Jutro (Tomaž Iskra): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 557:
trikrat, in jaz jim razlagam Darwinovo teorijo o
o nastanku vrst,
na koncu si lepo voščimo lahko noč in nobene zamere ni.
Dvakrat ali trikrat na leto si privoščim savno,
potem celo s kom pregovorim, najraje
s starejšim od sebe in glej
pravijo, da je življenje zelo kratko.
Na kratko
sem hotel povedati
moji
zelo ljubi prijateljici, ki je,
vsaj v moji duši tako lepa in ljubka,
da bi zastavil svoje telo in svojo bit in vse,
kar mi je in mi še bo prišlo na misel na vseh teh mojih križpotjih,
ki so bila vse prej kot ravna in lepo prevlečena z gladkim asfaltom in
betonom. Toda na kratko se da vse povedati
ali prav ničesar, to je tako kot grobar pri odprtem grobu,
ki vzame v roke lobanjo, lahko človeka vidi od rojstva do smrti
ali pa mu kost toliko pove, kot trhla veja sredi zime.
Zima bo pa dolga.
Sam sneg.
In megla in žled bo.
Tako pravijo stari ljudje in tisti,
ki jih ščiplje v gležnju, bedru, križu in bogve kje še.
So pa čudni časi, nemara se pri nas to še kako občuti,
,ni več smeha, ni več razposajenih fantovskih norčij, veselih
dekliških šepetanj
in vse je tako, kakor bi
Vrstica 586:
pogrebščino.
Pogrebščina se pa že štirideset let vleče skozi
našo dolgo rdeče zaprašeno ulico.
Na levi Karavanke, na desni
reka Sava in
Mežaklja kot nekdaj ponosno
Vrstica 596:
To pravim zato, ker sem bil tam, ker vem,
ker ti znajo izpuliti zadnji cvenk.
Decembra že ob dvanajstih pade senca čez Mežakljo, dolina zmrzne,
otrpne, nekaj žarkov sonca sramežljivo liže vrhove Jelenkamna
Merce, Ukove, Golice, Hrastnika in Stola. Vse nam je
tako hudičevo znano, da še tega več ne vidimo.
Kot fjakarski konji bezljamo gor in dol
po dolgi rdeči ulici in s skrajnim
naporom, z leti pa že kar
Vrstica 608:
hale, zanemarjene parke, zatohle hodnike in hrumenje
vse mogočnih strojev, nehote iščemo svoj svet, kar vleče nas
v športno halo, nekam ven na plan, kjer je sonce, kjer je planjava,
kjer je čist zrak, ven samo ven, med smreke, na zmrznjena polja,
na zmrznjeno blejsko jezero, na Golico, na Stol, na Pokljuko,
Vrstica 623:
revnih duš zlije v harmonijo velikega
orkestra
spačenih in z južnoslovanskimi jeziki do nezavesti zmešanih kletvin.
Piše se ANNO 1985 in taka je ta podoba kraja, narobe obrnjenega raja.
Je že tako, da sem bil rojen prav tu, in da živim prav tu,
Vrstica 636:
Prav resno me skrbi, kako bo potem,
nova vrsta ko bomo ukinili plavže in martinovke!
Saj se sploh ne bomo mogli navaditi
na boljše čase in svetlo prihodnost!
Kako bomo jeklarji mi, brez rdečega prahu?