Dečki: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Mirjam (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Mirjam (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 527:
 
 
V PRAZNI dvorani je Zdenko v glas odmeval kot v grobnici. Žalostno razpoloženje, ki je vladalo zunaj, je napolnilo tudi njiju in oba hkrati sta začutila, da je življenje še stokrat bolj samotno in zapuščeno, če gre človek sam skozenj.
V PRAZNI dvorani je Zdenko v glas odmeval kot v grobnici. Žalostno razpoloženje, ki je vladalo zunaj, je napolnilo tudi njiju in oba hkrati sta začutila, da je življenje še stokrat bolj samotno in zapuščeno, če gre človek sam skozenj. Papali je po dolgem času spet občutil utripanje njemu še pred nekaj tedni tako dostopnega življenja. Zdenko, sicer prej navajen govorjenja po ovinkih in gosposkega malomarnega izraza v očeh, je bil ta večer pred Papali jem strt in majhen kot otrok. — Nani, ti se gotovo zavedaš poraznega dejstva, da sem prav za prav star že štirinajst let. In če sem se te dni navidezno oddaljil od tebe, če se ti zdim, da sem ti postal tuj in nedostopen, če sem šel s ponosnimi koraki mimo tebe, vedi, da tega nisem delal hote, marveč prisiljen od neke, meni doslej neznane moči. Ta pojav, ki sem ga opazil, se nanaša na moje tako imenovano seksualno življenje. Vem, da te ne bo motilo, če ti o tem popolnoma odkrito govorim. Nekaj dni je od tega, kar sem še mislil, da mi bo kapela prinesla tisti mir, ki si ga želim. Rečem ti, to je bilo le trenutno pozabi j en je. Vse to je prav lepo, če verjameš, da boš živel večno, če misliš tako, kakor te uče drugi. Dolgo pa ne moreš tako ostati. Kirasič, Franič in Pavlovič so se mi za nekaj dni približali in zdi se mi, da jih bom spet izgubil. Kako daleč smo si vendar vsaksebi! Saj nisem njihove krvi in njihovega značaja. Jaz imam več volje za življenje. Kar oni verujejo, to meni ne zadošča. Nani, prosim te, ali mi hočeš reči brez kakršnihkoli predsodkov, tako, kakor bi odgovoril na to vprašanje odraslemu človeku? — Nani mu je potrdil. Zdenko je pristopil tako blizu k njemu, da je Nani občutil vsak utrip njegovega telesa. — Dobro torej, povem ti. Danes ponoči sem imel odurne sanje. Doslej si nisem mogel predstavljati, da bi bilo mogoče. Toda zdaj, ko živim med samimi fanti, mi je dozorelo spoznanje, da me bo to bivanje tukaj ugonobilo. Sanjal sem tudi o tebi. Pa morda sploh ne bi bil, da mi ni včeraj pripovedoval Peh o tem, kako se menda tudi na ta način lahko ljubi. Sanjalo se mi je, da si me ti poljubil. Tvoj poljub je bil kot poljub moje Biserke. Tako nežen in strasten hkrati. Izgubil sem popolnoma razsodnost. Hipoma sem začutil, kako vstaja v meni neznano hrepenenje, neznana težnja po strasti in pohoti. Potem sem spet začutil gnus do vsega tega. Kajti prebudil sem se, ker sem začutil pod seboj mokroto. Ljubi Nani, ne obsojaj me. Zdi se mi, da vsi tukaj v zavodu vedo za to, kar se je zgodilo z menoj. Tako sem nesrečen, da moram najti človeka, ki mi bo začrtal spet novo pot. Ampak lepšo in bolj gotovo, na kateri ne moreš tako lahko pasti. — Papali ga je gledal z velikim sočutjem. — Dragi Zdenko! Zakaj mi nisi tega povedal že prej? Zakaj si se mi skrival te dni, ko ni bilo potrebno? Vem, da te ta vprašanja motijo. Ali imaš še kaj? — Še eno vprašanje. Ali ti sploh kaj veruješ v boga? — Papali je malo pomislil in odgovoril: — Za zdaj si o tem vprašanju še nisem popolnoma na jasnem. Gotovo je, da na učenje današnje uradne vere ne dam nič. Če je bog in če je tako velik, potem ga bo pač prav malo zanimala moja malenkost. — Tako, torej ne veš popolnoma jasno? — — Ne. Toda zagotavljam ti, da si lahko, kar se tega tiče, popolnoma miren. Ne boš prišel zaradi tega, če grešiš, niti v pekel niti v nebesa. Pač pa si lahko škodiš, to je res. Z nezmernostjo. Sicer ti mora biti znano, da je ljubezen sama nekaj naravnega. — Zdenko je napravil nekaj korakov in zamahnil z roko, kakor da hoče telovaditi in si s tem preganjati nepotrebne misli. Potem je nadaljeval: — Šele danes po teh sanjah sem opazil, kako vsi oprezajo za mano. Ne bi rekel, da Kirasič in Franič, pač pa je res, da Kašanin in Matijevic in Fedorov mnogokrat govore o meni, kar mi je celo Peh povedal. O čem bi govorili, če ne o tem? Saj drugače jaz nisem nič posebnega. Čisto navaden fant. In gledajo me tako čudno, pomenljivo. Zdi se mi, kakor da bi se mi hoteli približati in povedati neko skrivnost. Toda meni je vse to tako odurno in nesmiselno, da me je postalo strah pred njimi. Posebno Peh je tako nesrečen, da menda brez mene ne more živeti. Kaj bi ti storil, če bi bil na mojem mestu? — — Ne bom ti odgovoril. Le eno bi ti rekel, Zdenko! Nenavaden fant si. Čuvaj svojo mladost! Ne daj je nikomur, ki je ni vreden! Ne pusti je v zavodu sv. Marije! — Castelli ga je gledal kakor okamenel. Ko se je zavedel, je naglo pristopil k Papaliju, ga močno objel, pritisnil svoj obraz k njemu in dejal: — Nani, edini, ki te res moram ljubiti! — Nani je skril svoje roke v mehki toplini njegovih las, naslonil se nanj in tako sta ostala, dokler ni v svoji sobici pritisnil Dominik Peh na gumb električnega zvonca, ki je dal dijakom znamenje, da se odpravijo k skupni večerni molitvi v hišno kapelo svetega Martina. <p align=right>(Se nadaljuje.)</p>
 
Papali je po dolgem času spet občutil utripanje njemu še pred nekaj tedni tako dostopnega življenja. Zdenko, sicer prej navajen govorjenja po ovinkih in gosposkega malomarnega izraza v očeh, je bil ta večer pred Papalijem strt in majhen kot otrok.
 
— Nani, ti se gotovo zavedaš poraznega dejstva, da sem prav za prav star že štirinajst let. In če sem se te dni navidezno oddaljil od tebe, če se ti zdim, da sem ti postal tuj in nedostopen, če sem šel s ponosnimi koraki mimo tebe, vedi, da tega nisem delal hote, marveč prisiljen od neke, meni doslej neznane moči.
 
Ta pojav, ki sem ga opazil, se nanaša na moje tako imenovano seksualno življenje. Vem, da te ne bo motilo, če ti o tem popolnoma odkrito govorim.
 
Nekaj dni je od tega, kar sem še mislil, da mi bo kapela prinesla tisti mir, ki si ga želim. Rečem ti, to je bilo le trenutno pozabljenje. Vse to je prav lepo, če verjameš, da boš živel večno, če misliš tako, kakor te uče drugi. Dolgo pa ne moreš tako ostati. Kirasić, Franić in Pavlović so se mi za nekaj dni približali in zdi se mi, da jih bom spet izgubil. Kako daleč smo si vendar vsaksebi! Saj nisem njihove krvi in njihovega značaja. Jaz imam več volje za življenje. Kar oni verujejo, to meni ne zadošča. Nani, prosim te, ali mi hočeš reči brez kakršnihkoli predsodkov, tako, kakor bi odgovoril na to vprašanje odraslemu človeku? —
 
Nani mu je potrdil. Zdenko je pristopil tako blizu k njemu, da je Nani občutil vsak utrip njegovega telesa.
 
— Dobro torej, povem ti. Danes ponoči sem imel odurne sanje. Doslej si nisem mogel predstavljati, da bi bilo mogoče. Toda zdaj, ko živim med samimi fanti, mi je dozorelo spoznanje, da me bo to bivanje tukaj ugonobilo. Sanjal sem tudi o tebi. Pa morda sploh ne bi bil, da mi ni včeraj pripovedoval Peh o tem, kako se menda tudi na ta način lahko ljubi. Sanjalo se mi je, da si me ti poljubil. Tvoj poljub je bil kot poljub moje Biserke. Tako nežen in strasten hkrati. Izgubil sem popolnoma razsodnost. Hipoma sem začutil, kako vstaja v meni neznano hrepenenje, neznana težnja po strasti in pohoti. Potem sem spet začutil gnus do vsega tega. Kajti prebudil sem se, ker sem začutil pod seboj mokroto.
 
Ljubi Nani, ne obsojaj me. Zdi se mi, da vsi tukaj v zavodu vedo za to, kar se je zgodilo z menoj. Tako sem nesrečen, da moram najti človeka, ki mi bo začrtal spet novo pot. Ampak lepšo in bolj gotovo, na kateri ne moreš tako lahko pasti. —
 
Papali ga je gledal z velikim sočutjem.
 
— Dragi Zdenko! Zakaj mi nisi tega povedal že prej? Zakaj si se mi skrival te dni, ko ni bilo potrebno? Vem, da te ta vprašanja motijo. Ali imaš še kaj?
 
— Še eno vprašanje. Ali ti sploh kaj veruješ v boga? —
 
Papali je malo pomislil in odgovoril:
 
— Za zdaj si o tem vprašanju še nisem popolnoma na jasnem. Gotovo je, da na učenje današnje uradne vere ne dam nič. Če je bog in če je tako velik, potem ga bo pač prav malo zanimala moja malenkost.
 
— Tako, torej ne veš popolnoma jasno? —
 
— Ne. Toda zagotavljam ti, da si lahko, kar se tega tiče, popolnoma miren. Ne boš prišel zaradi tega, če grešiš, niti v pekel niti v nebesa. Pač pa si lahko škodiš, to je res. Z nezmernostjo. Sicer ti mora biti znano, da je ljubezen sama nekaj naravnega. —
 
Zdenko je napravil nekaj korakov in zamahnil z roko, kakor da hoče telovaditi in si s tem preganjati nepotrebne misli. Potem je nadaljeval: — Šele danes po teh sanjah sem opazil, kako vsi oprezajo za mano. Ne bi rekel, da Kirasić in Franić, pač pa je res, da Kašanin in Matijević in Fedorov mnogokrat govore o meni, kar mi je celó Peh povedal. O čem bi govorili, če ne o tem? Saj drugače jaz nisem nič posebnega. Čisto navaden fant. In gledajo me tako čudno, pomenljivo. Zdi se mi, kakor da bi se mi hoteli približati in povedati neko skrivnost. Toda meni je vse to tako odurno in nesmiselno, da me je postalo strah pred njimi. Posebno Peh je tako nesrečen, da menda brez mene ne more živeti.
 
Kaj bi ti storil, če bi bil na mojem mestu? —
 
— Ne bom ti odgovoril. Le eno bi ti rekel, Zdenko! Nenavaden fant si. Čuvaj svojo mladost! Ne daj je nikomur, ki je ni vreden! Ne pusti je v zavodu sv. Marije! —
 
Castelli ga je gledal kakor okamenel. Ko se je zavedel, je naglo pristopil k Papaliju, ga močno objel, pritisnil svoj obraz k njemu in dejal:
 
— Nani, edini, ki te res moram ljubiti! —
 
Nani je skril svoje roke v mehki toplini njegovih las, naslonil se nanj in tako sta ostala, dokler ni v svoji sobici pritisnil Dominik Peh na gumb električnega zvonca, ki je dal dijakom znamenje, da se odpravijo k skupni večerni molitvi v hišno kapelo svetega Martina. <p align=right>(Se nadaljuje.)</p>
 
vprašanju, kaj je iz nas pregnalo strahove preteklosti, odkod ta vera v življenje, ki nam je tako neprijazna mačeha. Nekaj pa je mogoče precej zanesljivo ugotoviti. Naravno je, da vsi ti mladi ljudje nočejo biti naplavina življenja in brezimna števila v rubrikah o brezposelnosti; a če na sovražne življenjske pogoje ne reagirajo z zagrenelostjo, temveč z bodrostjo in delavnostjo, si je to mogoče razlagati edinole z dejstvom, da se je njihovo doživljanje lastne usode premaknilo iz posameznika v človeško splošnost, da svojega osebnega primera ne občutijo egocentrično, marveč kot del skupnega problema, ki je rešljiv samó v okviru celote. Zavedajo se, da je pasiven, strt človek negativna postavka v bilanci splošnosti in tedaj zavoljo te splošnosti ne smejo ostati pohabljeni. Trda življenjska nuja jih je notranje prevzgojila; razbila jim je vse iluzije mladosti in jih krvavo iztreznila, a jim je zato dala tisto vero v življenje, jasneje: tisto tvorno, kljubovalno preverjenost o možnosti ureditve tostranskega življenja, ki se napaja iz zavesti o trajna odgovornosti pred človeško skupnostjo in iz živega občutka dolžnosti do nje. S to vero stopa ta rod dandanes v slovensko književnost in v njenem imenu bo morda ustvaril naš novi realizem. To je uporna, najbolj preganjana vera, ki si jo je najtežje priboriti in jo je najtežje braniti, ki pa je najslajša drznost človeškega razuma in pomeni najvišji optimizem človeškega srca: vera v zemeljskega človeka. Castelli se je sklonil k Papaliju in mu šepetal: — Nani, povedati ti moram veliko novico. V meni se dogaja nekaj tako čudnega, neizrekljivega in nepojmljivega, da sem v zadregi, kako naj bi to povedal. Nani, bil si mi v teh dolgih dneh iskren prijatelj. Nisi pobožen in tudi jaz nisem bil. Toda, zdi se mi, da je v meni polno kadila, da njegov vonj lije v mojo dušo. Res, smešno se ti zdi, kajne? Ne smej se, prosim te. Ko sem bil bolan, sem premišljeval, ali je res mogoče, da se ves svet vrti kar tako čisto slučajno naprej. Da ga ne vodi nikakršna sila, da ni odvisen od nobenega pogona in da je sploh sam sebi prepuščen. Poglej, to se mi zdi čudno. Vem, rekel boš: to si v pridigah izvedel. Mnogo sem slišal cerkvenih govorov. Poslušal sem klerika, poslušal sem ravnatelja, poslušal našega kateheta, celo samega prevzvišenega gospoda škofa. Priznam, res, slišal sem. Toda, ko sem jih poslušal, so se mi zdeli govori tako malo verjetni, tako smešni in majhni, da sem mislil: Kaj bi vse to. Nisem jim verjel. Bil sem pa bolan in ravno v času bolezni sem dopolnil štirinajst let, kakor ti je znano. Nani, štirinajst let! Koliko časa traja sploh človeško življenje? Tako zgodaj umirajo ljudje. Komaj se razgledajo, že omahnejo. Redko vidi kdo cilj, ne doseže ga nihče. — Tako je govoril Castelli s široko odprtimi, žalostnimi očmi. Tramvaj pa je vozil naprej, se ustavljal redno na vsaki postaji, sprevodnik je vsaki osebi, ki je vstopila, voščil dober dan in ji ponudil listek. Čez nekaj trenutkov ju je objel čudoviti Maksimirski park s svojim visokim drevjem. Skoraj nobenega človeka ni bilo videti. Lahen veter se je igral z odpadlim listjem. Pod rumenimi krošnjami sta bili postavi dečkov bridko nasprotje ostali okolici. Nani Papali je govoril: — Iz tebe govori razočaranje nad življenjem. Med boleznijo si spoznal, da je človek prav za prav zelo slabotna stvar in le majhen razlog je potreben, pa se zgrudi. Kaj naj ti še pripovedujem? Popolnoma sem te razumel. Spet se vračaš k stvari, katero si še pred nekaj tedni tako preziral, k religiji. Dobro, ne bom te odvračal od nje. Srečnejši boš, če jo imaš. Veruješ v nekaj, česar ni, in upaš, kar se ne bo zgodilo. Iz tega izvira sreča ali vsaj pozabljenje, in tega si vsi želimo. Pozabiti, pozabiti! — Toda, vse to je prazno filozofiranje, zdaj sva v Maksimira. Ali si čital baročne stihe pri vhodu? Vsi rodoljubni Zagrebčani jih znajo na pamet. — — Ne zanimajo me, — je dejal Castelli in stopil na desno, kjer se je steza odcepila proti živalskemu vrtu. — Ne, te pesmi me ne zanimajo. Pač pa mi je žal, da nisem imel in da ne bom imel prilike živeti v Gunduličevi dobi ali morda celo malo prej. Ali si samo mislim ali je res, da so bili ljudje takrat srečnejši. — Ustavil se je. — Srečnejši? Mogoče. Čim bolj priprosto življenje živi človek, tem srečnejši je. In tako življenje je moralo biti tedaj v naših krajih, če ne po vsem svetu. Vstopila sta v živalski vrt. Pazniki so pred redkimi obiskovalci krmili živali. Neka guvernanta se je mučila s sitnim otrokom. Severni medved je hodil sem in tja po cementu, ki je bil podoben ledenim ploščam v njegovi daljni domovini. Castelli je vzdihnil: — Vidiš, to je internat sv. Marije za severne medvede. Sploh se mi zdi, da imamo ljudje in živali zelo slično življenje. Edino, česar živali ne poznajo, so problemi, ki nas mučijo. Kaj ve, recimo, tale beli medved o seksualnem problemu? Kadar začuti potrebo, opravi svoj posel in ni oblasti, ki bi mu to preprečila. Pri nas je vse drugače. Mi smo v zavodu sv. Marije; naučili so nas sklepati roke in ljubiti ljudi, ki jih ne poznamo in ki jih ne moremo ljubiti. Na najosnovnejša vprašanja nam nihče ne da odgovora. In to, da nam ne dajo odgovora, da nas drže v stalni temi in nevednosti, to se danes imenuje vzgoja. Krasno, kajne? — Ob takšnih pogovorih se je Papaliju nabralo čelo v gube in priganjal je Castellija, da bi se odstranila od medveda. Prišla sta do ptic. — Vidiš, tudi temle nekaj manjka. Poglej, peruti imajo in ne morejo vzleteti. Mi imamo pa pamet, pa ne moremo misliti; mislimo lahko, samo povedati ne smemo, kar mislimo, — je rekel Papali grenko. Prav zato, — mu je odgovarjal Zdenko, — nima smisla, da bi se ukvarjali s takšnimi vprašanji. Najbolje in najenostavneje bi bilo, da bi vso našo problematiko rešili tako, kakor so jo reševale prejšnje generacije. Vdati se in priznati dejstva, rabiti svojo pamet le v službi zakonitega cerkvenega ali posvetnega gospodarja. Meni se zdi neumno, zakaj bi se ne navduševali za lepoto cerkve, njenih obredov in slavnosti. Če se spomnim na lansko leto ali še nazaj, mi je kar toplo pri srcu. In po bolezni vidim, da se mi vrača vera. Nekaj prijetnega je to spoznanje. Pozabil bom vse, ne bom se brigal za tvoje težke misli, Nani, in živel bom veselo kakor ptič v Maksimirskem vrtu. Kaj zato, če nimam svobode? Prosim te, kaj je danes svoboda? Geslo komunistov in anarhistov. Res je, vsi si jo želimo. Toda dosegli jo bomo prav tako, kakor tile ptiči. Vse same prazne čenče. Pa poglej, tamle so levi. Kakšna ironija! Ali vidiš kralja puščave? Kakšen kralj! Kralj v tej smrdljivi kletki, kralj tistega kosa govedine, ki jo dobi za hrano. — Papali je mrko odgovarjal. — Prekleto je res, kar si rekel. Ni kralj lev, ni kralj medved, ampak ključ, ki odvzame svobodo. Ta je kralj. Največji in najbolj ponosni. — Ah, to je že skrajna ironija, — ga je zavrnil Castelli. — Nepotrebno je, da si na tak način razburjava živce. Stopiva rajši v čoln. — Lastnik čolnov je sprejel pristojbino za polurno vožnjo z nenavadno globokim poklonom in ju celo tako počastil, da je sam odvezal verižico, s katero je bil čoln privezan k bregu. Še ko sta fanta odrinila in je Zdenko že veslal, ju je spremljal z očmi. Tako sta se vozila po jezeru, po njegovih rokavih, okrog otočkov, pod mostički in molčala skoraj ves čas. Ko se je oglasilo krog poldneva več tovarniških siren, sta prav tako molče zapustila čoln, odšla do tramvajske postaje, vstopila v voz in se odpeljala v zavod sv. Marije. Zdenka so vsi dijaki navdušeno pozdravili. Bil je pač ljubezniv fant in zaradi dolge bolezni še bolj pomilovan in ljubljen. Pri kosilu je celo sam prečastiti gospod ravnatelj stopil k njemu in ga vprašal, kako se počuti. Zdenko se mu je zahvalil s prav samostansko vljudnostjo ter se obrnil k Stojami Pavloviču, ki je že ves čas pričakoval, da bi mu nekaj povedal. Zdenko se je začudil, ko mu je Pavlovič ponudil košček papirja z besedami: Če dovoliš, ti bom prečrtal. — Kaj je to?Pesem. — Castelli ga je ostreje pogledal. — Ti pišeš pesmi? — — Včasih. Ljubim jih. Tudi sam bi rad postal velik pesnik. Takšen, da bi se o meni učili dijaki v šolah, kakor Mažuranič ali Krleža. — — Meni Krleža ne ugaja. Jaz ne bi nikoli tako pisal. Čemu govoriti resnico, ko se vendar lahko lažemo. — Castelliju se je zazdel nadaljnji pogovor nesmiseln. Tudi Stojan Pavlovič je umolknil. Sedel je mirno poleg njega ves čas, dokler ni klerik dal znamenja za začetek molitve. DRUGA gimnazija je bila ponosna zgradba v južno zapadnem delu mesta, zgrajena še v časih, ko je vladal glasoviti Khuen, diktator tedanje hrvatskoslavonske province. V poslopju je bilo nastanjenih več zavodov, da se je mogel pouk vršiti le izmenoma, ob veliki stiski za učilnice. Na ulici pred gimnazijo je rastel lep drevored starih kostanjev, pod katerimi so dijaki v vročih poletnih dneh, ko so čakali na začetek pouka, stali in pričakovali trenutka, da bi šolski sluga odprl vrata. V ta zavod sta hodila tudi Nani Papali in Zdenko Castelli. Nani Papali je obiskoval šesti razred, Zdenko Castelli pa tretjega. Nani Papali se od vsega početka ni mogel prav vživeti v življenje tega zavoda. Zdelo se mu je, da se mentaliteta v tej šoli tako razlikuje od drugih šol, ki jih je bil doslej spoznal, da ji ni mogel najti primere. Že postava gospoda ravnatelja te šole je dokazovala zgovorno, kako je v tem mestu mnogo več širine, kakor v provinci, iz katere je pobegnil. Tudi profesorji so bili bolj ljudem podobni. Kljub temu, da so vestno in vztrajno zahtevali, da bi se dijaki učili, so imeli precej obzira, zlasti z revnejšimi tovariši. Edino, kar ga je v tej gimnaziji motilo, je bil gospod katehet, majhne, debelušaste postave, okrogle glave, kratkih ščetinastih pokoncu stoječih las, sinjih oči in globokih črnih zarez pod srebrnimi očali. Njegov smeh je bil podoben hreščanju stare ure in dijaki so se tega smeha bolj bali kakor trdih, glasnih ukazov gospoda ravnatelja. Gospod katehet je imel tipičen kardinalski obraz, in dijaki so govorili, da je grd, kar sicer ni bilo res. Imel je gladko, belo kožo, vedno obrito in skrbno negovano. Vendar se ni 'mogel nikomur prikupiti, kajti način, kako je dijake silil k izvrševanju verskih dolžnosti, je bil oduren. Pri tedenski šolski maši ob nedeljah je vedno pazil, da so vsi dijaki pri maši navzoči, in če koga slučajno ni bilo, je zahteval potrdilo, da je bil drugje pri maši, sicer je sledila kazen. Razumljivo je, da so se dijaki zelo poredko ali sploh ne udeleževali šolskih pobožnosti, potrdila za maše pa so si drug drugemu pisali. Neko uro, ko so ravno govorili o važnosti morale za poedinca in za družbo, je gospod katehet opazil v zadnjih klopeh razreda nemir in šepetanje. Dvignil se je in stopil proti zadnjim klopem. Ko se je vračal, mu je pogled obstal na knjigi, ki jo je čital Nani Papali in je imela naslov »Življenje Jezusovo«. Gospod katehet je začuden obstal in vprašal: — Oho, kaj pa vi citate, Papali? — Papali ga je pogledal in odgovoril: — Življenje Jezusovo. — — A tako. Zdi se mi, da ste zašli na kriva pota. Mar nimamo o Jezusu napisanih boljših knjig, kakor je Renanova? Saj je znano, da to Renanovo delo ni znanstveno in je kot tako od vseh resnih znanstvenikov že zdavnaj zavrženo. Imate tudi dovoljenje za to, da citate? — ga je naknadno vprašal.Ne. — — Ne veste, da morate imeti dovoljenje, če hočete citati take knjige? Ne. — — Tudi tega ne veste? Vi ste vendar šestošolec, in to mora vsak dijak vedeti. Sicer pa, zakaj prinašate v šolo knjige, ki nimajo s poukom nobene zveze? — Nani ga je gledal; sprva ni mogel verjeti, da katehet misli resno. Potem ko je videl njegove neusmiljene, stroge oči, je povesil glavo. — Pojdite, pojdite malo ven, da vas izprašam, če ste tako dobro podkovani v Jezusovem življenju, mi boste še povedali nekaj o krščanski morali. No, govorite! Kaj je krščanska morala? Nani je molčal. — No, — mu je hotel pomagati katehet. — Krščanska morala je izpolnjevanje verskih dolžnosti in življenje po božjih zapovedih. No, ali smo dolžni živeti po krščanski morali. Kaj mislite, Papali? — Papali je spregovoril kakor avtomat: — Da, dolžni smo živeti po krščanski morali. — — Seveda, — se je zadri katehet, — toda vi se praktično tega ne držite! Čitanje takšnih knjig vam odslej prepovedujem! Ta knjiga ostane pri meni, v svarilen vzgled, da drugič ne boste več v šolo prinašali takšnega bogumrzkega čtiva. — Tako je prišlo »Življenje Jezusovo« v roke prečastitemu gospodu katehetu, ki ni mogel dovoliti, da bi kdo drugače razlagal boga, kakor njegova posvečena oseba. Od tega dne gospod katehet ni mogel več videti Nanija Papalija. PRAV tiste dni so začeli na gimnaziji z literarnim krožkom. Ravnateljstvo je potrdilo pravila, profesor francoščine je postal njegov vodja, in dijaki so začeli prirejati sestanke. Sprva so obravnavali nevažne pesnike in pisatelje, prepisovali predajanja o glasbi, referate o slikarski umetnosti, o religiji v službi umetnosti in podobne reči. Novo luč je prinesel v krožek šele sošolec Nanija Papalija in to je bil Zagoda Rudolf. Revščina, v kateri je živel vse življenje, mu je dala čisto srce in jasne oči. Z vso dušo se je iskreno oklenil katoliške vere, vzljubil vse njene skrivnosti in v svoji duši posvetil vso cerkveno hierarhijo. Kljub temu se je zavedal, da je življenje na svetu takšno, da ga je treba čim prej izpremeniti, ker bo sicer nastal na svetu požar, čigar razsežnosti danes niti premisliti ne moremo. Zato je v literarnem krožku najavil predavanje o krščanskem socializmu. Popoldne, ko je Zagoda nameraval predavati, se je zbralo v sobi, namenjeni za literarni krožek, veliko število dijakov, ki so vsi z izredno napetostjo pričakovali, kaj bo povedal Rudolf Zagoda. Profesor je stopil na oder in v kratkih besedah povedal, da ga zelo veseli, da se tudi dijaki pričenjajo zanimati za socialni problem, vendar, je naglasil, naj pazijo vsi dijaki, da ne bodo zašli na kriva pota in da morajo vedno spoštovati državno oblast, ki je zato postavljena, da socialno vprašanje tudi reši. Dijaki so začeli zadaj nekaj nerazločnega mrmrati, zato je stopil Zagoda na oder in začel s predavanjem. Povedal je, da je socialno vprašanje danes glavno vprašanje človeške družbe, M ga mora reševati predvsem inteligenca, ki ji bodo tudi dijaki nekoč pripadali. Poudaril je, da nasilna pota in krvave državljanske vojne ne vodijo nikdar do popolnega uspeha, temveč le rušijo v ljudeh vsak smisel za poštenje medsebojne pravičnosti in ljubezni. Nato je nadaljeval, da mora priznati načelo avtoritete. Postaviti moramo v svoje duše novega Kristusa in paziti, da bomo delali natančno to, kar zahteva katoliška cerkev, ki ima le eno ideologijo, da bi pomagala človeštvu. Na koncu je izjavil, da ljubezen vse premaga in da gotovo pride čas, ko bodo vsi ljudje priznavali, kar katolicizem uči, in tako dosegli že na tem svetu blaženost. Dijaki, zbrani v dvorani, so pazljivo sledili izvajanjem svojega tovariša, toda videlo se je, da se jih prav malo strinja, kajti Josip Bartošek je vstal in rekel: — Tovariši, kar nam je povedal tovariš Zagoda, smo že zdavnaj slišali. Povedal nam ni nobene nove misli. Mi pa želimo, da nam kdo očrta moderna pota socializma, pa najsi so imela uspeh ali pa ne. — Nastalo je glasno pritrjevanje in ker je bilo prisotnih več gojencev internata sv. Marije, je nastalo glasno prerekanje in dopovedovanje. Voditelj je dal besedo Mladenu Kašaninu. — Vse, kar je povedal tovariš Zagoda, so le prazne besede. Na takšen način danes nihče ne rešuje socialnega vprašanja. Poleg tega moramo vedeti, da je socializem s katolicizmom nezdružljiv, da sta to dva popolnoma nasprotujoča si pojma. Želeli bi si izčrpno predavanje o vseh borbah, ki se tičejo socialnega vprašanja, predvsem pa glede naših krajev, ker nas zanima predvsem to, kar je pri nas. Tovariš nam bo oprostil, če se vsi ne strinjamo z njim. Mislimo, da jih je tukaj prav malo, ki verjamejo v te fraze, da bo ljubezen svet izpreobrnila. Opažam, da predavanje tovariša Zagode trpi zaradi pomanjkanja realističnega opazovanja. Želim, da bi se oglasili tovariši k razgovoru. — Nastalo je glasno govorjenje in pritrjevanje. Profesor je dal besedo Nikoli Miličiču. O njem so trdili, da je komunist in nevaren človek. V resnici pa je bil, ko je stopil na oder, prav majhen in nepomemben kodrolas fant, ki mu nihče ne bi bil prisodil več kakor šestnajst let. Spregovoril je: — Razveseljivo je, da se dijaki bavijo s temi stvarmi. Tudi je res, da nam šola ne daje o teh vprašanjih nobene izobrazbe. Zato ni nič čudnega, če si mi to izobrazbo sami iščemo. Iz tega nastaja toliko nepomembnih tragedij v človeškem življenju, toliko izključitev in nesreč. Lani se je dogodil celo samomor. Naš tovariš je bil menda osumljen propagande in si je sam končal življenje. Kam vodi to neznanje? Jasno je, da moramo imeti pojem o vseh teh rečeh, ki pretresajo današnji svet. Torej moramo biti poučeni tudi o socializmu in o njegovem vplivu na gospodarsko strukturo družbe. Ta pouk nam pa mora dati šola in to po svoji uvidevnosti, — je pristavil Miličič s pogledom na profesorja. Temu so se že nabirale mrke gube na čelu. — Pustimo, kar ne spada semkaj. Ali ima še kdo kaj pripomniti? — Oglasil se je Nani Papali. — Kar sta povedala tovariša Bartošek in Miličič, odobravajo, mislim, vsi prisotni dijaki. Le nekaj, mislim, da nista povedala. Da takšen pouk danes v šoli ni možen, ker ga današnji učni načrt ne obsega in ga najbrž tudi bodoči ne bo. Zato bi morali dijaki v literarnih krožkih, kakršen je naš, predavati sami ali pa naprositi gospode profesorje, da jim povedo to in ono, kar jih zanima. Sicer pa mislim, da je bilo predavanje tovariša Zagode odveč in s težnjami današnje mladine v kričečem nasprotju. — — Oho, — se je tedaj oglasil zadaj Nikolavs Ivan, ki je pripadal križarski mladinski organizaciji. — Kako veš to? — se je zadri nanj, da je vsa dvorana prisluhnila. — Mi, ki smo katoliškega prepričanja — in nas ni malo — imamo popolnoma drugačne pojme o tem. Če vam, ki ste zašli na levo, to ne ugaja, vam ne morem pomagati. Naš narod je globoko religiozen. Vdan je katolicizmu kakor veri svojih očetov in prepričan sem, da ga bo bog čuval tudi odslej. — — Za to vendar nimaš nobenega poroštva! — ga je prekinil Nani. Miličič je še dostavil: — To so otročarije! — Vmešal se je še profesor: — Prosim dostojnosti! Zavedajte se dijaškega dostojanstva! — Dijaki so začeli vpiti drug preko drugega in zabavljati. V hipu sta bila v dvorani dva tabora, pripravljena zagovarjati svoje trditve. Večina je bila na strani Nanija Papalija in Miličiča, okrog Niikolavsa se je zbralo le nekaj plašnih petošolcev iz oddaljenega jezuitskega kolegija, ki so hoteli govoriti, pa niso prišli do besed. Profesor je pričal: — Ker vidim, da ste začeli izrabljati literarni krožek v različne strankarske namene, zaključujem današnji sestanek in razpuščam krožek, za kar sem dobil že ob njegovi ustanovitvi odobren je. — Ko je odhajal Nani Papali z drugimi dijaki iz šole, je pri izhodu zadel ob Ivana Nikolavsa, fanatičnega zagovornika religije v šestem razredu. Pogledal je na njegov suknjič, na katerem je bil pritrjen znak križarske organizacije v podobi belordečega ščita srednjeveških vitezov z velikimi začetnicami treh tragično velikih besedi: Žrtev, evharistija, apostola t. ZDENKO Castelli je opazil na svojem mladem, gladkem telesu velike spremembe. Kopalnica, ki jo je včasih vsak dan uporabljal in v kateri je negoval svoje telo z mehko vonjivimi mili, mu je bila vsako soboto, ko se je vršilo splošno kopanje dijakov pod klerikovim nadzorstvom, kraj usodnih odkritij. Dijaki so bili večinoma zelo sramežljivi in se niso upali pod prho brez hlačic. Klerik je uravnaval pipe, da je bila voda povsod enako razporejena, povešal preveč sramežljivo oči in se ni brigal za dijake. Neko soboto, ko je ves dan neprestano deževalo in je silovit veter razbijal z okni in vrati, je poklical nekdo Nanija Papalija iz učilnice. Papali je ravno dokončava! tretje dejanje svoje drame in pospravljal papirje, ko je prišel k njemu Zlatko Flis, lepo gojeni Forsvth, ter mu po francoskem pozdravu povedal, da ga zunaj pričakuje Zdenko. — Pazi, — je rekel tise, — klerik te gleda. Da izgineš brez njegove vednosti iz sobe! — — Saj ni potrebno, — je dejal Papali. — Čemu imam pa jezik? — Stopil je h kleriku in mu dejal, da ga kliče Dominik Peh. Klerik mu je izdal za izhod iz učilnice predpisano dovoljenje in tako sta se našla Nani Papali in Zdenko Castelli na temnem hodniku pred tretjo učilnico. — Kako to, da nisi pri učenju? — je banalno začel pogovor Papali in pri tem gledal na brisačo, milo in pižamo, ki jo je imel Zdenko v rokah. — Čudovito! — mu je dejal Zdenko. — Ujel sem takšno priliko kakor še nikoli. Zdajle se lahko kopljeva sama, ker je kopanje za dijake že končano. — — Tako? — je zavlekel Papali. — Nimam volje, da bi se drugič kopal. Toda, če želiš, te seveda spremim do kopalnice. — V odgovor je prejel zvonki smeh in besede: — Ne veš, kako si vedno želim, da bi se kopal sam. Tako lepo je, če te nihče ne priganja, če lahko po svoji volji izbiraš toplo, hladno in mrzlo vodo. Vidiš, kako je dobro, da me Peh tako spoštuje, kajti drugače ne bi mogel dobiti ključa od kopalnice. — — Tako! Ključ imaš? — Da, ključ. — — Dozdaj še nisem vedel, da dobivajo dijaki internata svete Marije ključ za kopanje. No, prav veseli me, da si tudi v tem napredoval in se že v tej stvari razlikuješ od svojih tovarišev. — Šla sta po dolgem, ravnem hodniku z mnogimi okni, na katera so udarjale posamezne kaplje, mimo lesenega kipa sv. in nesrečnega klerika, zavila v stranski hodnik ter dospela do vrat, nad katerimi je bil pritrjen skromen, toda osvežujoč napis: KOPALNICA. — No, dobro se okopaj, — je dejal Papali, ko sta stala pred vrati in jih je Zdenko odklepal. — Kaj ne pojdeš z menoj? — — Ne, sem se že okopal. — — Čeprav! Saj je vseeno, če se še enkrat okopi ješ, ne bo ti škodovalo. — Zvok Zdenkovih besedi je bil talko čuden, da se mu Papali ni mogel upirati. Še preden se je odločil, ali bi ostal pri Zdenku ali bi odšel, je stal z njim v kopalnici za zaklenjenimi vrati. Voda je bila še vedno topla. Castelli je začel metati s sebe obleko in stopil v kabino. Papali se je približal k pipam, da bi uravnal vodo. Zdenko je čutil slap prijetno tople vode in globoko dahnil: — Sijajno! Daj, sleci se in pusti vodo kakor je zdaj. Pojdi v kabino! — Papali se ni dolgo obotavljal. Storil je po Zdenkovem nasvetu, ki se je glasil kakor povelje in stopil v najbližjo kabino poleg Castellija. Pustil je nekaj časa, da mu tečejo po telesu topli curki ter razmišljal o tem, kako je vendar voda nekaj prijetnega, če je topla. Zopet ga je zmotil Zdenko. — Kaj pa počneš, da molčiš? — — Nič. Premišljam, da je takole kopanje prav prijetno, posebno če veš, da ni klerika zraven, in je pri tebi tisti, ki si ga želiš. — Castelli je izpregovoril s tresočim glasom in opozoril Nanija Papalija, da bo moral govoriti o resnejših stvareh in to na kraju, ki je bil po mnenju gospoda kateheta hudičeva zanka, s katero hoče omajati čiste duše v ljubezni do boga. — Stopi k meni! — je vabil Zdenko. Prvi hip je mislil Papali, da se njegov mladi ljubljenec šali, toda ko se je glas ponovil, se je odločil, da pogleda. Odprl je vrata v kabino in zaklical: — No, kaj je? — Pri teh besedah je skušal zavarovati svoj ugled, a že ga je vsega objel žareči pogled mladega boga, ki je stal pred njim gol in ponosen. Njegovo gladko telo se je zdelo zaradi vode, ki je curljala po njem, še bolj gladko in še lepše, podobno čudovitemu marmorju. Prišel je trenutek, ko bi vsaka neprevidna kretnja mogla raniti obe duši. Oba sta se malce zmedla. Če bi bil videl ta prizor prečastiti ali kdo njegovih zaupnikov, bi bile posledice tega pogleda gotovo strašne, strašne. Toda fanta sta bila sama, vdana svetlobi, v kateri se je sprehajal božanski Anior in se smejal revščini človeške ljubezni, ki se je fanta nista zavedala. Njuna ljubezen je bila bolj podobna otroškemu prijateljstvu, čeprav je že vzbujala v obeh prave življenjske nagone. Castelli je namreč s pogledom objel Papalijevo postavo in mu zaklical od navdušenja: — Res je lepo, biti mlad! — Hkrati je pogledal sebe in prve znake zrelosti na svojem telesu. Nato je premeril Nanijevo postavo. Njuna pogleda sta se srečala, a vesele obraze je ožaril Zdenkov zadržani, nikdar prej videni smehljaj. Nenadoma se je Zdenko spomnil, da bi bilo dobro prekiniti molk, oklenil se je svojega prijatelja z rokami okrog vratu in se obesil nanj z vso močjo svojega telesa z veselim, srebrnim smehom. Tako sta stala objeta kot kipa antičnih dovršeno lepih bogov in nista poznala v tem trenutku nobenega problema, nobene žalosti. Po vsem telesu ju je oblivala voda, ki je postajala hladnejša, da sta bolj in bolj čutila toploto svojih teles. Ker je bil že blizu večer, kopalnica pa ni imela zadostne dnevne razsvetljave, se je kabina naglo stemnila, tako da sta fanta postala pozorna. — Pozno je že, — se je prvi spomnil Papali. — Ostaniva še, — je silil Castelli ter užival pod prho hladne vode. — Saj si tega tako ne moreva velikokrat privoščiti! — Toda Papali je odšel iz kabine, da bi zaprl pipe. Kmalu se je prikazal za njim tudi Castelli in mu govoril, ko sta se oblačila, v pretrganih besedah: — Do danes nisem vedel, kaj je prijateljstvo. Ali je morda to kaj več od prijateljstva? — ga je vprašal čudno, pomenljivo. — Kako bi rekel, — se je izmikal Papali za hip v svojem realističnem nastrojenju. — Prijateljstvo je ljubezen in ljubezen je prijateljstvo. To sta dva enaka pojma — v praksi. Na teorijo pa tako danes nihče nič več ne da. — Zdenko je nadaljeval: — Nani, ne moreš vedeti, kaj vse si mi danes razodel. Brez besed si mi povedal, toda bolj jasno in očitno kakor vsi pedagogi do sedaj, vse knjige, vse razstave in — celo bolj kot moja mama. Zdaj vidim, da si ti že zrel človek in da bom kmalu tudi jaz. Ze zorim, ob tebi! čutim v sebi moč življenja, čudovito preporojenje. Ali ni lepo, da ni sedaj med nama nobene skrivnosti več? — Ko je tako govoril, je imel na sebi že svoje perilo, kupljeno menda za drag denar. Papali se je za hip ozrl na svoje, toda med tem je že pristopil Castelli in mu preprečil, da bi si obul nogavice. Sedel mu je na kolena, lep in vdan kakor deklica. Ta trenutek je bil največji dar dneva, ki ga je priredil Amor sebi v zabavo. Papali je čutil, kako ga objema mlado telo Zdenka Castelli j a, čigar vsak najmanjši del je živel popolnoma in edino z njim. Začutil je na svojih licih njegove sveže, od kopanja še bolj dišeče in vroče ustnice in videl razkošne oči, ki jim je ugašajoči dan odvzel zadnjo prozaičnost. Ta dan je bil važen mejnik v njunem življenju. Vsi vzgojni sistemi, z najmodernejšimi vred, so na mah odpovedali, osramočeni od življenja, ki se ne da nikdar in od nikogar vkleniti v spone.