Jara gospoda (Ljubljanski zvon): Razlika med redakcijama

| opombe= ureja Mojca

{{rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6|7|8|9|10|11|12|13|}}

»No, vidite, takó je! Dali ste ji rdeč nagelj, zvečer pri slovesi pa ji je gospod Pavel, ta, ki je pri Malijevih na počitkih, vaš prijatelj, dal tudi nagelj, toda —- belega. In veste li, kaj je storila ta Julika, katero imate za takó dobro? Tisti beli nagelj je vteknila v kozarec vode in ga ima še vedno na oknu ter ga hodi duhat vsak večer, predno gré spat. Vašega pa ni nikjer!«

Kadriljo je vodil jeden domačih študentov, mlad jurist, tržanov sin, ki je nocoj prvič uvêdel slovenski velelni jezik. Plesal je z davkarjevo Evfemijo, in ta okolnost je storila, da so bili vsa davkarjeva družina in njih znanci kar vneti za to novost. Semtertjà se je kakova dvojica namuznila, sosebno ženske, toda zgolj iz zavisti. V obče pa je slovenščina ugajala plesalcem, ker je bila mnogim kadrilja deveta vas, francoščina pa vsem — deseta. Jurist - reditelj pa je bil tudi vzoren mladenič. Ves večer je pil samó kislo vodo in bil trezen kakor podstrešna podgana v pomladanski suši. Ali svoj posel je umel izvrstno in je takoj, ko je nastal najmanjši nered v vrstah, ukazal zopet nastopiti iz početka. Bilo je kakor v plesni šoli.