Jara gospoda (Ljubljanski zvon): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
PipanMojca (pogovor | prispevki)
PipanMojca (pogovor | prispevki)
Vrstica 1.221:
<p align=right>Resnicoljub.«</p>
»Kje je adjunkt? Kje je Pavel?« vzkliknil je Vrbanoj, ko je sluga odšel, in skočil kvišku. Potem pa je naglo premeril sobo, ne da bi stopil k vratom, in je ponovil svoje vprašanje. »Ančika in Pavel?« zašepetal je, in potem so se mu silili v spomin razni dogodki, o katerih še ni premišljal: prvo seznanstvo z Ančiko, opomnje Pavlove in notarjeve, spremljevanje adjunktovo, sestanki pri Krači, domači, mnogokrat takó neutemeljeni prepiri — vse mu je šumelo po glavi. Nató se domisli raznih zbadljivih opazek, katerih osti dosedaj ni nikdar umel, ne čutil, a sedaj — sedaj mu rastó v spomin — bujno in košato kakór koprive ob senčnatem zidu, in peče ga do dnu srca.
»Kje je adjunkt? Kje je Pavel?« vzkliknil je Vrbanoj, ko je sluga odšel, in skočil kvišku. Potem pa je naglo premeril sobo, ne da bi stopil k vratom, in je ponovil svoje vprašanje. »Ančika in Pavel?« zašepetal je, in potem so se mu silili v spomin razni dogodki, o katerih še ni premišljal: prvo seznanstvo z Ančiko, opomnje Pavlove in notarjeve, spremljevanje adjunktovo, sestanki pri Krači, domači, mnogokrat tak6 neutemeljeni prepiri — vse mu je šumelo po glavi. Nat6 se domisli raznih zbadljivih opazek, katerih osti dosedaj ni nikdar umel, ne čutil, a sedaj — sedaj mu rast6 v spomin — bujno in košato kakór koprive ob senčnatem zidu, in peče ga do dnu srca. »Pa — saj ni res, vse to ni res! To je zgolj grozno obrekovanje — zlobnost, da ji ni jednake!« Tak6 se tolaži. Ali kadar vzame óni usodni list in novic čita njega vsebino, vzkipi mu zopet kri. Dvakrat, trikrat je že postal pred svojo mizo, prečital list, vrgel ga divje nazaj na drug popir in potem zopet segel po njem. Zdajci mu obstane pogled na spisih, katere mu je nekoliko prej prinesel sluga. Ustrezaje hipnemu nagibu, pozvoni in veli vstopivšemu slugi: »Gospoda adjunkta prosim, naj pride sem!« Nekoliko pozneje si stojita nasproti: sodnik, bled, trepetajoč od divje razburjenosti — adjunkt, malomaren in povsem radoveden, kaj poméni ta redki poziv k načelniku sodnega urada. »Na — beri!« pravi sodnik in vrže 6no pismo na mizo, stoječo sredi sobe. Z zelenim prtom je bila pregrnjena, in na nji je stal med dvema voščenima svečama težek železen križ s podobo Odrešenikovo. Tukaj so ob pravdnih dnevih prisezale stranke in priče, in tù je ob prižganih svečah govoril sodnik vselej one že malone doslovno priučene in privajene opomine, naj govori prisežnik resnico in nič drugega nego — resnico. Pismo, katero je vrgel Vrbanoj iz rok, padlo je pod razpelo med svečnika, in adjunkt je nehoté odtegnil roko, ko ga je že hotel prijeti. »Kaj je?« vpraša osupel. »Beri to — pravim!« veli Vrbanoj z glasom, kateremu skoro ni moči ugovarjati. Pavel prečita list in ga nato hladnokrvno položi na mizo. »Kaj je?« ponovi — potem pa pristavi, ko Vrbanoj le srepo gleda vanj: »Kaj hočeš od mene? Kaj hočeš na to — nesramnost?« »Odgovori, je li res — ali ni res?« 688 Miroljub: Mož slovo. Da je mogel Pavel v tem trenutku vzklikniti: »Ni res, to je laž, grda laž!« — ali da je dejal vsaj kaj podobnega — Vrbanoj bi ga bil objel v svoji prostodušnosti in pritisnil nase; adjunkt pa tega ni mogel reči. Pogledal je na steno, kjer je tikala stara ura, in dejal malomarno: »Ali se brigaš za takó klepetanje — za take nesramne dopise?« Kratka tišina nastane, toda predolga, da bi Pavel vedno gledal na stensko uro. Obrne se k sodniku, ali prestrašen odstopi za korak, ko ugleda njegov prepadli obraz. »Torej je venderle res!« šepne Vrbanoj. »Ako tem veruješ« — hiti Pavel. »Molči — lopovi« Ta psovka je padla kakór skala skozi strop med oba. Vrbanoj jo je izbruhnil potihoma, da je ni bilo slišati v drugo sobo, Pavel pa jo je pobotal le z divjim sovražnim pogledom. Vrbanoj stopi k pisalni mizi in vzame spise, katere mu je bil prinesel sluga. »Gori pri fužinah — ono pravdo — denašnjo komisijo — to opravite vi — gospod adjunkt! Evo vam aktov.« Rekši vrže ves zavitek na zeleno mizo pred adjunkta. Pavel se nekoliko obotavlja, ali bi segel po aktu ali ne; naposled vzame akt in odhaja. »Počakajte!« vzklikne Andrej za njim, »dno — onoKračino Ančiko tudi lahko vzamete kar s seboj; odslej je — vaša!« Adjunkt se ne obrne, celo vrat ne zapre prenaglo za seboj. (Konec prihodnjič.) Mož slovo. jB ožd sem videl z mdžem se razstati: Ljubezen jima zvesta bila mati, Od dnij mladostnih že sta se ljubila, Teždnj je tistih sklepala ju sila, Krepost je v dušo jedno ju spojila, In družno vzorom sta možiC služila, Krepost, ki sLma trajno srca brati. Ki so razvneli ju v mladosti zldti, Oj, trpki čut slovesa ure ždlne! — Oči može"ma niso bile kalne . . Komii na prsi ne bi žalost legla Molčeča zadnjič sta si v r6ke segla, Ob žitja mrzlega ločitvi taki? In — vedli narazen so ju koraki . . Miroljub. Janko Kersnik: Jara gospoda. 753 osmih zvečer do treh zjutraj in privabi, združena z belo barvo gorenje venčeve strani, mnogo živalc, ki so se napotile otovre za hrano. Ne-krilati žužki ne morejo do cvetja, ker so stebelca lepka. — Drugače séveda podnevi. Žužki o tem času niso cvetu nikakor po volji, zakaj prašnice so mu večinoma odpadle, in najsi vise na njem, nedostaje jim cvetnega prahu; ne morejo ga torej osmukati in brazde ne oprašiti. Slaščica, katero bi žužki pobrali za dne, bila bi izgubljena, in cvetu bi narasla tudi še ta škoda, da bi ostal zvečer brez najizdatnejsega mamila — torej brez gostov. Da se to prepreči, ni boljšega pomočka, nego da cvetni deli ustavijo svoje delovanje za dne. To dosežejo naše lepnice takó, da obrnejo venčevi lističi umazano svojo stran navzven in da ne puh te dišave iz njih. Jara gospoda. Povest. Spisal Janko Kersnik. (Konec.) XIII. sodni sobi majhnega okrajnega sodišča na g6renjem Štajerskem je pregledaval lepega jesenskega jutra sodnik — poleg starikavega kancelista jedini stalni uradnik temu sodišču — spise, ki jih je bilo danes rešiti. Opravka tù ni bilo nikdar preveč, in tudi danes je kazalo, da bode ves dopoldanski posel nekoliko kazenskih obravnav; razžalitve časti in vlačugarstvo, 6ni redni prestopki pred okrajnimi sodišči, ki se pa tudi rešujejo takó redno in sumariški, kakór se otepe snop prosa, kadar je letina dobra. Sodnik v tem kotu, pozabljenem od drugega sveta, bil je naš stari znanec, nekdanji adjunkt Pavel; od dne pa, ko se je vršil óni burni prizor med njim in Vrbanojem, minilo je deset let. Po onem dogodku sta se razšla, vsak na drugo službeno mesto, Ančika pa, ločena od svojega soproga, šla je zopet za točajko h Krači. Ta dva možá si drug drugemu nista bila segla za vrat, ampak končala sta vso stvar kakór navaden sodni spis. Vse, kar je bilo, ležalo je za njima, takisto kakór končani sodni spisi v zaprašeni uma- 48 754 Janko Kersnik: Jara gospoda. zani registraturi; srečala se od tedaj nista več, odkar sta se uradno ločila v Grobljah in zvedela sta drug o drugem le tedaj, kadar je bilo katerega ime v uradnem listu. Vrbanoj je sedaj svetovalec pri majhnem okrožnem sodišči, Pavla pa nahajamo tù v zapuščeni dolini v gorate Štajerske. »Dobro jutro, gospod sodnik!« zakliče mlad mož, pomolivši glavo skozi vrata. »Oh, vi ste, gospod notar !« »Pojdete li na lov?« »Pojdem, pojdem, takój po obedu; v krčmi se sestaneva! Nekaj neumnih obravnav imam, pa vse to bode končano dopoldne!« »Da se vidiva!« »Z Bogom!« Sodnik pozvoni in veli vstopivšemu slugi, naj pokliče pisarja in stranke. Obravnaval je naglo, časih nekoliko nestrpno, potem je dolgočasno narekaval zapisnik, sodbo pa proglasil po običnem kopitu. takó je odpravil stranke in meneč, da je že opravil svoj posel, velel je pisarju: »Popoldne itak nihče ne pride; uredite te zapisnike in —« v »Se jedno obravnavo imamo I« deje pisar. »Še jedno?« »Da, da! Nekovo pritepenko so privedli orožniki danes v jutru. tù je naznanilo orožnikov!« »Pojdite pdnjo! To bode hitro pri kraji!« Ko odhaja pisar klicat slugo, da privede zaprto obtoženko, prebira Pavel ovadbo. Zdajci se strese, in beročemu obtiči pogled na mestu, kjer je zapisano ime zaprte ženske. »Ana Vrbanojeva! Ana Vrbanojeva!« ječa predse. »Ne, ne, to ni mogoče! Bog zna, koliko jih je tega imena!« Pri tem ne opazi, da mu poselska knjižica, priložena ovadbi, zdrkne na tla. »Ana Vrbanojeva — Ana — Ančika!« deje novic in se prime za čelo. »Ne, ne, ona ne more biti, ne sme- biti!« V tem ugleda knjižico na tleh in jo hlastno pobere ter odpre, iščoč mesta, kjer je zapisano domovinstvo, doba in vse ono, kar mora nositi dandanes služeč človek črno na belem s seboj, ker se mu vender ne more in ne sme več vžigati na kožo. »Ana — Ančika! Ona je!« vzklikne na glas in zatrepeče po vsem telesi. Onemogel se zgrudi v naslanjač in zre srep6 predse. Janko Kersnik: Jara gospoda. 755 kakó prepal je bil videti sedaj ta mož s svojimi globokimi gubami na lici in redkimi sivimi lasmi, ki so mu medlo legali ob teme ! Sedaj vstopijo trije: ženska, pisar in sluga. Zadnji obstane pri vratih, pisar sede k mizi, ženska pa stopi pred zeleno mizo, za katero sedi sključen v naslanjači iti strmeč vanjo — sodnik Pavel. Bila je Anka Vrbanojeva. Bledo, malone starikavo lice, obnošena, zanemarjena obleka, ogoljena potna torbica, katero je držala v rokah, rokavice z raztrganimi prsti — vse priča o nje bedi. Mraz jo trese, in zavija se tesno v svoj šal, čegar prvotne barve ni več moči zaslediti. SamcS jedenkrat pogleda hlastno in boječe po sobi, potem upre svoje temno oko, iz katerega še vedno sije nekdanji nepopisni žar, v sodnika predse. Pavel sedi s hrbtom proti oknu, in lica njegovega ni lahko razločiti; tudi Ančika ga ne spozna. Šele ko začuje njega glas, ki pa je sedaj malone hripav in negotov, stresne se ter novic pogleda sodnika; a tudi sedaj ga ne spozna. »Vaše ime?« »Ana Vrbanojeva.« »Imate let?« »Jednointrideset.« »Stan?« »Omožena.« »Kje, kaj je vaš soprog?« Toženka se nekoliko obotavlja, a potem reče povešenih očij: »Uradnik je.« »Kakov uradnik ?« Zopet premišlja. Zdajci pa se trmoglavo, uporno vzravna in potegne šal še tesneje okolo rámen. »C. kr. sodni svetovalec je,« reče trpko. Pavel se ne zgane, pisar pa obsedi odprtih ust in pozabi pisati dalje. Strmeč pogleda sodnika, ali morda tudi ta ne dvoji več o očiti blaznosti te zatoženke. »Zakaj niste pri njem?« vpraša óni mirno dalje. Hotel je — moral je zvedeti vse, vse zgodbe zadnjih deset let v življenji te ženske, dasi mu je bilo, kakór bi si zasajal pri vsakem vprašanji oster nož v meso. Da, vest, vest! Sedaj je čutil, da jo še ima ! »Ločila sva se.« »Sodno ?« »Ne, ne, kar tak6 — prostovoljno.« »Ali vaš soprog zna za vas?« 48* 756 Janko Kersnik; Jara gospoda. »Menda ne« deje ona z bridkim zasmehom. »Kaj ste sedaj? S čim se bavite?« »Točajka sem « »Točajka brez dela?« »Da, brez dela.« Za preiskavo in razsodbo je potreboval sodnik le še jednega vprašanja: o krivdi, je li res prosjačila, toda tega še ni hotel vprašati. Zvedeti je hotel še več. »Kje ste bili zadnja leta, odkar —?« Umolknil je nehotč. »Od kdaj ?« »No — odkar ste se ločili od soproga?« Pogledala ga je začudeno, kakór bi instinktno čutila, da to vprašanje z vso obtožbo proti nji nima opraviti ničesar. Vender odgovori polagoma: »Iz početka sem bila doma pri očetu — ne pri očetu — pri redniku, pri oddaljenem sorodniku, kakór sem bila prej, predno sem se omožila; pa oče —¦ rednik moj — umrl je, mladi gospodar se je oženil, in nova gospodinja me je odpravila z doma. Služit sem šla s tem, kar sem znala, česar sem se do tedaj priučila — za točajko ! Za kaj boljšega nisem bila!« Govorila je vse to pretrgoma, tresočih usten, odkrito, brez pridržka, samó nekov piker naglas je zvenel iz zadnjih besed; sploh pa se v vsem njenem gibanji, na nje lici, nje stasu ni kazalo nič podlega. »Zakaj ste sedaj brez službe?« »Bolna sem bila — saj sem še! Na Dunaji sem bila v bolnici, denarja nimam, in takó moram, hočem peš proti domu !« »Zatoženi ste, da ste prosjačili po hišah!« »Ne po hišah; samó v jedni krčmi sem prosila nekoliko juhe; to vender ni kaznjivo ?« »Da, kaznjivo je!* »Za Boga !« Prijela se je ob mizo. »Vam je li slabo?« »Da, slabo, že dolgo! Mraz me stresa!« Sodnik vstane, upre roke ob mizo ter prične s suhim, hripavim glasom: »V iméni Njega Veličanstva, presvetlega cesarja —« kakór to zahteva zakon od vsake sodbe. Zatoženka ga posluša, kakór bi je vse to nič ne brigalo; saj tudi ne umeje vsega; stoprav na konci, ko proglasi sodnik, da je zatoženka obsojena zaradi vlačugarstva na tri dni zapora in potem na prisilni M. Valjavec: K drugemu sešitku slovensko-nemškega slovarja Wolfovega. 757 odgon v domovino, skloni se preko mize in vzklikne: »Kaj, kaj poméni to?« Sodnik ji obrne hrbet in veli, korakajoč od mize: »Le pojdite!« Prišedši do zida, obrne se, in sedaj pade vsa svetloba od okna nanj, na njega ostarelo, a sedaj od silne razburjenosti zardelo, skoro mladostno lice. Vrbanojka omahne in se prime z rokami za glavo. »Pavel — Pavel! Ti — vi ste?« »Odvedite jo!« ukaže sodnik, in sluga in pisar, oba prepričana, da imata posla z blazno žensko, stojita ji že vsak na jedni strani. »Vi — vi!« dejala je med stisnjenimi zobmi in preteč dvignila desnico proti nekdanjemu ljubimcu, sedanjemu sodniku. Potem odide s spremljevalcema. Sodnik pa stopi v sosedno sobo, tam se zgrudi na stol pred pisno mizo, upre glavo v roke, in grenke solze mu priteko med prste ... Popoldne ni šel na lov; pozno zvečer pa mu naznani sluga, da je ona ženska hudo zbolela — bržkone ima vročinsko bolezen, v de-liriji je. Sodnik ukaže poslati po zdravnika. Dva dni kesneje pride sluga k sodniku s poročilom, da je jetnica umrla za legarjem. Zopet dva dni pozneje so jo pokopali na vaškem pokopališči, tam v kotu ob zidu, kamor so devali berače in brezdo-movince. Za pogrebom je šel samó jeden: sodnik Pavel. Ko je sedel zvečer potem v krčmi v navadni družbi med dav-karjem, notarjem in domačim beneficijatom, omenil je zadnji zadovoljnega lica: *Da, da! Gospod sodnik, takó je lepo! To je krščansko! To je sedmo telesno delo usmiljenosti: Mrliče pokopavati!« Pavel pa je le na pol čul te besede. Zrl je skozi odprto okno v jasno jesensko noč; v tišino, ki je zavladala za trenutek v sobi, šumeli so valčki gorskega potoka, ki se je vil po jarku pod hišo, in iz doline so bobnela fužinska kladiva — prav takó kakór nekdaj tam daleč — daleč — —! K drugemu sešitku slovensko-nemškega slovarja Wolfovega. (Konec.) DiHtelj m. der Lobpreiser Habd. mar. 567 ne štimam, da vnogo od cilja mojega zabludim, ako dva druga velika svetca i osebujna device Marije dičitela ovde pridružim. Matakovič 1.161 verni dičiteli njeni jesu svetci. — diganja f. široka skleda, v kateri se peče zlevka; navadneje na
 
»Pa — saj ni res, vse to ni res! To je zgolj grozno obrekovanje — zlobnost, da ji ni jednake!«
 
Takó se tolaži. Ali kadar vzame óni usodni list in novic čita njega vsebino, vzkipi mu zopet kri.
 
Dvakrat, trikrat je že postal pred svojo mizo, prečital list, vrgel ga divje nazaj na drug popir in potem zopet segel po njem.
 
Zdajci mu obstane pogled na spisih, katere mu je nekoliko prej prinesel sluga. Ustrezaje hipnemu nagibu, pozvoni in veli vstopivšemu slugi:
 
»Gospoda adjunkta prosim, naj pride sèm!«
 
Nekoliko pozneje si stojita nasproti: sodnik, bled, trepetajoč od divje razburjenosti — adjunkt, malomaren in povsem radoveden, kaj pomeni ta redki poziv k načelniku sodnega urada.
 
»Ná — beri!« pravi sodnik in vrže óno pismo na mizo, stoječo sredi sobe. Z zelenim prtom je bila pregrnjena, in na nji je stal med dvema voščenima svečama težek železen križ s podobo Odrešenikovo. Tukaj so ob pravdnih dnevih prisezale stranke in priče, in tù je ob prižganih svečah govoril sodnik vselej óne že malone doslovno priučene in privajene opomine, naj govori prisežnik resnico in nič drugega nego — resnico.
 
Pismo, katero je vrgel Vrbanoj iz rok, padlo je pod razpelo med svečnika, in adjunkt je nehoté odtegnil roko, ko ga je že hotel prijeti.
 
»Kaj je?« vpraša osupel.
 
»Beri to — pravim!« veli Vrbanoj z glasom, kateremu skoro ni môči ugovarjati.
 
Pavel prečita list in ga nato hladnokrvno položi na mizo.
 
»Kaj je?« ponovi — potem pa pristavi, ko Vrbanoj le srepo gleda vanj:
 
»Kaj hočeš od mene? Kaj hočeš na to — nesramnost?«
 
»Odgovôri, je li res — ali ni res?«
 
Da je mogel Pavel v tem trenutku vzklikniti: »Ni res, to je laž, grda laž!« — ali da je dejal vsaj kàj podobnega — Vrbanoj bi ga bil objel v svoji prostodušnosti in pritisnil nase; adjunkt pa tega ni mogel rêči. Pogledal je na steno, kjer je tikala stara ura, in dejal malomarno:
 
»Ali se brigaš za táko klepetanje — za take nesramne dopise?«
 
»Kje je adjunkt? Kje je Pavel?« vzkliknil je Vrbanoj, ko je sluga odšel, in skočil kvišku. Potem pa je naglo premeril sobo, ne da bi stopil k vratom, in je ponovil svoje vprašanje. »Ančika in Pavel?« zašepetal je, in potem so se mu silili v spomin razni dogodki, o katerih še ni premišljal: prvo seznanstvo z Ančiko, opomnje Pavlove in notarjeve, spremljevanje adjunktovo, sestanki pri Krači, domači, mnogokrat tak6 neutemeljeni prepiri — vse mu je šumelo po glavi. Nat6 se domisli raznih zbadljivih opazek, katerih osti dosedaj ni nikdar umel, ne čutil, a sedaj — sedaj mu rast6 v spomin — bujno in košato kakór koprive ob senčnatem zidu, in peče ga do dnu srca. »Pa — saj ni res, vse to ni res! To je zgolj grozno obrekovanje — zlobnost, da ji ni jednake!« Tak6 se tolaži. Ali kadar vzame óni usodni list in novic čita njega vsebino, vzkipi mu zopet kri. Dvakrat, trikrat je že postal pred svojo mizo, prečital list, vrgel ga divje nazaj na drug popir in potem zopet segel po njem. Zdajci mu obstane pogled na spisih, katere mu je nekoliko prej prinesel sluga. Ustrezaje hipnemu nagibu, pozvoni in veli vstopivšemu slugi: »Gospoda adjunkta prosim, naj pride sem!« Nekoliko pozneje si stojita nasproti: sodnik, bled, trepetajoč od divje razburjenosti — adjunkt, malomaren in povsem radoveden, kaj poméni ta redki poziv k načelniku sodnega urada. »Na — beri!« pravi sodnik in vrže 6no pismo na mizo, stoječo sredi sobe. Z zelenim prtom je bila pregrnjena, in na nji je stal med dvema voščenima svečama težek železen križ s podobo Odrešenikovo. Tukaj so ob pravdnih dnevih prisezale stranke in priče, in tù je ob prižganih svečah govoril sodnik vselej one že malone doslovno priučene in privajene opomine, naj govori prisežnik resnico in nič drugega nego — resnico. Pismo, katero je vrgel Vrbanoj iz rok, padlo je pod razpelo med svečnika, in adjunkt je nehoté odtegnil roko, ko ga je že hotel prijeti. »Kaj je?« vpraša osupel. »Beri to — pravim!« veli Vrbanoj z glasom, kateremu skoro ni moči ugovarjati. Pavel prečita list in ga nato hladnokrvno položi na mizo. »Kaj je?« ponovi — potem pa pristavi, ko Vrbanoj le srepo gleda vanj: »Kaj hočeš od mene? Kaj hočeš na to — nesramnost?« »Odgovori, je li res — ali ni res?« 688 Miroljub: Mož slovo. Da je mogel Pavel v tem trenutku vzklikniti: »Ni res, to je laž, grda laž!« — ali da je dejal vsaj kaj podobnega — Vrbanoj bi ga bil objel v svoji prostodušnosti in pritisnil nase; adjunkt pa tega ni mogel reči. Pogledal je na steno, kjer je tikala stara ura, in dejal malomarno: »Ali se brigaš za takó klepetanje — za take nesramne dopise?« Kratka tišina nastane, toda predolga, da bi Pavel vedno gledal na stensko uro. Obrne se k sodniku, ali prestrašen odstopi za korak, ko ugleda njegov prepadli obraz. »Torej je venderle res!« šepne Vrbanoj. »Ako tem veruješ« — hiti Pavel. »Molči — lopovi« Ta psovka je padla kakór skala skozi strop med oba. Vrbanoj jo je izbruhnil potihoma, da je ni bilo slišati v drugo sobo, Pavel pa jo je pobotal le z divjim sovražnim pogledom. Vrbanoj stopi k pisalni mizi in vzame spise, katere mu je bil prinesel sluga. »Gori pri fužinah — ono pravdo — denašnjo komisijo — to opravite vi — gospod adjunkt! Evo vam aktov.« Rekši vrže ves zavitek na zeleno mizo pred adjunkta. Pavel se nekoliko obotavlja, ali bi segel po aktu ali ne; naposled vzame akt in odhaja. »Počakajte!« vzklikne Andrej za njim, »dno — onoKračino Ančiko tudi lahko vzamete kar s seboj; odslej je — vaša!« Adjunkt se ne obrne, celo vrat ne zapre prenaglo za seboj. (Konec prihodnjič.) Mož slovo. jB ožd sem videl z mdžem se razstati: Ljubezen jima zvesta bila mati, Od dnij mladostnih že sta se ljubila, Teždnj je tistih sklepala ju sila, Krepost je v dušo jedno ju spojila, In družno vzorom sta možiC služila, Krepost, ki sLma trajno srca brati. Ki so razvneli ju v mladosti zldti, Oj, trpki čut slovesa ure ždlne! — Oči može"ma niso bile kalne . . Komii na prsi ne bi žalost legla Molčeča zadnjič sta si v r6ke segla, Ob žitja mrzlega ločitvi taki? In — vedli narazen so ju koraki . . Miroljub. Janko Kersnik: Jara gospoda. 753 osmih zvečer do treh zjutraj in privabi, združena z belo barvo gorenje venčeve strani, mnogo živalc, ki so se napotile otovre za hrano. Ne-krilati žužki ne morejo do cvetja, ker so stebelca lepka. — Drugače séveda podnevi. Žužki o tem času niso cvetu nikakor po volji, zakaj prašnice so mu večinoma odpadle, in najsi vise na njem, nedostaje jim cvetnega prahu; ne morejo ga torej osmukati in brazde ne oprašiti. Slaščica, katero bi žužki pobrali za dne, bila bi izgubljena, in cvetu bi narasla tudi še ta škoda, da bi ostal zvečer brez najizdatnejsega mamila — torej brez gostov. Da se to prepreči, ni boljšega pomočka, nego da cvetni deli ustavijo svoje delovanje za dne. To dosežejo naše lepnice takó, da obrnejo venčevi lističi umazano svojo stran navzven in da ne puh te dišave iz njih. Jara gospoda. Povest. Spisal Janko Kersnik. (Konec.) XIII. sodni sobi majhnega okrajnega sodišča na g6renjem Štajerskem je pregledaval lepega jesenskega jutra sodnik — poleg starikavega kancelista jedini stalni uradnik temu sodišču — spise, ki jih je bilo danes rešiti. Opravka tù ni bilo nikdar preveč, in tudi danes je kazalo, da bode ves dopoldanski posel nekoliko kazenskih obravnav; razžalitve časti in vlačugarstvo, 6ni redni prestopki pred okrajnimi sodišči, ki se pa tudi rešujejo takó redno in sumariški, kakór se otepe snop prosa, kadar je letina dobra. Sodnik v tem kotu, pozabljenem od drugega sveta, bil je naš stari znanec, nekdanji adjunkt Pavel; od dne pa, ko se je vršil óni burni prizor med njim in Vrbanojem, minilo je deset let. Po onem dogodku sta se razšla, vsak na drugo službeno mesto, Ančika pa, ločena od svojega soproga, šla je zopet za točajko h Krači. Ta dva možá si drug drugemu nista bila segla za vrat, ampak končala sta vso stvar kakór navaden sodni spis. Vse, kar je bilo, ležalo je za njima, takisto kakór končani sodni spisi v zaprašeni uma- 48 754 Janko Kersnik: Jara gospoda. zani registraturi; srečala se od tedaj nista več, odkar sta se uradno ločila v Grobljah in zvedela sta drug o drugem le tedaj, kadar je bilo katerega ime v uradnem listu. Vrbanoj je sedaj svetovalec pri majhnem okrožnem sodišči, Pavla pa nahajamo tù v zapuščeni dolini v gorate Štajerske. »Dobro jutro, gospod sodnik!« zakliče mlad mož, pomolivši glavo skozi vrata. »Oh, vi ste, gospod notar !« »Pojdete li na lov?« »Pojdem, pojdem, takój po obedu; v krčmi se sestaneva! Nekaj neumnih obravnav imam, pa vse to bode končano dopoldne!« »Da se vidiva!« »Z Bogom!« Sodnik pozvoni in veli vstopivšemu slugi, naj pokliče pisarja in stranke. Obravnaval je naglo, časih nekoliko nestrpno, potem je dolgočasno narekaval zapisnik, sodbo pa proglasil po običnem kopitu. takó je odpravil stranke in meneč, da je že opravil svoj posel, velel je pisarju: »Popoldne itak nihče ne pride; uredite te zapisnike in —« v »Se jedno obravnavo imamo I« deje pisar. »Še jedno?« »Da, da! Nekovo pritepenko so privedli orožniki danes v jutru. tù je naznanilo orožnikov!« »Pojdite pdnjo! To bode hitro pri kraji!« Ko odhaja pisar klicat slugo, da privede zaprto obtoženko, prebira Pavel ovadbo. Zdajci se strese, in beročemu obtiči pogled na mestu, kjer je zapisano ime zaprte ženske. »Ana Vrbanojeva! Ana Vrbanojeva!« ječa predse. »Ne, ne, to ni mogoče! Bog zna, koliko jih je tega imena!« Pri tem ne opazi, da mu poselska knjižica, priložena ovadbi, zdrkne na tla. »Ana Vrbanojeva — Ana — Ančika!« deje novic in se prime za čelo. »Ne, ne, ona ne more biti, ne sme- biti!« V tem ugleda knjižico na tleh in jo hlastno pobere ter odpre, iščoč mesta, kjer je zapisano domovinstvo, doba in vse ono, kar mora nositi dandanes služeč človek črno na belem s seboj, ker se mu vender ne more in ne sme več vžigati na kožo. »Ana — Ančika! Ona je!« vzklikne na glas in zatrepeče po vsem telesi. Onemogel se zgrudi v naslanjač in zre srep6 predse. Janko Kersnik: Jara gospoda. 755 kakó prepal je bil videti sedaj ta mož s svojimi globokimi gubami na lici in redkimi sivimi lasmi, ki so mu medlo legali ob teme ! Sedaj vstopijo trije: ženska, pisar in sluga. Zadnji obstane pri vratih, pisar sede k mizi, ženska pa stopi pred zeleno mizo, za katero sedi sključen v naslanjači iti strmeč vanjo — sodnik Pavel. Bila je Anka Vrbanojeva. Bledo, malone starikavo lice, obnošena, zanemarjena obleka, ogoljena potna torbica, katero je držala v rokah, rokavice z raztrganimi prsti — vse priča o nje bedi. Mraz jo trese, in zavija se tesno v svoj šal, čegar prvotne barve ni več moči zaslediti. SamcS jedenkrat pogleda hlastno in boječe po sobi, potem upre svoje temno oko, iz katerega še vedno sije nekdanji nepopisni žar, v sodnika predse. Pavel sedi s hrbtom proti oknu, in lica njegovega ni lahko razločiti; tudi Ančika ga ne spozna. Šele ko začuje njega glas, ki pa je sedaj malone hripav in negotov, stresne se ter novic pogleda sodnika; a tudi sedaj ga ne spozna. »Vaše ime?« »Ana Vrbanojeva.« »Imate let?« »Jednointrideset.« »Stan?« »Omožena.« »Kje, kaj je vaš soprog?« Toženka se nekoliko obotavlja, a potem reče povešenih očij: »Uradnik je.« »Kakov uradnik ?« Zopet premišlja. Zdajci pa se trmoglavo, uporno vzravna in potegne šal še tesneje okolo rámen. »C. kr. sodni svetovalec je,« reče trpko. Pavel se ne zgane, pisar pa obsedi odprtih ust in pozabi pisati dalje. Strmeč pogleda sodnika, ali morda tudi ta ne dvoji več o očiti blaznosti te zatoženke. »Zakaj niste pri njem?« vpraša óni mirno dalje. Hotel je — moral je zvedeti vse, vse zgodbe zadnjih deset let v življenji te ženske, dasi mu je bilo, kakór bi si zasajal pri vsakem vprašanji oster nož v meso. Da, vest, vest! Sedaj je čutil, da jo še ima ! »Ločila sva se.« »Sodno ?« »Ne, ne, kar tak6 — prostovoljno.« »Ali vaš soprog zna za vas?« 48* 756 Janko Kersnik; Jara gospoda. »Menda ne« deje ona z bridkim zasmehom. »Kaj ste sedaj? S čim se bavite?« »Točajka sem « »Točajka brez dela?« »Da, brez dela.« Za preiskavo in razsodbo je potreboval sodnik le še jednega vprašanja: o krivdi, je li res prosjačila, toda tega še ni hotel vprašati. Zvedeti je hotel še več. »Kje ste bili zadnja leta, odkar —?« Umolknil je nehotč. »Od kdaj ?« »No — odkar ste se ločili od soproga?« Pogledala ga je začudeno, kakór bi instinktno čutila, da to vprašanje z vso obtožbo proti nji nima opraviti ničesar. Vender odgovori polagoma: »Iz početka sem bila doma pri očetu — ne pri očetu — pri redniku, pri oddaljenem sorodniku, kakór sem bila prej, predno sem se omožila; pa oče —¦ rednik moj — umrl je, mladi gospodar se je oženil, in nova gospodinja me je odpravila z doma. Služit sem šla s tem, kar sem znala, česar sem se do tedaj priučila — za točajko ! Za kaj boljšega nisem bila!« Govorila je vse to pretrgoma, tresočih usten, odkrito, brez pridržka, samó nekov piker naglas je zvenel iz zadnjih besed; sploh pa se v vsem njenem gibanji, na nje lici, nje stasu ni kazalo nič podlega. »Zakaj ste sedaj brez službe?« »Bolna sem bila — saj sem še! Na Dunaji sem bila v bolnici, denarja nimam, in takó moram, hočem peš proti domu !« »Zatoženi ste, da ste prosjačili po hišah!« »Ne po hišah; samó v jedni krčmi sem prosila nekoliko juhe; to vender ni kaznjivo ?« »Da, kaznjivo je!* »Za Boga !« Prijela se je ob mizo. »Vam je li slabo?« »Da, slabo, že dolgo! Mraz me stresa!« Sodnik vstane, upre roke ob mizo ter prične s suhim, hripavim glasom: »V iméni Njega Veličanstva, presvetlega cesarja —« kakór to zahteva zakon od vsake sodbe. Zatoženka ga posluša, kakór bi je vse to nič ne brigalo; saj tudi ne umeje vsega; stoprav na konci, ko proglasi sodnik, da je zatoženka obsojena zaradi vlačugarstva na tri dni zapora in potem na prisilni M. Valjavec: K drugemu sešitku slovensko-nemškega slovarja Wolfovega. 757 odgon v domovino, skloni se preko mize in vzklikne: »Kaj, kaj poméni to?« Sodnik ji obrne hrbet in veli, korakajoč od mize: »Le pojdite!« Prišedši do zida, obrne se, in sedaj pade vsa svetloba od okna nanj, na njega ostarelo, a sedaj od silne razburjenosti zardelo, skoro mladostno lice. Vrbanojka omahne in se prime z rokami za glavo. »Pavel — Pavel! Ti — vi ste?« »Odvedite jo!« ukaže sodnik, in sluga in pisar, oba prepričana, da imata posla z blazno žensko, stojita ji že vsak na jedni strani. »Vi — vi!« dejala je med stisnjenimi zobmi in preteč dvignila desnico proti nekdanjemu ljubimcu, sedanjemu sodniku. Potem odide s spremljevalcema. Sodnik pa stopi v sosedno sobo, tam se zgrudi na stol pred pisno mizo, upre glavo v roke, in grenke solze mu priteko med prste ... Popoldne ni šel na lov; pozno zvečer pa mu naznani sluga, da je ona ženska hudo zbolela — bržkone ima vročinsko bolezen, v de-liriji je. Sodnik ukaže poslati po zdravnika. Dva dni kesneje pride sluga k sodniku s poročilom, da je jetnica umrla za legarjem. Zopet dva dni pozneje so jo pokopali na vaškem pokopališči, tam v kotu ob zidu, kamor so devali berače in brezdo-movince. Za pogrebom je šel samó jeden: sodnik Pavel. Ko je sedel zvečer potem v krčmi v navadni družbi med dav-karjem, notarjem in domačim beneficijatom, omenil je zadnji zadovoljnega lica: *Da, da! Gospod sodnik, takó je lepo! To je krščansko! To je sedmo telesno delo usmiljenosti: Mrliče pokopavati!« Pavel pa je le na pol čul te besede. Zrl je skozi odprto okno v jasno jesensko noč; v tišino, ki je zavladala za trenutek v sobi, šumeli so valčki gorskega potoka, ki se je vil po jarku pod hišo, in iz doline so bobnela fužinska kladiva — prav takó kakór nekdaj tam daleč — daleč — —! K drugemu sešitku slovensko-nemškega slovarja Wolfovega. (Konec.) DiHtelj m. der Lobpreiser Habd. mar. 567 ne štimam, da vnogo od cilja mojega zabludim, ako dva druga velika svetca i osebujna device Marije dičitela ovde pridružim. Matakovič 1.161 verni dičiteli njeni jesu svetci. — diganja f. široka skleda, v kateri se peče zlevka; navadneje na
 
[[Kategorija: Dela]]