Jara gospoda (Ljubljanski zvon): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
PipanMojca (pogovor | prispevki)
PipanMojca (pogovor | prispevki)
Vrstica 1.367:
»Ali vaš soprog zná za vas?«
 
»Menda ne« deje ona z bridkim zasmehom.
»Menda ne« deje ona z bridkim zasmehom. »Kaj ste sedaj? S čim se bavite?« »Točajka sem « »Točajka brez dela?« »Da, brez dela.« Za preiskavo in razsodbo je potreboval sodnik le še jednega vprašanja: o krivdi, je li res prosjačila, toda tega še ni hotel vprašati. Zvedeti je hotel še več. »Kje ste bili zadnja leta, odkar —?« Umolknil je nehotč. »Od kdaj ?« »No — odkar ste se ločili od soproga?« Pogledala ga je začudeno, kakór bi instinktno čutila, da to vprašanje z vso obtožbo proti nji nima opraviti ničesar. Vender odgovori polagoma: »Iz početka sem bila doma pri očetu — ne pri očetu — pri redniku, pri oddaljenem sorodniku, kakór sem bila prej, predno sem se omožila; pa oče —¦ rednik moj — umrl je, mladi gospodar se je oženil, in nova gospodinja me je odpravila z doma. Služit sem šla s tem, kar sem znala, česar sem se do tedaj priučila — za točajko ! Za kaj boljšega nisem bila!« Govorila je vse to pretrgoma, tresočih usten, odkrito, brez pridržka, samó nekov piker naglas je zvenel iz zadnjih besed; sploh pa se v vsem njenem gibanji, na nje lici, nje stasu ni kazalo nič podlega. »Zakaj ste sedaj brez službe?« »Bolna sem bila — saj sem še! Na Dunaji sem bila v bolnici, denarja nimam, in takó moram, hočem peš proti domu !« »Zatoženi ste, da ste prosjačili po hišah!« »Ne po hišah; samó v jedni krčmi sem prosila nekoliko juhe; to vender ni kaznjivo ?« »Da, kaznjivo je!* »Za Boga !« Prijela se je ob mizo. »Vam je li slabo?« »Da, slabo, že dolgo! Mraz me stresa!« Sodnik vstane, upre roke ob mizo ter prične s suhim, hripavim glasom: »V iméni Njega Veličanstva, presvetlega cesarja —« kakór to zahteva zakon od vsake sodbe. Zatoženka ga posluša, kakór bi je vse to nič ne brigalo; saj tudi ne umeje vsega; stoprav na konci, ko proglasi sodnik, da je zatoženka obsojena zaradi vlačugarstva na tri dni zapora in potem na prisilni M. Valjavec: K drugemu sešitku slovensko-nemškega slovarja Wolfovega. 757 odgon v domovino, skloni se preko mize in vzklikne: »Kaj, kaj poméni to?« Sodnik ji obrne hrbet in veli, korakajoč od mize: »Le pojdite!« Prišedši do zida, obrne se, in sedaj pade vsa svetloba od okna nanj, na njega ostarelo, a sedaj od silne razburjenosti zardelo, skoro mladostno lice. Vrbanojka omahne in se prime z rokami za glavo. »Pavel — Pavel! Ti — vi ste?« »Odvedite jo!« ukaže sodnik, in sluga in pisar, oba prepričana, da imata posla z blazno žensko, stojita ji že vsak na jedni strani. »Vi — vi!« dejala je med stisnjenimi zobmi in preteč dvignila desnico proti nekdanjemu ljubimcu, sedanjemu sodniku. Potem odide s spremljevalcema. Sodnik pa stopi v sosedno sobo, tam se zgrudi na stol pred pisno mizo, upre glavo v roke, in grenke solze mu priteko med prste ... Popoldne ni šel na lov; pozno zvečer pa mu naznani sluga, da je ona ženska hudo zbolela — bržkone ima vročinsko bolezen, v de-liriji je. Sodnik ukaže poslati po zdravnika. Dva dni kesneje pride sluga k sodniku s poročilom, da je jetnica umrla za legarjem. Zopet dva dni pozneje so jo pokopali na vaškem pokopališči, tam v kotu ob zidu, kamor so devali berače in brezdo-movince. Za pogrebom je šel samó jeden: sodnik Pavel. Ko je sedel zvečer potem v krčmi v navadni družbi med dav-karjem, notarjem in domačim beneficijatom, omenil je zadnji zadovoljnega lica: *Da, da! Gospod sodnik, takó je lepo! To je krščansko! To je sedmo telesno delo usmiljenosti: Mrliče pokopavati!« Pavel pa je le na pol čul te besede. Zrl je skozi odprto okno v jasno jesensko noč; v tišino, ki je zavladala za trenutek v sobi, šumeli so valčki gorskega potoka, ki se je vil po jarku pod hišo, in iz doline so bobnela fužinska kladiva — prav takó kakór nekdaj tam daleč — daleč — —! K drugemu sešitku slovensko-nemškega slovarja Wolfovega. (Konec.) DiHtelj m. der Lobpreiser Habd. mar. 567 ne štimam, da vnogo od cilja mojega zabludim, ako dva druga velika svetca i osebujna device Marije dičitela ovde pridružim. Matakovič 1.161 verni dičiteli njeni jesu svetci. — diganja f. široka skleda, v kateri se peče zlevka; navadneje na
 
»Kaj ste sedaj? S čim se bavite?«
 
»Točajka sem.«
 
»Točajka brez dela?«
 
»Dà, brez dela.«
 
Za preiskavo in razsodbo je potreboval sodnik le še jednega vprašanja: o krivdi, je li res prosjačila, toda tega še ni hotel vprašati. Zvédeti je hotel še več.
 
»Kje ste bili zadnja leta, odkar —?« Umolknil je nehoté.
 
»Od kdaj?«
 
»No — odkar ste se ločili od soproga?«
 
Pogledala ga je začudeno, kakor bi instinktno čutila, da to vprašanje z vso obtožbo proti nji nima opraviti ničesar. Vender odgovori polagoma:
 
»Iz početka sem bila domá pri očetu — ne pri očetu — pri redniku, pri oddaljenem sorodniku, kakor sem bila prej, predno sem se omožila; pa oče — rednik moj — umrl je, mladi gospodar se je oženil, in nova gospodinja me je odpravila z dóma. Služit sem šla s tem, kar sem znala, česar sem se do tedaj priučila — za točajko! Za kaj boljšega nisem bila!«
 
Govorila je vse to pretrgoma, tresočih usten, odkrito, brez pridržka, samó nekov piker naglas je zvenel iz zadnjih besed; sploh pa se v vsem njenem gibanji, na nje lici, nje stasu ni kazalo nič podlega.
 
»Zakaj ste sedaj brez službe?«
 
»Bolna sem bila — saj sem še! Na Dunaji sem bila v bólnici, denarja nimam, in takó moram, hočem peš proti dômu!«
 
»Zatoženi ste, da ste prosjačili po hišah!«
 
»Ne po hišah; samó v jedni krčmi sem prosila nekoliko juhe; to vender ni kaznjivo?«
 
»Dà, kaznjivo je!«
 
»Za Bóga!«
 
Prijela se je ob mizo.
 
»Vam je li slabo?«
 
»Dà, slabo, že dolgo! Mraz me stresa!«
 
Sodnik vstane, uprè roke ob mizo ter pričnè s suhim, hripavim glasom: »V iméni Njega Veličanstva, presvetlega cesarja —« kakor to zahteva zakon od vsake sodbe.
 
Zatoženka ga posluša, kakor bi je vse to nič ne brigalo; saj tudi ne umeje vsega; stoprav na konci, ko proglasi sodnik, da je zatoženka obsojena zaradi vlačugarstva na tri dni zapora in potem na prisilni odgon v domovino, skloni se preko mize in vzklikne:
 
»Kaj, kaj pomeni to?«
 
Sodnik ji obrne hrbet in veli, korakajoč od mize:
 
»Le pojdite!«
 
Prišedši do zida, obrne se, in sedaj pade vsa svetloba od okna nanj, na njega ostarelo, a sedaj od silne razburjenosti zardelo, skoro mladostno lice. Vrbanojka omahne in se prime z rokami za glavo.
 
»Pavel — Pavel! Ti — vi ste?«
 
»Odvedite jo!« ukaže sodnik, in sluga in pisar, oba prepričana, da imata posla z blazno žensko, stojita ji že vsak na jedni stráni.
 
»Vi — vi!« dejala je med stisnjenimi zobmi in pretèč dvignila desnico proti nekdanjemu ljubimcu, sedanjemu sodniku.
 
Potem odide s spremljevalcema.
 
Sodnik pa stopi v sosedno sobo, tam se zgrudi na stol pred pisno mizo, uprè glavo v roke, in grenke solze mu pritekó med prste ...
 
Popóldne ni šel na lov; pozno zvečer pa mu naznani sluga, da je óna ženska hudo zbolela — bržkone ima vročinsko bolezen, v deliriji je. Sodnik ukaže poslati po zdravnika.
 
Dva dni kesneje pride sluga k sodniku s poročilom, da je jetnica umrla za legarjem. Zopet dva dni pozneje so jo pokopali na vaškem pokopališči, tam v kotu ob zidu, kamor so devali berače in brezdomovince. Za pogrebom je šel samó jeden: sodnik Pavel.
 
Ko je sedèl zvečer potem v krčmi v navadni družbi med davkarjem, notarjem in domačim beneficijatom, omenil je zadnji zadovoljnega lica: »Dà, dà! Gospod sodnik, takó je lepo! To je krščansko! To je sedmo telesno delo usmiljenosti: Mrliče pokopavati!«
 
Pavel pa je le na pol čul te besede. Zrl je skozi odprto okno v jasno jesensko noč; v tišino, ki je zavladala za trenutek v sobi, šumeli so valčki gorskega potoka, ki se je vil po jarku pod hišo, in iz doline so bobnela fužinska kladiva — prav takó kakor nekdaj tam daleč — daleč — —!
 
[[Kategorija: Dela]]