Jutro (Tomaž Iskra): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.370:
Poema
 
O, mati Klara naša, ti luč si,
že zdavnaj si prinesla,
v dolino ozko to, polno snega in ledu.
 
Ti ClarisaClara bila si sonce in morje
Zaza očeta Franca Frančiška našega, srca predobrega
in marsikoga tu, pred vojno peklensko kruto.
 
Bili so časi mladosti tvoje
Lele hip, tam med tvojim,
Zz juga toplega brez kruha.
 
Le ribiči so morja rezali
Vv čolnih dolgih in vesla so
Dlanidlani žulile, kakšen dan za mrežo prazno.
 
Z očetom vojno drugo v strahu ste prestali
Bilobilo ni mnogokdaj kaj za v usta dati
Vv mraku vedno je bilo doma ostati.
 
Tvoj prvi sin Branko vedno znašel se je in
zavpil: "Bratecbratec kašlja ..." in tako me rešil je.
Aa jaz drugi, že ob porodu zadajal sem ti muke.
 
Če postavil bi ti spomenik do neba
premajhen bil bi mama Klara,
kjerkoli bi že bil, vse videla si vnaprej.
 
Dan vedno jasen bil ob tebi je
še ko počasi nalagaš križ deveti veš vse
še zdaj, ko ranocelniki krog tebe se vrte.
 
V šoli učiteljem bila si vzor
razstav prtičkov mnogih, barvitih tisočerih vzorcev
kazalo je na spretnost tvojih rok.
 
Draga naša mama Klara,
ostala zvesta si delu in sebi
a mnogi že zdavnaj izgubili so svoj kompas,
 
če slikal bi platno nebes
in tebe na njem
nikoli bi dovolj bilo veliko.
 
Čeče barvo zbiral bi
le rumena bila bi prava
in modra še, kot neskončno morje..
 
Morje globoko, morje silno
Morjemorje čisto, kakor duša tvoja.
 
O mati krasna si hči morja.
 
A otroštvo tvoje bilo je lepo
polno sonca in kopanja, školjk,
jasnega neba in svetlih zvezd.
 
O, meni mati pa luč od prvega dne
bila je zamegljena, v šolo nisem hodil rad
a vendarle otroštvo moje, bila je radost.
 
Šeše sedaj se spomnim mati draga moja,
kako si me na balkon prinesla
in mi pokazala vzhajajoče sonce.
 
Potem sem šel v šolo
v razred prvi
in drugi, tretji ...
 
Oče je vedno pravil,
Čeče se ne boš učil:
»Pa koze šel boš past
 
Mati, kozje mleko je tako dobro.
Takotako dobro, za pljuča je, a ne mati.
Zaza pljuča, prav za pljuča.
 
Nene nisem se rad učil mati
še manj kot drugi.
Tekaltekal sem naokrog,
 
tam po gozdovih, tam ob rekah ...
Enkratenkrat sem pa kar z levo nogo stopil
Naravnostnaravnost v katran in so me drugi otroci čistili,
 
Ojoj čistili, v nedogled čistili.
Prijateljevprijateljev in tovarišev zvestih.
Nana dvoriščih in klopeh, bilo je polno
 
Šeše potem kdaj ob spominih na mladost.
 
Zaza visoke šole bil nisem, a glej knjige
vsake rad sem bral. kar pod odejo
in oče vedno bil je hud kot ris.
 
Šeše ko vu fabrikifabrk služil sem svoj kruhek
»Nene preklaj se z oslovo senco«, si rekla mati.
»Narava vse povrne in na koncu vsak dobi ta svoje
 
Priznanjapriznanja te ali one družbe, lahko so krepka
a z leti vse zbledi, a če ljudje te imajo radi,
Toto ostane, draga naša mati vsi te imamo radi..
 
Koko bil sem ena sama črna luknja.
Zunajzunaj nič in znotraj nič:
»Bo že kako..!«, si rekla
 
Inin glej, naslednje jutro že, spet posije sonce.
 
Takotako leta in leta so, kot blisk letela
O, zdaj gor že jaz dajem šesti križ
Oh. noge več prožne niso, kot nekoč.
 
Lele še v sebi pojem
O Sole mio ... Glasu glasu ni več.
Le čopič mi v uteho še ostane.
 
Draga mati Klara naša heroj si.
Zdajzdaj ko hitiš v visoki svoj devetdeseti krog
Najnaj ti bo še veliko sonca draga mati.
 
Karkolikarkoli napišem, karkoli povem o tebi.
Dragadraga naša mati.
Jeje premalo in premajhno.
 
Čeče bi bil arhitekt.
Jeje Empire State Building drobtinica
Ininn Aiflov stolp in stolp v Pizzi neznaten.
 
Čeče bil bi astronaut.
Bibi bil polet v drugo galaksijo
proti tvojem nasmehu, ničev.
 
Lele zdravja ti želim.
Velikoveliko zdravja,
naša ljuba mati
 
Inin krepost in moč .
 
Mati ti si sonce naše
Sonce jutranjo. z žarkom rose.
Sonce večerno, jarko sonce..
 
Si sonce na obronkih obale
Belihbelih skal v zarji prebujajočega morja
Globokegaglobokega in čistega, polnega rakov, ciplov in ostrig.
 
Mati, ti si sonce naše
Vsivsi žarki najlepšega so v tebi.
Zlati žarki, v večnost prepleteni.
 
Mati najboljša si, kar sem jih videl.
Kar jih je in kar jih bo.
Na norem planetu tem .
 
Pa se smejiš tem norcem
Polnimpolnim hvale, draga mati,
Aa norci ostanejo le norci.
 
Inin te vse norčije in hudobije
Pohlep,pohlep pogoltnost in požrešnost
Kažejokažejo nam dnevno kot slike v škatlah.
 
In zvoki iz škatel nam uro vsako
Pravijopravijo o vojnah tu in uničevanju ljudstev
Nene na tem planetu, o mati še ni miru
 
O mati, groza ta ne jena,
Zdajzdaj tu, zdaj tam je
in mnogim prav mar je..
 
Kdo ustavil bo razprtije.
O mati, groza ta ne jena,
Kdokdo zakričal bo: »Zdaj pa mir!
Zdaj tu, zdaj tam je
Dovoljdovolj norčij je, vsak naj k delu svojemu se spravi
in mnogim prav mar je..
 
Kdo ustavil bo razprtije.
Kdo zakričal bo: »Zdaj pa mir!
Dovolj norčij je, vsak naj k delu svojemu se spravi!«
Mir pri modrecih je že doma
Aa pri imbecilih kaos je
Tehteh poln je še ta planet.
 
Ko teh ne bo
Nana Zemlji sijalo
Sonce bo povsod.
 
A le kup je novih besedi
Kiki le begajo ljudi,
Dada tonejo molče v močvirja pasti.
 
Bosi in goli in lačni
tonejo, tonejo, le kam bi naj šli.
Lele kam bi naj šli ...
 
Le do groba svojega.
Lele do groba temnega,
bodo šli, bodo šli, vsi ti.
 
A ti mati si v najmračnejšo dolini.
Vv najmračnejšo mesto izpod Alp
prinesla sonce in nasmeh.
 
Z ljubeznijo si leta in leta
učila najmlajše in še sedaj
ti učiteljice prinesejo cvetja ...
 
Prte si pletla, gobeline si vezla,
kako se napravi kosilo in kruh
in pecivo učila si mlado in staro.
 
Draga naša mati Klara
še diplomo si dobila, da pozelenela je
vsa naša dolina, vsa naša zelena dolina ...
 
O pa znala si biti vesela in dobre volje
in vedno polna upanje in dobrote, vsem si
pomagala, vsem, da prav vsem. O naša mati.
 
vztrajali si in še vztrajaš
Našanaša draga mati, v hudem
Inin zelo hudem in nevzdržnem!
 
In vzgled si vsem
živim in mrtvim.
O sonce, draga naša mati.
 
Mati, ti si poezija.
Titi si vedro nebo, žarko sonce
Inin trdna kakor mati zemlja.
 
Mati draga naša, zato bodi še med nami
že, ko si z nasmehom svojim in tistim
večnim Dobrim,dobrim neopisljivim, ki žari iz tebe nas bodriš!
 
Vem, draga naša mati, še iz groba
nas boš vse spodbujala, z upanjem,
a naj ta grob,
 
draga naša mati kar počaka.
Najnaj bo še daleč, ostani kar še z nami.
Veš, vedno prezgodaj je umret.
 
Večnost pa očisti vse,
vse duše in duh presvetli jih pošlje tja
prav tja, kamor jim je mesto.
</poem>
[[Slika:matii.jpg|thumb|left|300px]]