Lenora: Razlika med redakcijama

odstranjenih 471 zlogov ,  pred 14 leti
m
slog
m (Pesem je prevod balade ''{{Modra Povezava|2=http://gutenberg.spiegel.de/buerger/gedichte/lenore.htm|1=Lenore}}'' nemškega pesnika Gottfrieda Augusta Bürgerja (1747–1794), po katerem se je Prešeren...)
m (slog)
{{naslov
| prejšnji= Zdravilo ljubezni
| naslov= Lenora<br>(iz nemškega)
| naslednji= Povodni mož
| poglavje= ([[Poezije (Prešeren)|Poezije]])
}}
 
<poem>
:Lenora, ko se zazorí,
Lenora, ko se zazorí,
::iz strašnih sanj se spláši:
iz strašnih sanj se spláši:
:»Zvest nis', al' živ več, Vilhelm tí!
"Zvest nis', al živ več, Vilhelm tí!
::Od kod tak' dolg' odláši?«
Od kod tak dolg' odláši?"
:Je kralja Miroslava roj
Je kralja Miroslava roj
:pred Prag ji vnesel bil ga v boj,
pred Prag ji vnesel bil ga v boj,
::al' zdrav je, kar se ločil,
al zdrav je, kar se ločil,
::ni pisal, ne poročil.
ni pisal, ne poročil.
 
:Se kralj in cesarica sta
::že vendarvender omečíla,
:prepira trudna dolzega
::med sabo se umiríla;
:in trum se šum, in vriš, in vrisk,
:se turški boben sliš' in pisk,
::iz boja vojska cela
::domovdomú hiti vesela.
 
:Povsod, kjer le nesó nogé,
::po vsaki stèzistezi, póti
:mladí, starí iz hiš hité.
::ukánju trum naproti.
:Boga sin, mati hvalita,
:nevesta sprímlja ljubega;
::nihče Lenore same
::ne kliče, ne objame.
 
:Lenora gôr' in dôli vse
::je vrste oprašála;
:al' zanj ne ve noben, kar je
::jih vojska dám poslala.
:Armada komajkomej je odšla,
:Lenora vŕže se na tla,
::lase si črne ruje,
::se grozno togotuje.
 
:K nji mati skrbna prileti:
::»"Bog vsmíli se!«" zdihuje;
"O káj ti je, o ljuba hči!«" -
::jo sŕčno objemúje.
"O mati, mati! Prečpreč je, preč!
:Za celi svet ne maram več!
::Ni milosti pri Bogi,
::gorje siroti ubogi!«" -
 
"Usmiljen Bog, pomagaj tí!
::Hči, očenaš molive!
:Vse dobro je, kar Bog stori.
::dade usmili se, prosive."
"O mati, mati,! laž je tó!
:Bog storil meni je hudó!
::Kogá sem primolila?
::Zdaj môlit' več ni sila!«" -
 
"Ve, kdor Očeta prav pozna,
::dade rad otrók se usmili;
:bo ugásnila bridkost srcá
::pri svetem obhajili.«" -
"Za to, kar v meni zdaj gorí,
:gasila, obhajila ni!
::Al' obhajilo 'zkličeskliče
::iz grôbov ven mrliče?«" -
 
"Na Ogrskem, pomisli, hči,!
::nezvest tvoj morebiti,
:dade pravo vero zdaj tají,
::se drugi prikupíti.
:Iz misel spústi ga,! zato
:nikoli srečen on ne bo,
::bo kriva pêklapekla téga,
::ko umiral bo, prisega." -
 
"O mati, mati! Prečpreč je, preč!
::Zgubljena sem, zgubljena!
:O smrt, o smrt, ne čakaj več;,
::dade sem bila rojena!
:Ugasni luč mi vekomajvekoméj!
:Me groba noč in strah obdajobdéj!
::Ni milosti pri Bogi,
::gorje siroti ubogi!«" -
 
"Pomagaj Bog,! otroka tí
::ubozega ne sodi!
:Ne ve, kaj jezik govori,
::nje greham mili bodi!
:Slovo svetá bridkosti daj,
:in spomni se na sveti raj,
::kjer duša Bógu zvesta
::bo Jezusa nevesta.«" -
 
"O, mati,! káj je sveti raj,
::káj je pekèlpekel, o mati!
:Le z njim, le z njim je sveti raj,
::pekèlpekel brez njega, mati!
:Ugasni luč mi vekomajvekoméj!
:Me groba noč in strah obdajobdéj!
::Brez njega sreče zame
::ni tu, ne onstranúnstran jame!«"
 
:Obup takó po nji bučí,
::kri vnema in možgane,
:na božje sklepe togotí
::predrzno se neznane:
:si rani prsi in roké,
:dade sonce zajde za goré,
::dade skoz nebeškanebeške vrata
::zvezd truma pride zlata.
 
:Po vasi gôri pok, pok, pok
::je od podkvá bobnelo;
:zrožljal je s konja mož visok
::na klóp pred hišo belo.
:Poslušaj,! iz nadvratnih lin
:zvončèkzvonček zapoje: cín, cin, cín;
::Lenora dobro v hiši
::le-te besede sliši:
 
"Aló, aló! Lele brž odpri!
::Lenora, spiš, al' čuješ?
:Al' zvesta si ti, ljub'ca,ljubca! mi,
::se smejaš al' zdihuješ?« -"
"O Vilhelm, tí? od kod zdaj te
:tak' pozno konj pŕinesel je?
::Sem čula, sem jokála,
::bridkosti káj prestala!«" -
 
:»O polnoči"Opolnoči sedlamo mi,
::sem vstal na češkem sveti,
:sem pozno vstal, in blizublizo ni,
::te hočem s sabo vzeti.«" -
"Brž k meni v hišo, Vilhelm moj!
:Z'lóZló brije zunaj mraz nocoj,
::bom, ljubi,! te objela,
::na srcusrci te ogrela.«" -
 
"Naj, ljub'ca,ljubca! zunaj brije mraz,
::dade hotel bolj bi briti!
:Moj konj cep'tacepta, poteka čas,
::ne smem se dalj muditi.
:Podpaši, vrzi ročnomaročnama
:na vranca zad se, ljubica!
::Z nevesto danes spati,
::sto moram milj dirjáti.«"
 
"Kako me nesel boš nocoj
::sto milj do domačije?
:Poslušaj, ljubi Vilhelm moj,!
::enajst že ura bije.«" -
"Pot gladko, luno lej svetlòsvetlo!
:Mrlič' in mi kotko blisk let'mòletmo,
::domovdomú še danes zvésto
::prinesel bom nevesto.«"
 
"Kje je tvoj dom, kje post'ljicapostljica?
::Kakóvo je oboje?« -"
"O, dalečdeleč sta in majhena,
::šest dilj in diljic dvoje!«" -
"Bo prostor zame?«" - »Ljub'ca,"Ljubca! bo,
:podpaši, vrzi se srčnó;
::že post'ljicapostljica postlana,
::je svatovšina zbrana.«" -
 
:Lenora brž planila je,
::na konja je zletela,
:s prebelimi rokami se
::preljub'gapreljubga poprijela;
:in údriudri, údriudri, klop, klop, klop
:se urno spústita v kolop,
::dade sape ji zmanjkuje,
::in podkev iskre kuje.
 
:Na levi, desni strani, glej!
::kak' spred oči leteli
:so logi, travniki naprej,
::mostovi kak' gromeli! -
"Te strah ni? - Luno lej svetlòsvetlo!
:Mrliči jézd'jojézdjo jadrno!
::Jih strah je tebe tudi?« -"
::»"Me ni, mrtvih ne budi!«"
 
:Kaj tam grčé, kaj tam zvoné?
::Kaj vrane frfetajo? -
:Mrliča d'jatidjati v grob velé,
::in bilje godrnjajo.
:Lej, bliža se pogrebcevpogrebcov trop,
:o, čuden vidi se pokop!
::Glasovi so enaki
::žal'vanju pub'čevpubčov v mlaki.
 
"Po polnoči pokop naj bo,
::in petje, žalovanje;
:nevesto peljem zdajzdéj s sabó,
::z menoj na ženit'vanježenitvanje!
:Zakroži, mežnar,! pesem tí,
:roké brž nama, pop! povíjpoví,
::dade zakon naju zveže,
::potem se z mano vleže!«" -
 
:ZdajZdéj vtihne vse! - PogrebcevPogrebcov ni!
::Pokoren ti besedi,
:klop, klop trdó za njim letí
::cel trop po konja sledi;
:in údriudri, údriudri, klop, klop, klop
:naprej leteli so v kolop,
::dade sapesapa ji zmanjkuje,
::in podkev iskre kuje.
 
:Na levi, desni kak' letí
::grmovje, graja, cesta!
:Kako leté jim spred oči,
::vasi, trgóvi, mesta! -
"Te strah ni? - Luno lej svetlòsvetlo!
:Mrliči jézd'jojézdjo jadrno!
::Ni strah te mrtvih tudi?«"
::»"Me ni, - mrtvih ne budi.«"
 
:Pogledaj na visélnice!
::Plesát' okrog kolesa,
:temnó pri luni vidi se,
::trop jasen brez telesa. -
:»Aló, pošasti, z mano zdaj,
:mi plésat ženit'vanjski raj,
::nevesto ki objamem
::in s sabo v post'ljo vzamem!«
 
"Aló, pošasti! z mano zdaj,
:Pošasti grde vèš, vèš, vèš,
mi plésat ženitvanjski raj,
::za njima so jo vnele,
nevesto, ko objamem,
:ko óster piš skoz zrelo rèž,
in s sabo v postljo vzamem!"
::tako so té vršele.
:In údri, údri, klop, klop, klop
:naprej leteli so v kolop,
::da sape ji zmanjkuje,
::in podkev iskre kuje.
 
Pošasti grde veš, veš, veš!
:Kar je pod luno, oh kako,
za njima so jo vnele,
::kako je vse bežalo!
ko ójster piš skoz zrelo rež,
:Nad njima z zvezdami nebo,
tako so té vršele.
::kako je tó dirjálo! -
In udri, udri, klop, klop, klop
:»Te strah ni? - Luno lej svetlò!
naprej leteli so v kolop,
:Mrliči jézd'jo jadrno!
de sape ji zmanjkuje,
::Ni strah te mrtvih tudi?«
in podkev iskre kuje.
::»Gorje, mrtvih ne budi!« -
 
Kar je pod luno, oh, kako,
:»Petelin poje, se mi zdi,
kako je vse bežalo!
::poteka čas mi tukaj! -
Nad njima z zvezdami nebo,
:V nos jutra sapa me skeli,
kako je tó dirjálo! -
::brž, vranec, se zasukaj! -
"Te strah ni? - Luno lej svetlo!
:Končala pot, končala sva!
Mrliči jézdjo jadrno!
:Odgrinja se ti post'ljica!
Ni strah te mrtvih tudi?"
::Ko blisk leté duhovi,
"Gorje, mrtvih ne budi!" -
::t'le moji so domovi!«
 
"Petelin, poje, se mi zdi,
:In nad železna vrata tí
poteka čas mi tukaj! -
::jo skokama drvijo:
V nos jutra sapa me skeli,
:švrk! s tanko šibo jih usmodí,
brž vranec se zasukaj! -
::zapahi odletijo,
Končala pot, končala sva!
:in strášno duri zakrčé,
Odgrinja se ti postljica!
:po črnih grobih v skok leté,
Ko blisk leté duhovi,
::čez kamne peketajo,
tle moji so domovi!"
::od lune tí migljajo.
 
In nad železne vrata tí
:Al' preden mignil bi z očmi,
jo skokama drvijo;
::o čúdesa neznane!
švrk! s tanko šibo jih vsmodí,
:Lej, s kónjika se plašč zdrobi
zapahi odletijo,
::ko capice sežgane.
in strášno duri zakrčé,
:Ni ga lasu na glavi več,
po črnih grobih v skok leté,
:z lasmi mu pade koža preč,
čez kamne peketajo,
::lej, smrt je z uro stala,
od lune tí migljajo.
::kosó v rokáh držala.
 
Al preden mignil bi z očmi,
:Razbija vranec, spenja se,
o čudeža neznane!
::plamén od njega šine,
lej! s kónjika se plajš zdrobi,
:in pod Lenoro ubogo vse,
ko capice sežgane.
::vse vdere se in zgine.
Ni ga lasu na glavi več,
:In jok in stok je nad zemljó,
z lasmi mu pade koža preč,
:in jok in stok je bil pod njo.
lej! smrt je z uro stala,
::Lenora tam v trepéti
kosó v rokáh držala.
::jenj'vála je živeti.
 
Razbija vranec, spenja se,
:Pod luno bledo se nad njo
plamén od njega šine,
::duhovi so sklenili,
in pod Lenoro ubogo vse,
:plesali krog in krog, bridkó
vse udere se in zgine.
::to pesem zatulili:
In jok in stok je nad zemljó,
:»Trpì, če poka ti srcé!
in jok in stok je bil pod njo.
:Prah z Bogom kregat' se ne sme!
Lenora tam v trepéti
::Odšla si trupla sili,
jenjvála je živeti.
::Bog duše se usmili!« -
 
Pod bledo luno se nad njo
duhovi so sklenili,
plesali krog in krog, bridkó
to pesem zatulili:
 
"Tŕpi, če poka ti srcé!
Prah z Bogam kregat se ne sme!
Odšla si trupla sili,
Bog duše se usmili!"
</poem>
 
[[Kategorija:Poezije (Prešeren)]]
14.106

urejanj