim, če bi imel sto prič!« — »Beži, beži, še menj bode opravil! Skrije je skrije — tlačil bode Kračo, samó zato, da bode lepše videti!« takó je šumelo od ust do ust, od ušesa do ušesa, in šele ko so po naporu cerkvenikovega pomočnika zapele orgije, poleglo se je šepetanje. Po končani maši pa je hitela govorica z ljudmi na vse štiri strani. — Adjunkt Pavel je čakal, da dobi svojo kavo. S kavo vred mu je prinesla strežnica tudi najnovejšo novico o sodnikovi zaroki. kakór v obče ni bil vajen govoriti s strežnico več, nego je bilo neizogibno treba, tak6 tudi danes ni črhnil besedice, ampak pazno je vlival kavo na sladkor v časi. Stoprav, ko je dekla odšla, pogledal je po golih stenah svoje sobe, na umazana tla, potem se ozrl na pajčevine v kotu nad pečj6 in nato, smodko užigajoč, stopil k oknu, kjer je imel razgled na dokaj širo ravan, po kateri se je vil med sivim vrbovjem in košatimi jeseni majhen potok. Zadi je vstajalo zeleno gorovje, prostrano in valovito; tù in tam so se z obrastenih brd lesketale bele stene posamičnih hiš. Prizor je bil lep, in jutranje solnce ga je še bolj krasilo. Pavel pa je le nekoliko trenutkov gledal prijazna sela, ki so se mu v solnčnem odsvitu smijala tak6 ljubko. »Tu jeden dom, tam zopet drug, tù žena in otroci, tam zopet prav takó!« — To je izustil skoro glasno. »In sedaj ta Vrbanoj!« pristavil je nehoté. Obrnil se je od okna in nejevoljno bacnil par ne-osnaženih čevljev izpod nog. »Zavidam mu je ne, te — te Ančike!« To je še mislil, ko je pil svojo kavo. Nekamo jezno je postavil čašo na mizo. »In pa — da nikomur ni zinil besedice!« To mu je sedaj najbolj vrelo po glavi, ko se je odpravljal z doma. V pisarno prišedši, najde pismo Vrbanojevo, v katerem mu sodnik naznanja, da ima za nekaj tednov dopust in da njemu izroča uradno nadomeščanje. Ko se zvečer oglasi pri Krači, tudi Ančike ne vidi ondu; odšla je bila v mesto in za nekaj tednov se vrne s potovanja — soproga 364 Janko Kersnik: Jara gospoda. sodnikova. Tak6 so zvčdeli vsi naši znanci, pijoči nocoj pri Krači na zdravje in srečen zakon obeh zaročencev. Umevno je, da se je skrivaj mnogo šepetalo, ugibalo in zabavljalo; kadar pa je izprožil kdo napitnico, oblizano in nališpano po visokozvenečih frazah o iskrenem častitanji in prijateljstvu, vpilo je vse križem: «Živela!« in: »Mnogaja leta!« Očeta Krače ni bilo doma, odpeljal se je k poroki, katera bi se zvršila drugi dan; Minče pa je po očetovem in ženinovem naročilu točil vino zastonj, kolikor ga je hotela gospodska soba, hlapcem in vaškim fantom pa je postavil polno vedro na dvorišče. VIL Pozno je bilo, ko sta se vračala Pavel in Valentin dom6v. Za njima so iz odprtega okna Kračine krčme hrumeli neubrani glasovi divjega zbora, ki je mučil nocoj že tretjič »Zagorske zvonove«, tam iz nasprotne dobrave, kjer so odšli po stranskih stezah grobeljski fantje v sosedno vas, pa je odmevalo njih ukanje. Pavel in Valentin ves dan nista bila skupaj in zvečer v krčmi se tudi nista mogla izgovoriti o denašnjem dogodku, takó važnem za grobeljsko družbo; vedno je bil kakó v sosed vmes z vprašanji in opomnjami. Sedaj sta bila sama. »Kaj praviš ti?« vpraša prvi Valentin. »Radoveden sem, kaj ti meniš!« izogne se Pavel. »Bedastoča —¦ največja bedastoča! Le ne vém, kam se je zagledal ! V tiste črne oči, v ta tanki život ? Vrag ga vzemi, ako bi ne dobil ženske s temi svojstvi in poleg tega vsega drugega, česar je treba takemu m6žu. O denarji ne govorim — on je, kar se tiče potrebščin, oskromen mož in se bode vedno ravnal po razmerji, kakeršno vzmore, ampak ženske izobrazbe je treba! Kaj bode s to neumno punico, ki se je naučila pisati in citati za silo, ki sešteje nekaj številk, kadar jih je treba napisati s kredo na vrata, ki ti zna prinesti dobro spenjeno pivo, češ, da je vselej sveže, kadar se ji natakanje posreči; ki pa pozna vsaj v mislih vse tiste javne in skrivne grehe teh krčmar-skih beznic, po katerih se moramo klatiti, ako hočemo govoriti drug z drugim — kaj bode s takó ženo?« »Kdo bi trdil, da taka žena ne more osrečiti moža, kakeršenje Vrbanoj ?« Pavel je dejal to nekamo lahkomiselno, sam6 da je nasprotoval prijatelju, ki se je bil nenavadno razgrel. Janko Kersnik: Jara gospoda. 3&S »Ti tega sam ne veruješ — sicer bi —« »No, kaj bi sicer?« hiti Pavel. »Sicer bi jo bil ti prej vzel nego Vrbanoj!« konča razburjeni Valentin. Njegov tovariš se posiljeno nasmehne — na ta argument mu ni bilo najti hitrega in odločnega odgovora. Obstaneta na mostu, ki se tù vzpenja nad potokom, šumečim v globokem jarku pod njim. Lunini žarki se odsvitajo iz belih pen, ki se goste doli med razjedenim kamenjem. »Da sem odkritosrčen, dragi moj,« zine zdajci Pavel, »moram reči, da bi mi bila ta déklica všeč; zakaj tudi ne ? Toda —- tak6 — kar za ljubezen! Za ženo bi je ne marali« »No, vender!« deje notar malone zadovoljno. »In zato pritrdiš tudi ti, da je ukrenil Vrbanoj nekaj prav neumnega, nekaj, kar je odločilno zanj in za vso njegovo prihodnjostl In kakór sodim, ne bode to korak k sreči njegovi 1« »Zakaj bi ne bil?« »Pomisli, Vrbanoj ne bode vedno sodnik tù pri nas, in njega Ančika tudi ne bode vedno taka lepa vitka deklica, katero poljubiti mora biti posebna slast. Golobje življenje med štirimi stenami prestane — morda že takój! Andrej brez dvojbe še avanzira; svetovalec bode, morda pride še više; v večjih mestih bode služboval, in tam mu bode treba ožje družabne dotike s kolegi, vrstniki in njih družinami: kakó bodo gledali to neveščo točajko, ki do tedaj že izgubi vse, kar ima sedaj lepega in prikupnega: mladost in črne oči, šega-vost in vitko rast, ki pa se ne bode znala obračati na desno ali levo in ne bode vedela odgovora, kadar bodo skrite pušice letele nanjo v družbi, katera je ne bode štela jednakopravne po izobrazbi, bodisi splošni, bodisi samd družabni.« »Napačno sodiš, dragi moji« zine Pavel nekamo živo; »koliko jih poznaš tudi ti takih žena, ki kar naravnost na laž postavljajo tvoje modrovanje. Mlada žena je zmožna vsake izobrazbe; taka bode, kakeršno si vzgojiš !« »Ako me ljubil Ako me tak6 ljubi, kakór sanjamo mi časih o ženski ljubezni, in če ji je poleg ljubezni, katera mora biti čista, brez vsakega egojizma; vcepljena v srce kal tistega ponosa — — —« »No — kakšnega?« zasmeje se Pavel na glas, ko Valentin nekoliko prestane, ne da bi končal stavka. »Menda si pri konci s svojim modrovanjem?« pristavi ironično. 366 Janko Kersnik; Jara gospoda. »Imenuj óni ponos, kakór ga hočeš, samósvest, vzgojo, nrav- nost v »Čakaj, pomagam ti!« deje Pavel smehoma; »imenujem ga kal tistega pravega ženstva, katerega iščemo takó zaman!« »Prav praviš!« pritegne Valentin resno. Našel ni izraza pojmu, kateri je pa vender še obema, dasi sta ga imenovala, plaval nekamo temno pred očmi. Bila sta že pred notarjevim stanovanjem. »Ne jezi se! — Videl bodeš, kakó imenitna gospa bode še ta Ančika! Skoda — sedaj je ne smemo več objemati!« deje adjunkt kinično. »Ti bi jo sedaj morda še rajši nego prej!« pravi Valentin nekoliko nezadovoljno, »in to menda navzlic svoji izborni teoriji o vzgoji žena po njih soprogih!« »Spat pojdi spat, Tinče, in tiho hodi po stopnicah — petelin bode skoro pel!« pravi adjunkt smehoma in krene proti svojemu stanovanju. (Dalje prihodnjič.) Pridi zopet, čas pomladi! l.l.C-OJega sred gredica, Mnog si že pognala cvet; Do cvetice zdaj cvetica, Kdaj priklija bujno spet ? Zima je zamela tudi Srčni moj odeveli vrt; Morda, seme drobno, v grudi Mrzli zaduši te smrt? Zunaj divno mladoletje Severov odgnal je piš, Le po steklih rase cvetje V oknih zametžnih hiš. Pridi zopet, čas pomlddi, In ovenčaj hrib in dol, Pesmij v srci mi nasddi, Raja mu prinesi pol! 422 Janko Kersnik: Jara gospoda. Jara gospoda. Povest. Spisal Janko Kersnik. (Dalje.' VIII. meniten dan se je bližal Grobljanom. Več mesecev že je propovedoval župnik ob raznih prilikah z leče, da bode letos prav sto let, odkar je bila ustanovljena domača fara, in da je treba kar najslovesneje praznovati ta spomin. Njega besede niso padale na kamenita tla, zakaj kmetsko in trško prebivalstvo, katero se navadno ni štelo med našo gospodo, bilo je takój silno vneto za posebno proslavo te stoletnice. Očetje in žene, vsi so bili jedini in tudi popolnoma zadovoljni s tem, da bode s slovesno božjo službo, s pokanjem topičev in z »ofrom za cerkvene potrebe« vse opravljeno; zvečer potem séveda godba v krčmah, nekoliko plesa za mlade ljudi, starim pa zajamčena pravica, da se nekoliko napij6. Pri gospodi pa župnikov poziv tudi ni ostal glas vpijočega v puščavi. Trebalo ji je res že posebne prilike, da stopi iz svojega vsakdanjega gibanja in da vsakdo pokaže, kaj in kal<6 zna tudi tedaj, kadar ne gledajo nanj sam6 domače oči. Ampak slavnost farne stoletnice bi bila premajhna, da je ostala sam6 med cerkvenimi stenami in se končala zvečer v zatohli krčmi s pretepom domačih in tujih fantov; prvo je za župnika, drugo je za kmeta, za gospodo pa ne ostaja skoro nič. Ali kakór vselej v kritiških slučajih, tak6 se je oglasilo tudi tù več rešilcev, ki so izvirne svoje ideje vrgli med kritiški ugibajoče občinstvo. Učitelj se je spomnil, da grobeljska šolska mladina še nima svoje zastave, dasi jo imajo že davno vse sosedne šole; notar Mali pa, ki je poleg svojih uradnih opravil čutil vedno neutešljivo potrebo, da se je vtikal v vse možne druge javne posle, presenetil je nekega večera družbo pri Krači s predlogom, da je o priliki farne stoletnice ustanoviti — gasilno društvo. Razgovora je bilo veliko; o šolski zastavi ne toliko, zakaj tù se je vsakdo z majhnim doneskom odkupil jedenkrat za vselej; predlog o gasilnem društvu pa je provzročil obširno razpravo. »Kje dobiti denar?« »Kje člane?« Janko Kersnik : Jara gospoda. 423 ------------------------------------------------------------------------------------------------------r- »Vse, vse — ako se le hoče!« Tak6 je šumelo po Kračini sobi. Vrbanoj, ki je bil nocoj izjemoma posetil družbo — zakaj odkar je bil oženjen, prihajal je le malokdaj v krčmo — vrgel je sedaj in sedaj v razgovor ironično opazko, kateri pa ni bilo pravega odziva. Vsi so zmatrali vprašanje o gasilcih jako resnim in se stvarno razgovarjali jako živo. Le adjunkt Pavel je trdovratno molčal in vlekel ob svoji pipi. »No, ti pa ne zineš nobene — seveda, ker pripadaš pravim kočarjem — danes tukaj, jutri tam!« razvname se zdajci notar. »Skoro bi ti želel, da ti zgori tisti tvoj kovčeg s tremi pari nogavic! Morda si ga celo zavaroval za cel tisočak?« »Ne jezi se, Tinče!« zasmeje se Pavel; »jaz cesto ugibljem kaj drugega. Gospoda slavna, usojam si vas opozarjati na drugo važno stvar,« pristavi z zlobnim naglasom, »ki se pa tiče vprašanja, katero ste že rešili, kakór mislite!« »Kaj? kakó? Katero?« »Jaz menim šolsko zastavo!« »No ta je vender srečno pod kapom!« deje davkar. »I seveda! Denar je tu, zastava se tudi hitro kupi — blagoslavljala se bode tudi — ampak —« Adjunkt hudomušno prestane. »No, kaj — ampak?« hiti učitelj. »Kumice še nimate — kumice je treba!« pristavi Pavel hladno. Ta opazka provzroči za nekoliko trenutkov splošen molk. »Kumice, ki zabije prvi žebelj v banderišče, ki podari lep svilen trak, z zlatom in srebrom pretkan in prevezan ter ga pripne na banderišče, potem pa pogosti šolsko mladino — te je treba, gospoda moja, o tem se razgovarjajmo!« takó je modroval Pavel nekamo svojeglavno. »To je lahko dobiti,« deje notar. »Ne vém, ne vém,« mčni dvoječ doktor-ranocelnik; »ta čast velja nekaj desetakov; ne vém, ne vém 1« »Res je,« pristavi poštar in ziblje glavo; »šestdeset, sedemdeset — morda sto goldinarjev!« »Kaj bodete ugibali, gospodje?« oglasi se Vrbanoj; »tukaj nimate izbirati — k notarjevi gospe pojdite; Tinče, ki si itak preveč služi, bode že plačal!« »Kajpada!« zavrne ga notar na pol smehom, na pol nejevoljno; »jaz vém boljšo kumico: sodnikovo gosp6 ! Domačinka je, najmlajša 42.4 Janko Kersnik: Jara gospoda. _f med našimi gospemi in žena najvišjega dostojanstvenika, kar jih imamo v trgu — živela kumica: gospa Vrbanojeva!« v »Živela!« pritrdijo sodrugi, toda v vsem vzkliku ni nič odkritega, nič veselega. Davkar se je spomnil svojih treh hčera, in njih tihe jeze na An-čiko, poštar še vedno ni mogel pozabiti, da je bila prej točajka, Tinče je pa s svojim predlogom hotel biti zlobnejši, nego se mu je posrečilo, zakaj tudi on se še ni mogel prav privaditi Ančiki kot sodnikovi soprogi. V medsebojnem pogovoru jo je še vedno silno težko nazival »gospo«. Trgovca, ki sta nocoj tudi sedela v družbi, kričala sta sicer na ves glas in pritrjevala predlogu, pod mizo pa sta se tiho sporaz-umljena dregala s koleni. Vrbanoj se je na pol protivil; toda videti je bilo vender, da mu ta misel ugaja. Učitelj pa je ves vnet v jednomer hitel: »Vi dovolite, gospod sodnik, da naprosim prečastito vašo soprogo — kaj ne, da dovolite?« Doktor je pritrjeval: »Seveda, seveda!« v tem pa po stari navadi trkal davkarja na ráme in v svoji zlobni šali pristavil: »Glej, prijatelj, takšna čast gre sam6 gospem, samó gospem!« Davkar mu je odgovoril samó z divjim postranskim pogledom. Pavel se je pri tem izvrstno zabaval; govoril ni, toda videl in čul je vse dejanje in besedovanje ob miznem okrožji in čutil tiho zadoščenje. Bil je sploh čudna zmes lahkoživega in vender resnega, ne-brižnega in vender strastnega človeka. Podoben je bil plavaču, ki je vajen trdno in vestno plavati blizu brega, kateri pa, kadar ga slučajen val potisne proti sredini reke, ni zmožen misliti več na breg, ampak samó na to, da plava dalje — dalje na površji — brez misli, koliko časa mu bode vztrajala moč. Z Vrbanojem sta bila na videz dobra prijatelja; toda jednaka službena leta in poleg tega uradna podrejenost njegova sošolcu sodniku, óni prizor iz dijaških let, različni nazori — vse to je storilo, da je bila ta prijateljska vez silno tanka. In skoro po Vrbanojevi poroki je Pavel — sam ni znal nI kdaj ni kakó — pogrešal Ančike; pri Krači mu ni več godilo, drugje še menj; zato je ostal sicer zvest stari privajeni mizi, ampak vesel je bil le tedaj, kadar je vrgel preporen predmet v družbo, dasi se sam ni rad spuščal v boj. v Čutil je tudi, da mu boljša polovica let, prisojenih mu po človeški previdnosti, polagoma poteka; on pa še vedno takó sam — takó sam! Da se še ni oženil, to je bilo pri takem značaji popolnoma Janko Kersnik: Jara gospoda. 425 umevno. Dasi se žensk ni bal, ampak lahkoživo in nebrižno pričel tù in tam majhno ljubezen, premišljal in presojal je vender vselej resno in tehtno, kakó bi bilo moči ženo in potem — otroke rediti in vzgajati, poleg tega pa svojemu životu dajati vsega, česar je vajen. In račun je bil vedno pasiven. takó je trdno in vestno plaval ob bregu samčevem, slučajnega valčka pa še ni bilo, da bi ga odnesel proti sredini. Ko se je Vrbanoj oženil, udarila je Pavlu misel v glavo, da bi bil on takisto lahko vzel to — Ančiko. In samóljubje, ali nekovo drugo čustvo, tajno in neopisno, dejalo mu je, da bi Ančika imela morda njega rajši nego Vrbanoj a. Sedaj, ko je bila izgubljena zdnj, zdela se mu je tem vabnejša, in to čustvo mu je raslo od tedna do tedna, od meseca do meseca. Vrbanojev zakon je bil doslej srečen. Praznovati jima je bilo skoro obletnico svoje poroke, in Grobljani, ki so imeli iz prva silno veliko govoriti o tej »jarogospodski« Ančiki, utihnili so polagoma. Semtertja se je še vnel razgovor o novem klobuku, katerega ji je kupil sodnik za praznike in katerega je ona — čudom se je bilo čuditi — nateknila na glavo prav takó, kakór je moralo biti. Davkarjeve gospodičine so tudi prav vesele pripovedovale, da gospa sodnikova, ko jih je posetila, ni vedela, ali bi sedla na desno ali na levo stran njih zofe, katera je bila, kakór so čestokrat poudarjale, pokrita z najnovejšo moderno preprogo. samó izkušenosti davkarjeve Evfemije se je posrečilo Vrbanojevo privesti na pravi prostor takó, da nihče ni zapazil nje nerodnosti; pol ure pozneje pa je vedel to v Grobljah vsakdo, kdor je imel le količkaj razsodnosti v takih važnih rečeh. Za nekoliko mesecev pa tudi teh in jednakih pravljic ni bilo več. Ančika si je pridobila dobro prijateljico —- Valentinovo soprogo. Nihče ni vedel, tudi gospč sami ne, kakó je to prišlo, saj je imela pl. Malijeva celo nad deset let več od Ančike, in notar tudi ni kaj rad videl te njiju razmere; toda navzlic vsemu je bila gospa Vrbanojeva malone vsak dan pri Valentinovi soprogi, in to pogosto občevanje z mirno, izobraženo ženo ji je bilo najboljša šola. Prav iskreno pa vender nista mogli občevati; nekova nevidna stena je bila med njima. V zadnjem času je tudi adjunkt Pavel večkrat prihajal k notarjevim. Bistro oko gospe Malijeve je skoro zapazilo, da se ti poseti vrše najgotoveje tedaj, kadar je bila Vrbanojeva pri nji, in da se Pavel ni nikdar izognil priliki, spremiti jo domov. Govorila Je o teh opazovanjih tudi svojemu soprogu, toda Valentin jo je zavrnil malone 426 Janko Kersnik: Jara gospoda. osorno: »Bčži, beži! Mogoče, da ravna takó zgolj iz nagajivosti, ali pa mu je dolgčas! Resnega ni nič; ti Pavla ne poznaš; sploh pa — čemu hodi ta Vrbanojka zmerom semkaj ?« »Méni ugaja; nepokvarjena, dobra stvarca je to!« pravi ona. »Haha!« zasmeje se Valentin; »ti tudi poznaš še malo žensk, draga moja!« »Gotovo ne toliko kakór ti,« deje soproga nekoliko zbadljivo, »in takó temeljito znanje bi me tudi ne zanimalo! Kar se tiče Ančike, no, tù si ti morda kaj bolje poučen —« Valentin se sedaj zasmeje na ves glas. »Saj včš, kak6 sem prej sodil in kakó sodim še sedaj o tej Vrbanojevi ženitvi! Toda jaz sem jeden tistih ljudij, katere je lahko prepričati. Bog ti daj srečo, ljubica moja, da vzgojiš iz te Ančike kaj posebnega, nji v prid, Vrbanoju v srečo! Pavlu pa na podtikaj slabih nakan!« — — — »Jaz tudi mislim, da je gospa Vrbanojeva najprej poklicana za ta častni posel,« rekel je adjunkt prav resnega lica, ko je potihnil prvi šum. Valentin ni vedel, kakó in zakaj se je v tem trenutku spomnil ravnokar omenjenega razgovora s soprogo. Vse ga je dirnilo nekamo neprijetno. »Bodemo videli!« izpregovori v tem sodnik, in v teh besedah p bila tudi zagotovljena njegova in Ančkina udeležba pri namerjani slavnosti. Valentin vender ni mogel mirovati. »Torej — blagoslavljanje šolske zastave, zabijanje žebljev, slavnostni govor —« »Tega bodeš ti govoril,« zakriči adjunkt. v »Četudi!« deje Valentin. »Potem ustanovitev gasilnega društva — banket —« pristavi Pavel. »Zvečer pa bal pare — v rokavicah in brez rokavic! Prosim gospod učitelj, da ne pozabite nobene učiteljice našega okraja — vse je treba povabiti — deklet imamo premalo!« pošali se notar. »Čuješ li, prijatelj davkar?« vzklikne doktor in zopet potrka svojemu sosedu na ráme; »deklet imaš premalo, tega ti ni še nihče rekel!« »Ne vém, ali si pil preveč ali premalo?« razhudi se davkar, dočim se drugi glasno smejejo. Dolenjec: Deklici. 427 »Premalo, premalo!« zagrohoče se ranocelnik, »zakaj če bi bil preveč — saj veš: in vino veritas — tedaj bi tudi jaz na vse kriplje trdil, da imaš tudi ti preveč — deklet!« Davkar si ni mogel več pomagati; hudomušnemu sosedu je vrgel debelo psovko v uh<5, da jo je slišal sam6 ta, a mož-doktor je imel trdo kožo in se ni menil za take malenkosti. »Da mi zagoriške učiteljice ne pozabite!« sili poredni Valentin, »jaz ji bodem še posebe pisal.« »Dobro, dobro!« razveseli se Vrbanoj. Pavel je storil, kakór da je preslišal zadnji opazki. »Pa gospoda Frančiška iz Babinega polja 1 Kaj ne, gospod poštar ?« vzklikne na glas, »Vrag ga vzemi!« zagodrnja le-ta; in ko odmeva smeh vse družbe od štirih sten, pristavi še v duhu s postranskim razkačenim pogledom na zlobnega adjunkta: »In vas ž njim!« (Dalje prihodnjič.) Deklici. J*\dor vidi te, deklica, vsdkdo te hvali Kot v jadernem viru hitevajo vali, In v svoje pogovore vpleta. Potapljajo v prešlost se leta. Žar tvojih pogledov mladeniče pali, Pomlddi cvetica se rdi na obali, Ljubezen jim v srcih zane"ta. Pozimi je s snegom odeta. A nate pogled moj globoko me žali, Kar lepega v solnčnem se viru zrcali, Ker znane so zanjke mi svčta. Za plen si begočnost obeta Opasna lepota ! Minljiva lepota ! Da tudi obrazi usihajo zali, Ne mislite, cvetna dekleta. Ko starosti so se vam dnevi prikrali, Zakličete toge prevzeta: Cvetovi obraza nam niso ostali, Ostala so srca brez cveta. Pogubna lepota ! Dolenjec. 494 Janko Kersnik: Jara gospoda. Jara gospoda. Povest. Spisal Janko Kersnik. (Dalje.) XI. itite, kolikor hočete, ujamem vas!« »Ne bodete me! — Nikdar ne!« »Oh, gotovo!« Z brzim skokom je bil preko nizkega jelševega grma tikoma pred njo, ki je prihitela okrog ovinka rebra, čez katero se je podila vsa družba. óni so se drevili na nasprotno stran, ta dva pa sta stala sedaj sama v temni senci mladega gozda, tihega in dehtečega, kakeršen se kaže le na jasni večer poznega polletja. »Imam vas!« »Ne, nimate me še! Pustite me!« Jezno je razpela svojo pahljačo in si hladila vroče lice; a takój je hotela mimo njega smukniti v grmovje nizdolu. Ali on je bil umejši. Ujel jo je okolo pasa in pritegnil k sebi. »Kazen treba plačati!« sopnil je. »Pa tam gori — vpričo vseh!« vzkliknila je ona in ga udarila s pahljačo po lici ter se mu izkušala izviti. Oba nista znala, kakó razvneta sta. »Ančika!« šepnil je on, in ker mu ni imela moči braniti, pritisnil jo je k sebi in jo poljubil na ustna. »Pustite me, gospod Pavel!« zaklicala je sedaj glasno, in ko jo je izpustil, vender se ni genila z mesta, nego z rokami si zakrila obraz in glasno zaihtela. »Sram vas bodi! Pustite me! Kaj sem vam storila, da takó ravnate z menoj ?« takó je šlo očitanje bruhoma vanj, on pa je stal poparjen, nem pred njo. Toda zdajci se ojači in govori kakór glumač na odru: »Storili — storili mi niste ničesar! A vender — nesrečen sem, ker sem vas izgubil! Ne veste li že davno, da vas ljubim, da nimam drugih mislij, drugih želja nego jedino na vas, le vas — Ančika!« »Haha!« zasmijala se je na pol veselo, na pol trpko; »zakaj mi pa tega niste prej povedali?« Janko Kersnik; Jara gospoda. 495 »Prej?« dejal je Pavel in ponovil mehaniško: »Prej — kdaj prej?« Gospa Vrbanojeva si je naglo otrla solze in stopila na stezico, ki je tekla tù pod smrečjem in robidovjem. »Vrniva se! Pogrešali naju bodo!« velela je hladno, Pavel pa je korakal molče za njo. Tikoma pred njima izza roba se je že glasil govor in smeh drugih. Skoro so bili vsi skupaj. Vrbanoj je držal učiteljico Juliko za roko, učitelj je bil ujel notarjevo soprogo, in Minče je neusmiljeno tiral jedno mlajših davkarjevih deklic. Trgovca in več študentov, ki so sedaj uživali svoje počitke, privojevali so si bili takisto večinoma vsak svojo družico, le zadi globoko v grmovji je še težko sopihal jeden samec: naš poštar, ki se je bil tudi podal v to nevarno igro, uprizorjeno po jednem mlajših gospodov. »Hej, hej, gospod poštar! Ali vas je kap zadela?« vzkliknil je adjunkt Pavel, ki je ravno prispel do družbe ter naglo našel predmet, na katerega je hotel obrniti pozornost drugih. »Oh, preklicano! Jaz nisem več takóv, da bi prekopicaval kozle kakór vi!« zagodrnjal je poštar v svojem grmu. Bil je brez družice, in ker je šla igra na to, da si vsak izmed igralcev ujame jedno izmed udeleženih gospa in gospodičin, katerih pa je bilo po jedno menj nego gospodov — pričakovati mu je bilo obične kazni. Le-ta in vse druge, kar jih je izviralo iz te igre, zvršile so se potem slovesno na skupnem zbirališči. — Nocoj je bilo pred večerom farne stoletnice, in že ves popoldan so porabili naši znanci za majhen izlet na bližnjo trško gorico, kjer se je kratkočasila družba ob pečenem krompirji in suhi svinjini, ob vinu in pivu, glasovih velikanske harmonike, katere je vlekel trški organist, in ob raznih igrah, ki jih je uprizarjal sedaj ta, sedaj 6ni. Zvečer pred odhodom so hoteli užgati še velikanski kres. — »Kaj ti je? Ali ti ni dobro?« vpraša Vrbanoj svojo soprogo, zapazivši jo prav tedaj, ko je bilo treba zapaliti ogenj, slonečo zadi planote ob debeli hruški. Ondu je bila nekoliko prej zbrana večja družba, ki je pa sedaj pohitela vsa tja blizu velikega kupa smrečja in trhljadi, nagrmadene ob griči; od tam se je odpiral najširši razgled. »Glava me boli! Pa bode skoro bolje!« deje ona malomarno. »Preveč si se utrudila!« méni on in hoče oditi. »Da se le ti nisi!« Nekov čuden naglas v teh besedah je provzročil, da se je Vrbanoj zopet naglo obrnil. 496 Janko Kersnik: Jara gospoda. »Jaz? Kaj hočeš s tem?« pravi malone osorno. »No, kaj neki? Kaj se bodeš delal? Saj veš, s kom se trudiš ves pop61dan! Mene nisi lovil, mene, ampak tisto — tisto staro devico, tisto — učiteljico si ujel, tisto si moral ujeti I« »Ančika, ne bodi brezpametna!« zavrne jo Vrbanoj na pol sme-homa, na pol nejevoljno. Akotudi si je v prvem trenutku rekel, da je res nekoliko zanemarjal svojo ženo, vender ga je silno neprijetno zadel glas, s katerim je izrekla svoje očitanje. Nekaj surovega je zvenelo iz njega; takó vsaj se mu je dozdevalo. »Le pojdi, pojdi zopet tja; težko te že čaka!« hiti Vrbanojka. Sodnik je kratek trenutek premišljal; toda jeza ga je prevzela. »Vedi se vender takó, kakór se spodobi!« dejal je, kakór bi karal porednega dečaka. A tukaj je slabo naletel. »Kakor se spodobi — spodobi! Seveda, to je vedno tisto očitanje ! kakór bi se ne trudila storiti vsega kar hočeš, kakór bi ne pazila vedno na to, da govorim tak6 sladko, takó lažnjivo, takó olikano kakór davkarjeve gospodičine — kakór bi se ne trudila ravnati takó kakór druge gospč! Zakaj — čemu si me pa vzel? Nisi li vedel, kakóva sem, kaj znam?« Vse to je kar bruhalo iz nje, tiho, polglasno, a zato tem silo-viteje jedinemu poslušalcu. »M61či!« velel je Andrej in se malone plaho ozrl proti glasni družbi, sredi katere je sedaj vzplamtel prvi zubelj ob visoki grmadi. Jeden izmed gospodov se približa hruški. »Milostiva gospa — kje pa ste? Andrej, kje pa imaš gospo?« zakliče na glas. Bil je adjunkt Pavel. »Pravi, da jo glava boli',« odgovori sodnik. »Oh, mislim, da bode skoro bolje!« vzklikne živo Vrbanojka in se oklene Pavlove roke, ki jo je bil naglo ponudil. takó odideta k ognju, sodnik pa malomarno zvižgaje za njima. S tem žvižganjem je hotel utešiti razburjenost, ki ga je obšla. Nekamo neumeven, toda silno bodeč mu je bil še vtisek, katerega so napravile zadnje besede Ančkine: »Zakaj — čemu si me pa vzel?« Vender ni utegnil premišljati o tem. Tukaj pred njim je plapolal velik ogenj proti jasnemu, z zvezdami posejanemu nebu, in sedaj in sedaj se je utrgal kos plamena, švignil nekoliko pedij kvišku in ugasnil v dimu, ki se je krožil na široko nad grmado. Mladi ljudje zapojo veselo pesem, tam ob strani Janko Kersnik: Jara gospoda. 497 pokne nekaj topičev, in v občem oduševljenji dvigne učitelj svoj kozarec ter napije kumici šolske zastave, katero bodo jutri blagoslavljali. Adjunkt prinese urno kozarec in ga potisne Ančiki v roko. »Živela kumical« zazveni iz nova, organist potegne ob harmoniki: »Mnoga leta živela!« in ves divji zbor zapoje za njim. »No, Andrej, ali ne bodeš trčil?« vzklikne notar Valentin, ki je bil vzpričo raznega popoldanskega veselja že ves rdeč v lice. »Gospod sodnik — z menoj tudi!« oglasi se poleg Vrbanoja Julika, zagorska učiteljica. »Kozarca nimam, kozarca!« hiti sodnik. »Na, tukaj je moj!« izpregovori Ančika, stoječa nekoliko korakov pred njim, in mu ponudi čašo, ne da bi se ozrla v družbo, ki je ob-stopila soproga. Andrej je trkal in pil. Skoro je bilo po velikanskem kresi; v žareči kup je vrgel naposled pijan študent nabasan topič, da se je glasno kričeč vse raz-begnilo; potem pa je pok in zasvit razpršene žerjavice naznanil, da je konec denašnji veselici. X. Drugega dne se je vršil vzpored natanko in točno, kakór je bilo določeno. Nekoliko malotnih nezgod tudi ni izostalo. Pri veliki maši so trški pevci, pomnoženi z nekaterimi menj izurjenimi dijaki, »vrgli« slovesni »benedictus« — kakór se pravi v pevskem jargonu — ker je jeden vodilnih glasov za pol sekunde prezgodaj »udaril« vmes; pri zabijanji žebljev v pozlačeni drog šolske zastave se je doktorju-rano-celniku pripetila nesreča, da se je spoteknil ob stopnicah, držečih na oder, in se moral oberoč ujeti, da ni položil vsega telesa na surovo obtesane, z bršljanom preprežene deske, kar séveda ni povečalo dvoj-bene oduševljenosti, s katero je gledalo trško in kmetsko prebivalstvo vse slavnostno dejanje; in ko seje vršil osnovni zbor gasilnega društva, pokazal je takój zli duh razpora svoje rožičke : osnovalci so bili razdeljeni v dva tabora, v spodnje in v gorenje Grobljane, in vsaka teh dveh strank je hotela vse gospodstvo v društvu, ki se še ni porodilo. Koncem so se potolažili vsi s tem, da so denašnje volitve le začasne in da bode treba odločilno besedo izpregovoriti šele tedaj, ko bode društvo potrjeno po poklicanih oblastvih. , Zato je na večerno veselico prišlo naposled vse najboljše volje. Veselica je bila v gorenjih prostorih Kračine krčme. Nekoliko drugih gostilničarjev je sicer zabavljalo, toda ker je oče Krača izredno 32 49« Fr. Gestrin: Balada o prepelici. požrtvovalno izpraznil celo svoje zásebno stanovanje in ker je bila gospa sodnikova — ali kakór so ji drugi še vedno dejali — Kračina Ančika — kot kumica šolske zastave danes prva odločilna oseba, ukrenil je slavnostni odbor, da mora biti tukaj — bal pare. Notar Valentin je tekal ves dan semtertja. Svoj dobro priučeni slavnostni govor je bil srečno zvršil, potem pomagal bodoče gasilce miriti in sedaj je z učiteljem, nekaterimi davčnimi uradniki, z ranocelnikom in jednim trgovcem opravljal posle vzprejemnega odbora in rediteljstva za večerno veselico. Vse je šlo gladko, in okolo devete ure so že plesali prvo ka-driljo. Sodnik je bil s soprogo že davno navzočen, in prvo kadriljo si je bil izprosil notar pri Ančiki. Nocoj je bilo Valentinu jedno, najsi je Vrbanojka taka ali taka, pozabil je vse predsodke in mržnje; bilo mu je le do tega, da se slavnost vrši toli dostojno, kakór je to mogoče v Grobljah. Med kadriljo šele se je prikazal adjunkt Pavel. (Dalje prihodnjič.) Balada o prepelici. poletno noč odmeva: »pet pedij!« Sicer ni niti šuma niti klica; Le v tesni kletki drobna prepelica Bedi in poje, ko vse mirno spi. V polmračni sobi na blazino belo Naslanja težko glavo mlad bolnik In vrača se v prežite kratke čase: Razvija se pred njim življenje celo, Mnog hipec lep, mnog jasen gleda lik, Veselih pesmij čuje znane glase ... Posluša in smehlja se, Češ, skoro se povrne krasna doba, Saj če si mlad, še daleč je do groba — — V poletno noč odmeva: »pet pedij!« Fr. Gestrin. 558 Janko Kersnik: Jara gospoda. J a r a gospoda. Povest. Spisal Janko Kersnik. (Dalje.) jOstal je med vrati, kjer se je poleg slavnostnih gostov , gnetla in tiščala tolpa Kračinih hlapcev in dekel, vsa za-' maknjena v tuji ples, katerega so mnogi izmed njih videli prvič. »Zakaj takó pozno?« vpraša za njim Vrbanoj, sileč skozi gledalce. Prišel je iz sosedne sobe, kjer so si starejši gospodje s pivom gasili žejo. v »Se vedno prezgodaj!« méni Pavel mehaniški, toda očij ne more ločiti od gospe Vrbanojeve. Stala mu je ravno nasproti, živo govoreč s svojim plesalcem, toda izza pahljače je žarelo nje oko v Pavla. Vrbanoj tega ni zapazil. »Kdaj začnemo pušiti?« vpraša očito dolgočasen. »Ne vém! Tinčeta treba vprašati; strog reditelj je!« »Haha, dejal je, da šele ob jednajstih! Ko bi se le kakóv tarok dobil!« takó godrnjaje odide sodnik. Skoro potem je v stranski sobi kvartal z ranocelnikom in postarnim graščakom iz bližine. Kadriljo je vodil jeden domačih študentov, mlad jurist, tržanov sin, ki je nocoj prvič uvedel slovenski velelni jezik. Plesal je z dav-karjevo Evfemijo, in ta okolnost je storila, da so bili vsa davkarjeva družina in njih znanci kar vneti za to novost. Semtertja se je kakóva dvojica namuznila, sosebno ženske, toda zgolj iz zavisti. V obče pa je slovenščina ugajala plesalcem, ker je bila mnogim kadrilja deveta vas, francoščina pa vsem — deseta. Jurist - reditelj pa je bil tudi vzoren mladenič. Ves večer je pil sam6 kislo vodo in bil trezen kakór podstrešna podgana v pomladanski suši. Ali svoj posel je umel izvrstno in je takój, ko je nastal najmanjši nered v vrstah, ukazal zopet nastopiti iz početka. Bilo je kakór v plesni šoli. Valentinu je to jako ugajalo. Ves dan je imel druge misli in skrbi, tičoče se te velike slavnosti, in sedaj pri plesu ni vedel pravega predmeta za razgovor z Ančiko. Ta četvorka in vsi slučajni dogodki med plesom pa so mu dajali najbližje gradivo, in pedantiška strogost rediteljeva je provzročila, da je vso družbo naposled obšla nekova tajna, dobrodejna veselost. Tihi in glasni dovtipi so leteli tja in sem, in vse je bilo dobre volje. Janko Kersnik: Jara gospoda. 559 Tudi Pavel je posezal vmes z opazkami; natikal si je rokavice, šepnil nekoliko besed sedaj tej, sedaj óni plesalki, ki se mu je približala; vender pa je nestrpno čakal, da bi bilo že konec četvorki. v Čakal pa je dolgo, zakaj reditelj je uporabljal vso svojo vednost, katero si je bil nabral po dunajskih plesnih zabavah, da jo je kazal v zadnjem oddelku, in šele ko je oblastno zaklical neizogibni »chasse-croise« — slovenščina ga je tù zapustila — oddehnili so se tudi drugi. Utrujeni so bili, toda le toliko, da so si želeli kratkega odmora za novo zabavo. Ko so se uvrščali pari za izprehod po sobi, prihitel je Pavel k Vrbanojki. »Tak6 pozno prihajate?« dejala je ona, kakór je bil rekel nekoliko prej nje soprog. »Da, da, to je nemarnost, silna nebrižnost!« pristavi notar, oti-rajoč si pot s čela. »Tebi je vroče, Valentin!« deje adjunkt, »dovoli, da spremljam gospo! Dovolite li?« Ančika ne zine besede, nego naglo položi roko v Pavlovo. Valentin zadovoljen odide. Vrbanojka je bila še vsa razvneta po končnem urnem plesanji in si je v jednomer pahljala vroče lice. »Težko sem vas že čakala!« izpregovori hipoma, ko Pavel dolgo ne ve ogovora. »Mene? Zakaj?« vpraša jo osupel. »Povedati vam moram nekaj !« Ne da bi odgovoril, krene Pavel iz kolobara, v katerem se izprehajajo dvojice, in pokaže na kotiček pri oknu, kjer je bila napravljena od smrečja in bršljana majhna lopa. Dva stola sta bila v nji. Vrbanojka nekoliko postane, predno vstopi. »Vam li ne ugaja?« vpraša Pavel. »Ne, ne — vender bodisi! Le sčdiva semkaj —nalašč sediva!« šepne Ančika. Svoj stol potisne takó, da lahko zre po vsi dokaj širi sobani, Pavel pa se odmakne nekoliko v ozadje. Kot je bil kakór ustvarjen za tajen razgovor, ali prav zat6 je bil tudi popolnoma pripraven, da so vanj in v ona, ki sta si ga izbrala, leteli vsi postranski pogledi mimo šetajočih plesalcev in da so se ju tikale vse zlobne in zbadljive opazke. »Kaj mi poveste?« prične Pavel, ko sodnikova gospa v jednomer gleda mimošetajoče dvojice, in to nekamo bojazno, kakór bi ji 560 Janko Kersnik: Jara gospoda. bilo že žal, da je šla v ta kotiček. In prav v tem trenutku pride mimo Orlova Julika. Vodil jo je domači učitelj in ji pripovedoval o svojih učnih uspehih. Vrbanojka se obrne, toda dobro čuti skoro pazne poglede onih dveh. »Kaj ste dejali? Koliko šolskih zamud?« vpraša potem Julika svojega spremljevalca. Preslišala je bila vse, kar je bil óni ravno govoril. »Kaj ste dejali?« deje sodnikova soproga v tistem trenutku svojemu sosedu. v »Jaz? Ničesar 1 Čakam samó, da mi kaj poveste. Obetali ste mi vender!« »Da, da, povedati vam moram! Ali tajno je, tajno — a jezi me, grozno me jezi; pa vi bodete molčali!« »Kakor —« »No le čakajte, saj vém, da bodete molčali! Ta Julika, ta poštama gospodičina iz zagonskih hribov, izmislila si je nekaj ! Glejte, kakó ste bili sinoči nerodni, neumni.« — »Gospa! Kdaj?« hiti Pavel. »No — tam gori v gozdu, potem pa pri kresi!« »Ne umejem vas!« »Skoro me bodete umeli!« Vrbanojka v tem utihne, zakaj óni učiteljski par se zopet bliža, in dasi ni bilo verjetno, da more kdo čuti njiju tihi razgovor, vender si ne upa izpregovoriti, dokler sta ona dva blizu. Pavel je to slutil in je na glas govoril o prelepih uspehih, katere ima in jih mora imeti nocojšnja slavnost. Sedaj sta bila Julika in učitelj že nekoliko korakov od lope, in Vrbanojka je zadovoljna opazila, da sedata v drugi kot k peči, ki je bila takisto zastavljena s smrečjem in zelenjem kakór ta lopa. »I, glejte jo, to starikavo devico! Sedaj pa prav takó sedi za plotom, kakór je trdila —« »Kaj je trdila ?« »I kaj ? Pravila je danes, da sva se midva sinoči tam gori poljubljala!« »Vi se šalite — gospa!« »Ne ne, prav nič se ne šalim! Minče mi je povedal, in on zve vse; govorilo se je o tem, večja družba je bila zbrana — ti študentje, trgovci — stavila bi, da davkarjeve že vedo vse to!« Glas se ji je tresel, in iskala je robca, da si otre solze, katere ji je silila jeza v oči. Janko Kersnik: Jara gospoda. 561 »In — Julika je izprožila to govorico?« pravi Pavel, ne da bi kazal kaj razburjenosti ali nejevolje. »Da, da, Julika! Ne vém, kaj je videla?« »Videti ni mogla ničesar, slišati tudi ne, potolažite se, Ančikal« Ogovoril jo je nocoj prvič zopet z nje krstnim imenom, kakór je bil temu prej vajen. »Pa vender ste krivi vi — vsega govoričenja!« — »Nikar ne mislite več na Minčetovo blebetanje! Čakajte, sam ga vprašam, potem pridemo stvari na kraj!« »Ne, ne, Bog varuj! Minčeta pustite v miru! Obetajte mi!« »Kakor velite! Toda, Ančika, najsi bi bilo to resnično —« »Kaj resnično?« »Da bi vas bil smel, da bi vas bil mogel poljubiti —« »Pustite me!« »Nikar ne vstajajte! Glejte v óni lopi pri peči so vedno oči odprte in zr6 semkaj v naju.« Godba prične z mazurko. »Milostiva gospa — ta ples?« konča Pavel prejšnji svoj opomin. Plesala sta molče, ne da bi se ozrla drug v drugega; ampak sklenjene roke — nje desnica in njega levica — govorile so jezik, umeven vsakomur na prvi pogled. Čakalo pa je že več drugih plesalcev, ki so hoteli izkazati de-našnji »kumici« vso čast, kolikor so je mogli. Adjunkt je poiskal druge gospe" in gospodičine, a vse po natančnem preudarku: je li plesati s to ali z 6no? Kotiljon — brez tega bi bila vsa veselica ničeva — plesal je zopet z Ančiko. Med odmorom je bilo napitnic v izobilji; kjer so doslej starejši gospodje, tržani, gasilci in drugi pili pivo in vino ter kvartali, uprizorili so plešoči mladeniči naglo obednico; tù so imeli pečeni purani iz prva največjo nalogo, potem pa se je pričelo nazdravljanje. Sodnik in njega soproga, notar Valentin z ženo in Juliko, Pavel, učitelj, davkar-jevi in jurist-reditelj, sedeli so skupaj, in sedaj se je ravnalo vse tak6, kakór bi ne bilo zavisti ali zlobnosti, mržnje ali hudomušnosti na svetu, ampak vse zgolj dobrovoljna veselost, nocoj pa le čustvo zadoščenja, da je vsakdo zastavil svoje moči v sijajen prospeh te veselice. Po odmoru se je pričelo plesanje še živahneje nego prej. Ko so okolo treh zjutraj odhajali nekateri oddaljeni gostje, spremil je Pavel graščaka, ki je ves večer tarokiral z Vrbanojem, do voza. Vračajoč se po stopnicah, sreča vrhu hodnika Ančiko, ki je hotela v sobico, kamor so bili za ta večer postavili vso opravo iz 36 562 V. Bežek: O slovenskih in nemških čitankah na naših srednjih šolah. drugih sob, slavnosti namenjenih; tam je imela tudi svojo garderobo ; za druge gospe je bila le-ta pripravljena na nasprotnem konci. Nikogar ni bilo blizu; na steni je brlela gasneča luč, tam iz plesne sobe pa so zveneli glasovi divjega valčka. »Ančika — sedaj pa vender jeden poljub!« »Ne, ne!« sopne ona in poskusi uiti v sobico. Ali on je že tikoma za njo in zapre vrata za seboj. »Ančika, Ančika moja, ali še vedno ne veš, da te ljubim?« šepne Pavel in jo potegne nase ter poljublja njen obraz. In ona v svoji slabosti ne ve ugovora. —- Ko so se razhajali, zarilo se je nebo na vzhodu in hladen vetrič je valil lahko meglico čez travnike pod grobeljskim trgom. »Lepo je bilo; prijetno, brez prepira — kakór ga imamo vedno!« dejal je Vrbanoj, poslovivši se od ostalih gostov, ki so krenili na drugo stran. Pavel je šel s temi. »Lahko noč! Lahko noč! Dobro jutro!« zvenelo je od vseh stranij. Sodnik je ponudil svoji ženi roko, toda ni je vzela. Molče je stopala poleg njega in zrla v meglico, ki se je kobalila v ravnini in ji rosila tančico nad obrazom. Tudi pod tančico je bilo rosno, ali te kaplje so bile grenke, pekoče ... (Dalje prihodnjič.) O slovenskih in nemških čitankah na naših srednjih šolah. (Dalje ) V. Neumannove čitanke. Izmed vseh čitank, vsaj kolikor jih je méni znanih, ustrezajo »instruk-cijam* sam6 Neumannove.1) Neumann je pa tudi jedini izmed čitankarjev, ki se »instrukcijam« ni po robu postavljal niti jih popravljal, ampak se jih je oklenil (kar se prav za prav umeje samó ob sebi, toda se ne zgodi vselej), iskreno se vanje zamislil, uvidel, da je njih načrt dobro premišljen (»wohl-motiviert«). Navidno njih nejasnost in negativnost glede" na materijalno stran je tolmačil čitankarjem v prid, češ, da jim je zagotovljena baš po njih *) Znane so mi še neke čitanke, ki so urejene po Neumannovem načelu, in sicer dne, ki so jih sestavili NiedergesaB, Sommert in Brankv za učiteljišča in so izšle v c. kr. zalogi šolskih knjig. Janko Kersnik: Jara gospoda. 617 večinoma uravnani takó, da morejo poklicani gostje povsod brez posebnih težav do medu. Zato pa lahko pričakujemo, da v cvetu samem — na onem poti namreč, katerega morajo premeriti tudi krilate živalce s sesalom ali celo z životom —- ni brezpogojnih zaprek poklicanim gostom, temveč sami) tvorine so, ki zapirajo pot nepoklicanim živalcam in ga kažejo poklicanim posetnikom. Omenjeni dvojni nalogi ustrezajo kaj izvrstno dlakaste tvorine. V večjem številu združene v mrežaste, vršaste in jednake skupine, zapirajo jedni živalci pot do medli, druge pa, ki ima daljše sesalo in je brez pomisleka lahko porine skozi mehke dlačice, ne ovirajo prav nič. Tudi krepkejše telo jim rabi dobro, da lože odpahnejo omrežje. In res je v cvetu prav pogostoma vlakastih tvorin, da ga branijo nepoklicanih krilatih živalij. Tega séveda ne smemo tolmačiti takó, da je odkazano vsem dlakastim tvorinam, kar jih je v cvetovih, le jedno opravilo in da se ne razvijajo tudi na steblih in listih, ampak to nam je umevati takó, da imajo omenjene tvorine po listih in steblih malokdaj nalogo odganjati živali od cvetja, nego da služijo rastlini drugače, dočim so 6ne v cvetu sosebno branila proti nepoklicanim gostom. (Dalje prihodnjič.) Jara gospod a.1] Povest. Spisal Janko Kersnik. (Dalje.) XI. aj ti je — Anka? Ali si bolna?« »Kaj če biti? Pusti me vender!« To je bil malone vsakdanji jutranji razgovor pri Vrbanojevih, kadar je on po zajutrku vzel klobuk in palico, da odide v pisarno. S tem je bil tudi razgovor končan; Andrej je zaprl duri za seboj, Anka pa je jela pospravljati po sobah. Okolo poldne je pristopical Pavel po tlaku, ki je bil narejen od šiljastih kamenčkov, nabranih na produ ter se presledkoma raztezal ob hišah nasproti sodnikovemu stanovanju. J) Na strani $bl. stoj v 20 vrsti od spodaj namesto »na prvi pogled« — »na prvi poskus.« 6i8 Janko Kersnik: Jara gospoda. Uljudno je pozdravljal sodnikovo gospo, ki je stala skoro vselej ob tistem času pri oknu. »Dober dan, milostiva gospa!« zaklical je s ceste. »Kako se imate?« Ančika pa je prijazno odzdravljala. »Ali ste že opravili v pisarni? kakó krasen dan je to!« Tak6 je odgovarjala časih. »Ali pač pridete zvečer h Krači? Ste li namenjeni kam drugam?« vprašal je potem adjunkt. »Ne vém, ne vém! Pa — da se vidiva!« »Klanjam se!« Tak6 se je vršilo skoro vsak dan opoldne. Vrbanoj je prihajal pozneje domov, šele okolo jedne ure; potem pa se tudi ni hitro vrnil v pisarno. Zvečer je šel rad na izprehod. Navadno je vzel Ančiko s seboj, in kadar je ni, prišel je po izprehodu ponjo ter krenil ž njo vred v krčmo h Krači. Tam je obsedel; doma nista kuhala večerje, ampak naročila sta si jo tukaj. Sodnik je taro-kiral z notarjem in ranocelnikom, če pa teh ni bilo, z davkarjem in učiteljem ali s komer drugim izmed navadne družbe; soproga njegova pa se je razgovarjala sedaj s tem, sedaj z onim, navadno pa s Pavlom. Pustila je časih tudi vso družbo in odšla gori v očetovo sobo — saj je Krača gospd imel še vedno kakór za domačo hčerko — in ondu je urejala krčmarju potrebne račune ali mu tudi pisala nujna pisma, V tej sobi je bila zapadla Pavlovi strasti in svoji slabosti ono veselično noč ob farni stoletnici. In v tej sobi sta se sedaj pogo-stoma shajala. Pavel je pustil družbo v spodnjih prostorih in spremljal sodnikovo soprogo v gorenje sobe. Nikomur se to ni zdelo čudno ali neumestno, zakaj oče Krača je bil tudi zvečer navadno v gorenji sobi, ali pa je Minče tamkaj kolovratil po stopnicah; torej ni nikomur prišlo na misel, da bi opazoval te adjunktove shode s soprogo sodnikovo. Doli v gospodski sobi so mešali kvarte, in bori vinarji, za katere so igrali sleharni večer, potovali so iz skledice v skledico. kakó vesel je bil notar, če je zakričal dozdevno uspešen »kontra«, in kakó radostno je zopet sodnik pobral novce, če je srečno ustavil naperjeni poraz 1 »Kaj pa imate nocoj takó važnega?« vprašal je Pavel nekoč, stopivši v gorenjo sobo, kjer je oče Krača, stoječ ob pisni mizi, počasi narekoval nekaj tajnega Ančiki, ki je s peresom v roki le na pol slišala njega besede, pač pa tem bolje korake Pavlove. Oče Krača zmiga z rámeni, stresne nekoliko gorenji život in pravi malomarno: »Nekov lopov me hoče oslepariti ob hrastovini. Pa jaz se ne dam — in se ne dam!« Janko Kersnik: Jara gospoda. 619 »Saj ne bode takó hudo!« méni Pavel in sede oblastno s tlečo smodko v ustih na malo zofo v kotu sobe. »Za nekaj sto goldinarjev —- to je dovolj!« zagodrnja Krača. »Jaz sem prodal po naši meri, óni pa hoče laško mero! Tukaj pa je razlika na kubik —« »Pustite kubik,« nasmeje se adjunkt, »pišite mu, kakó ste prodali!« »Ančika, piši!« veli Krača in vtakne roke v žep; potem dvakrat, trikrat polglasno zažvižga in prestopi sobo do vrat; tam se naglo obrne in deje na pol proseče, na pol pa, kakór bi vsa stvar ne bila vredna piškavega oreha: »Gospod adjunkt! Morda ste takó dobri, da ji poveste, kak6 naj pero obrne?« V tem pa tudi že odpre duri in stopi na hodnik. Kratka tišina zavlada v sobi; ostala dva čujeta le, kakó odhaja oče po stopnicah. Ko se pa zaloputnejo spodi vrata v gostilniško sobo, skoči Ančika izza mize in steče k adjunktu. »Pavel, Pavel, ali me res ljubiš?« On pa jo molče stisne nase in srkajoč vso slast te nepoštene ljubezni, vleče vedno na uho, ali se ne čuje morda zopet korak na stopnicah ali pred vrati. Navadno ni bilo nikogar.več g6ri, in Pavel je šel mirno v spodnjo sobo, prej se še glasno razgovarjajoč z očetom ali z Minčetom, kateregakoli je pač srečal na poti. Nocoj pa so zdajci zabobneli težki koraki Kračinega očeta po strmih otlih stopnicah. Ko vstopi, že sedi Ančika pri mizi in se dela, kakór bi nekaj pisala, Pavel pa si užiga ugaslo smodko. »Ti pa počasi pišeš!« deje starec in iztika po predalih bližnje omare. »Gospa menda skoro dokonča!« pravi adjunkt in počasi odhaja. »Kaj naj še pristavim? kakóvo grožnjo morda?« hiti Ančika. Pavel se vrne in deje nasmehoma: »Zapišite še, da bode v osmih dneh zarubljen, ako ni zadovoljen z našimi kubiki!« »Tako je prav! To je dobro!« razveseli se Krača. Ko adjunkt zopet stopi v spodnjo sobo, tedaj je vsa družba kakór navadno zatopljena v igro, takó igralci, kakór gledalci. Sto-prav, ko jame jeden novic deliti kvarte, oglasi se notar: »No, kje si pa ti zopet tičal, Pavel ?« »Svete, svete sem dajal!« méni adjunkt in izpije pol kozarca. Trgovec pa, ki je sedel poleg sodnika, hoče z nogo dregniti nasproti sedečega davkarja, kakór bi se imela v čem sporazumeti, zadene pa ob Vrbanoja. 620 Janko Kersnik: Jara gospoda, »Kaj je?« vpraša ta, pa le še bolj zamišljen v igro. »Oh — oprostite, *nič —• nič!« izgovarja se trgovec. Toda kakór so se srečavali z očmi — vsi razven sodnika, ki je vtikal kvarte v roko, in razven adjunkta, ki je naročal Minčetu, naj prinese vina — takó je hitela le jedna misel od prvega do zadnjega; vsi so čutili, slutili, da, znali, kje je bil adjunkt in zakaj je bil tam, kjer je pač bil; samó jeden tega ni čutil, ni slutil, ni znal; do sedaj je bil še vedno slep za to — Andrej Vrbanoj. Časih se je celo zgodilo, da ni slušal soproge, ko je ob pozni uri tožila, da jo že glava boli, da je zaspana, da je čas iti domov. »Počakaj nekoliko, da se še kaj razgovorimo!« dejal je navadno. Ako mu je pa sosebno ugajalo v krčmi, obrnil se je do adjunkta in dejal v pošteni svoji najivnosti: »Pavel, spremi jo do hiše, saj vidiš, da se boji; mi pa rečemo še jedno!« In Pavel je potem spremil Vrbanojko. Nocoj so šli skupaj iz krčme. Poslovili so se na cesti, in vsak je krenil proti domu, le Pavel je spremil notarja slučajno, ali pa, ker se mu še ni poljubilo iti spat; postala sta zopet na mestu, kjer sta razmotrivala pred toliko toliko meseci — dve leti je bilo skoro — je li Vrbanoj pameten ali neumen, da jemlje ono Kračino punico. Nocoj žene notarja, da ustavi korak. Pod njima šumi potok v globoki strugi, in kakór ono noč pred dvema letoma, ko so praznovali Vrbanojevo poroko, takó se penijo danes tam doli valčki med kamenjem, po nebu podi južen veter prezorne kosme oblakov, ki sedaj in sedaj zlezejo preko lune; iz daljne, g6renje soteske sem pa se oglašajo jednakomerni udari fužinskih kladiv, na pol zveneč, na pol bobneč — kakór sladka nadeja — kakór temna grožnja! »Kaj bode iz vsega tega?« vzklikne Valentin, obstavši pred svojim spremljevalcem. »Kaj bodi?« zavrne ga ta in suče v roki kljukasto svojo palico kakór vreteno. Vsak je dobro v6del, da je drugemu predmet tega razgovora jasen. »Pomilujem tebe in Vrbanojal Nesreča je to — zanj; zate pa je —« Valentin je umolknil, kakór bi mu beseda ne hotela iz grla. »No — kaj?« izpregovori Pavel počasi. »Sramota — če že hočeš vedeti 1« »Sam pometaj pred svojim pragom in pusti tisto učiteljico v miru, ki je skoro sleharni teden pri tebi, kakór bi ti služila za pisarja!« vzklikne adjunkt v divji jezi. Janko Kersnik: Jara gospoda. 621 »Pavel! Ne umejem te! Julika prihaja k moji ženi in to niti po-gostoma ; jaz pa — « »Ti — ti — — tebi so namenjeni ti poseti!« Valentin se je zavedal, da sta brez krivice on in Julika; vender pa ga je v tem trenutku navzlic vsi razburjenosti prešinil spomin, da ga časih ona Julika res zaninilje, in morda bolj, nego bi smel ali mogel opravičevati pred strogim sodnikom, ali na priliko pred svojo ženo. Toda to so bila le čustva, katerim ni dal nikdar duška. »To je zopet — nesramnost '.« vzhitel je, ampak v vsem vzkliku je bilo nekoliko neodločnosti, katero si je izkoristil njega nasprotnik. »Kaj pa veš o méni in Vrbanojki? Da sem ji prijazen? No, jaz ne vém, kakó prijazen si ti Juliki ? Ti si se ž njo celo vozil do Zagorice, jaz z Vrbanojko še nikdar!« Sedaj pa Valentin vzrase. »Ponavljam ti, da je to govoričenje nesramno! Svoje občevanje z Juliko lahko zagovarjam povsod, ako bi bilo treba, tudi vožnjo v Zagorico, ako hočeš!« »Pusti mene v miru, kakór bodem jaz odslej puščal tebe!« Rekši se obrne dom6v. »Prav takó!« sikne Pavel. »Le glej, da te Vrbanoj kdaj ne nabije!« zavrne razsrjeni notar še jedenkrat. V adjunktu zavre, da bi se vrgel za njim, toda premisli si. »Prismoda! Čemu se pa vtika v moje stvari?« zagodrnja in udari po mostni ograji. Nato počasi odkoraka domov. Prišedši do sodnikovega stanovanja, ugleda gori še razsvetljena okna; toda vse je tiho. Nekoliko postane na cesti. »Čemu jo je pa vzel — to Ančiko?« deje sam v sebi, kakór je bila rekla ona že nekolikokrat svojemu soprogu. »Jaz bi jo bil tudi lahko! — Pa morda je bolje takó!« In s tem lahkomiselnim tolažilom počasi odide. — Notar je legel prav slabovoljen spat. »Na mojo dušo!« zarotil se je, »nikdar več se ne vtaknem v tuje stvari — in ako se ta dva bedaka skoljeta ali uničita — jaz ne črhnem ni besede več! Kaj mi do — jednega ali drugega — ? Juliko pa tudi nečem več v hišo! Da bi vrag te jezike!« Hotel je še ženi povedati o nocojšnjih ^dogodkih, toda premislil si je in odložil stvar za drugič. (Dalje prihodnjič.) Janko Kersnik: Jara gospoda. 685 Jara gospoda. Povest. Spisal Janko Kersnik. j (Dalje.) XII. avkarjevi so imeli nekaj sorodnikov v glavnem mestu, in kadar sta nanesli prilika in dobra volja teh sorodnikov, prebila je ta ali (Sna davkarjevih gospodičin nekoliko dnij pri njih. Tam so izpraznovale svoje košare, polne gro- beljskih novostij, in jih napolnjevale z mestnim klepetanjem, katero so potem trosile in razširjale do zadnje pičice po domači vasi, zabe- ljene z dodatki, kakór sta jih porajali fantazija, v tem oziru vselej bujna, in malovaška zlobnost. Evfemiji se je po dolgem času zopet ponudila prilika, da se je odzvala povabilu dveh tet v mestu. Ti sta stanovali skupaj, živeli oskromno ob pokojnini, katero je imela jedna kot vdova nižjega uradnika, in ob stanarini, katero so jima plačevali podzajemniki treh sobic v njiju stanovanji. Bili so navadno iz krogov, v katerih se po-jedinci hitro menjavajo. Sedaj je stanoval tam trgovski potnik, ki je bil malo doma, záseben zemljemerec in končno odvetniški pisar, izgubljen študent, ki je imel, kakór je sam dejal, vse študije, sam6 izpitov še ne. Evfemijini teti sta časih te svoje gospode povabili na večerjo; sami sta kaj skuhali ali spekli, gospodje pa so naročili pivo in vino. Taki večeri so bili davkarjevim gospodičinam veselje, kakeršno so si sploh mogle misliti. Nebrižni in veseli, frivolni in premnogokrat tudi podli ton, ki je vladal tu, ugajal je družbi, in glede na izobrazbo teh ljudij tudi ni moglo biti drugače. Ko je Evfemija nekoč ob taki večerji prodala vse zanimljive novosti o grobeljskem sodniku in njega Ančiki ter naslikala adjunkta Pavla, kakó se izprehaja pod sodnikovim stanovanjem, ali pa celo spremlja Ančiko domov, porodila se je tam tudi — sicer ne več nova, vender pa vedno priljubljena misel, da bi se anonimnim potem obvestil slepi in gluhi Vrbanoj o tem, kar govore ljudje. Redakcijo je prevzel odvetniški pisar, kaligrafiško zvršitev zemljemerec, ekspe-dicijo po kakem oddaljenem poštnem uradu pa trgovski potnik; teti in Evfemija pa so si mele roke in kričale: »Oh, ali bode to dobro! kakó bode dobro!« — 686 Janko Kersnik: Jara gospoda. Krasnega jutra je bilo, ko je Vrbanoj, prišedši v pisarno, odpiral pisma, katera mu je bil' ravnokar prinesel sluga s pošte. Bila so zgolj uradna, in ta je metal na kup, velevŠi slugi, naj jih odpravi zapisnikarju. Potem seže po časnikih, a tù leži pod zavitkom dnevnika še drobno pisemce. Naslov je njegov, napisan pa z ono lepo okroglo pisavo, kakeršno rabijo tehniki na svojih načrtih. Vrbanoj pogleda najprej v časopis, kaj poročajo zadnji brzojavi, potem prečita prvi stavek uvodnega članka, nat6 šele seže po pismo. Sluga še vedno uravnava zavitke in akte uradnih dopisov; in sodnik deje, malomarno odpirajoč svoje pismo: »Prinesite mi denašnji komisijski akt — 6no pravdo gori v gro-beljskih fužinah — sam pojdem tja!« V tem stopi k oknu in radostno pogleda proti temnosinjemu jesenskemu nebu. »Krasen dan!« deje sam v sebi, odhajajoči sluga pa, misleč, da je namenjen ogovor njemu, pristavi: »Lepo je, lepo, samó burja se nekoliko sili!« »Dajte, dajte urno óni akt!« veli sodnik. — Ko se vrne sluga z zahtevanimi spisi, najde Vrbanoja sključenega v stolu pred pisalno mizo in strmečega na odprto pisemce. »Tukaj so spisi!« deje sluga pokorno. Sodnik ne odgovori, in sluga zre strahotna na njega bledi, pre-pali obraz. »Gospod — gospod sodnik! Vam je li slabo?« »Kaj ?« »Vode? — Ali hočete vode?« hiti sluga. Zdajci se vzdrami Vrbanoj kakór iz spanja. »Nič, nič — le pojdite!« veli s hripavim glasom, osorno in zapove duje, kakór ga ni čul sluga še nikoli. Preplašen odide, zunaj v prvi sobi pa pripoveduje pisarjem, da je moral sodnik prejeti čudno pismo —kdo ve — kdo zna? In vse ugiblje, naposled pa si tudi vsi sporazumno namežiknejo. V svoji sobi pa je Vrbanoj zopet strmel na list, katerega je držal v tresoči roki. Tukaj je bilo napisano tudi z 6no okroglo pisavo, po kateri pisca ne moreš zaslediti: »Prečastiti gospod sodnik! Ako si domnevate, da ste prvak v Grobljah, upravičeno je to popolnoma; zakaj dosedaj ondu še ni bilo nikogar, ki bi nosil takšno krono, kakeršno pleteta vam Ančika in Pavel. Z najodličnejšitn spoštovanjem Resnicoljub.« Janko Kersnik: Jara gospoda. 687 »Kje je adjunkt? Kje je Pavel?« vzkliknil je Vrbanoj, ko je sluga odšel, in skočil kvišku. Potem pa je naglo premeril sobo, ne da bi stopil k vratom, in je ponovil svoje vprašanje. »Ančika in Pavel?« zašepetal je, in potem so se mu silili v spomin razni dogodki, o katerih še ni premišljal: prvo seznanstvo z Ančiko, opomnje Pavlove in notarjeve, spremljevanje adjunktovo, sestanki pri Krači, domači, mnogokrat tak6 neutemeljeni prepiri — vse mu je šumelo po glavi. Nat6 se domisli raznih zbadljivih opazek, katerih osti dosedaj ni nikdar umel, ne čutil, a sedaj — sedaj mu rast6 v spomin — bujno in košato kakór koprive ob senčnatem zidu, in peče ga do dnu srca. »Pa — saj ni res, vse to ni res! To je zgolj grozno obrekovanje — zlobnost, da ji ni jednake!« Tak6 se tolaži. Ali kadar vzame óni usodni list in novic čita njega vsebino, vzkipi mu zopet kri. Dvakrat, trikrat je že postal pred svojo mizo, prečital list, vrgel ga divje nazaj na drug popir in potem zopet segel po njem. Zdajci mu obstane pogled na spisih, katere mu je nekoliko prej prinesel sluga. Ustrezaje hipnemu nagibu, pozvoni in veli vstopivšemu slugi: »Gospoda adjunkta prosim, naj pride sem!« Nekoliko pozneje si stojita nasproti: sodnik, bled, trepetajoč od divje razburjenosti — adjunkt, malomaren in povsem radoveden, kaj poméni ta redki poziv k načelniku sodnega urada. »Na — beri!« pravi sodnik in vrže 6no pismo na mizo, stoječo sredi sobe. Z zelenim prtom je bila pregrnjena, in na nji je stal med dvema voščenima svečama težek železen križ s podobo Odrešenikovo. Tukaj so ob pravdnih dnevih prisezale stranke in priče, in tù je ob prižganih svečah govoril sodnik vselej one že malone doslovno priučene in privajene opomine, naj govori prisežnik resnico in nič drugega nego — resnico. Pismo, katero je vrgel Vrbanoj iz rok, padlo je pod razpelo med svečnika, in adjunkt je nehoté odtegnil roko, ko ga je že hotel prijeti. »Kaj je?« vpraša osupel. »Beri to — pravim!« veli Vrbanoj z glasom, kateremu skoro ni moči ugovarjati. Pavel prečita list in ga nato hladnokrvno položi na mizo. »Kaj je?« ponovi — potem pa pristavi, ko Vrbanoj le srepo gleda vanj: »Kaj hočeš od mene? Kaj hočeš na to — nesramnost?« »Odgovori, je li res — ali ni res?« 688 Miroljub: Mož slovo. Da je mogel Pavel v tem trenutku vzklikniti: »Ni res, to je laž, grda laž!« — ali da je dejal vsaj kaj podobnega — Vrbanoj bi ga bil objel v svoji prostodušnosti in pritisnil nase; adjunkt pa tega ni mogel reči. Pogledal je na steno, kjer je tikala stara ura, in dejal malomarno: »Ali se brigaš za takó klepetanje — za take nesramne dopise?« Kratka tišina nastane, toda predolga, da bi Pavel vedno gledal na stensko uro. Obrne se k sodniku, ali prestrašen odstopi za korak, ko ugleda njegov prepadli obraz. »Torej je venderle res!« šepne Vrbanoj. »Ako tem veruješ« — hiti Pavel. »Molči — lopovi« Ta psovka je padla kakór skala skozi strop med oba. Vrbanoj jo je izbruhnil potihoma, da je ni bilo slišati v drugo sobo, Pavel pa jo je pobotal le z divjim sovražnim pogledom. Vrbanoj stopi k pisalni mizi in vzame spise, katere mu je bil prinesel sluga. »Gori pri fužinah — ono pravdo — denašnjo komisijo — to opravite vi — gospod adjunkt! Evo vam aktov.« Rekši vrže ves zavitek na zeleno mizo pred adjunkta. Pavel se nekoliko obotavlja, ali bi segel po aktu ali ne; naposled vzame akt in odhaja. »Počakajte!« vzklikne Andrej za njim, »dno — onoKračino Ančiko tudi lahko vzamete kar s seboj; odslej je — vaša!« Adjunkt se ne obrne, celo vrat ne zapre prenaglo za seboj. (Konec prihodnjič.) Mož slovo. jB ožd sem videl z mdžem se razstati: Ljubezen jima zvesta bila mati, Od dnij mladostnih že sta se ljubila, Teždnj je tistih sklepala ju sila, Krepost je v dušo jedno ju spojila, In družno vzorom sta možiC služila, Krepost, ki sLma trajno srca brati. Ki so razvneli ju v mladosti zldti, Oj, trpki čut slovesa ure ždlne! — Oči može"ma niso bile kalne . . Komii na prsi ne bi žalost legla Molčeča zadnjič sta si v r6ke segla, Ob žitja mrzlega ločitvi taki? In — vedli narazen so ju koraki . . Miroljub. Janko Kersnik: Jara gospoda. 753 osmih zvečer do treh zjutraj in privabi, združena z belo barvo gorenje venčeve strani, mnogo živalc, ki so se napotile otovre za hrano. Ne-krilati žužki ne morejo do cvetja, ker so stebelca lepka. — Drugače séveda podnevi. Žužki o tem času niso cvetu nikakor po volji, zakaj prašnice so mu večinoma odpadle, in najsi vise na njem, nedostaje jim cvetnega prahu; ne morejo ga torej osmukati in brazde ne oprašiti. Slaščica, katero bi žužki pobrali za dne, bila bi izgubljena, in cvetu bi narasla tudi še ta škoda, da bi ostal zvečer brez najizdatnejsega mamila — torej brez gostov. Da se to prepreči, ni boljšega pomočka, nego da cvetni deli ustavijo svoje delovanje za dne. To dosežejo naše lepnice takó, da obrnejo venčevi lističi umazano svojo stran navzven in da ne puh te dišave iz njih. Jara gospoda. Povest. Spisal Janko Kersnik. (Konec.) XIII. sodni sobi majhnega okrajnega sodišča na g6renjem Štajerskem je pregledaval lepega jesenskega jutra sodnik — poleg starikavega kancelista jedini stalni uradnik temu sodišču — spise, ki jih je bilo danes rešiti. Opravka tù ni bilo nikdar preveč, in tudi danes je kazalo, da bode ves dopoldanski posel nekoliko kazenskih obravnav; razžalitve časti in vlačugarstvo, 6ni redni prestopki pred okrajnimi sodišči, ki se pa tudi rešujejo takó redno in sumariški, kakór se otepe snop prosa, kadar je letina dobra. Sodnik v tem kotu, pozabljenem od drugega sveta, bil je naš stari znanec, nekdanji adjunkt Pavel; od dne pa, ko se je vršil óni burni prizor med njim in Vrbanojem, minilo je deset let. Po onem dogodku sta se razšla, vsak na drugo službeno mesto, Ančika pa, ločena od svojega soproga, šla je zopet za točajko h Krači. Ta dva možá si drug drugemu nista bila segla za vrat, ampak končala sta vso stvar kakór navaden sodni spis. Vse, kar je bilo, ležalo je za njima, takisto kakór končani sodni spisi v zaprašeni uma- 48 754 Janko Kersnik: Jara gospoda. zani registraturi; srečala se od tedaj nista več, odkar sta se uradno ločila v Grobljah in zvedela sta drug o drugem le tedaj, kadar je bilo katerega ime v uradnem listu. Vrbanoj je sedaj svetovalec pri majhnem okrožnem sodišči, Pavla pa nahajamo tù v zapuščeni dolini v gorate Štajerske. »Dobro jutro, gospod sodnik!« zakliče mlad mož, pomolivši glavo skozi vrata. »Oh, vi ste, gospod notar !« »Pojdete li na lov?« »Pojdem, pojdem, takój po obedu; v krčmi se sestaneva! Nekaj neumnih obravnav imam, pa vse to bode končano dopoldne!« »Da se vidiva!« »Z Bogom!« Sodnik pozvoni in veli vstopivšemu slugi, naj pokliče pisarja in stranke. Obravnaval je naglo, časih nekoliko nestrpno, potem je dolgočasno narekaval zapisnik, sodbo pa proglasil po običnem kopitu. takó je odpravil stranke in meneč, da je že opravil svoj posel, velel je pisarju: »Popoldne itak nihče ne pride; uredite te zapisnike in —« v »Se jedno obravnavo imamo I« deje pisar. »Še jedno?« »Da, da! Nekovo pritepenko so privedli orožniki danes v jutru. tù je naznanilo orožnikov!« »Pojdite pdnjo! To bode hitro pri kraji!« Ko odhaja pisar klicat slugo, da privede zaprto obtoženko, prebira Pavel ovadbo. Zdajci se strese, in beročemu obtiči pogled na mestu, kjer je zapisano ime zaprte ženske. »Ana Vrbanojeva! Ana Vrbanojeva!« ječa predse. »Ne, ne, to ni mogoče! Bog zna, koliko jih je tega imena!« Pri tem ne opazi, da mu poselska knjižica, priložena ovadbi, zdrkne na tla. »Ana Vrbanojeva — Ana — Ančika!« deje novic in se prime za čelo. »Ne, ne, ona ne more biti, ne sme- biti!« V tem ugleda knjižico na tleh in jo hlastno pobere ter odpre, iščoč mesta, kjer je zapisano domovinstvo, doba in vse ono, kar mora nositi dandanes služeč človek črno na belem s seboj, ker se mu vender ne more in ne sme več vžigati na kožo. »Ana — Ančika! Ona je!« vzklikne na glas in zatrepeče po vsem telesi. Onemogel se zgrudi v naslanjač in zre srep6 predse. Janko Kersnik: Jara gospoda. 755 kakó prepal je bil videti sedaj ta mož s svojimi globokimi gubami na lici in redkimi sivimi lasmi, ki so mu medlo legali ob teme ! Sedaj vstopijo trije: ženska, pisar in sluga. Zadnji obstane pri vratih, pisar sede k mizi, ženska pa stopi pred zeleno mizo, za katero sedi sključen v naslanjači iti strmeč vanjo — sodnik Pavel. Bila je Anka Vrbanojeva. Bledo, malone starikavo lice, obnošena, zanemarjena obleka, ogoljena potna torbica, katero je držala v rokah, rokavice z raztrganimi prsti — vse priča o nje bedi. Mraz jo trese, in zavija se tesno v svoj šal, čegar prvotne barve ni več moči zaslediti. SamcS jedenkrat pogleda hlastno in boječe po sobi, potem upre svoje temno oko, iz katerega še vedno sije nekdanji nepopisni žar, v sodnika predse. Pavel sedi s hrbtom proti oknu, in lica njegovega ni lahko razločiti; tudi Ančika ga ne spozna. Šele ko začuje njega glas, ki pa je sedaj malone hripav in negotov, stresne se ter novic pogleda sodnika; a tudi sedaj ga ne spozna. »Vaše ime?« »Ana Vrbanojeva.« »Imate let?« »Jednointrideset.« »Stan?« »Omožena.« »Kje, kaj je vaš soprog?« Toženka se nekoliko obotavlja, a potem reče povešenih očij: »Uradnik je.« »Kakov uradnik ?« Zopet premišlja. Zdajci pa se trmoglavo, uporno vzravna in potegne šal še tesneje okolo rámen. »C. kr. sodni svetovalec je,« reče trpko. Pavel se ne zgane, pisar pa obsedi odprtih ust in pozabi pisati dalje. Strmeč pogleda sodnika, ali morda tudi ta ne dvoji več o očiti blaznosti te zatoženke. »Zakaj niste pri njem?« vpraša óni mirno dalje. Hotel je — moral je zvedeti vse, vse zgodbe zadnjih deset let v življenji te ženske, dasi mu je bilo, kakór bi si zasajal pri vsakem vprašanji oster nož v meso. Da, vest, vest! Sedaj je čutil, da jo še ima ! »Ločila sva se.« »Sodno ?« »Ne, ne, kar tak6 — prostovoljno.« »Ali vaš soprog zna za vas?« 48* 756 Janko Kersnik; Jara gospoda. »Menda ne« deje ona z bridkim zasmehom. »Kaj ste sedaj? S čim se bavite?« »Točajka sem « »Točajka brez dela?« »Da, brez dela.« Za preiskavo in razsodbo je potreboval sodnik le še jednega vprašanja: o krivdi, je li res prosjačila, toda tega še ni hotel vprašati. Zvedeti je hotel še več. »Kje ste bili zadnja leta, odkar —?« Umolknil je nehotč. »Od kdaj ?« »No — odkar ste se ločili od soproga?« Pogledala ga je začudeno, kakór bi instinktno čutila, da to vprašanje z vso obtožbo proti nji nima opraviti ničesar. Vender odgovori polagoma: »Iz početka sem bila doma pri očetu — ne pri očetu — pri redniku, pri oddaljenem sorodniku, kakór sem bila prej, predno sem se omožila; pa oče —¦ rednik moj — umrl je, mladi gospodar se je oženil, in nova gospodinja me je odpravila z doma. Služit sem šla s tem, kar sem znala, česar sem se do tedaj priučila — za točajko ! Za kaj boljšega nisem bila!« Govorila je vse to pretrgoma, tresočih usten, odkrito, brez pridržka, samó nekov piker naglas je zvenel iz zadnjih besed; sploh pa se v vsem njenem gibanji, na nje lici, nje stasu ni kazalo nič podlega. »Zakaj ste sedaj brez službe?« »Bolna sem bila — saj sem še! Na Dunaji sem bila v bolnici, denarja nimam, in takó moram, hočem peš proti domu !« »Zatoženi ste, da ste prosjačili po hišah!« »Ne po hišah; samó v jedni krčmi sem prosila nekoliko juhe; to vender ni kaznjivo ?« »Da, kaznjivo je!* »Za Boga !« Prijela se je ob mizo. »Vam je li slabo?« »Da, slabo, že dolgo! Mraz me stresa!« Sodnik vstane, upre roke ob mizo ter prične s suhim, hripavim glasom: »V iméni Njega Veličanstva, presvetlega cesarja —« kakór to zahteva zakon od vsake sodbe. Zatoženka ga posluša, kakór bi je vse to nič ne brigalo; saj tudi ne umeje vsega; stoprav na konci, ko proglasi sodnik, da je zatoženka obsojena zaradi vlačugarstva na tri dni zapora in potem na prisilni M. Valjavec: K drugemu sešitku slovensko-nemškega slovarja Wolfovega. 757 odgon v domovino, skloni se preko mize in vzklikne: »Kaj, kaj poméni to?« Sodnik ji obrne hrbet in veli, korakajoč od mize: »Le pojdite!« Prišedši do zida, obrne se, in sedaj pade vsa svetloba od okna nanj, na njega ostarelo, a sedaj od silne razburjenosti zardelo, skoro mladostno lice. Vrbanojka omahne in se prime z rokami za glavo. »Pavel — Pavel! Ti — vi ste?« »Odvedite jo!« ukaže sodnik, in sluga in pisar, oba prepričana, da imata posla z blazno žensko, stojita ji že vsak na jedni strani. »Vi — vi!« dejala je med stisnjenimi zobmi in preteč dvignila desnico proti nekdanjemu ljubimcu, sedanjemu sodniku. Potem odide s spremljevalcema. Sodnik pa stopi v sosedno sobo, tam se zgrudi na stol pred pisno mizo, upre glavo v roke, in grenke solze mu priteko med prste ... Popoldne ni šel na lov; pozno zvečer pa mu naznani sluga, da je ona ženska hudo zbolela — bržkone ima vročinsko bolezen, v de-liriji je. Sodnik ukaže poslati po zdravnika. Dva dni kesneje pride sluga k sodniku s poročilom, da je jetnica umrla za legarjem. Zopet dva dni pozneje so jo pokopali na vaškem pokopališči, tam v kotu ob zidu, kamor so devali berače in brezdo-movince. Za pogrebom je šel samó jeden: sodnik Pavel. Ko je sedel zvečer potem v krčmi v navadni družbi med dav-karjem, notarjem in domačim beneficijatom, omenil je zadnji zadovoljnega lica: *Da, da! Gospod sodnik, takó je lepo! To je krščansko! To je sedmo telesno delo usmiljenosti: Mrliče pokopavati!« Pavel pa je le na pol čul te besede. Zrl je skozi odprto okno v jasno jesensko noč; v tišino, ki je zavladala za trenutek v sobi, šumeli so valčki gorskega potoka, ki se je vil po jarku pod hišo, in iz doline so bobnela fužinska kladiva — prav takó kakór nekdaj tam daleč — daleč — —! K drugemu sešitku slovensko-nemškega slovarja Wolfovega. (Konec.) DiHtelj m. der Lobpreiser Habd. mar. 567 ne štimam, da vnogo od cilja mojega zabludim, ako dva druga velika svetca i osebujna device Marije dičitela ovde pridružim. Matakovič 1.161 verni dičiteli njeni jesu svetci. — diganja f. široka skleda, v kateri se peče zlevka; navadneje na
 
[[Kategorija: Dela]]