Jutro (Tomaž Iskra): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 550:
 
<poem>
Jehove priče pravijo,
da sta bila najprej Adam in Eva
in kača,
Jehove priče me obiščejo enkrat na leto, morda
dvakrat,
trikrat, in jaz jim razlagam Darwinovo teorijo o
o nastanku vrst,
na koncu si lepo voščimo lahko noč in nobene zamere ni.
Dvakratdvakrat ali trikrat na leto si privoščim savno,
potem celo s kom pregovorim, najraje
s starejšim od sebe in glej
pravijo, da je življenje zelo kratko.
Nana kratko
sem hotel povedati
moji
zelo ljubi prijateljici, ki je,
vsaj v moji duši tako lepa in ljubka,
da bi zastavil svoje telo in svojo bit in vse,
kar mi je in mi še bo prišlo na misel na vseh teh mojih križpotjih,
ki so bila vse prej kot ravna in lepo prevlečena z gladkim asfaltom in
betonom. Todatoda na kratko se da vse povedati
ali prav ničesar, to je tako kot grobar pri odprtem grobu,
ki vzame v roke lobanjo, lahko človeka vidi od rojstva do smrti
ali pa mu kost toliko pove, kot trhla veja sredi zime.
Zimazima bo pa dolga.
Samsam sneg.
Inin megla in žled bo.
Takotako pravijo stari ljudje in tisti,
ki jih ščiplje v gležnju, bedru, križu in bogvebog ve kje še.
Soso pa čudni časi, nemara se pri nas to še kako občuti,
ni več smeha, ni več razposajenih fantovskih norčij, veselih
dekliških šepetanj
in vse je tako, kakor bi
kar naprej hodili na
pogrebščino.
Pogrebščinapogrebščina se pa že štirideset let vleče skozi
našo dolgo rdeče zaprašeno ulico.
Nana levi Karavanke, na desni
reka Sava in
Mežaklja kot nekdaj ponosno
dviga svoje vrhove in se ljubosumno
spogleduje s Triglavom in ta spet z Mont Blancom tam
daleč na zahodu znajo prodati vsako ped krtine,
doline, sivega skalovja.
Toto pravim zato, ker sem bil tam, ker vem,
ker ti znajo izpuliti zadnji cvenk.
Decembradecembra že ob dvanajstih pade senca čez Mežakljo, dolina zmrzne,
otrpne, nekaj žarkov sonca sramežljivo liže vrhove JelenkamnaJelen kamna
Merce, Ukove, Golice, Hrastnika in Stola. Vsevse nam je
tako hudičevo znano, da še tega več ne vidimo.
Kotkot fjakarski konji bezljamo gor in dol
po dolgi rdeči ulici in s skrajnim
naporom, z leti pa že kar
samodejno
tlačimo v podzavest
vse dimnike martinovk, rdeče tovarniške
hale, zanemarjene parke, zatohle hodnike in hrumenje
vse mogočnih strojev, nehote iščemo svoj svet, kar vleče nas
v športno halo, nekam ven na plan, kjer je sonce, kjer je planjava,
kjer je čist zrak, ven samo ven, med smreke, na zmrznjena polja,
na zmrznjeno blejsko jezero, na Golico, na Stol, na Pokljuko,
kamorkoli že,
samo, da nam ni treba gledati zdolgočasenih fasad bifejev
in nekih še bolj na smrt zdolgočasenih lic in oči izgubljenih duš.
Predpred sto in več leti so na zapadu včasih vlekli iz
futrol pištole, v raznih »saloonih«, tu
bedne duše vlečejo na plan
urinirane, smrkave
čenče
in najbolj uživajo,
ko se usklajenost vseh prisotnih
revnih duš zlije v harmonijo velikega
orkestra
spačenih in z južnoslovanskimi jeziki do nezavesti zmešanih kletvin.
Piše se ANNO 1985 in taka je ta podoba kraja, narobe obrnjenega raja.
Je že tako, da sem bil rojen prav tu, in da živim prav tu,
v nekem smislu mi pa ni prav nič žal, ker ta živelj tu,
ima srce in preveč ne drezaj vanj, ker bo
lepega dne bruhnil žvepeljžveplj in sol,
lavo martinovih peči,
takrat se bodo
poštirkanim in zlikanim
tako tresle hlače, da bodo komaj še
ujeli zadnji vlak, zadnje letalo za Ljubljano in Beograd.
Pravprav resno me skrbi, kako bo potem,
nova vrsta ko bomo ukinili plavže in martinovke!
Sajsaj se sploh ne bomo mogli navaditi
na boljše čase in svetlo prihodnost!
Kakokako bomo jeklarji mi, brez rdečega prahu?
Ampakampak kako se bomoobomo navadili belega kruha,
če je bil pa za nas vedno črn dober!
Ampakampak ta strah je čisto odveč,
dokler bomo imeli hotele »D« kategorije.
Titi bodo pa ostali vse do zimske olimpijade
treh dežel. to je pa še daleč.
Takrattakrat se bo pisalo
ANNO 2000
in še nekaj čez.
</poem>