Jutro (Tomaž Iskra): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 550:
 
<poem>
Jehove priče pravijo,
da sta bila najprej Adam in Eva
in kača,
Jehove priče me obiščejo enkrat na leto, morda
dvakrat,
trikrat, in jaz jim razlagam Darwinovo teorijo o
o nastanku vrst,
na koncu si lepo voščimo lahko noč in nobene zamere ni.
Dvakrat ali trikrat na leto si privoščim savno,
potem celo s kom pregovorim, najraje
s starejšim od sebe in glej
Vrstica 567:
zelo ljubi prijateljici, ki je,
vsaj v moji duši tako lepa in ljubka,
da bi zastavil svoje telo in svojo bit in vse,
kar mi je in mi še bo prišlo na misel na vseh teh mojih križpotjih,
ki so bila vse prej kot ravna in lepo prevlečena z gladkim asfaltom in
betonom. Toda na kratko se da vse povedati
ali prav ničesar, to je tako kot grobar pri odprtem grobu,
ki vzame v roke lobanjo, lahko človeka vidi od rojstva do smrti
ali pa mu kost toliko pove, kot trhla veja sredi zime.
Zima bo pa dolga.
Sam sneg.
In megla in žled bo.
Tako pravijo stari ljudje in tisti,
ki jih ščiplje v gležnju, bedru, križu in bogve kje še.
So pa čudni časi, nemara se pri nas to še kako občuti,
ni več smeha, ni več razposajenih fantovskih norčij, veselih
dekliških šepetanj
in vse je tako, kakor bi
kar naprej hodili na
pogrebščino.
Pogrebščina se pa že štirideset let vleče skozi
našo dolgo rdeče zaprašeno ulico.
Na levi Karavanke, na desni
reka Sava in
Mežaklja kot nekdaj ponosno
dviga svoje vrhove in se ljubosumno
spogleduje s Triglavom in ta spet z Mont Blancom tam
daleč na zahodu znajo prodati vsako ped krtine,
doline, sivega skalovja.
To pravim zato, ker sem bil tam, ker vem,
ker ti znajo izpuliti zadnji cvenk.
Decembra že ob dvanajstih pade senca čez Mežakljo, dolina zmrzne,
otrpne, nekaj žarkov sonca sramežljivo liže vrhove Jelenkamna
Vrstica 629:
ima srce in preveč ne drezaj vanj, ker bo
lepega dne bruhnil žvepelj in sol,
lavo martinovih peči,
takrat se bodo
poštirkanim in zlikanim
tako tresle hlače, da bodo komaj še
ujeli zadnji vlak, zadnje letalo za Ljubljano in Beograd.