Lovske bajke in povesti: Razlika med redakcijama

m
→‎Na male kavke dan: razbito po odstavkih glede na izvirnik z DLiba
m (slog)
m (→‎Na male kavke dan: razbito po odstavkih glede na izvirnik z DLiba)
== Na male kavke dan ==
 
Tajni svetnik Lisjak (se prikloni priliznjeno): »Odpik slavna gospoda! V imenu zatirane zverinjadi otvarjam danes, na male kavke dan, točno o polipetih zjutraj, tukaj na Goljavi, prvi vsezverinski shod in predlagam za predsednika njegovo veličanstvo, našega obče priljubljenega kralja Medveda.
Tajni svetnik Lisjak (se prikloni priliznjeno): »Od-pik slavna gospoda! V imenu zatirane zverinjadi otvarjam danes, na male kavke dan, točno o polipetih zjutraj, tukaj na Goljavi, prvi vsezverinski shod in predlagam za predsednika njegovo veličanstvo, našega obče priljubljenega kralja Medveda. Medved (kajpada pozdravljen z viharnim navdušenjem se slovesno popraska po rebrih): »Namreč hm, aha! Najprisrčneje pozdravljam in zahvaljujem vse pričujoče slavne zverine in ujede da ste velmožna in ljuba gospoda izvolili pa prihiteli prileteli priplezali prilezli pricincali in sploh primigali v tako ogromnem številu na naš velevažni shod.« Krokar, aviatik brez službe: »Stric Medved je kaj smešna zver. V kožuhu težkem, kavalir nerodno taca, klobasa, godrnja: mori ga politika!« Tajni svetnik Lisjak: »Prosim, gospod Krokar nima besede.« Predsednik Medved: »Nima besede, ne.« Krokar se zagrohota zaničljivo in zakroka: »Lisjak je samopašna zver. Zastonj ima prav lep kvartir; sladko klepeta Mefista; igra vse brumne za Jurčke ima!« Lisjak: »Gospod predsednik, izvolite kaznovati gospoda Krokarja s primernim ukorom, ker kali mir in moti zborovanje!« Medved: »Kaznujem gospoda Krokarja s primernim ukorom, ker moti zborovanje.« Krokar: »Ojej!« Medved: »Namreč — in tukaj, še ne tukaj, ampak čast mi je, da vam smem predstaviti tukaj vladnega zastopnika gospoda komisarja.« Krokar: »... den komischen Kommissar …« Lisjak: »Izvolite malo molčati!« Medved: »Da, izvolite malo molčati, gospod Krokar!« Tukaj … tukaj vladnega zastopnika, gospoda komisarja Jazbeca. Predsednik poljubi vladnega zastopnika na gobec. Krokar: »Tudi komisar je vreden svoje pesmice. Poslušajte kosmata gospoda! Dolga ko turški oficir ima naš Jazbec nobel zver. Ta mali gospod je velik falot: na puf onegavi povsod!« Zverine se veselo muzajo. Vladni komisar puha od jeze. Lisjak: »Gospod Krokar je židane volje, v rožicah je že na vse zgodaj.« Medved: »Res je, gospod Krokar je v rožicah in …« Lisjak: »... in dela zgago.« Medved: »... in dela zgago sebi na čast in nam na korist ... Ne … namreč povedati sem nameraval nekaj popolnoma drugega.« Zapik Lisjak: »Prosim lepo, gospod Krokar, ne delajte nam več zgage!« Medved: »Pa res gospod Krokar, usmilite se nas in ne motite nas.« Krokar: »Kaj? Zakaj ne bi delal zgage? Čemu sem pa prišel? Ali naj zastonj letam tako daleč? Zdaj lahko delam zgago kolikor me je volja. Saj je zapik.« Medved: »Odpik! Gospod Krokar, ako ne boste mirovali vas bom moral izključiti od zborovanja.« Dehor, doktor morale in fabrikant krepkih dišav odlikovan z dvema zlatima medaljama: »Prosim, gospod Krokar me izziva.« Medved: »Kaj pa vam hoče?« Doktor Dehor: »Zbada me z zabavljivim vprašanjem: kdaj sem se kopal zadnjikrat ? Ali ni to jako žaljivo?« Medved: »Jako žaljivo je.« Krokar: »Slavne zverine! Gospod Dehor je parfimiran tako peklensko, da mi prihaja že kar slabo. Izpridil je vso atmosfero okoli sebe. Bacilo-rejec. Poslušat pojdem rajši na drugo stran, da ne omedlim v teh dišavicah. Pfui Teufel.« Merjasec, profesor estetike: »Meni se pa zde te dišave celo prijetne, izvirne in klasične.« Krokar: »Kdo bi pa pričakoval kaj drugega od tvojega estetičnega rilca?« Merjasec: »To je pa vendar že malo preveč. Vse ima svoje meje.« Krokar: »Vse ima svoje meje, celo kočevska velesila.« Lisjak: »Dajte ga no, gospod predsednik!« Merjasec: »Lep shod je naš shod!« Doktor Dehor: »Ali je to sploh kakšen shod?« Medved: »Ker nam gospod Krokar venomer nagaja z neslanimi opazkami in zabavljicami ga moram po paragrafu devettisočdevetindevetdesetem za trideset minut izključiti od seje.« Merjasec: »Dobro dobro!« Doktor Dehor: »Marš spat!« Krokar: »Prava reč! Nič se ne bojte, vrnem se kmalu! Dobro bo, da se malo okrepčam v gostilnici. Adijo za pol ure! Ma ucta!« Leti v gostilnico. Medved: »Namreč … Besedo ima njegova ekscelenca gospod tajni svetnik Lisjak.« Lisjak (seveda burno aklamiran): »Kosmata gospoda! Slavne zverine in velmožne ujede! Slaba nam prede dandanes. Nobeno uro noben trenotek nismo varni in nimamo miru pred lovci in psi.« Doktor Čuk: »Že dvajset milijonov let prebivajo živali na zemlji, že sto tisoč let jih preganja človek in preganjati jih utegne še sto tisoč let. Izprva ni bilo take neusmiljenosti, takega sovraštva. V dolgih, dolgih tisočletjih je pozabil človek, da oklepa brezmejna metafizična vez ne le sinove in hčere Adamove, marveč vse prebogato stvarstvo božje v vesoljni ljubezni božji! Le v dušah nekaterih genialnih mož je iznova zatlela nebeška iskra te svete resnice.« »Znamenje prihaja,« je dejal Zaratustra in premenilo se mu je srce. Resnično, ko se je izjasnilo pred njim, mu je ležala rumena mogočna žival ob nogah in pritiskala svojo glavo ob njegova kolena in iz ljubezni ga ni marala zapustiti. Kakor pes, ki je zopet našel svojega gospoda. Ob tem je rekel Zaratustra samo eno: »Moji otroci so blizu, moji otroci.« Nato je umolknil. Srce pa se mu je tajalo in iz oči so mu kapale solze in mu padale na roke. In modri mož miru Salomon je učil: »Vsi so ustvarjeni od Enega. Kdo ve ali gre dih človeški kvišku in dih živali pod zemljo?« Maček, divji profesor petja in umetnik na goslih: »Človek nam očita venomer, da je naša duša polna zlobe pa krvoločnosti, polna strašnih instinktov. In njegova?« Miaul Volk, avtomobilist: »Nam očita, sam greši. Ali se moremo mi pasti in travo muliti kakor srne in ovce? Treba nam je mesa. Ali smo mar mi krivi? Tako smo ustvarjeni. Ali ni sveti Frančišek volka imenoval svojega brata?« Lisjak: »Kaj rad se baha domišljavi človek, da je velik njegov duh in močan. Pravzaprav pa je zanikaren in majhen! Kakšni duševni velikani so na primer Angleži? Uboge lisice gonijo in mučijo s psi po pet ur. Za psi se dreve na konjih plemeniti gospodje, v rdečih suknjah in belih hlačah žlahtne dame, v ozkih temnih oblekah. Ko dopojajo upehano žrtev, odvije in utrga gonjač še živi živali rep. To trofejo dobi izvrsten lovec ali pa odlična lepotica. Potem vržejo še vedno živo lisico psom da jo raztrgajo in požro. Tako delajo Angleži, pobožnjaški hinavci, ki paradirajo vsako nedeljo s svojo svetohlinsko pobožnostjo. Tako delajo prerahločutni, presramežljivi Angleži, ki ne imenujejo ne nog ne hrbta …« Poslušalci: »Škandali Barbari!« Hanbaf Ris, mesar: »Prav taki ali pa še hujši barbari so Španci, ki obhajajo praznike z ostudnimi bikoborbami. Razkačen, vsled dolgega zapora v temnem hlevu, se zapodi bik v areno, kjer se mu blešči od jarke svetlobe. Pikadorji, v starošpanski viteški obleki, oboroženi s sulicami, jahajo onemogle konje, ki so jim oči zavezane. Bik se zakadi v ubogo kljuso in jo suje z rogmi v trebuh in bok. Tisoč in tisoč ljudi sliši močno pokanje, strašno pokanje kosti obupno vzpenjajočega se konja. Tisoč in tisoč ljudi se zabava in uživa ob tem groznem prizoru. Mnogokod preboden vlači revež sam svoja čreva po pesku in prahu, za sabo stopa sam s svojimi kopiti, po njih se zgrudi. Kmalu obleže štiri konji. Občinstvo tuli od veselja … Zdaj jame bika dražiti torero z rdečo kapo. Banderillero mu bliskovito zabada puščice s pisanimi trakovi v hrbet. Ako je bik še premalo razjarjen mu zasajajo pokajoče rakete v život. Ko opeša mu izvlečejo krvave puščice iz ran in jih poklonijo krasotici v znak posebnega spoštovanja! Docela utrujeni, do smrti trpinčeni bik, zarjove hripavo, se ustavi, obupan trepetaje v smrtnem strahu; ne more se več braniti, kaj še napadati; kri bruha in pene; rdeče podplute oči gledajo s pogledom, ki obtožuje neusmiljene surove človeške mučitelje: tako obstane za trenutek — tedaj mu sune matador ali espada dolg meč na vso moč od spredaj v tilnik. Dvajset tisoč barbarov rjove in blazni od veselja, vojaška godba svira, okrogli pikadorji plešejo kadriljo. Morilec prejme bikovo uho v znamenje časti in najvišjega priznanja. Trojka mul vleče mrtve živali v zankah iz arene. Pri vsaki bikoborbi pade šest bikov, približno dvajset konj in včasih kakšen mučitelj. Pričujoč je tudi duhovnik, da previdi ponesrečene bikoborce. In rajši strada Španec, nego bi zamudil tako narodno veselico.« Doktor Čuk: »Nad vse gnusen in sirov je človek, ki se more naslajati ob strahu in mukah ubogih živali. Sramota!« Poslušalci: »Sramota! Sramota!« Lisjak: »Brezobzirno ugonablja trdosrčni, lakomni človek živalstvo na kopnem in na morju. Krasni tur je iztrebljen dočista. V Evropi gine pravo: kozorog, bober, sobolj; v Ameriki: los in zober; v Afriki: noj, gorila, šimpanz, nosorog, povodni konj in žirafa; v severnih morjih kit. Lev se ohrani kvečjemu v krajih, kjer odganja vsiljivega človeka koristna in prijazna muha tsetse.« Ris: »Bog daj krepostni prijateljici trdno zdravje, dolgo prijetno življenje pa lahko smrti.« Merjasec: »Živela velikega carja mala pomočnica!« Poslušalci: »Živela muha tsetse!« Doktor Čuk: »Posebno zarobljeni barbari so velekulturni Italijani. Italija je pticam selivkam velikanska rakev. Ptiče lovi vse kar leze in gre; mrežarji, zankarji in streljači. Na trgih ponujajo celo ptice pevke. Na race streljajo kar s topovi, ki bruhajo cele funte šiber. In koliko žrtev zahteva bedasta, večinoma neokusna moda! Iz Nove Gvineje dovažajo na leto po petdeset tisoč rajčic. V Tihem oceanu so ponekod uničili vse albatrose in morske lastovice. Po tristo tisoč albatrosov pobije moštvo ene same ladje, ko sede na gnezdih ali ko pitajo mladiče; kupoma leže mrliči brez perutnic. Povsod na celini in na otokih more pisane ptiče. Trapasta moda utegne iztrebiti vse sredozemske srebrne čaplje, avstralske lirorepke in himalajske fazane. Iz Brazilije so v enem letu pripeljali samo v London malone tristo tisoč pernatih mehov belih čapelj. Kakšno zaslepljeno budalo je človek!« Merjasec: »Dobro, prav dobro! Živio govornik!« Poslušalci: »Živio govornik! Pereat budalo!« Medved: Mmm … Zdaj beseduj zopet njegova ekscelenca, gospod tajni svetnik Lisjak (se prikloni laskavo): »Neusmiljen in sirov je človek do živali, sirov in neusmiljen pa je tudi do svojega bližnjega. Sovražil, preganjal, mučil, psoval, zasmehoval in križal je najblažjega svojega dobrotnika, največjega modrijana. In še dandanes preganja, zatira, muči, zaničuje, zasmehuje in križa svojega rodnega brata. Koga ne pretrese že sama strahovita beseda: vojska! Ovce, gnane v mesnico, ne trpe toliko nego pol milijonske čede mladeničev in mož, ki jih ženo slavohlepni generali po ravninah in strminah, po ledu in snegu, po blatu in prahu, da palijo mesta in vasi, pokoljejo in pobijejo ali pohabijo na tisoče bratov in prelijejo jezera krvi. Koliko so se trudili in žrtvovali starši, da so vzgojili sinove; koliko bi bili mogli sinovi še koristiti bratom s svojim delom; kako bi bili še veselo širili znanost,vedo in umetnost — ali vse pogoltne velika skupna jama. Medtem pa se joka in strada tisoč in tisoč mater,očetov, tisoč in tisoč otrok in žena. Toliko si domišlja človek na svojo bistroumnost na svojo civilizacijo in kulturo — in vendar ima po vsej zemlji šole, kjer se uče na kakšne načine bi kar najuspešneje morili — brate! Ne zverjad ampak človek je največji morilec!« Merjasec: »Izborno izvaja gospod tajni svetnik. Vsa čast!« Lisjak: »Nam pa zameri samopridni človek, ako ugrabimo včasi jerebico, kokoš, zajčka ali bolehno srnico! Koliko pa ugonobimo škodljivih miši, kač, ličink, kobilic, žuželk!« Jazbec: »O, jaz tudi, jaz tudi.« Lisjak: »Preganjajo nas povsod. Na vabilišču, na mrlinovišču, ob lisičinah z otrovanim mesom z železnimi ključi in lesenimi kladicami, s proglami in pastmi in drugimi nastavami. Moja žena, obstreljena na levi rami in na levem očesu, je imela pet mladih. Hudoben lovec je ustrelil njeno prijateljico, ki je imela šest mladičev. Poginili bi bili ako jih ne bi bila odnesla moja napol slepa žena med svoje otroke. Katera človeška mati bi storila kaj takega? Marsikatera se ne briga niti za svojo deco in najame dojilje, pestunje, bone, guvernante, da se sama laglje zabava in ostane dalje lepa in mlada. In na naše vzorne matere strelja človek, ko imajo reve toliko nujnega posla in skrbi z otroki. Nobene pravice ni na svetu. Divja kura in jerebovka imata lovopust vse ljubo leto, mi pa nič. Lovski zakon naj bi ga nam privoščil, vsaj od februarja do septembra!« Jazbec: »Tudi nam tako kakor ga uživajo srečni jazbeci na Nemškem, na Gorenjem, Avstrijskem, Solnograškem in Hrvaškem že dandanes.« Maček: »Gospoda jasna! Pritožimo se ministrstvu notranjih zadreg. Miau!« Medved: »Muc kar tiho! Zdaj govori ekscelenca gospod tajni svetnik!« Lisjak: »Pomagajmo si sami! Naše pre-žalostne razmere so se pohujšale tako, da je treba resno preudarki, kako bi se oteli pretečemu poginu. Treba je da si ustanovimo Društvo za varstvo ujed in zverin.« To društvo bo podpiralo zlasti bolehne ali pomrcvarjene člane po nedolžnem falirane trgovce in obrtnike, ponesrečene delavce, siromašne vdove in sirote z ustanovami, veterane pa s pokojninami. Kar najhitreje sezidaj naše društvo, udobno bolnico in hiralnico za člane, pohabljene od strelov pasjih zob, od strupa in pasti; obenem ustanovi brezplačen pogrebni zavod. V tisku so lahko umevne bukvice: Prva pomoč ob nezgodah. V pravdnih zadregah preskrbi naše društvo odvetniško pomoč zastonj. Naše društvo osnuje tudi zavarovalnico, zastavljalnico in brezplačno posredovalnico za službe. Vrhutega bo imela vsaka zverina in ujeda neomejen kredit pa le do prvega konkurza. Poslušalci pojemajo od veselja. Kaj takega še niso ne slišali, ne brali nikjer, nikoli. Nekateri se jokajo od radosti, drugi vriskajo in plešejo, zopet drugi se valjajo kakor obsedeni. Iztežka se ubrani njegova ekscelenca, gospod tajni svetnik, da ga ne dvignejo ginjeni hvaležni zborovalci na rame. Hrup in šunder je tak, kakor v pravem parlamentu.« Lisjak: »Treba je pa tudi, da si osnujemo svoje glasilo, svoj list in ga jamemo izdajati že prihodnji mesec. Naše glasilo se bo bavilo, zlasti z nevarnimi lovci. Razpravljalo in razlagalo bo njih, grde navade, zvijače, nakane in napake. Zabavljalo bo psom, tem brutalnim zarobljenim hlapcem človeških tiranov, zlasti pa frmačem in brakom; razmotrivalo bo, kako jih je laglje voditi za nos. Potezalo se bo, za enakopravnost med zverinami in ujedami; borilo se bo z vsemi silami za vzvišeni ideal, da tudi roparice in ujede dobimo svoj lovopust in današnjim razmeram primeren lovski zakon.« Volk zatuli od veselja: »Izborno! Izborno!« (Navdušenje na vseh koncih in krajih.) Lisjak: »Naše glasilo bo razsojalo prepire med člani in prinašalo nekrologe o naših ustreljenih ali velezanimive novice o ponesrečenih ali ranjenih somišljenikih. Naše glasilo bo opozarjalo društvenike¬¬ kje je dobiti več plena in pripravnih brlogov.« Divji maček: »Bravissimo!« (Navdušenje rase.) Lisjak: »Naše glasilo bo poročalo natanko kdaj se selijo in vračajo ptice, kdaj imajo zajke jerebice in druge živali mlade. Zanimalo se bo pa tudi za hrošče, polže, ribe in rake. Opisovalo bo strupene gobe in škodljive rastline. Poleg tega pa bo objavljalo korenite razprave o nevarnih pasteh in vabah.« Vidra, trgovka z delikatesami: »Imenitno! Imenitno! Že zopet mi prihajajo solze v oči. Živio gospod Lisjak.« Poslušalci: »Živio vseh lisjakov lisjak.« Kuna zlatica, umetnica na visokem tra-pecu: »Oh, saj pravim, moj preljubi ujec Lisjak, so pa res strašno učeni in navihani akotudi so tajni svetnik.« Sova, prodajalka gramofonov: »Pa res da. Škoda, da je gospod samo obskurna ekscelenca!« Medved: »Namreč, izvolite molčati velecenjene zverine, da se gospod govornik ne zmoti ali da nam ne pozabi povedati kaj prav lepega!« Lisjak: »V listku bo prinašalo naše glasilo krasne romane pa tudi zanimive kratke povesti in pesmice. Vsi strokovnjaški članki, kakor tudi leposlovni umotvori naših genialnih pisateljev, bodo bridko zafrkavali lovce in pse. Vsebina bo tako raznovrstna in zabavna, da se bo morala zanimati za list vsaka zavedna zverina.« Ris: »Pisal vam bom briljantne listke, pa še prav poceni.« Lisjak: »Za vsebino spisov bo pa vsak sam odgovoren oziroma tepen, ako bo poročal kaj lažnivega ali ako ga bo kaj polomil na katerikoli način. List bo prinašal tudi oglase in sicer tako poceni, da bo lahko sram vsako zverino, ki ne bo nič inserirala. Naše glasilo nam, bodi tolažba in moralna podpora, nam bodi bodrilo za resno pametno delo na protikulturnem, protilovskem in protipasjem polju! Prečastite velezverine in veleujede predlagam, zatorej da se osnuje Društvo za varstvo zverin in ujed in da si ustanovimo glasilo, kakršno sem imel čast pravkar orisati z glavnimi potezami. Komur ugaja moj predlog se hitro postavi na glavo in migaj z zadnjima nogama po zraku!« Poslušalci se veselo postavijo na glavo in hvaležno migajo z nogami. Lisjak: »Potemtakem je moj predlog sprejet brez ugovora. Hvala vam!« Poslušalci: »Živio, govornik! Živio, Lisjak!« Neopisna navdušenost. Viharno odobravanje. Vneti poslušalci postavijo naposled tudi govornika na glavo. Lisjak zopet na nogah: »Agitirajte za naše društvo in za naš list! Kdor ne bo hotel plačati članarine in naročnine, njemu zarubimo živi kožuh in kosti.« Medved: »Namreč besedo ima gospod Vodomec, vzorni ravnatelj ribogojnega zavoda. Prosim!« Vodomec seveda burno pozdravljen: »Slavne in kosmate zverine!« Merjasec: »Živio, mali govornik! Dobro zna zasajati besede, jako dobro! Le tako dalje!« Vodomec: »Najprej vas zahvaljujem iz vsega srca, da ste povabili tudi nas, uboge ptiče, na ta velepomembni in velevažni shod. Ta veseli dan, gospoda moja, male kavke dan, bo z zlatimi črkami in srebrnimi pikami zapisan v zgodovini zatiranega živalstva. Čujte in pomilujte nas. Zdaj so pritisnili tudi nas na indeks. Kar uganjajo hudobni lovci in ribiči proti nam, to presega že vse meje. Očitajo nam, da žremo same postrvi, same mlade žlahtne ribe, ikre in mlade rake. Gospoda moja! Kdor ima količkaj zdravega okusa, mi mora pritegniti, da je najslabša postrv še vedno boljša nego najboljša belica. Dobrotljiva mati, priroda nas je oblagodarila s posebno lepo uniformo pa tudi s posebno finim umetniškim okusom. Zakaj bi uživali zanikamo meso, ako je dobrega dosti? Saj tudi človek je rajši slastno pečenko, kakor pa nezabeljen krompir v oblicah.. Vodomci nismo taki barbari, kakor afričansko neumni noj, ki požira izgubljene galoše, hlačne jermene, žeblje, čike, radirke, krtače in enako slabo težko prebavno hrano ter si domišljuje v temi svoje neumnosti, da je same delikatese. Po pravici se smeja človek temu duraku ali obenem bi moral nas vodomce občudovati, ne pa preganjati radi tankega okusa. V imenu vseh tovarišev slovesno prosvedujem proti takim škandaloznim razmeram. Obenem prosim najvljudneje, da bi imeli v vašem cenjenem listu ptiči svoj kotiček koder se bomo mogli boriti in braniti z uma svetlim krempljem za svoj obstanek.« Ris: »Majhen in droban je možiček, pa ga le pihne!« Volk: »Saj res. Skoraj nič ga ni videti pa je očka le hud in ne razsaja slabo.« Najbližji poslušalci čestitajo govorniku. Prav tako izborno so govorili in nič novega niso povedali: gospod Volk, gospodična Kuna, gospa Sova, vdova Vidra, profesor Maček, Polh, minister za tujski pomet in zdravo spanje, Veverica - tipkarica, Podlasica-telefonska dama, Skobec - davčni iztrjevalec, Jastreb – višji okrajni zverino-zdravnik, Skovir - nočni čuvaj in kavarnar, Soja - gozdni birič, Sraka - ravnateljica brzojavnih uradov, Vrana - ravnateljica zavoda za pokvarjeno mladino in drugi in še drugi. Molčali pa so po nedolžnem preganjani človeku koristni mišarji, postolke in kanje. Ris: »Gospod Krokar se vrača!« Krokar: »Pol ure sem imel počitnice v gostilnici. Gospod predsednik ali smem govoriti?« Medved: »Prosim.« Merjasec: »Zdaj utegnemo slišati kaj posebno krasnega. Jako sem radoveden!« Krokar: »Prijazni poslušalci! Čarobne poslušalke! Sedaj, ko so se naklobasali že vsi drugi, naj bleknem vsaj jaz kaj pametnega.« Poslušalci: »Oho! Oho!« Merjasec: »Saj sem vedel. Začetek je dober.« Krokar: »Slišal sem od daleč, da hočete človeka lovca ugnati v kozji rog. Pa vas hudo zebe.« (Nemir.) Klici: »Kaj? Kaj? Vzemite mu besedo! Naj gre zopet na počitnice!« Medved: »Prosim, potrpite malo gospoda!« Krokar: »Kdor nizko leta, visoko pade.« Maček: »Miau prijatelj, narobe!« Krokar: »Kdor narobe leta... Kajne kdor?« Poslušalci: »Dosti dosti! Brcnite ga no!« Krokar: »Začnimo spet od začetka!« sta rekla Janez pa Metka. Ris: »Danes ga ima pa pošteno v glavi.« Krokar: »Začnimo zopet od kraja, četudi nam jezik nagaja.« Merjasec: »Meša se mu. V verzih se mu meša!« Krokar: »Začnimo zopet od konca, na sredi praznega lonca!« Doktor Dehor: »Kaj prežvekuje?« Ris: »Pijan je pijan. Zato klobasa tako bedasto in nerodno, kakor bi krpucal kritiko o umetniški razstavi.« Merjasec: »Že navsezgodaj je pijan kakor človek! Fej!« Sova: »To je pa že vendar od sile. O, demon alkohol!« Merjasec: »Nobenega pametnega stavka ne more ziniti.« Lisjak: »Dajte mu majoliko črne kave in ricinovega olja!« Medved: »Podelimo mu ukor prvega razreda in ga podčrtajmo v zapisniku z rdečim svinčnikom!« Lisjak: »To ga ne iztrezni. Dajte mu rajši kos ledu na betico!« Volk: »Zapodimo ga iz mile naše domovine proti bližnjemu meridianu!« Krokar: »Mila domovina pihne na svoje preroke ali kakor bi rekel dober Latinec: nemo propheta in … in …« Doktor Dehor: »Naposled bo gobezdal še japonski.« Krokar: »Japonski pa ne. Nikarte ne zahtevajte preveč od mene!« Medved: Prosim, stvarno!« Krokar: »Mila domovina pihne na pesnike, pisatelje, umetnike in druge genialne berače; mila domovina ljubi in spoštuje samo praktične modrijane, oderuhe in bogate sleparje, ki si znajo polniti malhe in počivajo na tisočakih.« Maček: »Res je taka. Miau! Miau!« Lisjak: »Muc, tiho! Gospod govornik je že v četrti dimenziji in klobasa kar se mu ljubi.« Doktor Dehor: »Kakor bi bil na volilnem shodu. Gospod predsednik odtegnite govorniku besedo in dajte mu eno okoli ušesi.« Krokar: »Preden me preženete, počakajte še malo prijazni poslušalci in ljubeznive poslušalke, da vam povem še kaj lepega in novega. Dehor me gleda že ves čas tako grdo, kakor pastir muho v močniku.« Doktor Dehor: »Prosim, nisem noben navaden Dehor, ampak gospod doktor Dehor!« Krokar: »Ojej! Doktor morale, doktor! Kar pojemam od samega spoštovanja! Ich krepiere vor Ehrfurcht! Doktor morale - vseh kozjih molitvic doktor! Kar gagam in umiram od hudega veselja, da smem govoriti s tako visoko nadzverino!« Doktor Dehor: »Gospod Krokar ima predsodke zoper doktorje.« Krokar: »Prav nobenih predsodkov ne. Priznavam, da je tudi med doktorji nekaj nadarjenih glav. Pomilujem pa vsakega, ki se napihuje in si domišljuje, da je nadživina, ker je doktor. In tale žalostni doktor si res utvarja, da je nekaj posebnega, ker je doktor. Zaštudiral je vso pamet in zdaj je bolj trapast kakor takrat ko je prilezel na svet.« Doktor Dehor: »Tale Krokar ima pa kaj hudoben kljun.« Krokar: »Dehor, pardon, doktor Dehor kar puha od jeze. Postavlja se s svojim žalostnim doktoratom kakor petelin na gnoju. Čudno, da ne nosi zvončka na cilindru, da bi ga bolj gledali in občudovali.« Nervozni profesorji so ga v hipni blaznosti promovirali za doktorja morale. Doktor Dehor (puha in se davi): »Saj pa ti ne boš nikdar doktor morale!« Krokar: »Bog ne daj, da bi naredil svojim staršem in svoji žlahti kdaj tako sramoto! Rajši ostanem vse žive dni honoris causa Krokar kakršnega me je ustvaril ljubi Bog.« Doktor Dehor silno razburjen in razjarjen: »O, ti miniatura! Da bi te le kmalu nagatili!« Krokar: »No, kaj? Doktor sind Sie des Teufels ? Pazi, da se ne razletiš od jeze!« Doktor Dehor: »Molči!« Krokar: »Bolje je, da skočiš samo iz kožuha!« Doktor Dehor plane proti Krokarju in škriplje z zobmi: »Čakaj!« Medved: »Nehajta, mirujta, pobotajta se iz-lepa! Namreč zdaj je že dovolj te komedije. Saj nismo na Dunaju! Sprijaznita se! Kajneda, slavne zverine?« Ris: »Naj se no malo pretepežkata, saj utegnemo gledati. Kam se nam pa mudi?« Krokar: »Kvaražugon! Doktor morale! Doktor kozjih molitvic!« Doktor Dehor: »Ničla! Ničla, trikrat prečrtana!« Krokar pomoli doktorju Dehorju kos papirja pod smrček. Doktor Dehor omedli v dveh sekundah. Nezavestnega polože na mah. Medved: »Kaj pa je to? Kaj mu je storil Krokar?« Krokar: »Dal sem mu povohati pesem moderno prismojenega futurista. Haha!« (Odleti.) Medved: »Hvala Bogu, da smo se ga odkrižali. Njegova ekscelenca gospod Lisjak ima zopet pravico do besede. Prosim lepo! Pst!« Maček: »A? Zopet Lisjak? No prav, miau!« Lisjaki, Velesijajni zbori. Uvaževati moramo, da niso vsi ljudje sirovi brutalni skratka podivjani. Hvala Bogu in svetemu Frančišku še ni izumrl plemeniti žlahtni rod nedeljskih lovcev. Predlagam, da jim nemudoma pošljemo nastopno vdano zaupnico. (Bere:) Zverine in ujede zbrane na prvem vse zverinskem shodu na Goljavi: zahvaljujemo vse visokorodne in prečastite lovce nedeljske za njih doslenjo izredno blagonaklonjenost, milosrčnost in prizanesljivost ter prosimo najpohlevneje, da izvolijo nedolžno preganjani divjačini ostati tudi poslej dobrotljivi zaščitniki ali vsaj nevtralni prijatelji. Kakor želimo iskreno, da bi kap še danes zadela vse prave lovce, tako odkritosrčno želimo nedeljskim prijateljem da učakajo čili in zdravi leta Metuzalemova in da jih Bog oblagodari s srečo in zadovoljnostjo vse njih žive dni, naposled pa s krono nebeško amen. Živeli nedeljski lovci, ki nas hodijo kratkočasit in zabavat. Živeli, živeli!« Poslušalci: »Živeli nedeljski prijatelji!« Doktor Čuk: »Ubogi doktor Dehor že zopet miga. Odleglo mu je.« Poslušalci: »Živeli vsi skupaj! Živio, zlasti naš velegovornik Lisjak!« Neverjetno navdušeni zborovalci odneso Lisjaka in druge zaslužne govornike po domače štuporama domov, da bi tem lepše završili prvi vse zverinski shod na male kavke dan.
 
Medved (kajpada pozdravljen z viharnim navdušenjem se slovesno popraska po rebrih): »Namreč hm, aha! Najprisrčneje pozdravljam in zahvaljujem vse pričujoče slavne zverine in ujede da ste velmožna in ljuba gospoda izvolili pa prihiteli prileteli priplezali prilezli pricincali in sploh primigali v tako ogromnem številu na naš velevažni shod!«
 
Krokar, aviatik brez službe:
<poem>»Stric Medved je kaj smešna zver.
V kožuhu težkem, kavalir
nerodno taca,
klobasa, godrnja:
mori ga politika!«</poem>
 
Tajni svetnik Lisjak: »Prosim, gospod Krokar nima besede.«
 
Predsednik Medved: »Nima besede, ne.«
 
Krokar se zagrohota zaničljivo in zakroka:
<poem>»Lisjak je samopašna zver.
Zastonj ima prav lep kvartir;
sladko klepeta,
Mefista igra,
vse brumne za Jurčke ima!«</poem>
 
Lisjak: »Gospod predsednik, izvolite kaznovati gospoda Krokarja s primernim ukorom, ker kali mir in moti zborovanje!«
 
Medved: »Kaznujem gospoda Krokarja s primernim ukorom, ker moti zborovanje.«
 
Krokar: »Ojej!«
 
Medved: »Namreč — in tukaj, še ne tukaj, ampak čast mi je, da vam smem predstaviti tukaj vladnega zastopnika gospoda komisarja.«
 
Krokar: »… den komischen Kommissar …«
 
Lisjak: »Izvolite malo molčati!«
 
Medved: »Da, izvolite malo molčati, gospod Krokar!« Tukaj … tukaj vladnega zastopnika, gospoda komisarja Jazbeca.
 
Predsednik poljubi vladnega zastopnika na gobec.
 
Krokar: »Tudi komisar je vreden svoje pesmice. Poslušajte kosmata gospoda!
<poem>Dolgá ko turški oficir,
ima naš Jazbec, nobel zver!
Ta mali gospod
je velik falot:
na puf onegavi povsod!«</poem>
 
Zverine se veselo muzajo. Vladni komisar puha od jeze.
 
Lisjak: »Gospod Krokar je židane volje, v rožicah je že na vse zgodaj.«
 
Medved: »Res je, gospod Krokar je v rožicah in …«
 
Lisjak: »… in dela zgago.«
 
Medved: »… in dela zgago sebi na čast in nam na korist … ne … namreč povedati sem nameraval nekaj popolnoma drugega. Zapik!«
 
Lisjak: »Prosim lepo, gospod Krokar, ne delajte nam več zgage!«
 
Medved: »Pa res gospod Krokar, usmilite se nas in ne motite nas.«
 
Krokar: »Kaj? Zakaj ne bi delal zgage? Čemu sem pa prišel? Ali naj zastonj letam tako daleč? Zdaj lahko delam zgago kolikor me je volja. Saj je zapik.«
 
Medved: »Odpik! Gospod Krokar, ako ne boste mirovali vas bom moral izključiti od zborovanja.«
 
Dehor, doktor morale in fabrikant krepkih dišav odlikovan z dvema zlatima medaljama: »Prosim, gospod Krokar me izziva.«
 
Medved: »Kaj pa vam hoče?«
 
Doktor Dehor: »Zbada me z zabavljivim vprašanjem: kdaj sem se kopal zadnjikrat? Ali ni to jako žaljivo?«
 
Medved: »Jako žaljivo je.«
 
Krokar: »Slavne zverine! Gospod Dehor je parfimiran tako peklensko, da mi prihaja že kar slabo. Izpridil je vso atmosfero okoli sebe. Bacilorejec. Poslušat pojdem rajši na drugo stran, da ne omedlim v teh dišavicah. Pfui Teufel.«
 
Merjasec, profesor estetike: »Meni se pa zde te dišave celo prijetne, izvirne in klasične.«
 
Krokar: »Kdo bi pa pričakoval kaj drugega od tvojega estetičnega rilca?«
 
Merjasec: »To je pa vendar že malo preveč. Vse ima svoje meje.«
 
Krokar: »Vse ima svoje meje, celo kočevska velesila!«
 
Lisjak: »Dajte ga no, gospod predsednik!«
 
Merjasec: »Lep shod je naš shod!«
 
Doktor Dehor: »Ali je to sploh kakšen shod?«
 
Medved: »Ker nam gospod Krokar venomer nagaja z neslanimi opazkami in zabavljicami ga moram po paragrafu devettisočdevetindevetdesetem za trideset minut izključiti od seje.«
 
Merjasec: »Dobro dobro!«
 
Doktor Dehor: »Marš spat!«
 
Krokar: »Prava reč! Nič se ne bojte, vrnem se kmalu! Dobro bo, da se malo okrepčam v gostilnici. Adijo za pol ure! Má úcta!«
 
Leti v gostilnico.
 
Medved: »Namreč … Besedo ima njegova ekscelenca gospod tajni svetnik Lisjak.«
 
Lisjak (seveda burno aklamiran): »Kosmata gospoda! Slavne zverine in velmožne ujede! Slaba nam prede dandanes. Nobeno uro noben trenotek nismo varni in nimamo miru pred lovci in psi.«
 
Doktor Čuk: »Že dvajset milijonov let prebivajo živali na zemlji, že sto tisoč let jih preganja človek in preganjati jih utegne še sto tisoč let. Izprva ni bilo take neusmiljenosti, takega sovraštva. V dolgih, dolgih tisočletjih je pozabil človek, da oklepa brezmejna metafizična vez ne le sinove in hčere Adamove, marveč vse prebogato stvarstvo božje v vesoljni ljubezni božji! Le v dušah nekaterih genialnih mož je iznova zatlela nebeška iskra te svete resnice.« »Znamenje prihaja,« je dejal Zaratustra in premenilo se mu je srce. Resnično, ko se je izjasnilo pred njim, mu je ležala rumena mogočna žival ob nogah in pritiskala svojo glavo ob njegova kolena in iz ljubezni ga ni marala zapustiti. Kakor pes, ki je zopet našel svojega gospoda. Ob tem je rekel Zaratustra samo eno: »Moji otroci so blizu, moji otroci.« Nato je umolknil. Srce pa se mu je tajalo in iz oči so mu kapale solze in mu padale na roke. In modri mož miru Salomon je učil: »Vsi so ustvarjeni od Enega. Kdo ve, ali gre dih človeški kvišku in dih živali pod zemljo?«
 
Maček, divji profesor petja in umetnik na goslih: »Človek nam očita venomer, da je naša duša polna zlobe pa krvoločnosti, polna strašnih instinktov. In njegova? Miau!«
 
Volk, avtomobilist: »Nam očita, sam greši. Ali se moremo mi pasti in travo muliti kakor srne in ovce? Treba nam je mesa. Ali smo mar mi krivi? Tako smo ustvarjeni. Ali ni sveti Frančišek volka imenoval svojega brata?«
 
Lisjak: »Kaj rad se baha domišljavi človek, da je velik njegov duh in močan. Pravzaprav pa je zanikaren in majhen! Kakšni duševni velikani so na primer Angleži? Uboge lisice gonijo in mučijo s psi po pet ur. Za psi se dreve na konjih plemeniti gospodje, v rdečih suknjah in belih hlačah žlahtne dame, v ozkih temnih oblekah. Ko dopojajo upehano žrtev, odvije in utrga gonjač še živi živali rep. To trofejo dobi izvrsten lovec ali pa odlična lepotica. Potem vržejo še vedno živo lisico psom da jo raztrgajo in požro. Tako delajo Angleži, pobožnjaški hinavci, ki paradirajo vsako nedeljo s svojo svetohlinsko pobožnostjo. Tako delajo prerahločutni, presramežljivi Angleži, ki ne imenujejo ne nog ne hrbta …«
 
Poslušalci: »Škandal! Barbari! Hanba!«
 
Ris, mesar: »Prav taki ali pa še hujši barbari so Španci, ki obhajajo praznike z ostudnimi bikoborbami. Razkačen, vsled dolgega zapora v temnem hlevu, se zapodi bik v areno, kjer se mu blešči od jarke svetlobe. Pikadorji, v starošpanski viteški obleki, oboroženi s sulicami, jahajo onemogle konje, ki so jim oči zavezane. Bik se zakadi v ubogo kljuso in jo suje z rogmi v trebuh in bok. Tisoč in tisoč ljudi sliši močno pokanje, strašno pokanje kosti obupno vzpenjajočega se konja. Tisoč in tisoč ljudi se zabava in uživa ob tem groznem prizoru. Mnogokod preboden vlači revež sam svoja čreva po pesku in prahu, za sabo stopa sam s svojimi kopiti, po njih se zgrudi. Kmalu obleže štiri konji. Občinstvo tuli od veselja … Zdaj jame bika dražiti torero z rdečo kapo. Banderillero mu bliskovito zabada puščice s pisanimi trakovi v hrbet. Ako je bik še premalo razjarjen mu zasajajo pokajoče rakete v život. Ko opeša mu izvlečejo krvave puščice iz ran in jih poklonijo krasotici v znak posebnega spoštovanja! Docela utrujeni, do smrti trpinčeni bik, zarjove hripavo, se ustavi, obupan trepetaje v smrtnem strahu; ne more se več braniti, kaj še napadati; kri bruha in pene; rdeče podplute oči gledajo s pogledom, ki obtožuje neusmiljene surove človeške mučitelje: tako obstane za trenutek — tedaj mu sune matador ali espada dolg meč na vso moč od spredaj v tilnik. Dvajset tisoč barbarov rjove in blazni od veselja, vojaška godba svira, okrogli pikadorji plešejo kadriljo. Morilec prejme bikovo uho v znamenje časti in najvišjega priznanja. Trojka mul vleče mrtve živali v zankah iz arene. Pri vsaki bikoborbi pade šest bikov, približno dvajset konj in včasih kakšen mučitelj. Pričujoč je tudi duhovnik, da previdi ponesrečene bikoborce. In rajši strada Španec, nego bi zamudil tako narodno veselico.«
 
Doktor Čuk: »Nad vse gnusen in sirov je človek, ki se more naslajati ob strahu in mukah ubogih živali. Sramota!«
 
Poslušalci: »Sramota! Sramota!«
 
Lisjak: »Brezobzirno ugonablja trdosrčni, lakomni človek živalstvo na kopnem in na morju. Krasni tur je iztrebljen dočista. V Evropi gine pravol, kozorog, bober, sobolj, v Ameriki los in zober, v Afriki noj, gorila, šimpanz, nosorog, povodni konj in žirafa, v severnih morjih kit. Lev se ohrani kvečjemu v krajih, kjer odganja vsiljivega človeka koristna in prijazna muha tsetse.«
 
Ris: »Bog daj krepostni prijateljici trdno zdravje, dolgo prijetno življenje pa lahko smrti.«
 
Merjasec: »Živela velikega carja mala pomočnica!«
 
Poslušalci: »Živela muha tsetse!«
 
Doktor Čuk: »Posebno zarobljeni barbari so velekulturni Italijani. Italija je pticam selivkam velikanska rakev. Ptiče lovi vse kar leze in gre; mrežarji, zankarji in streljači. Na trgih ponujajo celo ptice pevke. Na race streljajo kar s topovi, ki bruhajo cele funte šiber. In koliko žrtev zahteva bedasta, večinoma neokusna moda! Iz Nove Gvineje dovažajo na leto po petdeset tisoč rajčic. V Tihem oceanu so ponekod uničili vse albatrose in morske lastovice. Po tristo tisoč albatrosov pobije moštvo ene same ladje, ko sede na gnezdih ali ko pitajo mladiče; kupoma leže mrliči brez perutnic. Povsod na celini in na otokih more pisane ptiče. Trapasta moda utegne iztrebiti vse sredozemske srebrne čaplje, avstralske lirorepke in himalajske fazane. Iz Brazilije so v enem letu pripeljali samo v London malone tristo tisoč pernatih mehov belih čapelj. Kakšno zaslepljeno budalo je človek!«
 
Merjasec: »Dobro, prav dobro! Živio govornik!«
 
Poslušalci: »Živio govornik! Pereat budalo!«
 
Medved: »Mmm … Zdaj beseduj zopet njegova ekscelenca, gospod tajni svetnik!«
 
Lisjak (se prikloni laskavo): »Neusmiljen in sirov je človek do živali, sirov in neusmiljen pa je tudi do svojega bližnjega. Sovražil, preganjal, mučil, psoval, zasmehoval in križal je najblažjega svojega dobrotnika, največjega modrijana. In še dandanes preganja, zatira, muči, zaničuje, zasmehuje in križa svojega rodnega brata. Koga ne pretrese že sama strahovita beseda: vojska! Ovce, gnane v mesnico, ne trpe toliko nego pol milijonske čede mladeničev in mož, ki jih ženo slavohlepni generali po ravninah in strminah, po ledu in snegu, po blatu in prahu, da palijo mesta in vasi, pokoljejo in pobijejo ali pohabijo na tisoče bratov in prelijejo jezera krvi. Koliko so se trudili in žrtvovali starši, da so vzgojili sinove; koliko bi bili mogli sinovi še koristiti bratom s svojim delom; kako bi bili še veselo širili znanost,vedo in umetnost — ali vse pogoltne velika skupna jama. Medtem pa se joka in strada tisoč in tisoč mater,očetov, tisoč in tisoč otrok in žena. Toliko si domišlja človek na svojo bistroumnost na svojo civilizacijo in kulturo — in vendar ima po vsej zemlji šole, kjer se uče na kakšne načine bi kar najuspešneje morili — brate! Ne zverjad ampak človek je največji morilec!«
 
Merjasec: »Izborno izvaja gospod tajni svetnik. Vsa čast!«
 
Lisjak: »Nam pa zameri samopridni človek, ako ugrabimo včasi jerebico, kokoš, zajčka ali bolehno srnico! Koliko pa ugonobimo škodljivih miši, kač, ličink, kobilic, žuželk!«
 
Jazbec: »O, jaz tudi, jaz tudi.« Lisjak: »Preganjajo nas povsod. Na vabilišču, na mrlinovišču, ob lisičinah z otrovanim mesom z železnimi ključi in lesenimi kladicami, s proglami in pastmi in drugimi nastavami. Moja žena, obstreljena na levi rami in na levem očesu, je imela pet mladih. Hudoben lovec je ustrelil njeno prijateljico, ki je imela šest mladičev. Poginili bi bili ako jih ne bi bila odnesla moja napol slepa žena med svoje otroke. Katera človeška mati bi storila kaj takega? Marsikatera se ne briga niti za svojo deco in najame dojilje, pestunje, bone, guvernante, da se sama laglje zabava in ostane dalje lepa in mlada. In na naše vzorne matere strelja človek, ko imajo reve toliko nujnega posla in skrbi z otroki. Nobene pravice ni na svetu. Divja kura in jerebovka imata lovopust vse ljubo leto, mi pa nič. Lovski zakon naj bi ga nam privoščil, vsaj od februarja do septembra!«
 
Jazbec: »Tudi nam tako, kakor ga uživajo srečni jazbeci na Nemškem, na Gorenjem Avstrijskem, Solnograškem in Hrvaškem že dandanes.«
 
Maček: »Gospoda jasna! Pritožimo se ministrstvu notranjih zadreg. Miau!«
 
Medved: »Muc kar tiho! Zdaj govori ekscelenca gospod tajni svetnik!«
 
Lisjak: »Pomagajmo si sami! Naše prežalostne razmere so se pohujšale tako, da je treba resno preudarki, kako bi se oteli pretečemu poginu. Treba je da si ustanovimo ''Društvo za varstvo ujed in zverin''. To društvo bo podpiralo zlasti bolehne ali pomrcvarjene člane po nedolžnem falirane trgovce in obrtnike, ponesrečene delavce, siromašne vdove in sirote z ustanovami, veterane pa s pokojninami. Kar najhitreje sezidaj naše društvo, udobno bolnico in hiralnico za člane, pohabljene od strelov pasjih zob, od strupa in pasti; obenem ustanovi brezplačen pogrebni zavod. V tisku so lahko umevne bukvice: Prva pomoč ob nezgodah. V pravdnih zadregah preskrbi naše društvo odvetniško pomoč zastonj. Naše društvo osnuje tudi zavarovalnico, zastavljalnico in brezplačno posredovalnico za službe. Vrhutega bo imela vsaka zverina in ujeda neomejen kredit pa le do prvega konkurza.«
 
Poslušalci pojemajo od veselja. Kaj takega še niso ne slišali, ne brali nikjer, nikoli. Nekateri se jokajo od radosti, drugi vriskajo in plešejo, zopet drugi se valjajo kakor obsedeni. Iztežka se ubrani njegova ekscelenca, gospod tajni svetnik, da ga ne dvignejo ginjeni hvaležni zborovalci na rame. Hrup in šunder je tak, kakor v pravem parlamentu.
 
Lisjak: »Treba je pa tudi, da si osnujemo svoje glasilo, svoj list in ga jamemo izdajati že prihodnji mesec. Naše glasilo se bo bavilo, zlasti z nevarnimi lovci. Razpravljalo in razlagalo bo njih, grde navade, zvijače, nakane in napake. Zabavljalo bo psom, tem brutalnim zarobljenim hlapcem človeških tiranov, zlasti pa frmačem in brakom; razmotrivalo bo, kako jih je laglje voditi za nos. Potezalo se bo, za enakopravnost med zverinami in ujedami; borilo se bo z vsemi silami za vzvišeni ideal, da tudi roparice in ujede dobimo svoj lovopust in današnjim razmeram primeren lovski zakon.«
 
Volk zatuli od veselja: »Izborno! Izborno!« (Navdušenje na vseh koncih in krajih.)
 
Lisjak: »Naše glasilo bo razsojalo prepire med člani in prinašalo nekrologe o naših ustreljenih ali velezanimive novice o ponesrečenih ali ranjenih somišljenikih. Naše glasilo bo opozarjalo društvenike, kje je dobiti več plena in pripravnih brlogov.«
 
Divji maček: »Bravissimo!« (Navdušenje rase.)
 
Lisjak: »Naše glasilo bo poročalo natanko kdaj se selijo in vračajo ptice, kdaj imajo zajke jerebice in druge živali mlade. Zanimalo se bo pa tudi za hrošče, polže, ribe in rake. Opisovalo bo strupene gobe in škodljive rastline. Poleg tega pa bo objavljalo korenite razprave o nevarnih pasteh in vabah.«
 
Vidra, trgovka z delikatesami: »Imenitno! Imenitno! Že zopet mi prihajajo solze v oči. Živio gospod Lisjak.«
 
Poslušalci: »Živio vseh lisjakov lisjak.«
 
Kuna zlatica, umetnica na visokem trapecu: »Oh, saj pravim, moj preljubi ujec Lisjak, so pa res strašno učeni in navihani akotudi so tajni svetnik.«
 
Sova, prodajalka gramofonov: »Pa res da. Škoda, da je gospod samo obskurna ekscelenca!«
 
Medved: »Namreč, izvolite molčati velecenjene zverine, da se gospod govornik ne zmoti ali da nam ne pozabi povedati kaj prav lepega!«
 
Lisjak: »V listku bo prinašalo naše glasilo krasne romane pa tudi zanimive kratke povesti in pesmice. Vsi strokovnjaški članki, kakor tudi leposlovni umotvori naših genialnih pisateljev, bodo bridko zafrkavali lovce in pse. Vsebina bo tako raznovrstna in zabavna, da se bo morala zanimati za list vsaka zavedna zverina.«
 
Ris: »Pisal vam bom briljantne listke, pa še prav poceni.«
 
Lisjak: »Za vsebino spisov bo pa vsak sam odgovoren oziroma tepen, ako bo poročal kaj lažnivega ali ako ga bo kaj polomil na katerikoli način. List bo prinašal tudi oglase in sicer tako poceni, da bo lahko sram vsako zverino, ki ne bo nič inserirala. Naše glasilo nam, bodi tolažba in moralna podpora, nam bodi bodrilo za resno pametno delo na protikulturnem, protilovskem in protipasjem polju! Prečastite velezverine in veleujede predlagam, zatorej da se osnuje Društvo za varstvo zverin in ujed in da si ustanovimo glasilo, kakršno sem imel čast pravkar orisati z glavnimi potezami. Komur ugaja moj predlog se hitro postavi na glavo in migaj z zadnjima nogama po zraku!«
 
Poslušalci se veselo postavijo na glavo in hvaležno migajo z nogami.
 
Lisjak: »Potemtakem je moj predlog sprejet brez ugovora. Hvala vam!«
 
Poslušalci: »Živio, govornik! Živio, Lisjak!«
 
Neopisna navdušenost. Viharno odobravanje. Vneti poslušalci postavijo naposled tudi govornika na glavo.
 
Lisjak zopet na nogah: »Agitirajte za naše društvo in za naš list! Kdor ne bo hotel plačati članarine in naročnine, njemu zarubimo živi kožuh in kosti.«
 
Medved: »Namreč besedo ima gospod Vodomec, vzorni ravnatelj ribogojnega zavoda. Prosim!«
 
Vodomec seveda burno pozdravljen: »Slavne in kosmate zverine!«
 
Merjasec: »Živio, mali govornik! Dobro zna zasajati besede, jako dobro! Le tako dalje!«
 
Vodomec: »Najprej vas zahvaljujem iz vsega srca, da ste povabili tudi nas, uboge ptiče, na ta velepomembni in velevažni shod. Ta veseli dan, gospoda moja, male kavke dan, bo z zlatimi črkami in srebrnimi pikami zapisan v zgodovini zatiranega živalstva. Čujte in pomilujte nas. Zdaj so pritisnili tudi nas na indeks. Kar uganjajo hudobni lovci in ribiči proti nam, to presega že vse meje. Očitajo nam, da žremo same postrvi, same mlade žlahtne ribe, ikre in mlade rake. Gospoda moja! Kdor ima količkaj zdravega okusa, mi mora pritegniti, da je najslabša postrv še vedno boljša nego najboljša belica. Dobrotljiva mati, priroda nas je oblagodarila s posebno lepo uniformo pa tudi s posebno finim umetniškim okusom. Zakaj bi uživali zanikamo meso, ako je dobrega dosti? Saj tudi človek je rajši slastno pečenko, kakor pa nezabeljen krompir v oblicah.. Vodomci nismo taki barbari, kakor afričansko neumni noj, ki požira izgubljene galoše, hlačne jermene, žeblje, čike, radirke, krtače in enako slabo težko prebavno hrano ter si domišljuje v temi svoje neumnosti, da je same delikatese. Po pravici se smeja človek temu duraku ali obenem bi moral nas vodomce občudovati, ne pa preganjati radi tankega okusa. V imenu vseh tovarišev slovesno prosvedujem proti takim škandaloznim razmeram. Obenem prosim najvljudneje, da bi imeli v vašem cenjenem listu ptiči svoj kotiček koder se bomo mogli boriti in braniti z uma svetlim krempljem za svoj obstanek!«
 
Ris: »Majhen in droban je možiček, pa ga le pihne!«
 
Volk: »Saj res. Skoraj nič ga ni videti pa je očka le hud in ne razsaja slabo.«
 
Najbližji poslušalci čestitajo govorniku.
 
Prav tako izborno so govorili in nič novega niso povedali: gospod Volk, gospodična Kuna, gospa Sova, vdova Vidra, profesor Maček, Polh, minister za tujski pomet in zdravo spanje, Veverica - tipkarica, Podlasica-telefonska dama, Skobec - davčni iztrjevalec, Jastreb – višji okrajni zverino-zdravnik, Skovir - nočni čuvaj in kavarnar, Soja - gozdni birič, Sraka - ravnateljica brzojavnih uradov, Vrana - ravnateljica zavoda za pokvarjeno mladino in drugi in še drugi. Molčali pa so po nedolžnem preganjani človeku koristni mišarji, postolke in kanje.
 
Ris: »Gospod Krokar se vrača!«
 
Krokar: »Pol ure sem imel počitnice v gostilnici. Gospod predsednik ali smem govoriti?«
 
Medved: »Prosim.«
 
Merjasec: »Zdaj utegnemo slišati kaj posebno krasnega. Jako sem radoveden!«
 
Krokar: »Prijazni poslušalci! Čarobne poslušalke! Sedaj, ko so se naklobasali že vsi drugi, naj bleknem vsaj jaz kaj pametnega.«
 
Poslušalci: »Oho! Oho!«
 
Merjasec: »Saj sem vedel. Začetek je dober.«
 
Krokar: »Slišal sem od daleč, da hočete človeka lovca ugnati v kozji rog. Pa vas hudo zebe.«
 
(Nemir.) Klici: »Kaj? Kaj? Vzemite mu besedo! Naj gre zopet na počitnice!«
 
Medved: »Prosim, potrpite malo gospoda!«
 
Krokar: »Kdor nizko leta, visoko pade.«
 
Maček: »Miau, prijatelj, narobe!«
 
Krokar: »Kdor narobe leta... Kajne kdor -«
 
Poslušalci: »Dosti dosti! Brcnite ga no!«
 
Krokar:
<poem>»Začnimo spet od začetka!
sta rekla Janez pa Metka.«</poem>
 
Ris: »Danes ga ima pa pošteno v glavi.«
 
Krokar:
<poem>»Začnimo zopet od kraja,
četudi nam jezik nagaja.«</poem>
 
Merjasec: »Meša se mu. V verzih se mu meša!«
 
Krokar:
<poem>»Začnimo zopet od konca,
na sredi praznega lonca!«</poem>
 
Doktor Dehor: »Kaj prežvekuje?«
 
Ris: »Pijan je pijan. Zato klobasa tako bedasto in nerodno, kakor bi krpucal kritiko o umetniški razstavi.«
 
Merjasec: »Že navsezgodaj je pijan kakor človek! Fej!«
 
Sova: »To je pa že vendar od sile. O, demon alkohol!«
 
Merjasec: »Nobenega pametnega stavka ne more ziniti.«
 
Lisjak: »Dajte mu majoliko črne kave in ricinovega olja!«
 
Medved: »Podelimo mu ukor prvega razreda in ga podčrtajmo v zapisniku z rdečim svinčnikom!«
 
Lisjak: »To ga ne iztrezni. Dajte mu rajši kos ledu na betico!«
 
Volk: »Zapodimo ga iz mile naše domovine proti bližnjemu meridianu!«
 
Krokar: »Mila domovina pihne na svoje preroke ali kakor bi rekel dober Latinec: nemo propheta in … in …«
 
Doktor Dehor: »Naposled bo gobezdal še japonski.«
 
Krokar: »Japonski pa ne. Nikarte ne zahtevajte preveč od mene!«
 
Medved: »Prosim, stvarno!«
 
Krokar: »Mila domovina pihne na pesnike, pisatelje, umetnike in druge genialne berače; mila domovina ljubi in spoštuje samo praktične modrijane, oderuhe in bogate sleparje, ki si znajo polniti malhe in počivajo na tisočakih.«
 
Maček: »Res je taka. Miau! Miau!«
 
Lisjak: »Muc, tiho! Gospod govornik je že v četrti dimenziji in klobasa kar se mu ljubi.«
 
Doktor Dehor: »Kakor bi bil na volilnem shodu. Gospod predsednik odtegnite govorniku besedo in dajte mu eno okoli ušesi.«
 
Krokar: »Preden me preženete, počakajte še malo prijazni poslušalci in ljubeznive poslušalke, da vam povem še kaj lepega in novega. Dehor me gleda že ves čas tako grdo, kakor pastir muho v močniku.«
 
Doktor Dehor: »Prosim, nisem noben navaden Dehor, ampak gospod ''doktor'' Dehor!«
 
Krokar: »Ojej! Doktor morale, doktor! Kar pojemam od samega spoštovanja! Ich krepiere vor Ehrfurcht! Doktor morale - vseh kozjih molitvic doktor! Kar gagam in umiram od hudega veselja, da smem govoriti s tako visoko nadzverino!«
 
Doktor Dehor: »Gospod Krokar ima predsodke zoper doktorje.«
 
Krokar: »Prav nobenih predsodkov ne. Priznavam, da je tudi med doktorji nekaj nadarjenih glav. Pomilujem pa vsakega, ki se napihuje in si domišljuje, da je nadživina, ker je doktor. In tale žalostni doktor si res utvarja, da je nekaj posebnega, ker je doktor. Zaštudiral je vso pamet in zdaj je bolj trapast kakor takrat ko je prilezel na svet.«
 
Doktor Dehor: »Tale Krokar ima pa kaj hudoben kljun.«
 
Krokar: »Dehor, pardon, doktor Dehor kar puha od jeze. Postavlja se s svojim žalostnim doktoratom kakor petelin na gnoju. Čudno, da ne nosi zvončka na cilindru, da bi ga bolj gledali in občudovali. Nervozni profesorji so ga v hipni blaznosti promovirali za doktorja morale.«
 
Doktor Dehor (puha in se davi): »Saj pa ti ne boš nikdar doktor morale!«
 
Krokar: »Bog ne daj, da bi naredil svojim staršem in svoji žlahti kdaj tako sramoto! Rajši ostanem vse žive dni honoris causa Krokar kakršnega me je ustvaril ljubi Bog.«
 
Doktor Dehor silno razburjen in razjarjen: »O, ti miniatura! Da bi te le kmalu nagatili!«
 
Krokar: »No, kaj? Doktor sind Sie des Teufels? Pazi, da se ne razletiš od jeze!«
 
Doktor Dehor: »Molči!«
 
Krokar: »Bolje je, da skočiš samo iz kožuha!«
 
Doktor Dehor plane proti Krokarju in škriplje z zobmi: »Čakaj!«
 
Medved: »Nehajta, mirujta, pobotajta se izlepa! Namreč zdaj je že dovolj te komedije. Saj nismo na Dunaju! Sprijaznita se! Kajneda, slavne zverine?«
 
Ris: »Naj se no malo pretepežkata, saj utegnemo gledati. Kam se nam pa mudi?«
 
Krokar: »Kvaražugon! Doktor morale! Doktor kozjih molitvic!«
 
Doktor Dehor: »Ničla! Ničla, trikrat prečrtana!«
 
Krokar pomoli doktorju Dehorju kos papirja pod smrček.
 
Doktor Dehor omedli v dveh sekundah. Nezavestnega polože na mah.
 
Medved: »Kaj pa je to? Kaj mu je storil Krokar?«
 
Krokar: »Dal sem mu povohati pesem moderno prismojenega futurista. Haha!« (Odleti.)
 
Medved: »Hvala Bogu, da smo se ga odkrižali. Njegova ekscelenca gospod Lisjak ima zopet pravico do besede. Prosim lepo! Pst!«
 
Maček: »A? Zopet Lisjak? No prav, miau!«
 
Lisjak: »Velesijajni zbor! Uvaževati moramo, da niso vsi ljudje sirovi brutalni skratka podivjani. Hvala Bogu in svetemu Frančišku še ni izumrl plemeniti žlahtni rod - nedeljskih lovcev. Predlagam, da jim nemudoma pošljemo nastopno vdano zaupnico.« (Bere:) »Zverine in ujede zbrane na prvem vse zverinskem shodu na Goljavi: zahvaljujemo vse visokorodne in prečastite lovce nedeljske za njih doslenjo izredno blagonaklonjenost, milosrčnost in prizanesljivost ter prosimo najpohlevneje, da izvolijo nedolžno preganjani divjačini ostati tudi poslej dobrotljivi zaščitniki ali vsaj nevtralni prijatelji. Kakor želimo iskreno, da bi kap še danes zadela vse prave lovce, tako odkritosrčno želimo nedeljskim prijateljem da učakajo čili in zdravi leta Metuzalemova in da jih Bog oblagodari s srečo in zadovoljnostjo vse njih žive dni, naposled pa s krono nebeško amen. Živeli nedeljski lovci, ki nas hodijo kratkočasit in zabavat. Živeli, živeli!«
 
Poslušalci: »Živeli nedeljski prijatelji!«
 
Doktor Čuk: »Ubogi doktor Dehor že zopet miga. Odleglo mu je.«
 
Poslušalci: »Živeli vsi skupaj! Živio, zlasti naš velegovornik Lisjak!«
 
Neverjetno navdušeni zborovalci odneso Lisjaka in druge zaslužne govornike po domače štuporama domov, da bi tem lepše završili prvi vse zverinski shod na male kavke dan.
 
== Zaljubljeni jerebar ==
1.691

urejanj