Heautontimorumenos: Razlika med redakcijama

odstranjenih 1.574 zlogov ,  pred 10 leti
brez povzetka urejanja
| poglavje=
| avtor= Josip Jeranov
| opombe= ureja Mojca
| obdelano=4
| licenca=javna last
Po vsem razredu so vprli začudeni oči vame. Vulgarna, delavniška duša je s silo butnila navzgor in podrla transcendentalno, da je padla bliskoma vznak v nedoglednost ... „Človek, kaj si zopet učinil!" mi je šinilo v glavo. Treba je bilo popravljati in razložil sem gojencem, da sem zgodovinsko nezmisel, ki jo je bil izblebetal njih součenec, speljal — ad absurdum.
 
Med mojima dušama je na ta način raslo nasprotstvo, prepad med njima je postajal vedno širji in globočji — že se mi je včasi zavrtelo v glavi — in bil sem v nevarnosti, da se mi izpoddrsne ob robu ter da zdrknem v zevajoče brezno — v svojo dušo ... Ves svet se mi je priskutil, zdel se mi je velika šala, in sicer še povrhu prav neotesana, neumna šala ... Kakor propadejo najboljši glediški igralci najlaže, srednje vrste umetniki pa se prav lahko prerinejo do uspehov: tako se mi je zdelo, da tudi jaz zdajinzdaj omahnem v v svoji igri ... Ze se mi je vsiljevala misel: kaj je boljše — jesti, piti in životariti — ali pa se pogrezniti v nič ... v nirvano! ...«
Med mojima dušama je na ta način raslo nasprotstvo, prepad med njima je postajal vedno širji in globočji — že se mi je včasi zavrtelo v glavi — in bil sem v nevarnosti, da se mi izpoddrsne ob robu ter da zdrknem v zevajoče brezno —• v svojo dušo ... Ves svet se mi je priskutil, zdel se mi je velika šala, in sicer še povrhu prav neotesana, neumna šala ... Kakor propadejo najboljši glediški igralci najlaže, srednje vrste umetniki pa se prav lahko prerinejo do uspehov: tako se mi je zdelo, da tudi jaz zdajinzdaj omahnem v v svoji igri ... Ze se mi je vsiljevala misel: kaj je boljše — jesti, piti in životariti — ali pa se pogrezniti v nič ... v nirvano! . .« Profesor Marcel Mozgovrt je povesil za nekaj hipov glavo, kakor store navadno ljudje, ki se zamaknejo v samega sebe. Pa ne, da bi bila to žalost: tudi kadar gledamo pretresljivo tragedijo, lijo nam solze ginjenosti, toda ta ginjenost je naša slast, gorak dež v silni suši. Dr. Smetana pa se je zagugal v svojem rocking-chairru ter de-klamoval: »To be or not to be, that is the question! .. Ej, Hamlet se je zaman mučil s svojim »biti ali ne biti«, in tudi jaz in ti ne rešiva te zagonetke. Ne pozvedujmo, kaj neki piše Stvarnik v knjigo! . .« Iz salona je odmevalo enakomerno cepetanje plesalcev, šumela svilena obleka in gospica pl. Jelenova je v enoličnem mezzofortu v drevila v nekoliko prenaglem tempu Glinkovo »Zizen za carja«. Po glavi Mozgovrtovi pa je zvenela sferna godba in menjavale so se dolge vrste pisanih slik ... Gledal jih je z zanimanjem, kakor bi stal v panoptiku — in molčal je gigantske resnice in duhovite misli. (Dalje prihodnjič.) V tihi noči. jDreskrbno, ljubček, snivaj ... v kabini duh je moj! ¦ Naj ziblje rahlo morje te v sladkem snu nocoj! Privabi v snu si čolnič — Z nasmeškom snivaj, dragec, v čolniču ti in jaz ... o dneh in o nočeh, midva najboljše volje ... ki so ti bile svete — — — nikdo ne ve za nas! kot so nekterim greh ... Mara Gr. 134 Jos. Jeranov: Heautontimorumenos. Heaatontimorumenos. Spisal Jos. Jeranov. (Dalje.) rofesorMozgovrt je vzdihnil iz globočine kakor somnambul, ki se je pravkar zbudil, a nato je nadaljeval: »Prav tisti čas, ko je po meni vihrala najhujša burja, je posetila mojega hišnega gospodarja njegova nečakinja. Nastanila se je v traktu, ki je bil bas nasproti mojemu stanovanju, in ker je bila njena soba v istem nadstropju kakor moja, se je videlo naravnost v njeno novo domovanje. Spodaj pri tleh se nahaja — kakor ti je znano — med obema deloma hiše le majčken vrtič s hobato lepenasto muzo na sredi in z jasminovim grmičjem, raznoterimi vrtnicami ter zeleno hladnico ob straneh. Prve dni sem bil še precej zadovoljen s svojim vizavijem, zakaj bilo je to živahno, vedno veselo dekle: prepevala je z zvonkim, prijetnim glasom . .. zabrnel je klavir za nekaj hipov v jasnih melodijah — dolgočasnih etud ni bilo slišati nikdar — in smejala se je prostodušno ko grlica. Nekako novo življenje se je pričelo v naši hiši. Vsi domači so bili — dejal bi — praznične volje in veselo je odmeval odslej pogostokrat klic: »Zlata! Zlata!« — tako ji je bilo namreč ime. Kakor da se je razlil čaroben opojen duh po zraku, tako je leglo tudi meni včasi na prsi in zdelo se mi je, da je stopila neka mlačna tekočina v moje žile ... da se zgrinja proti srcu in ga hladi kakor morski vetrič poletnega večera. Bilo je neke nedelje dopoldne ... Slonel sem na oknu in, srkajoč svežo jutranjo sapo, prebiral dnevnik, ki ga je bil pravkar prinesel pismonoša. Pregledal sem v hitrici brzojavna poročila, ozrl se na naslov podlistka in uvodnega članka pa vzdihnil čemerno: »Se že zopet lasajo ... da bi vas deselj odnesel! . .« Zgenil sem časnik med žugalec in sredinec na desnici, ki se je obesila nizdolu, ter se ozrl v okno svoje sosede. Zlata si je prav tisti čas prirejala toaleto za cerkev. Odložila je svojo jutranjo vrhnjo obleko a la princesse pa se ustopila pred zrcalo ... Bila je gotovo zadovoljna s svojo vitko, vilinsko zunanjostjo: ljubko se je Jos. Jeranov: Heautontimorumenos. 135 nasmehljala svoji podobi v ogledalu ... Popravila si je frizuro, pomaknila z grebencem nekaj zlatih kodrčkov črez drobni ušesci in segla po bel lonček poleg medenice ... Privihnila je malce ustni, da sta se zasvetili dve vrsti drobnih belih zob, doteknila se z nežnim prstovim butcem creme-celesta v lončku pa pomazala ž njim spodnjo ustno, kjer je bržkone opazila kako razpoklinico od vetra ... Nadela je nato bordeaux-rdečo svileno spodnje krilo, a čreznje je opasala modro ... Korzet je zadrgnila močneje, da so se snežnobele grudi vzbočile na kvišku in se beneške guipure-čipke pri srajci napele ... Ko si je nadela še jopico, iste barve kakor vrhnje krilo, se je zadovoljno ozrla po sebi pa se zavrtela ko vrtalka ter zapela: v »Skrjanček poje, žvrgoli, se bel'ga dneva veseli ... .« Meni pa se je prav v tistem trenotku izmuznil časnik izmed prstov, zafrfotal po zraku, padal polagoma, polagoma ter obvjsel na jasminovem grmu. Zlata je gotovo občutila senco, letečo nizdolu, in zaslišala šum, ki ga je provzročal po zraku se preobračajoči papir. Sklonila se je hipoma in okrenila glavo proti oknu, kjer sem slonel jaz. Ko me je opazila, jo je oblil črljenec do ušes in notri pod visoki moderni ovratnik Je li mislila, da sem hotoma spustil časnik iz rok in da hočem triumfirati kakor tat v zavetju? . . Mogoče, da je mislila to — vsaj spočetka, ko jo je polila kri. Toda v prihodnjem trenotku je že opazila na meni iste značilne črte in kretnje, ki so znamenje zadrege in ki ne uidejo nobenemu izurjenemu ženskemu očesu. In sedaj je triumfirala ona: kje na svetu najdete pač žensko, lepo mlado žensko, ki se zaveda svoje krasote, pa ne bi čutila v sebi tihe radosti, da je s svojimi telesnimi čari omamila oči moškega — posebno pa še, če je tisti trde, resne zunanjosti, kakor sem bil jaz! . . Priplazite se oprezno po prstih v bližino nezakrite lepote ter ne napravljajte vika in nikakršnih škandalov — in sprejela se bo vaša pazljivost za galanten poklon, pa bodisi, da vas zadene tudi strela iz oči ali se vam zabrusi pikra beseda v obraz! ... No, presenečena Zlata ni poslala proti mojemu oknu niti žareče strele, niti pikre besede, pač pa se je nasmehnila, tako nedolžno nasmehnila, kakor se je znala le ona, nato pa zakrožila s hudomušnim poudarkom: »Dobila sem pisemce, žalostne šriftice ...« Mene je bilo sram, da nikdar tega, in vrhutega se mi je še hkratu zbudila transcendentalna duša in mi jela očitati; »Tega ti je 136 Jos. Jeranov: Heautontimorumenos. še treba, čelešnik ti, da bi se vedel kot petošolski ljubeč! — Kaj pa je neki takale lepa ženska? . . Cvetica na polju, in nič drugega! Metulji se smučejo okrog nje, in ko so raznesli njen cvetni prah, tedaj sleče svojo svatovsko obleko ter zgrba mehko svojo kožo pa uvene ... In njena lepota? . . Pobeljena laž, sama pobeljena laž! . In to pobeljeno, liskasto laž nosijo na prodaj — na trge, v gledišča, na plese ... in pobeljena laž kriči po vseh koncih: »Kupite me, kupite! . . glejte, kako sem gladka, kako sladka! . .« Moški z zlatimi ideali in kremenitimi nazori pa hitijo kupovat — vse svoje ideale in nazore zmenjajo v drobiž pa si kupijo lepo igračko ... Ko pa jo pogledajo doma pri luči, takrat šele zapazijo, da so si kupili laž, prav navadno laž. — In žal jim je zlatih idealov in dragocenih nazorov, ki so jih brezskrbno zapravili ... zato pa hite h kložnjarju kupovat ponarejenih nazorov in votlih idealov pa si jih zopet obešajo v gumbnice, devajo okrog vratu, zatikajo za klobuk ... Na tako pot hočeš kreniti tudi ti, ki kažeš vsemu svetu osla ? ... Naposled se še preleviš v babjega gregorja — ti slabotni dure ti! ...« Za tisti dan je ostala transcendentalna duša zmagoslavna: zaprl sem okno, da ne bi slišal njenega petja in zvonkega smeha, in vglobil sem se v knjige. Toda že naslednjega dne se je oglasila v vulgarna duša: »Ce gledaš stotero in stotero ženskih, ki te srečujejo na ulicah, čemu bi se potem izogibal bas tej-le ? Naposled bi se še domišljevala, da te je včeraj preplašila s svojo lepoto in da se je sramuješ! . . Saj je pač vseeno, ako ogleduješ njo ali pa slike v galeriji ... Sicer pa so žive lepote vendarle originali, a slike samo kopije ... boljše in slabše kopije ... V gozde zahajaš tako rad in poslušaš ljubko petje krilatih pevcev; čemu bi si torej mašil ušesa, ako ti zapoje in zažvrgoli devojka ? . . Nima li ona popolnejšega glasu in ne izraža li plemenitejših čuvstev nego pa priproste živalce ? — Odpri srce, odpri oči in ušesa, pa se veseli življenja! . .« Tako je govorila vulgarna duša, a v globokem brezdnu med obema dušama sem občutil neko gibanje, kakor bi v globini na dnu v prepada nekaj oživelo in raslo in raslo ... Čutil sem, da se to, kar se je bilo rodilo v meni — a česar še nisem poznal — oprijemlje moje vulgarne duše, da opleta gole pečine kakor bršljan ter jim daje oporo in moč. Odpor transcendentalne duše pa je postajal tem hujši, tem brezobzirnejši ... Nekega večera sem sedel v glorjeti na vrtu, hladeč se v senci vinske lože in prebirajoč neko knjigo ... Naenkrat so se začuli Jos. Jeranov: Heautontimorumenos. 137 drobni koraki in završelo je žensko krilo. Ko sem se sklonil, sem zagledal pred sabo — Zlato. Bila je v tem trenotku res prava »zlata«: zahajajoče solnce je s poslednjimi svojimi žarki poigravalo po dolgih gubah svetle njene obleke — rumenordeči žarki so poskakovali po njenih skodričenih laseh, spuščali se in polzeli po zlatih svedrcih in po sencih — na licih pa so vžgali dva mala kresova, da je žarelo od žametastega podbradka pa do belega vratu ... Osupnila je prvi trenotek, ko je zagledala mene, a brž nato se je hitela opravičevati: »Oprostite, gospod profesor! . . Motila sem vas ... nisem vedela, da ste tu ...« A jaz sem storil, kakor je to sploh običajno pri odgovorih, ki se jih navadimo ko papige; prikinil sem svoje čtivo sredi stavka, a vkljub temu sem zagotavljal: »O prosim, prav nič me ne motite, gospica, res, prav nič!« Ona mi pa v zahvalo za mojo konvencionalno laž, seve, tudi ni mogla obrniti hrbta. »Ako res ne motim, dovolite, da prisedem,« je dejala in pričela nadaljevati svoje ročno delo. Meni pa je tedaj leglo nekaj težkega in obenem tudi prijetnega na prsi. »Treba je začeti kakšen razgovor,« sem dejal sam pri sebi in strmel v odprto knjigo na mizi, »toda, kaj bi sprožil, da bi bilo prav?« Sinilo mi je v glavo: napravi ji poklon o njeni lepoti, ki si jo občudoval v nedeljo ... »To bi bilo nespodobno,« sem si dejal? »izpregovori o prijetnem hladu tule v hladnici,« ... pa spomnil sem se Prešernove »... kdor peti kaj ne ve —« in propadla je tudi ta misel. »Nekaj boš pa vendarle bleknil, ti burkiež burki asti! . .« sem se jezil sam nad seboj in si mislil: »Vidiš, takole človek odreveni, če nikdar ne pogleda iz svoje lupine; koliko sem pa že pravzaprav občeval v svojem življenju z ženskami ?.. Z materjo se govori povsem drugače nego z drugimi ženskami, sestre so mi zgodaj pomrle ... kot dijak sem pač pomagal z dekleti norce briti, intimneje pa nisem ž njimi občeval nikdar ... no, in potem . .. potem sem se zakopal v papirje. ..« Iz tega neprijetnega stanja me je rešila Zlata sama; vprašala je namreč: »Gospod profesor, vi imate gotovo dosti zanimivih romanov, ker vedno citate, kajne ?« i Razveselilo me je to vprašanje, osobito ker je bilo tako naivno, tako priprosto. 138 Jos. Jeranov: Heautontimorumenos. »Gotovo, gospica, bogato knjižnico imam ... tudi romanov je v njej v izobilju. Ali radi citate povesti in romane?« »Oh, z največjo slastjo. Pa tudi naše pesnike prav rada prebiram. Pred kratkim sem dobila v roke Kettejeve poezije. Kako prisrčkano piše ... kakor iz šopka diši vam nasproti iz njegovih poezij ...« »Katera izmed njegovih pesmi vam je posebno ugajala ?« »O vse, od konca do kraja ... posebno pa tista: »O Jurček, Jurček, ta otrok nevgnan ... pomagaj nam, o sveti Florijan ...« in pa ona — ne vem več prav na pamet — »Nežica ... ima drobnega mopsa ... sladek gospod nosi ji v žepu roks-dropsa ...«« Tako je čebrnjala še dalje, neprisiljeno in priprosto ... Tudi meni se je razvezal jezik, da sem se čudil samemu sebi. Govorila sva še mnogo o slovenski literaturi, o gledišču, koncertih in godbi. Potekal nama je čas bliskoma, in že se je mračilo, ko sva bila stopila iz glorjete. Mlačen večerni hlad, nasičen s prijetnim vonjem vrtnic, je zamoril in pihljal nad grmičjem. »Ah, kak omamljiv vonj!« je vzkliknila ona in potegnila sapo globoko v prsi, da so se visoko vzpele in pri upadcu valovito zazibale. »In vam prav pod okno kadijo svojo vonjavo,« sem pripomnil jaz. »Res, dostikrat mi v sobo pridišijo! . . Do vašega okna pa je nekoliko predaleč ... Ali si kdaj natrgate šopek ?« »Nisem si ga še nikoli!« »Ali niste prijatelj cvetic ?« »Nasprotno, ljubim jih zelo ...« »Pa se jih ne dotaknete!« »Nočem kvariti veselja vašemu stričku!« »Kaj še, on sicer zelo pazi na svoj vrt, vendar tega vam bi pa ne zameril, če si utrgate eno ali dve ... No, če pa že res nočete, vzamem jaz greh na sebe ... in vam jih natrgam.« Povila mi je šopek žoltih, opojno dehtečih tej — a ko mi jih je izročila, je skremžila svoj obrazek pol na jok, pol na smeh ter vzdihnila: »Oh, sedaj pa pridem v vice ... zaradi vas! . .« »Da bi vi trpeli v vicah ? . . Zame ? . . A jaz bi se zadovoljno gugal na fotelju v nebesih ... Naka! Rajši grešim tudi jaz! . .« In utrgal sem najkrasnejšo, črnordečo »Prince Camille de Rohan« ter jo poklonil Zlati, Jos. Jeranov: Heautontimorumenos. 139 Poslovila sva se prisrčno kakor stara znanca. Tisti večer je z vso svojo silo prevzela vulgarna duša moje v bistvo ... Šopek sem skrbno vtaknil v wedgewood-žaro pa vzbiban korakal po sobi gori in doli. — »Kako priprosto se vede ... kako neprisiljeno ti kramlja! . . Ljubka čečica to! . . Pa njene oči: dva smaragda, dve potočnici ... In kako se je razveselila podarjene vrtnice! Kar k nosku pa k ustom jo je pritiskala. — Pa da se nisem tedaj izčajmal in ji napravil poklona: »Vaša ustna .. . kakor vrtnica...«, ali pa: »Saj ni resnica, kar pravijo: duh cvetic provzroča hripo ... vi vendar prepevate kot škrjanček v mladem jutru ...« Res, njen glas je čist in mehak, kakor bi napel solnčnih žarkov na harfo .. . In njena samorasla sodba o slovstvenih pojavih, o godbi! . . Naj reče kdo, kar če: dražestno dekle to, zala čečica! . .« Taka kodrcija mi je blodila po glavi, a na prsi mi je leglo nekaj kakor mora ... Otožne, črmožljive misli so me obšle: »Kolika razlika med tabo in njo! Ona se veseli življenja kakor škrjanček belega dne ... ti pa vrtaš in riješ po možganih kakor krt ... a kam pririješ navsezadnje? —- V krtovo deželo! .. Kam hočeš z vsemi visokimi mislimi? Na grm jih boš obesil pa legel v grob! . . Žeja me, po kapljici vode mrem ... moje srce je žejno ... moje srce je suha goba... O Bog, vzemi mojih možganov, a porosi moje uvelo srce le z eno kapljico —« Kri mi je plala v glavo, da sem žehtel kot razbeljena peč. Razgreto lice sem pritisnil na mrzlo šipo ... Zaluzije na njenem oknu so bile tesno zatvorjene; le tuintam je brlela svetla iskrica v razpoki in je pritrepetal rumen pramen skozi presledek ... pa temna noč je prežala zunaj in ga hlastno posrkala v svojo brezdanjo grod. »Kaj neki počenja sedajle?« mi je butilo v glavo. »Ali sedi sklonjena ob mizi ter čita? . . Misli li celo name! . .« Zamahnil sem z roko, kakor da mi nagaja sitna muha. Ko sem legel spat, se mi ni dalo zadremati. v Cumel sem in gledal samo njo — Zlato. V jutranji obleki a la princesse je pospravljala po moji sobi ... razmetane knjige je de-vala na kupček ... zakrožila je veselo pesem ... pobrisala prah s pisalne mize ... zavrtela se na peti kot žvrklja, pričvržila k meni in mi pogladila gube na čelu — a jaz ... jaz sem jo poljubil, strastno poljubil ... Prestrašen sem se vzkolebal v postelji in hušknil: »Jezero mo- v drasov! Človek, ti si zaljubljen! . . Krvavo zaljubljen!« 140 tb: Spomini. Zleknil sem se zopet v postelji in tuhtal: »Kaj naj počnem?.. Ali ji naj razodenem svoja čuvstva? . . Pa kje in s katerimi besedami? . . Ali se mi ne zasmeje v lice in mi podrobi pod nos: v »Ženilo se vas prijemlje? . . Ah, kako ste hudomušni! . . Padli boste iz vic v pekel« — »Ne ... ne ... da bi se mi ona rogala — da bi se mi jezik zapletal — da bi kekljal in zardeval ... Nikoli! ... Napišem ji pismo, razložim ji pismeno vse do pičice ... prepričevalno ... ognjevito! ...« Razbral sem vse natanko, kako ji razložim svoja žareča čuvstva, in sklenil sem v poluspanju za trdno: »Da, da, napišem ji pismo — pisma ne jecljajo, pisma ne zardevajo ...« »Epistola non erubescit,« je potrdil dr. Smetana, brž ko je opazil vrzel, kamor se je prilegal Ciceronov kratkorek. (Konec prihodnjič.) -».».«_ "V Spomini. majski noči plava iz višave lune svit; mlačni zrak opajajo dišave rožnih mit; zemlja v sanjah spava, skozi sanje plava bajka v majsko noč; grmi in cvetlice slušajo pravljice: ... Bilo je nekoč ... Z lipami, z zvezdami Da, nekoč je bilo, tudi jaz bedim, bilo, pa minilo — v bajni svet nad nami bajka še živi ... omamljen strmim; Duh mi bajko shvača, tudi moja duša moj spomin se vrača sluša skozi noč: v odprhnjene dni! ... . . Bilo je nekoč ... tb. Jos. Jeranov: Heautontimorumenos. 215 HeautontimoFumenos. Spisal Jos. Jeranov. (Konec.) isma ne zardevajo, pač pa rubinasti voslavec v najinih čašah,« je poudaril po kratkem premoru še enkrat dr. Smetana in vzkliknil: »Izprazniva ga čašo na čast Erosu!« Zazvenelo je brušeno steklo ... »Sine Baccho friget Venus!« ... »Prav praviš, Krešimire, nežnopolto Venero kaj rad čam obleti, če je ne osveži žirovna rosa Bacchova —- ali kaj sličnega ... Tudi mojo mlado ljubezen je po prvi vročinski noči izpreletela mrzlica — in legla je na bolniško postelj. Ko sem se bil namreč zjutraj prebudil, je ležala moja duša pred menoj, trepetajoč, drgetajoč ... Iz brezna med vulgarno in transcendentalno dušo je vzrastel hobat bršljan, opletajoč in prepre-zajoč zevajočo globel ... Po vulgarni duši se je že razpredlo bohotno bilje po vseh razpoklinah in goležih ter poganjale so ponekod cvetice, živobojne, sočnate, vonjave ... Hobati bršljan pa je iztezal dolge svoje roke nad breznom, in sto in sto prstov je grabilo za transcendentalno dušo, da jo objamejo, oklenejo in privijejo k sebi. Duša pa se je vzpenjala, odmikala in napenjala vse sile, da se ubrani stoterim dolgim prstom. »Zaljubljenih čenč in prismojenih pisem, tega je še treba!« je vzrojila transcendentalna duša. »Pokleknil boš torej pred to žlobu-dravo devetkelo, ki še ne ve, čemu živi, ki sploh — ne živi! ... Ali je to življenje, kali: papkati, čebrnjati in žgoleti pa spančkati? ... Tako živi tudi muca na peči in šoja na orehu! ... Pa zarod človeški ? — Bak! Za to že skrbi pohotna poulična žlota! ... Ljubimska pisma, ha, ha, ha! ...« Transcendentalna duša me je obladala z vso silo, toda vzdrževala se je le z največjim naporom na površju. Nepretrgoma je ba-hljalo iz globine ... čuvstva so silila navzgor. »Pogledam samo, če je že odprla žaluzije!« mi je molnilo v glavi. Na široko je bilo že odprto njeno okno in na konzoli je bila videti črnokrvava vrtnica »Prince Camille de Rohan« v živoposlikani 216 Jos. Jeranov: Heautontimorumenos. japonski vazi. »Da bi vedel, če me ima tudi ona rada ... le trohico ... ali me vsaj spoštuje ...« Kakor da bi me bil pičil gad, sem se okrenil od okna ter se kajal! »Sem res že črnožolčni Werther, kali? ... Preneumno! Kaj mi je neki mar to liskasto členkalo? Mrzko mi je že ob tem glupem muhovanju! ...« Povesil sem glavo in molče hodil po sobi v melce ... Misli vulgarne in transcendentalne duše so igrale po moji glavi slepe miši. Bilo mi je čelarno, da nikdar tega. Mozgal sem in mozgal, a nikjer nisem prišel do pravega konca, do tehtnega zaključka ... kakor da bi mi bila vrana možgane izpila ... Po glavi se mi je kresalo, da nisem bil sposoben za resno delo. Svoje lekcije sem izpraševal po šabloni ... izogibal sem se le, da bi ustrelil katero z motovilom. Kadar sem bil doma, me je vleklo k oknu in na vrt. Bežal sem z doma na ulico, na izprehajališča — pa mrzost mi je bila za petami: povešeni židovski nosovi so mi kavkali v lice ... Kathrei-nerjeve punice, srebajoče vročo kavo, so se mi hudomušno rogale s plakatov ter čekljale: saj te poznamo — tudi ti jo boš kmalu srebal ... toplo ... dišečo! ... Ofrakani komilfotniki so pri-vzdigali svoje zlikane cilindre ... na plešah pod njimi pa je ljubezen plesala kankan ... In ubral sem jo zopet domov. Da je ljubezen slepa — pravijo! Kaj še! Vedno in vedno me je vlekla k oknu ter zvedavo pogledovala v njeno sobo, na vrt ... Zavezal sem ji oči: zaman, videla je skozi kakor Rontgen skozi človeka ... zastrl sem ji okno, pa nasmehljala se mi je: »Take drobne detke se vendar ne bojiš! ...« v Sinilo mi je v glavo: prestavi si svojo omaro tja pred okno! Ah, ne, ne, rogala se mi bo, češ, ustrašil se me je, zalizal se je kakor polž. Saj nisem pesjanka, da ga pohrustam s kostmi in kožo in njegovimi nazori vred! Le izredka se je razlilo čuvstvo opojne ljubezni nepomešano z grenkim žolčem po žilah; a v takih hipih mi je bilo nepopisno prijetno, lahko ... Nagnil sem se nad šopek tej; žolte glavice so že nagrbančile malce svoja baršunasta lica, a dihale so iz sebe tem prijetnejši vonj. Zdelo se je, da dehtijo pred svojo smrtjo najblažji, najopojnejši duh, ki so ga skrbno shranjevale za poslednje trenotke. Po žilah mi je plala kri burneje, nekaj mehkega, opojnega je legalo na srce. Jos. Jeranov: Heautontimorumenos. 217 Drhtel in člel sem po nečem prekrasnem, sladkem, česar še nisem okusil nikdar ... Tedaj pa se je zbudila transcendentalna duša: mrzel bahorin je zadrevel na cvetno livado ... Zagrabil sem wedgewood - žaro s tejami pa jo treščil za peč, da je zapela vaza ko zvon in se razletela na drobne črepinje. Ko se je vihar nekoliko polegel, sem pobral zmečkane in mokre vrtnice: kadile so mi še blažje dišave nego poprej — meni, ki sem jih omadeževal, oskrunil ... Kodrcija v moji glavi je postajala od dne do dne neznosnejša — vlačil sem se kakor megla brez vetra. A naposled je dozorelo v meni: treba je, da pridem na čisteč, pa najsibo, kar hoče ... Sklenil sem, da odpovem stanovanje in se nastanim kjekod daleč proč, na nasprotni strani mesta. Silno težko sem se odločil za ta korak: od svojega prihoda v v mesto sem bil nepretrgoma stanoval v tisti prijazni, tihi sobici, in bilo je to lepo vrsto let. Stranke v hiši so se naseljevale in izseljevale; menjavali so se obrazi, srečavajoči me po hodniku, po stopnicah in v lopi, a jaz sem ostal zvest svojemu tihemu ždiču. Priraste! sem bil nekako na svojo neposredno okolico, in zdelo se mi je, da mi bo zakrvavela nova rana, ako se šiloma odtrgam od svojega ozadja. — In hišni gospodar, ki mi je bil tako naklonjen, tako dober! ... S čim naj mu podprem svojo odločitev? — Zaskelelo me je globoko, ako sem si predstavljal njegovo osuplost, njegovo bridko presenečenje. Toda vkljub vsemu temu je dozorela v meni misel, da je preselitev moja edina rešitev. Sklenila je tako prevladujoča transcendentalna duša, ki se je že deloma zapletla v bujno zelenje, segajoče sem iz vulgarne duše ... Uvidela je, da ji preti pogibel, da utegnejo vezi silno porajajočega se čuvstva prikleniti veličastne njene misli, po vsemiru plavajoče, na odrevenelo, filistrsko zemljo. Nataknil sem bil rokavice in se oglasil gospodarju. Sprejel me je ljubeznivo, kakor se sprejemajo najintimnejši znanci. »Kam bi neki zapisal, da ste nas po tako dolgem času zopet posetili!« je vzradoščen vzkliknil. »Zelo me veseli, res, neizrečeno me veseli!« Sreča mu je sijala na obrazu in videlo se je, da niso govorila samo usta, ampak da je prihajalo od srca. Meni pa se je zdelo, da stojim pred človekom, ki me boža in poljubuje, a jaz segam po oster nož, da mu ga porinem v prsi... 218 Jos. Jeranov: Heautontimorumenos. V vratu se mi je zagatilo in bilo mi je nemogoče, da bi golsnil le eno besedo in obrazložil namen svojega obiska. Postregel mi je z najboljšo kapljico iz svoje kleti in sploh z vsem, kar je bilo dobrega pri hiši. Pridružila se je tudi njegova soproga, in govorili smo o tem in onem .... »Saj res, gospod profesor, seznaniti vas moram s svojo nečakinjo — že nekaj tednov je pri nas,« se je spomnila gospodinja ter hitela klicat po enfiladi: »Zlata! Zlata!« »Fletna punčka to, boste videli,« je zatrjeval on. Pridrobnela je brž nato in viknila: »Evo me, tetica! Kaj pa —« Osupla je obstala med podboji in ahnila: »... . gospod profesor! ...« »A tako, vidva se že poznata!« je vzkliknil stric in dostavil, nama hudomušno žugaj e: »Le čakaj ta! ... Ali se z očmi lovita skozi okna, ali kaj? — Ej, ti koketka ti mala! ...« Njo je polila gorčica po licih, in s tresočim glasom je prav podrobno opisala, kako sva se seznanila na vrtu. Dotlej sem še malo upal, da se mi posreči vplesti v pogovor moj sklep zastran preselitve, ko pa se je pojavila ona, je šlo vse po vodi. Rekel sem sam pri sebi: »Opravim pa drugikrat, ko se nanese ugodnejša prilika, to sitno, kočljivo delo ...« Kramljali smo prisrčno, in meni je bilo prijetno kakor že dolgo ne. Zlata je čebljala in čebljala, a jaz sem presrečen poslušal in bleknil tudi kako šaljivo vmes: vse trdne sklepe svoje transcendentalne duše sem korenito pozabil. Zdelo se mi je, da se je razdvojena duša zopet združila v harmonično celoto in da neka skrivna, magična moč vse moje bistvo ogreva in napaja s slastjo. Striček in tetka sta me z najljubeznivejšimi besedami povabila, naj ostanem kot njih gost pri obedu. Ker ni nikakršno opravičevanje prav nič izdalo, sem se naposled vdal. »Kratkočasi nekaj hipov gospoda profesorja!« sta dejala Zlati in šla pripravljat, kar se jima je zdelo treba, da me izredno pazljivo pogostita. Zlata mi je med tem razkazovala svojo zbirko razglednic in zaigrala na klavirju nekaj odlomkov iz »Prodane neveste«. Razpletel se je vsled tega med nama pogovor, kako čudni so nagibi, ki zdru- Jos. Jeranov: Heautontimorumenos. 219 žujejo srca, čeprav povsem nasprotna, in kako večkrat zlobna usoda razdruži bitja, ki mro drugo po drugem. Tedaj pa je ona vprašala z nekako otroško naivnostjo: »Ali niste prav nič otožni, ker samevate dan na dan v svoji sobici? — Oh, meni bi bilo silno dolgčas! ...« V meni pa je vzkipelo in zadnji okovi so popokali... Vzhičen sem ji razložil vse svoje duševne viharje, ki jih je provzročila ona. — Poslušala me je presenečena, povešala glavo in zardevala ... na licih pa se ji je zrcalila globoka resnost. — Zamolčal ji nisem ničesar: ves duševni razkol, vse vzvišene in neumne misli, ki so drevile po meni, ves notranji boj — vse sem ji razložil, natanko, brez pridržka...Mogoče, da ni razumela s svojo priprosto pametjo vseh mojih besed, toda na njenem obrazu sem bral, da jih je poj mila s svojim srcem, da je proniknila s prirojeno žensko senzitivnostjo mojo notranjo tragedijo. In kaj potem ? . Potem se je zgodilo to, kar se godi dan za dnem — od pamti-veka. Razlika je bila le ta, da smo praznovali en in isti dan sedmino in svatovščino: zagrebel sem svojo transcendentalno dušo — včasi me še pride po noči strašit — in nastopil sem pot v novo življenje.« »... Pastetenreste vom Leichenschmaus zur Hochzeit kalt ser-viert!« je citiral dr. Smetana; nato je sočutno stisnil profesorju desnico in rekel: »Dokaj si pretrpel, amice! Trpel si muke, ki se nam drugim — ki smo »die Viel zu Vielen«, dejal bi Nietzsche — kažejo le v sanjah ... temu megleno, drugemu bolj jasno. — Bil si pravi pravcati „heautontimorumenos"!« »Zadel si jo! Bil sem res to, kar pravi tvoja seskvipedalna beseda: bil sem mučitelj samega sebe« — je pritrdil profesor Moz-govrt in dostavil: »Na mogočnih kreljutih sem se že vzdigaval nad brozgo vrtinca življenskega ... nad oblaki pa me je razžarila neodo-ljiva sila ljubezni, — in prevzetni Ikar je strmoglavil v morje filistrske zadovoljnosti ... plebejske sreče! ...« »Naturam expellas furca, tamen« — »Res, res, človek sem, človek prav takšen, kakor »die Viel zu Vielen« — in po žilah mi utriplje vroča kri, osemintrideset gradov vroča kri ...« Prestalo je rsanje plesalcev in klavir je utihnil. Iz spalnice je prinesla gospa Zlata Mozgovrtova belo povito detetce. 220 B. Baebler: Tri dolge dni ... »Ah, moj Vladko!« je radostno kriknil profesor in brzo poskočil ter poljubil svojega sinka na čelo. Plesalci in plesalke, tete in prijateljice — vse čiherno se je zgrnilo okrog Zlate in Vladka, ki je nepremično zrl v svetlo luč sredi sobe... . Izpod sinjega neba pa je priplavalo veselje, izkopalo se je v večerni zarji ... pomazililo se z etrovim parfumom, trepetajočim po vsemiru ... v lase si je vtaknilo rubinasti žarek iz zvezde aldebaranke — in prhutalo je s svojimi mehkimi, snežnobelimi kre-ljutmi ter pihljalo v razbeljena lica in utripajoča srca blaženost in srečo. -¦-•-¦- Trn dolge dni ... JLri dolge dni — in ni te ni ... Zastonj te čakamo; jaz, rožice ubožice za tabo plakamo. Tri dolge dni — in rožic ni. A jaz dekle lepo ? Tri dolge dni — obraz bledi in solzno je oko, četrti dan, četrti dan zvonovi mi poj6. Pa tega nikar verjeti, ljudje! Zvonovi so pač zvonili in tja so v grob jih spre
 
Profesor Marcel Mozgovrt je povesil za nekaj hipov glavo, kakor store navadno ljudje, ki se zamaknejo v samega sebe. Pa ne, da bi bila to žalost: tudi kadar gledamo pretresljivo tragedijo, lijo nam solze ginjenosti, toda ta ginjenost je naša slast, gorak dež v silni suši.
 
Dr. Smetana pa se je zagugal v svojem rocking-chairru ter de-klamoval: »To be or not to be, that is the question! ... Ej, Hamlet se je zaman mučil s svojim »biti ali ne biti«, in tudi jaz in ti ne rešiva te zagonetke. Ne pozvedujmo, kaj neki piše Stvarnik v knjigo! ...«
 
Iz salona je odmevalo enakomerno cepetanje plesalcev, šumela svilena obleka in gospica pl. Jelenova je v enoličnem mezzofortu v drevila v nekoliko prenaglem tempu Glinkovo »Zizen za carja«.
 
Po glavi Mozgovrtovi pa je zvenela sferna godba in menjavale so se dolge vrste pisanih slik ... Gledal jih je z zanimanjem, kakor bi stal v panoptiku — in molčal je gigantske resnice in duhovite misli.
 
Profesor Mozgovrt je vzdihnil iz globočine kakor somnambul, ki se je pravkar zbudil, a nato je nadaljeval:
 
»Prav tisti čas, ko je po meni vihrala najhujša burja, je posetila mojega hišnega gospodarja njegova nečakinja. Nastanila se je v traktu, ki je bil bas nasproti mojemu stanovanju, in ker je bila njena soba v istem nadstropju kakor moja, se je videlo naravnost v njeno novo domovanje. Spodaj pri tleh se nahaja — kakor ti je znano — med obema deloma hiše le majčken vrtič s hobato lepenasto muzo na sredi in z jasminovim grmičjem, raznoterimi vrtnicami ter zeleno hladnico ob straneh.
 
Prve dni sem bil še precej zadovoljen s svojim vizavijem, zakaj bilo je to živahno, vedno veselo dekle: prepevala je z zvonkim, prijetnim glasom ... zabrnel je klavir za nekaj hipov v jasnih melodijah — dolgočasnih etud ni bilo slišati nikdar — in smejala se je prostodušno ko grlica.
 
Nekako novo življenje se je pričelo v naši hiši. Vsi domači so bili — dejal bi — praznične volje in veselo je odmeval odslej pogostokrat klic: »Zlata! Zlata!« — tako ji je bilo namreč ime. Kakor da se je razlil čaroben opojen duh po zraku, tako je leglo tudi meni včasi na prsi in zdelo se mi je, da je stopila neka mlačna tekočina v moje žile ... da se zgrinja proti srcu in ga hladi kakor morski vetrič poletnega večera.
 
Bilo je neke nedelje dopoldne ... Slonel sem na oknu in, srkajoč svežo jutranjo sapo, prebiral dnevnik, ki ga je bil pravkar prinesel pismonoša. Pregledal sem v hitrici brzojavna poročila, ozrl se na naslov podlistka in uvodnega članka pa vzdihnil čemerno: »Se že zopet lasajo ... da bi vas deselj odnesel! ...«
 
Zgenil sem časnik med žugalec in sredinec na desnici, ki se je obesila nizdolu, ter se ozrl v okno svoje sosede. Zlata si je prav tisti čas prirejala toaleto za cerkev. Odložila je svojo jutranjo vrhnjo obleko a la princesse pa se ustopila pred zrcalo ... Bila je gotovo zadovoljna s svojo vitko, vilinsko zunanjostjo: ljubko se je nasmehljala svoji podobi v ogledalu ... Popravila si je frizuro, pomaknila z grebencem nekaj zlatih kodrčkov črez drobni ušesci in segla po bel lonček poleg medenice ... Privihnila je malce ustni, da sta se zasvetili dve vrsti drobnih belih zob, doteknila se z nežnim prstovim butcem creme-celesta v lončku pa pomazala ž njim spodnjo ustno, kjer je bržkone opazila kako razpoklinico od vetra ... Nadela je nato bordeaux-rdečo svileno spodnje krilo, a čreznje je opasala modro ... Korzet je zadrgnila močneje, da so se snežnobele grudi vzbočile na kvišku in se beneške guipure-čipke pri srajci napele ... Ko si je nadela še jopico, iste barve kakor vrhnje krilo, se je zadovoljno ozrla po sebi pa se zavrtela ko vrtalka ter zapela: »Škrjanček poje, žvrgoli, se bel'ga dneva veseli ...«
 
Meni pa se je prav v tistem trenotku izmuznil časnik izmed prstov, zafrfotal po zraku, padal polagoma, polagoma ter obvjsel na jasminovem grmu.
 
Zlata je gotovo občutila senco, letečo nizdolu, in zaslišala šum, ki ga je provzročal po zraku se preobračajoči papir. Sklonila se je hipoma in okrenila glavo proti oknu, kjer sem slonel jaz.
 
Ko me je opazila, jo je oblil črljenec do ušes in notri pod visoki moderni ovratnik.
 
Je li mislila, da sem hotoma spustil časnik iz rok in da hočem triumfirati kakor tat v zavetju? ... Mogoče, da je mislila to — vsaj spočetka, ko jo je polila kri.
 
Toda v prihodnjem trenotku je že opazila na meni iste značilne črte in kretnje, ki so znamenje zadrege in ki ne uidejo nobenemu izurjenemu ženskemu očesu. In sedaj je triumfirala ona: kje na svetu najdete pač žensko, lepo mlado žensko, ki se zaveda svoje krasote, pa ne bi čutila v sebi tihe radosti, da je s svojimi telesnimi čari omamila oči moškega — posebno pa še, če je tisti trde, resne zunanjosti, kakor sem bil jaz! ... Priplazite se oprezno po prstih v bližino nezakrite lepote ter ne napravljajte vika in nikakršnih škandalov — in sprejela se bo vaša pazljivost za galanten poklon, pa bodisi, da vas zadene tudi strela iz oči ali se vam zabrusi pikra beseda v obraz! ...
 
No, presenečena Zlata ni poslala proti mojemu oknu niti žareče strele, niti pikre besede, pač pa se je nasmehnila, tako nedolžno nasmehnila, kakor se je znala le ona, nato pa zakrožila s hudomušnim poudarkom: »Dobila sem pisemce, žalostne šriftice ...«
 
Mene je bilo sram, da nikdar tega, in vrhutega se mi je še hkratu zbudila transcendentalna duša in mi jela očitati. »Tega ti je še treba, čelešnik ti, da bi se vedel kot petošolski ljubeč! — Kaj pa je neki takale lepa ženska? ... Cvetica na polju, in nič drugega! Metulji se smučejo okrog nje, in ko so raznesli njen cvetni prah, tedaj sleče svojo svatovsko obleko ter zgrba mehko svojo kožo pa uvene ... In njena lepota? ... Pobeljena laž, sama pobeljena laž! In to pobeljeno, liskasto laž nosijo na prodaj — na trge, v gledišča, na plese ... in pobeljena laž kriči po vseh koncih: »Kupite me, kupite! ... glejte, kako sem gladka, kako sladka! ...« Moški z zlatimi ideali in kremenitimi nazori pa hitijo kupovat — vse svoje ideale in nazore zmenjajo v drobiž pa si kupijo lepo igračko ... Ko pa jo pogledajo doma pri luči, takrat šele zapazijo, da so si kupili laž, prav navadno laž. — In žal jim je zlatih idealov in dragocenih nazorov, ki so jih brezskrbno zapravili ... zato pa hite h kložnjarju kupovat ponarejenih nazorov in votlih idealov pa si jih zopet obešajo v gumbnice, devajo okrog vratu, zatikajo za klobuk ... Na tako pot hočeš kreniti tudi ti, ki kažeš vsemu svetu osla? ... Naposled se še preleviš v babjega gregorja — ti slabotni dure ti! ...«
 
Za tisti dan je ostala transcendentalna duša zmagoslavna: zaprl sem okno, da ne bi slišal njenega petja in zvonkega smeha, in vglobil sem se v knjige. Toda že naslednjega dne se je oglasila v vulgarna duša: »Če gledaš stotero in stotero ženskih, ki te srečujejo na ulicah, čemu bi se potem izogibal bas tej-le ? Naposled bi se še domišljevala, da te je včeraj preplašila s svojo lepoto in da se je sramuješ! ... Saj je pač vseeno, ako ogleduješ njo ali pa slike v galeriji ... Sicer pa so žive lepote vendarle originali, a slike samo kopije ... boljše in slabše kopije ... V gozde zahajaš tako rad in poslušaš ljubko petje krilatih pevcev; čemu bi si torej mašil ušesa, ako ti zapoje in zažvrgoli devojka? ... Nima li ona popolnejšega glasu in ne izraža li plemenitejših čuvstev nego pa priproste živalce? — Odpri srce, odpri oči in ušesa, pa se veseli življenja! ...«
 
Tako je govorila vulgarna duša, a v globokem brezdnu med obema dušama sem občutil neko gibanje, kakor bi v globini na dnu v prepada nekaj oživelo in raslo in raslo ... Čutil sem, da se to, kar se je bilo rodilo v meni — a česar še nisem poznal — oprijemlje moje vulgarne duše, da opleta gole pečine kakor bršljan ter jim daje oporo in moč. Odpor transcendentalne duše pa je postajal tem hujši, tem brezobzirnejši ...
 
Nekega večera sem sedel v glorjeti na vrtu, hladeč se v senci vinske lože in prebirajoč neko knjigo ... Naenkrat so se začuli drobni koraki in završelo je žensko krilo. Ko sem se sklonil, sem zagledal pred sabo — Zlato.
 
Bila je v tem trenotku res prava »zlata«: zahajajoče solnce je s poslednjimi svojimi žarki poigravalo po dolgih gubah svetle njene obleke — rumenordeči žarki so poskakovali po njenih skodričenih laseh, spuščali se in polzeli po zlatih svedrcih in po sencih — na licih pa so vžgali dva mala kresova, da je žarelo od žametastega podbradka pa do belega vratu ...
 
Osupnila je prvi trenotek, ko je zagledala mene, a brž nato se je hitela opravičevati:
 
»Oprostite, gospod profesor! ... Motila sem vas ... nisem vedela, da ste tu ...«
 
A jaz sem storil, kakor je to sploh običajno pri odgovorih, ki se jih navadimo ko papige; prikinil sem svoje čtivo sredi stavka, a vkljub temu sem zagotavljal:
 
»O prosim, prav nič me ne motite, gospica, res, prav nič!«
 
Ona mi pa v zahvalo za mojo konvencionalno laž, seve, tudi ni mogla obrniti hrbta.
 
»Ako res ne motim, dovolite, da prisedem,« je dejala in pričela nadaljevati svoje ročno delo.
 
Meni pa je tedaj leglo nekaj težkega in obenem tudi prijetnega na prsi. »Treba je začeti kakšen razgovor,« sem dejal sam pri sebi in strmel v odprto knjigo na mizi, »toda, kaj bi sprožil, da bi bilo prav?« Šinilo mi je v glavo: napravi ji poklon o njeni lepoti, ki si jo občudoval v nedeljo ... »To bi bilo nespodobno,« sem si dejal? »izpregovori o prijetnem hladu tule v hladnici,« ... pa spomnil sem se Prešernove »... kdor peti kaj ne ve —« in propadla je tudi ta misel. »Nekaj boš pa vendarle bleknil, ti burkiež burki asti! ...« sem se jezil sam nad seboj in si mislil: »Vidiš, takole človek odreveni, če nikdar ne pogleda iz svoje lupine; koliko sem pa že pravzaprav občeval v svojem življenju z ženskami? ... Z materjo se govori povsem drugače nego z drugimi ženskami, sestre so mi zgodaj pomrle ... kot dijak sem pač pomagal z dekleti norce briti, intimneje pa nisem ž njimi občeval nikdar ... no, in potem ... potem sem se zakopal v papirje ...«
 
Iz tega neprijetnega stanja me je rešila Zlata sama; vprašala je namreč:
 
»Gospod profesor, vi imate gotovo dosti zanimivih romanov, ker vedno čitate, kajne?«
 
Razveselilo me je to vprašanje, osobito ker je bilo tako naivno, tako priprosto.
 
»Gotovo, gospica, bogato knjižnico imam ... tudi romanov je v njej v izobilju. Ali radi čitate povesti in romane?«
 
»Oh, z največjo slastjo. Pa tudi naše pesnike prav rada prebiram. Pred kratkim sem dobila v roke Kettejeve poezije. Kako prisrčkano piše ... kakor iz šopka diši vam nasproti iz njegovih poezij ...«
 
»Katera izmed njegovih pesmi vam je posebno ugajala?«
 
»O vse, od konca do kraja ... posebno pa tista: »O Jurček, Jurček, ta otrok nevgnan ... pomagaj nam, o sveti Florijan ...« in pa ona — ne vem več prav na pamet — »Nežica ... ima drobnega mopsa ... sladek gospod nosi ji v žepu roks-dropsa ...«
 
Tako je čebrnjala še dalje, neprisiljeno in priprosto ... Tudi meni se je razvezal jezik, da sem se čudil samemu sebi. Govorila sva še mnogo o slovenski literaturi, o gledišču, koncertih in godbi. Potekal nama je čas bliskoma, in že se je mračilo, ko sva bila stopila iz glorjete.
 
Mlačen večerni hlad, nasičen s prijetnim vonjem vrtnic, je zamoril in pihljal nad grmičjem.
 
»Ah, kak omamljiv vonj!« je vzkliknila ona in potegnila sapo globoko v prsi, da so se visoko vzpele in pri upadcu valovito zazibale.
 
»In vam prav pod okno kadijo svojo vonjavo,« sem pripomnil jaz.
 
»Res, dostikrat mi v sobo pridišijo! ... Do vašega okna pa je nekoliko predaleč ... Ali si kdaj natrgate šopek?«
 
»Nisem si ga še nikoli!«
 
»Ali niste prijatelj cvetic?«
 
»Nasprotno, ljubim jih zelo ...«
 
»Pa se jih ne dotaknete!« »Nočem kvariti veselja vašemu stričku!«
 
»Kaj še, on sicer zelo pazi na svoj vrt, vendar tega vam bi pa ne zameril, če si utrgate eno ali dve ... No, če pa že res nočete, vzamem jaz greh na sebe ... in vam jih natrgam.«
 
Povila mi je šopek žoltih, opojno dehtečih tej — a ko mi jih je izročila, je skremžila svoj obrazek pol na jok, pol na smeh ter vzdihnila: »Oh, sedaj pa pridem v vice ... zaradi vas! . .«
 
»Da bi vi trpeli v vicah? ... Zame? ... A jaz bi se zadovoljno gugal na fotelju v nebesih ... Naka! Rajši grešim tudi jaz! ...«
 
In utrgal sem najkrasnejšo, črnordečo »Prince Camille de Rohan« ter jo poklonil Zlati.
 
Poslovila sva se prisrčno kakor stara znanca.
 
Tisti večer je z vso svojo silo prevzela vulgarna duša moje v bistvo ... Šopek sem skrbno vtaknil v wedgewood-žaro pa vzbiban korakal po sobi gori in doli. — »Kako priprosto se vede ... kako neprisiljeno ti kramlja! . . Ljubka čečica to! ... Pa njene oči: dva smaragda, dve potočnici ... In kako se je razveselila podarjene vrtnice! Kar k nosku pa k ustom jo je pritiskala. — Pa da se nisem tedaj izčajmal in ji napravil poklona: »Vaša ustna ... kakor vrtnica ...«, ali pa: »Saj ni resnica, kar pravijo: duh cvetic provzroča hripo ... vi vendar prepevate kot škrjanček v mladem jutru ...« Res, njen glas je čist in mehak, kakor bi napel solnčnih žarkov na harfo ... In njena samorasla sodba o slovstvenih pojavih, o godbi! ... Naj reče kdo, kar če: dražestno dekle to, zala čečica! ...«
 
Taka kodrcija mi je blodila po glavi, a na prsi mi je leglo nekaj kakor mora ...
 
Otožne, črmožljive misli so me obšle: »Kolika razlika med tabo in njo! Ona se veseli življenja kakor škrjanček belega dne ... ti pa vrtaš in riješ po možganih kakor krt ... a kam pririješ navsezadnje? —- V krtovo deželo! .. Kam hočeš z vsemi visokimi mislimi? Na grm jih boš obesil pa legel v grob! ... Žeja me, po kapljici vode mrem ... moje srce je žejno ... moje srce je suha goba ... O Bog, vzemi mojih možganov, a porosi moje uvelo srce le z eno kapljico —«
 
Kri mi je plala v glavo, da sem žehtel kot razbeljena peč. Razgreto lice sem pritisnil na mrzlo šipo ... Zaluzije na njenem oknu so bile tesno zatvorjene; le tuintam je brlela svetla iskrica v razpoki in je pritrepetal rumen pramen skozi presledek ... pa temna noč je prežala zunaj in ga hlastno posrkala v svojo brezdanjo grod.
 
»Kaj neki počenja sedajle?« mi je butilo v glavo. »Ali sedi sklonjena ob mizi ter čita? ... Misli li celo name! ...«
 
Zamahnil sem z roko, kakor da mi nagaja sitna muha.
 
Ko sem legel spat, se mi ni dalo zadremati.
 
Čumel sem in gledal samo njo — Zlato. V jutranji obleki a la princesse je pospravljala po moji sobi ... razmetane knjige je devala na kupček ... zakrožila je veselo pesem ... pobrisala prah s pisalne mize ... zavrtela se na peti kot žvrklja, pričvržila k meni in mi pogladila gube na čelu — a jaz ... jaz sem jo poljubil, strastno poljubil ...
 
Prestrašen sem se vzkolebal v postelji in hušknil: »Jezero mov drasov! Človek, ti si zaljubljen! ... Krvavo zaljubljen!«
 
Zleknil sem se zopet v postelji in tuhtal: »Kaj naj počnem? ... Ali ji naj razodenem svoja čuvstva? ... Pa kje in s katerimi besedami? ... Ali se mi ne zasmeje v lice in mi podrobi pod nos: »Ženilo se vas prijemlje? ... Ah, kako ste hudomušni! ... Padli boste iz vic v pekel« — »Ne ... ne ... da bi se mi ona rogala — da bi se mi jezik zapletal — da bi kekljal in zardeval ... Nikoli! ... Napišem ji pismo, razložim ji pismeno vse do pičice ... prepričevalno ... ognjevito! ...«
 
Razbral sem vse natanko, kako ji razložim svoja žareča čuvstva, in sklenil sem v poluspanju za trdno: »Da, da, napišem ji pismo — pisma ne jecljajo, pisma ne zardevajo ...«
 
»Epistola non erubescit,« je potrdil dr. Smetana, brž ko je opazil vrzel, kamor se je prilegal Ciceronov kratkorek.
 
Pisma ne zardevajo, pač pa rubinasti voslavec v najinih čašah,« je poudaril po kratkem premoru še enkrat dr. Smetana in vzkliknil:
 
»Izprazniva ga čašo na čast Erosu!« Zazvenelo je brušeno steklo ...
 
»Sine Baccho friget Venus!« ...
 
»Prav praviš, Krešimire, nežnopolto Venero kaj rad čam obleti, če je ne osveži žirovna rosa Bacchova —- ali kaj sličnega ... Tudi mojo mlado ljubezen je po prvi vročinski noči izpreletela mrzlica — in legla je na bolniško postelj.
 
Ko sem se bil namreč zjutraj prebudil, je ležala moja duša pred menoj, trepetajoč, drgetajoč ... Iz brezna med vulgarno in transcendentalno dušo je vzrastel hobat bršljan, opletajoč in preprezajoč zevajočo globel ... Po vulgarni duši se je že razpredlo bohotno bilje po vseh razpoklinah in goležih ter poganjale so ponekod cvetice, živobojne, sočnate, vonjave ... Hobati bršljan pa je iztezal dolge svoje roke nad breznom, in sto in sto prstov je grabilo za transcendentalno dušo, da jo objamejo, oklenejo in privijejo k sebi. Duša pa se je vzpenjala, odmikala in napenjala vse sile, da se ubrani stoterim dolgim prstom.
 
»Zaljubljenih čenč in prismojenih pisem, tega je še treba!« je vzrojila transcendentalna duša. »Pokleknil boš torej pred to žlobudravo devetkelo, ki še ne ve, čemu živi, ki sploh — ne živi! ... Ali je to življenje, kali: papkati, čebrnjati in žgoleti pa spančkati? ... Tako živi tudi muca na peči in šoja na orehu! ... Pa zarod človeški? — Bak! Za to že skrbi pohotna poulična žlota! ... Ljubimska pisma, ha, ha, ha! ...«
 
Transcendentalna duša me je obladala z vso silo, toda vzdrževala se je le z največjim naporom na površju. Nepretrgoma je ba-hljalo iz globine ... čuvstva so silila navzgor.
 
»Pogledam samo, če je že odprla žaluzije!« mi je molnilo v glavi.
 
Na široko je bilo že odprto njeno okno in na konzoli je bila videti črnokrvava vrtnica »Prince Camille de Rohan« v živoposlikani japonski vazi. »Da bi vedel, če me ima tudi ona rada ... le trohico ... ali me vsaj spoštuje ...«
 
Kakor da bi me bil pičil gad, sem se okrenil od okna ter se kajal! »Sem res že črnožolčni Werther, kali? ... Preneumno! Kaj mi je neki mar to liskasto členkalo? Mrzko mi je že ob tem glupem muhovanju! ...«
 
Povesil sem glavo in molče hodil po sobi v melce ...
 
Misli vulgarne in transcendentalne duše so igrale po moji glavi slepe miši. Bilo mi je čelarno, da nikdar tega.
 
Mozgal sem in mozgal, a nikjer nisem prišel do pravega konca, do tehtnega zaključka ... kakor da bi mi bila vrana možgane izpila ... Po glavi se mi je kresalo, da nisem bil sposoben za resno delo. Svoje lekcije sem izpraševal po šabloni ... izogibal sem se le, da bi ustrelil katero z motovilom.
 
Kadar sem bil doma, me je vleklo k oknu in na vrt. Bežal sem z doma na ulico, na izprehajališča — pa mrzost mi je bila za petami: povešeni židovski nosovi so mi kavkali v lice ... Kathreinerjeve punice, srebajoče vročo kavo, so se mi hudomušno rogale s plakatov ter čekljale: saj te poznamo — tudi ti jo boš kmalu srebal ... toplo ... dišečo! ... Ofrakani komilfotniki so pri-vzdigali svoje zlikane cilindre ... na plešah pod njimi pa je ljubezen plesala kankan ...
 
In ubral sem jo zopet domov.
 
Da je ljubezen slepa — pravijo! Kaj še! Vedno in vedno me je vlekla k oknu ter zvedavo pogledovala v njeno sobo, na vrt ... Zavezal sem ji oči: zaman, videla je skozi kakor Rontgen skozi človeka ... zastrl sem ji okno, pa nasmehljala se mi je: »Take drobne detke se vendar ne bojiš! ...«
 
Šinilo mi je v glavo: prestavi si svojo omaro tja pred okno! Ah, ne, ne, rogala se mi bo, češ, ustrašil se me je, zalizal se je kakor polž. Saj nisem pesjanka, da ga pohrustam s kostmi in kožo in njegovimi nazori vred!
 
Le izredka se je razlilo čuvstvo opojne ljubezni nepomešano z grenkim žolčem po žilah; a v takih hipih mi je bilo nepopisno prijetno, lahko ...
 
Nagnil sem se nad šopek tej; žolte glavice so že nagrbančile malce svoja baršunasta lica, a dihale so iz sebe tem prijetnejši vonj. Zdelo se je, da dehtijo pred svojo smrtjo najblažji, najopojnejši duh, ki so ga skrbno shranjevale za poslednje trenotke. Po žilah mi je plala kri burneje, nekaj mehkega, opojnega je legalo na srce. Drhtel in člel sem po nečem prekrasnem, sladkem, česar še nisem okusil nikdar ...
 
Tedaj pa se je zbudila transcendentalna duša: mrzel bahorin je zadrevel na cvetno livado ... Zagrabil sem wedgewood - žaro s tejami pa jo treščil za peč, da je zapela vaza ko zvon in se razletela na drobne črepinje. Ko se je vihar nekoliko polegel, sem pobral zmečkane in mokre vrtnice: kadile so mi še blažje dišave nego poprej — meni, ki sem jih omadeževal, oskrunil ...
 
Kodrcija v moji glavi je postajala od dne do dne neznosnejša — vlačil sem se kakor megla brez vetra. A naposled je dozorelo v meni: treba je, da pridem na čisteč, pa najsibo, kar hoče ...
 
Sklenil sem, da odpovem stanovanje in se nastanim kjekod daleč proč, na nasprotni strani mesta.
 
Silno težko sem se odločil za ta korak: od svojega prihoda v v mesto sem bil nepretrgoma stanoval v tisti prijazni, tihi sobici, in bilo je to lepo vrsto let. Stranke v hiši so se naseljevale in izseljevale; menjavali so se obrazi, srečavajoči me po hodniku, po stopnicah in v lopi, a jaz sem ostal zvest svojemu tihemu ždiču. Prirastel sem bil nekako na svojo neposredno okolico, in zdelo se mi je, da mi bo zakrvavela nova rana, ako se šiloma odtrgam od svojega ozadja. — In hišni gospodar, ki mi je bil tako naklonjen, tako dober! ... S čim naj mu podprem svojo odločitev? — Zaskelelo me je globoko, ako sem si predstavljal njegovo osuplost, njegovo bridko presenečenje.
 
Toda vkljub vsemu temu je dozorela v meni misel, da je preselitev moja edina rešitev. Sklenila je tako prevladujoča transcendentalna duša, ki se je že deloma zapletla v bujno zelenje, segajoče sem iz vulgarne duše ... Uvidela je, da ji preti pogibel, da utegnejo vezi silno porajajočega se čuvstva prikleniti veličastne njene misli, po vsemiru plavajoče, na odrevenelo, filistrsko zemljo.
 
Nataknil sem bil rokavice in se oglasil gospodarju.
 
Sprejel me je ljubeznivo, kakor se sprejemajo najintimnejši znanci.
 
»Kam bi neki zapisal, da ste nas po tako dolgem času zopet posetili!« je vzradoščen vzkliknil. »Zelo me veseli, res, neizrečeno me veseli!«
 
Sreča mu je sijala na obrazu in videlo se je, da niso govorila samo usta, ampak da je prihajalo od srca.
 
Meni pa se je zdelo, da stojim pred človekom, ki me boža in poljubuje, a jaz segam po oster nož, da mu ga porinem v prsi ... V vratu se mi je zagatilo in bilo mi je nemogoče, da bi golsnil le eno besedo in obrazložil namen svojega obiska.
 
Postregel mi je z najboljšo kapljico iz svoje kleti in sploh z vsem, kar je bilo dobrega pri hiši. Pridružila se je tudi njegova soproga, in govorili smo o tem in onem ...
 
»Saj res, gospod profesor, seznaniti vas moram s svojo nečakinjo — že nekaj tednov je pri nas,« se je spomnila gospodinja ter hitela klicat po enfiladi:
 
»Zlata! Zlata!«
 
»Fletna punčka to, boste videli,« je zatrjeval on.
 
Pridrobnela je brž nato in viknila: »Evo me, tetica! Kaj pa —«
 
Osupla je obstala med podboji in dahnila: »... gospod profesor! ...«
 
»A tako, vidva se že poznata!« je vzkliknil stric in dostavil, nama hudomušno žugaje: »Le čakajta! ... Ali se z očmi lovita skozi okna, ali kaj? — Ej, ti koketka ti mala! ...«
 
Njo je polila gorčica po licih, in s tresočim glasom je prav podrobno opisala, kako sva se seznanila na vrtu.
 
Dotlej sem še malo upal, da se mi posreči vplesti v pogovor moj sklep zastran preselitve, ko pa se je pojavila ona, je šlo vse po vodi.
 
Rekel sem sam pri sebi: »Opravim pa drugikrat, ko se nanese ugodnejša prilika, to sitno, kočljivo delo ...«
 
Kramljali smo prisrčno, in meni je bilo prijetno kakor že dolgo ne. Zlata je čebljala in čebljala, a jaz sem presrečen poslušal in bleknil tudi kako šaljivo vmes: vse trdne sklepe svoje transcendentalne duše sem korenito pozabil.
 
Zdelo se mi je, da se je razdvojena duša zopet združila v harmonično celoto in da neka skrivna, magična moč vse moje bistvo ogreva in napaja s slastjo.
 
Striček in tetka sta me z najljubeznivejšimi besedami povabila, naj ostanem kot njih gost pri obedu. Ker ni nikakršno opravičevanje prav nič izdalo, sem se naposled vdal.
 
»Kratkočasi nekaj hipov gospoda profesorja!« sta dejala Zlati in šla pripravljat, kar se jima je zdelo treba, da me izredno pazljivo pogostita.
 
Zlata mi je med tem razkazovala svojo zbirko razglednic in zaigrala na klavirju nekaj odlomkov iz »Prodane neveste«. Razpletel se je vsled tega med nama pogovor, kako čudni so nagibi, ki združujejo srca, čeprav povsem nasprotna, in kako večkrat zlobna usoda razdruži bitja, ki mro drugo po drugem.
 
Tedaj pa je ona vprašala z nekako otroško naivnostjo:
 
»Ali niste prav nič otožni, ker samevate dan na dan v svoji sobici? — Oh, meni bi bilo silno dolgčas! ...«
 
V meni pa je vzkipelo in zadnji okovi so popokali ... Vzhičen sem ji razložil vse svoje duševne viharje, ki jih je provzročila ona. — Poslušala me je presenečena, povešala glavo in zardevala ... na licih pa se ji je zrcalila globoka resnost. — Zamolčal ji nisem ničesar: ves duševni razkol, vse vzvišene in neumne misli, ki so drevile po meni, ves notranji boj — vse sem ji razložil, natanko, brez pridržka ...
 
Mogoče, da ni razumela s svojo priprosto pametjo vseh mojih besed, toda na njenem obrazu sem bral, da jih je pojmila s svojim srcem, da je proniknila s prirojeno žensko senzitivnostjo mojo notranjo tragedijo.
 
In kaj potem?
 
Potem se je zgodilo to, kar se godi dan za dnem — od pamtiveka. Razlika je bila le ta, da smo praznovali en in isti dan sedmino in svatovščino: zagrebel sem svojo transcendentalno dušo — včasi me še pride po noči strašit — in nastopil sem pot v novo življenje.«
 
»... Pastetenreste vom Leichenschmaus zur Hochzeit kalt serviert!« je citiral dr. Smetana; nato je sočutno stisnil profesorju desnico in rekel:
 
»Dokaj si pretrpel, amice! Trpel si muke, ki se nam drugim — ki smo »die Viel zu Vielen«, dejal bi Nietzsche — kažejo le v sanjah ... temu megleno, drugemu bolj jasno. — Bil si pravi pravcati „heautontimorumenos"!«
 
»Zadel si jo! Bil sem res to, kar pravi tvoja seskvipedalna beseda: bil sem mučitelj samega sebe« — je pritrdil profesor Mozgovrt in dostavil: »Na mogočnih kreljutih sem se že vzdigaval nad brozgo vrtinca življenskega ... nad oblaki pa me je razžarila neodo-ljiva sila ljubezni, — in prevzetni Ikar je strmoglavil v morje filistrske zadovoljnosti ... plebejske sreče! ...«
 
»Naturam expellas furca, tamen« —
 
»Res, res, človek sem, človek prav takšen, kakor »die Viel zu Vielen« — in po žilah mi utriplje vroča kri, osemintrideset gradov vroča kri ...«
_ _ _ _ _ _ _
 
Prestalo je rsanje plesalcev in klavir je utihnil. Iz spalnice je prinesla gospa Zlata Mozgovrtova belo povito detetce.
 
»Ah, moj Vladko!« je radostno kriknil profesor in brzo poskočil ter poljubil svojega sinka na čelo.
 
Plesalci in plesalke, tete in prijateljice — vse čiherno se je zgrnilo okrog Zlate in Vladka, ki je nepremično zrl v svetlo luč sredi sobe
 
... Izpod sinjega neba pa je priplavalo veselje, izkopalo se je v večerni zarji ... pomazililo se z etrovim parfumom, trepetajočim po vsemiru ... v lase si je vtaknilo rubinasti žarek iz zvezde aldebaranke — in prhutalo je s svojimi mehkimi, snežnobelimi kreljutmi ter pihljalo v razbeljena lica in utripajoča srca blaženost in srečo.
 
 
[[Kategorija: Dela]]
2.252

urejanj