Romantiki življenja: Razlika med redakcijama

C. Golar.

 

V tistih dneh se je spomnil zopet nekega tovariša iz prejšnjih časov, ki je imel razmerje z ženo svojega prijatelja.

 

(Dalje prihodnjič.)

 

Od tega večera dalje se je začelo tisto od dne do dne neznosnejše življenje.

 

(Dalje prihodnjič.)

 

o je šel drugi dan popoldne po pouku ven pod lipo, je vzel prvič, odkar je bil tukaj, zopet debelo znanstveno knjigo s seboj ter si jo položil na kolena. In zagledal se je zopet tja doli.

 

„Ali se izplača? ..." In zagledal se je zopet daleč predse ...

 

Grof je odlašal svojo vrnitev od tedna do tedna. Redno so prihajala njegova pisma vsako soboto in poročala suhoparno, da je zdrav, da se izborno zabava in da že sporoči prihodnji teden, kdaj da pride.

 

 

 

Čudovito lepo je tu pri tebi!" je vzkliknil Lastan, ko sta ostala s prijateljem prvi dan po kosilu pri kozarcu vina sama skupaj, in z neko skoraj plaho pobožnostjo se je ozrl počasi ven, kjer so stala tiha drevesa vse tja ven do bele, za njih vitkimi, gostimi debli blesteče se ceste.

 

In tiho, tiho je morala začeti sama daleč nekje širiti svoje črne peruti noč, zakaj krajini se je bolj in bolj resnilo vse pokojno in vdano blesteče se lice ...

 

Vse tiho je bilo na gradu, ko se je pripeljal Lastan. Čudno se mu je zdelo, da mu ne pride nihče naproti in z neprijetno tesnobo v prsih je korakal molče po stopnicah in črez koridor pred slugo, ki je nosil njegov kovčeg.

 

 

(Konec.)

Vse skupno življenje na gradu se je bilo vsled grofove nesreče razdrlo in še celo obedovali so vsak sam zase. Samo po eno uro na dan je bil Lastan pri dečkih in v mraku sta sedela s konzulom na terasi. Ves drugi čas je bil prepuščen docela samemu sebi; in tako je ležal cele dneve tam zunaj v gozdu na mehkem mahu in preslonel vse večere na svojem oknu. In še nikdar prej ni občutil vsega grandijoznega veličastva solnca in poletja s tako silo kakor tiste dni.