Jutro (Tomaž Iskra): Razlika med redakcijama

Jehove priče pravijo,

da sta bila najprej Adam in Eva

in kača,

Jehove priče me obiščejo enkrat na leto, morda

dvakrat,

trikrat, in jaz jim razlagam Darwinovo teorijo o

o nastanku vrst,

na koncu si lepo voščimo lahko noč in nobene zamere ni.

Dvakrat ali trikrat na leto si privoščim saunosavno,

potem celo s kom pregovorim, najraje

s starejšim od sebe, in glej

pravijo, da je življenje zelo kratko.

Na kratko

sem hotel povedati

zelo ljubi prijateljici, ki je,

vsaj v moji duši tako lepa in ljubka,

da bi zastavil svoje telo in svojo bit in vse,

kar mi je in mi še bo prišlo na misel na vseh teh mojih križpotjih,

ki so bila vse prej kot ravna in lepo prevlečena z gladkim asfaltom in

betonom. Toda na kratko se da vse povedati

ali prav ničesar, to je tako kot grobar pri odprtem grobu,

ki vzame v roke lobanjo, lahko človeka vidi od rojstva do smrti

ali pa mu kost toliko pove, kot trhla veja sredi zime.

Zima bo pa dolga.

Sam sneg.

In megla in žled bo.

Tako pravijo stari ljudje in tisti,

ki jih ščiplje v gležnju, bedru, križu in bogve kje še.

So pa čudni časi, nemara se pri nas to še kako občuti,

,ni več smeha, ni več razposajenih fantovskih norčij, veselih

dekliških šepetanj

in vse je tako, kakor bi

kar naprej hodili na

pogrebščino.

Pogrebščina se pa že štirideset let vleče skozi

našo dolgo rdeče zaprašeno ulico.

Na levi Karavanke, na desni

reka Sava in

Mežakljam Mežaklja kot nekdaj ponosno

dviga svoje vrhove in se ljubosumno

spogleduje s Triglavom in ta spet z Mont Blancom tam

daleč na zahodu znajo prodati vsako ped krtine,

doline, sivega skalovja.

To pravim zato, ker sem bil tam, ker vem,

ker ti znajo spulitiizpuliti zadnji cvenk.

Decembra že ob dvanajstih pade senca čez Mežakljo, dolina zmrzne,

otrpne, nekaj žarkov sonca sramežljivo liže vrhove Jelenkamna

Merce, Ukove, Golice, Hrastnika in Stola. Vse nam je

tako hudičevo znano, da še tega več ne vidimo.

Kot fjakarski konji bezljamo gor in dol

po dolgi rdeči ulici in s skrajnim

naporom, z leti pa že kar

samodejno

tlačimo v podzavest

vse dimnike martinovk, rdeče tovarniške

hale, zanemarjene parke, zatohle hodnike in hrumenje

vse mogočnih strojev, nehote iščemo svoj svet, kar vleče nas

v športno halo, nekam ven na plan, kjer je sonce, kjer je planjava,

kjer je čist zrak, ven samo ven, med smreke, na zmrznjena polja,

na zmrznjeno blejsko jezero, na Golico, na Stol, na Pokljuko,

kamorkoli že,

samo, da nam ni treba gledati zdolgočasenih fasad bifejev

in nekih še bolj na smrt zdolgočasenih lic in oči izgubljenih duš.

Pred sto in več leti so na zapadu včasih vlekli iz

futrol pištole, v raznih »saloonih«, tu

bedne duše vlečejo na plan

urinirane, smrkave

čenče

in najbolj uživajo,

ko se usklajenost vseh prisotnih

revnih duš zlije v harmonijo velikega

orkestra

spačenih in z južnoslovanskimi jeziki do nezavesti zmešanih kletvin.

Piše se ANNO 1985 in taka je ta podoba kraja, narobe obrnjenega raja.

Je že tako, da sem bil rojen prav tu, in da živim prav tu,

v nekem smislu mi pa ni prav nič žal, ker ta živelj tu,

ima srce in preveč ne drezaj vanj, ker bo

lepega dne bruhnil žvepelj in sol,

lavo martinskihmartinovih peči,

takrat se bodo

poštirkanim in zlikanim

tako tresle hlače, da bodo komaj še

ujeli zadnji vlak, zadnje letalo za Ljubljano in Beograd.

Prav resno me skrbi, kako bo potem,

nova vrsta ko bomo ukinili plavže in martinovke!

Saj se sploh ne bomo mogli navaditi

na boljše čase in svetlo prihodnost!

Kako bomo jeklarji mi, brez rdečega prahu?

Ampak kako se bomoo navadili belega kruha,

če je bil pa za nas vedno črn dober!

Ampak ta strah je čisto odveč,

dokler bomo imeli hotele »D« kategorije.

Ti bodo pa ostali vse do zimske olimpijade

treh dežel. to je pa še daleč.

Takrat se bo pisalo

ANNO 2000

in še nekaj čez.