Lovske bajke in povesti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m →Na male kavke dan: razbito po odstavkih glede na izvirnik z DLiba |
m →Zaljubljeni jerebar: odstavki po izvirniku |
||
Vrstica 352:
== Zaljubljeni jerebar ==
=== I. ===
Januarskega jutra sem presledoval s frmačem Olafom po lovišču svojega očeta; pregledoval sem lisičine in pasti za zverjad, krmilišča in zavetišča za stradajoče srne, jerebice, fazane in zaplenjeval zanke potuhnjenih zankarjev.
Snoči pa davi je prhak sneg pobelil zmrzla tla, pedanj debelo. Žal mi je bilo, da nisem bil vstal prej, in šel s prijateljem okrožat in dosledovat žlahtne kune zlatice. Deviška belina je pokrivala vse stare sledove, ovajala pa sveže vtise in jamice lovcu dobro znane črke, tajnovite knjige prirodne. Ob gozdnem jarku je bil skakljal zajec in kljukal, da bi premotil preganjalca. Pod leskovim grmom sem našel perutnico presenečenega jereba. Na jasi sem videl sledove zaljubljenih lisjakov. Ko nori najhujša zima nore tudi košatorepke; snubijo v prostranih dvoranah tihe goščave in svatujejo v temnih podzemnih salonih.
Postal sem za ogromnim hrastom blizu zapadne meje našega lovišča na robu frate koder so si lansko jesen srnjaki radi trebili novo rogovje ob borih in macesnih. Jasno nebo je v širnih tokih točilo jarko svetlobo po prečisti beljavi. Pomežikaval sem nehotoma. Veter je spal za gorenjskimi velikani razkošno odetimi z bleskovito knežjo hermelino-vino. Početkoma ni bilo čutiti nobene živali niti netečne šoje, niti radovedne sinice. Zimski molk je prekinil ruševec, ki je preletel v sosednjo drago; srebrn prah se je usul z gugajočih vej. Srna in srnica sta mirno zaupljivo pregazili nizko grivo, kakor bi vedeli, da ji varuje lovopust.
Nenadoma sem zagledal lisico. Moj Olaf je stal ko ukovan. Meja je bila nemara sto korakov daleč; zato nisem pomišljal dolgo, ampak sem vzel zajčji strah nemudoma na muho in sprožil levo cev nabito s šestakom. Kosmata teta je pobegnila docela tiho proti meji. Olaf je planil za njo. Večkrat je butnila še na takratnji strani s smrčkom v sneg in molila košato omelo naravnost kvišku; potemtakem je bila smrtno zadeta. Pes je lajal in renčal ali bil je že onkraj meje. Ali naj pustim krasno roparico na tujem lovišču, da jo ukrade zanikaren zankar ali da jo načne gladna tovarišica?
Ukrenil sem, da vzamem lisico s sabo in jo pošljem sosedu graščaku, Janku Dolinarju. Ali komaj sem jo pobral je že izza gabra primigal Dolinarjev logar, Simen, grd antipatičen dedec. Povedal sem mu, kaj in kako, ter mu oddal lisico. Zinil ni nobene, le zarežal se je glupo. Kar videlo se mu je, kako ga veseli, da me bo mogel ovaditi svojemu gospodarju in stvar preverižiti tako, da bo več napitnine.
Takoj sem se vrnil domov. Očetu nisem povedal čisto nič. Preoblekel sem se, dal napreči oba serca v sani in odcingljal proti Dolinarjevi graščini. Stvar mi je bila skrajno neljuba. Zakaj? Janko Dolinar je bil čudak posebne vrste.
Mož je bil bolehen, čemeren, godrnjav. Mojega očeta je nazival sicer prijatelja; navzlic temu sta se venomer ravsala, zlasti pa zaradi lovske meje. Oba sta bila veleposestnika, oba vdovca in navdušena lovca, ne »titularna lovca« z narekaji, marveč vrla prava lovca. Malokdo je čuval in gojil divjačino, pse in lovišče tako skrbljivo in smotrovito, kakor Janko Dolinar in Žiga Kalan. Na sejmih, na gostovanjih, na plesih, pri kartah, skratkoma ob vsaki priliki pa sta se jela čudna prijatelja pikati in ubadati. Ni je bilo brakade, kjer se ne bi „pri košu" ali bolje rečeno „pri bariglicah" jela pričkati zdaj zaradi ustreljene divjačine, zdaj zaradi brakov. Začel pa je vedno gospod Dolinar. Čudno je bilo videti, kako se je mali, precej okrogli, nervozni Dolinar zaganjal v mojega očeta visoko vzraslega, ne predebelega moža, ki je mirno in hladno nekam dostojanstveno pariral udarce jezičnega Janka. Nehote sem se domislil objestnega pinča, ki nagaja velikanu bernardincu tako dolgo, da jo izkupi in žalostno odcvili. Gospod Dolinar je dražil mojega očeta dokler ni dobil — ob občni veselosti — posebno tečno zabeljenega odgovora. Lep prijatelj, lep sosed je potem običajno javkal užaljeni mejač. »Nikoli več ... z Bogom!« Prihodnjič pa sta se pozdravila kakor se ne bi bila razprla nikdar za nič — in kaj kmalu sta se jela prerekati iznova. Zlasti je veselilo gospoda Dolinarja, ako je mogel naonegaviti kaj takega, kar je naravnost nasprotovalo predlogu ali želji mojega očeta.
Ta naš presneti sosed je imel hčerko Danico. Poslednjikrat sem videl nezrelko pred tremi leti. Petnajstletna deklica je bila prav taka puščoba kakor njen oče. Bila je neznano sloka, bleda in pa kisla, kakor bi uživala samo kredo pa jesih. Hodila je dolgonoga nerga, klavrno z upognjenim životom, prava podoba žalostne pokore. Dasi je imela grozno dolg vrat, ga je nosila čemerika vedno golega. Bila je odljudna, omrtvela, svojeglava. Moj oče jo je imenoval »divja gos.« Vsi znanci so prerokovali, da bo paradirala med starimi devicami in sladila življenje kvečemu kakšnemu kanarčku ali mucku ali kužku.
Njen oče je poslal »divjo gos« v zavod in potem k teti. Medtem sem študiral na Dunaju jus to se pravi, hodil sem gledat na vseučilišče v avlo če mi je moj dobri papa poslal zopet kaj žlahtnega mamona; postrežljivi prijatelji so mi pomagali spoznavati dunajske dobrote. Že drugi semester sem trdno sklenil, da ne bom nikdar silil k nobeni izkušnji. O kako dolgočasna in trnjeva je pot do doktorata! Preselil sem se v bližnji Klosterneuburg in posvetil svoje skromne moči proučevanju sadje-reje in vinogradarstva. V dveh letih sem si pridobil izredno mnogo praktičnih izkušenj. Malokoga so bili klosterneuburški gostilničarji tako veseli kakor mene. Moj bistroumni oče je kmalu spoznal, da sem razdelil že dovolj denarja po Nižjem Avstrijskem. Zvabil me je domov, da bi mu pomagal na veleposestvu.
Kakor se iz najgrše gosenice razvije najlepši metulj, tako se je razvila Dolinarjeva »divja gos« v čarobno krasotico. To sem slišal, ko se je vrnila od tete k svojemu bolnemu očetu. Hudobni jeziki so pridno migali ter jo opravljali, da je strašno ponosna in rada nemškutari in da brenka ves dan na zlozvočen klavir in bere le makulaturo in kaj vem kaj še vse. Bil sem jako radoveden.
Že na hodniku se je videlo, da je gospodar vnet lovec. Ob zidu je bilo mnogo prelepih srnjakovih rogovij in tudi nekoliko gamsovih rogljev. Ko sem oddal hišni posetnico, me je sprejela gospodična Dana. Kako se je spremenila! Skoro je ne bi bil spoznal. Odzdravila mi je z ljubeznivim nasmehljajem potem pa dodala tiho, malo v zadregi : »Prosim, ne zamerite papanu, ako bo nemara osoren. Bolan je in slabe volje.«
Odvedla me je v veliko sobo, kjer je bilo vse polno nagačene divjadi in zverjadi. Ob stenah in na oljikah v kotih sem videl več lisic in polhov, divjega mačka, jazbeca, divjega petelina in ruševca, škurha, divje race in gosi, kožice, skobce, spačnika, uharico, fazana. Pri pisalni mizi je stal velikanski medved.
Gospod Dolinar je sedel v ogoljenem naslanjaču. Po licu mu je bilo okoli petdeset let. Držal se je jezavo, tiščal dvojni podbradek ob ovratnik, migal nervozno z dolgimi brkami in me izpod gostih obrvi gledal tako pisano, kakor smrtno užaljeni jazbec. V naročju mu je ležal lovski mesečnik. Noge so mu bili zavili v kožuh.
Zdaj so se pričele proste vaje. Naredil sem enega svojih najlepših poklonov. On pa me je gledal še scvražneje in nemirno gladil časnik.
»Mi pa tudi nismo kar tako,« sem bodril sam sebe in stopil hrabro bliže. Potelovadil sem iznova. Takega poklona bi bil lahko vesel vsak turški sultan starega kova. Gospod Dolinar pa je še vedno kuhal jezo. Pogledal je na mojo posetnico.
»Gospod Lavoslav Kalan!« je izpregovoril hripavo in se odkašljal. »Sin mojega soseda Žige! Nagajati nalašč streljati onostran meje …«
»Prosim, ustrelil sem lisico še na našem.«
»Moj čuvaj je našel vas in vašega psa na mojem. Vsak spoštuj mejo!«
»Pardon, gospod Dolinar! Žival je ubežala na vaš revir in da je ne bi -«
»Vem, vem in da je ne bi pobasal tatinski falot, ste jo hoteli privoščiti sam sebi.«
»Poslal bi jo bil takoj vam!«
Komaj sem premagoval svojo jezo. Tedaj sem videl proseči pogled gospodične Dane, ki je stala v zadregi pri čemerikavem očetu. Motril me je mežavo.
»Gospod Kalan, bolan sem … Menim, da je stvar opravljena.«
Tako mi je torej pokazal vrata nedvoumno in optima forma. Poklonil sem se mu nemo in že precej malomarno. Razburjen sem hitel v sani. Iz dna srca sem pomiloval Dano, da mora dan na dan prenašati sitnosti neslanega pusteža.
=== II. ===
Rana jesenska megla je pokrivala koruzišča in ajdovišča, ko sem stopal po ozki ilovnati stezici navkreber proti tajinstveno tihemu, gorskemu gozdu.
Hladno je bilo in vlažno. Videl sem svojo sapo in sapo svojega umnookega frmača Olafa. Od bukovja so kapale težke kaplje na mlade hoje, razhoje, na leščevje, robidovje in brinje.
Vsak lovec se navdušuje za posebno vrsto lova. Prvi ljubi nadvse prežo na sloke zasanjavih večerov prve pomladi; drugega veseli najbolj naskakovanje divjega petelina ob jutranji zori; tretji se ima najbolje na glasnih brakadah; četrtega strastno zanima lov z uharico; peti hodi najrajši čakat hitronogega srnjaka ali celo begotnega gamsa rojaka Zlatorogovega …
Meni je bil že od nekdaj najljubši naslade polni lov na najmanjšega gozdnega petelina, na bistrovidnega, tenkoslušnega jereba. Slovenski kraji so že v davnih stoletjih sloveli zaradi izrednega bogastva tega najličnejšega, najlepše pisanega gozdnega petelina in še dandanes se morejo glede tega kosati z mnogimi deželami južnozapadne Evrope, akotudi so nedolžni jerebji rod že precej poiztrebili brezvestni zankarji in mesarski streljači, ki prizanašajo samici pravtako malo kakor samcu, češ da ni divjina kokoškina nič manj okusna in vredna kakor petelinčkova. Pravi lovec strelja le samce, le jeseni in le na klic.
Potihoma sem stopal po gozdu ki je živo pestrel v jesenski velekrasoti. Včeraj je pala prva slana in preko slemena rahlo saplja ugoden veter, hladan severoizhodnik: oboje obeta uspešen lov.
Toda danes roje moje misli vse drugod. Zdi se mi, da vidim za vsakim grmom, za vsakim deblom ljub obraz, vitko postavo mlade lovke …
Blizu črnega kopišča sedem na gabrovo korenino. Jereb prebiva rad pri starih ogelnicah, kjer so oglarili oglarji ter kuhali oglje. Nekaj minut sedim nepremično; tudi Olaf se ne gane. Vtaknem vabilko piščal od zajčje kosti med zobe, napnem petelina, zapiram in odpiram izrezo s spodnjo ustnico in tako oponašam klic gozdnega jereba:
»Ciii ciceri ciciui!«
»Burr brrr …« zagrmi kratko, zamolklo, spodaj v zaraslem jarku približno dvesto korakov od mene. Izpreletel je. Vabim na novo.
»Tššo-ii!« zapiha zateglo, skoro kakor ruševec. Ne vidim ga ali po tem njegovem glasu vem, da je sedel na drevo. Vse molči, le par zvedavih sinic se oglaša s tankimi glaski.
Kličem iznova. On mi odgovarja že na tleh. Jereb je zdaj spreten zrakoplovec, zdaj navdušen hribolazec. Ponavljanje zadnjega odstavka izdaja, da je pevec star gospod. Nenadoma odfofota nad gostim leščevjem in umolkne. Ali je zapazil sovražnika dehorja ali kuno ali lisjaka ali skobca? Ali je izkušeni petelin zaklican ali zapiskan po piskačih šušmarjih?
Le še piskam, vabim. Kar ga uzrem, tekočega po mahu. Dobro vidim črno liso nad belimi prsmi. Zdaj se zakloni za apneno skalo. Tak tren treba porabiti. Pušo k licu!
Lični hribovček se mi bliža po vsakem klicu. Komaj dvajset korakov od mene se pokaže na gladkem igličevju kepa perja z dvignjeno glavico, naperjeno čopo s povešenimi perutmi in z elegantno razčeperjeno pahljačo. Krasen pogled! Kar škoda prezalega kajončka! Pomerim pred črni kljunček …
Oho! Poleg razburjenega možička se pojavi njegova milostiva in se jame ujedati. Ali ga ušteva zaradi nezvestobe? Ali nosi ona hlače?
Nanagloma izgine jereb v praproti. Zagledal me je ciganček navihani.
»Bi bi bli bli bli!« mi zabavlja in jo ubere po tleh, gospa mamka pa se žuri za njim. »Bili smo bili, čisto blizu, nazaj nas nikol več ne bo!«
Zdaj me ima, pisani nagajivček, še prav poceni za norca. No, pa z Bogom na zdar, srečno pot do svidenja! Lovski pozdrav!
Moj Olaf me motri kritično. Olaf moj je odličen frmač, radomiseln velekuža, pametnejši nego marsikateri minister ali diplomat; ako bi zaslepljeni slovanogrizi molčali in premišljali vsaj polovico toliko, kakor moj kosmati modrijan in njegova žlahta bi se kmalu vrnila idealna zlata doba.
»Nič Olaf — bolje je, da grem prazen domov, kakor da bi bil ubil kokoško.«
Pogleda me, kakor bi mi hotel oponašati: »Prej bi bil pomeril preji. Kaj si občudoval tako dolgo!«
Zavarujem napeta petelina, pretegnem noge, otrple od seje v hladu in se napotim više, gori preko goloseka. Vse je zalito v enolični vodeni luči, vse je še brez svetlobe in sence, kakor za medlim steklom. Ob jarku poznam dobro stečino za lisice. Žalostno trepeta praprot, osmojena in oparjena od morilne slane. Nenadoma prestreli solnce meglo in v divotnih jesenskih barvah za-pestre pisani gozdovi iz beline in sivote. Skoro pa pogoltne vso to krasoto nenasitni sivi zmaj.
Sedem ob stari bukvi na skalo tuintam oblazinjeno z zelenim gozdnim baršunom in okičeno s prelepimi blagovonjavimi ciklamni. Pes leže na levi tik za mano. Zopet počakam nekaj minut docela mirno in tiho.
Na misel mi prihaja Dolinarjeva Dana. Videl sem jo večkrat na veselicah in zabavah. Odlikovalo jo je nekaj nenavadnega, samoniklega, nekaj samozavestnega in vendar — kako bi že rekel? — nekaj dobrotno odpustljivega, tihoblagega. Moral si priznati: »Le taka more in mora biti kakor se ti kaže. Nikdar nisva govorila mnogo.« Parkrat sem jo občudoval, ko se je moderna Diana peljala v dražestni lovski obleki mimo nas. Moj oče, precej svojeglaven starokopitar, je gledal debelo za njo in majal z glavo. Toliko, da se ni prekrižal. Meni se je pa zajasnilo: zaljubljen si fant, zaljubljen od nog do glave, pa tudi narobe. Nič ne pomaga, res je. Le kje in kdaj bi tebi deklica draga razodel primerno, izvirno in brez bolečin: Ah Dana, Dana ljubim te, bolj nego vse jerebe in vse zaklade tega sveta …
Veter, nebeški hlapec, pometa suho listje … V daljni cerkvici pozvanja zdaj glasneje, zdaj zamiraje kakor zaveje severoizhodnik. Po jelki skaklja droban zlatoglavček. Nalahkoma zanihavajo snivajoči ciklamni z lilastimi glavicami. Včasi odpade mrtev list, zamorjen cvet, prezrela jagoda. Vse se pripravlja na strupeni mraz; hoje imajo že mahovite zimske plašče. Jako lahkomiselna gosposka muha v zlatem fraku pa pleše z enako razuzdano koketno prijateljico okoli rdeče gobe pohujšljivi tango.
Napnem pušo in oponašam na pločnati piščali klic kokoškin: »Pši pši pipipipi!«
Kmalu čujem precej globoko doli, v lesovju gromoten, šum. Zamuziciram, kar najzapeljiveje. Skoraj mi odgovori navdušen petelin. Kako tenak in vendar razločen je njegov klic. Z virtuozno tehniko dopeva vso pesmico; nobenega odstavka ne pošušmari, kakor vihračasti začetniki. Ponavljati zna še lepše nego prejšnji. Pozorno gledam in vlečem na ušesa, da mi ne priroma za hrbet.
Čuj! Bliža se značilno rskanje po sehljadi in in trohli lubadi. Naravnost proti meni teka navkreber. Med razpokano skalo in mravljiščem ga zagledam, čmogoltega planinarčka. Kar smukne za panj. Puša je že ob licu. Čakam, čakam. V razdalji tridesetih korakov se mi prikaže zopet. Nervozno izteza vrat, zdaj predse, zdaj kvišku oprezuje naokrog in začipka hitro in rahlo: »Pli pli pli pipipi!«
Zdaj vidim pisančka, vsega do kosmatih nog. Kako krasna je njegova črna kravata nad belo podkevco, kako lična je njegova viteška perjanica! Trepetajoč od razburjenosti išče tekmeca. Pritisnem.
Strel odjekne od pečevja. Jereb poskoči in zaperutniči dvakrat, trikrat: zadet je v glavo. Prekopicne in povali se nekaj korakov navzdol. Telesce iztrepeta v zarjaveli vresi. Veter odveje nekoliko perja. Iznova nabijem desno cev z desetakom. Veselo, mahaje z repom, mi prinese Olaf plen. Rjavo oko, pod živordečo rožo padlega junaka, zakriva modrosiva mrena do polovice. Pri-zankam žlahtno živalco visokega lova na oprtnikov motvoz, zataknem jelkovo vejico za klobuk, in vesel prvega današnjega uspeha jo mahnem dalje.
Pravi jerebar pozna vsa ugodna vabilišča. Tako čakališče je na primer na onemle prelazu med leščevjem; ondukaj se tudi izkušeni srnjak-šesterak na brakadi rad odtihotapi med strelci in braki v stran. To vabilišče si hočem prihraniti za prihodnjič in zavijem ob drči navzdol do ovinka. Ondukaj me ustavi divoten razgled.
Čarodejno solnce je preobladalo meglo in oko se ne more načuditi kakšno bogastvo, kakšno razkošje jarkih barv je razškropila in razlila velika umetnica jesen povsodi naokoli: rjavordečo po bukvah in vresju, žveplenorumeno po javorih in kostanjih, modročrno po robidnicah, živordečo po trdoleskah, po gloginjah drobnih medvedovih hruščicah, po česminovih in jerebikovih jagodah; zeleni so ostali jeseni jelše, bršljan, robidovje in temna jelovina; bela debla brezova se svetijo ko svilena in njih ožolteli vrhovi plamte proti bledo-modri sinjini kakor živi zlati plameni. Podolgasti oblački, bele barke, plovejo visoko, počasi, po rahlih valih hladnega severoizhodnika. Po prisojah zabelevajo hišice, tam se lesketa cerkvica, tam grad. Sava blešči kakor bi se bila snoči usula vsa nebesna zlatnina in srebrnina vanjo. Jasneje nego poleti se odražajo daljne s prebelim biserjem onizane gorenjske planine krasnega Zlatoroga, krasno kraljestvo …
V sosednjem lovišču poči zamolklo … Ali lovi tam Dolinarjev lovec?
Tiho korakava z Olafom preko jase. Po mehkem vzduhu lije oktober, trpek, grenkoben ali vendar prijeten duh. Na slamnatih bilih po grmičju se svetijo srebrnosive pajčine, vse osute z lesketavimi kapljicami. Konec plitvega jarka je izborno vabilišče. Vkratkem visi drugi jereb zraven prvega. Na visoki smreki se nesramno dere šoja, gozdni redar, brez stalne službe.
Oprezno stopam navzdol proti meji. Nenadoma me zdrami jerebji klic. Naglo se skrijem za debel hrast. Kar jame Olaf tiho renčati in gleda venomer na nasprotno brdo. Kaj je to? Ali voha košatorepko? Ali je pozabil svojo fino vzgojo? Hkrati še pridrevi nekaj rjavosivega po rebri. Iztežka zadržujem Olafa.
»Atila! Nazaj!« kliče mlad ženski glas.
Pogledam skozi daljnogled — Dana! Onostran meje stoji s puško. Tudi ona je uplenila jereba. Psa se pozdravita po starem pasjem običaju. Dana kliče zastonj. Atila ni ravno biser frmačev. Apel = '''0''', debela ničla z debelim klicajem!
Zavihtim svoj kalpak. Oba se bližava meji.
»Čestitam vam, gospodična Dolinarjeva!«
»Jaz pa vam, gospod Kalan!«
»Nameravate še dolgo loviti?«
»Nič več. Moram domov.«
»Ako izvolite iti po našem, gospodična, si prihranite pol ure. Spremim vas z največjim veseljem.«
Obotavlja se malo. Pomotri me. Njeni pogledi pogajajo naravnost centrum mojega srca. Tlelo je tam že prej. Ali ti pogledi zanetijo velepožar. Odpraviva se.
Mušice igrajo kolo, kolo. Na vlažnem travniku cveto nežnordeči podleski zadnje cvetlice. Nekaj čudežnega, nekaj težkega pada na dušo.
Pot naju vodi po ozki brvi preko potoka. Ponudim ji roko. Na drugi strani pod bukovjem postojiva nehotoma. Vse je tiho, tiho. Mušice kolajo neutrudno. Okoli belega debla zlatoplamteče breze se poigravata dva metulja s črnobaršunastimi zlatoobrobljenimi krili. Še vedno se drživa za roke.
Skozi rjavordečo bukovo streho smukne svetel žarek in poljubi Dano na sence tja, kjer se pričenjajo nežni laski. Pogledam ji čisto od blizu v krotke rjave oči. Dana povesi zardelo glavico, jaz pa ji jo malo dvignem in jo poljubim na bujne ustnice, živordeče ko jerebikove koralde. Iznova jo poljubi solnčni žarek potepuh. In jaz naj bi zaostal ? Po listju na drevju in grmovju šepeta sapa; šepetati jameva tudi midva.
»Ljubim te, Dana!«
»Ljubim te, Lavo!«
Vse je zopet tiho, tiho … Mušice igrajo kolo, metulja se lovita okoli breze vse zlate. Od trdoleske padata, počasi padata v kolobarjih dva čudovito krasna krvavordeča lista …
To je bil zaljubljenega jerebarja najlepši dan!
=== III. ===
Kmalu pa je napočil zaljubljenega jerebarja najgrši dan.
Početkoma sva si, Dana in jaz, pomagala z gorečimi pismi in tajnimi sestanki.
Zaljubljena pisemca nama je prenašala stara potovka Barba, suha, postarna vdova. Vedela je prav dobro kakšen peklenski škandal utegne sprožiti izgubljeno ali napačni roki oddano pismo, zlasti pa zaljubljeno pismo, kjer mrgoli na tisoče in milijone strastnih poljubov in podobnih sladkosti črno na belem ali rdečkastem. Ta izborni postillon damour vse naše okolice je obenem živahno trgoval s perutnino in jajci, s kožami in gobami, peskom in žaganjem. Učeči se mladini naše krajine je prinašala obče priljubljena Barba, sadja, potic, obleke in drugih dobrot, odnašala pa in oddajala staršem prazne vreče in škatle. Vendar je Barba najrajša dostavljala zaljubljena pisma in pazila nanja, bolj nego na zenico v svojem očesu in na jajca v svojem košu. Zato pa je tudi uživala ljubečih bitij neomejeno zaupanje in posebno nagrado.
Sestanke — nama obema najlepše praznike — sva obhajala pri Danini teti, sestri gospoda Janka Dolinarja. Preselila se je bila pred dvema letoma z Dunaja v Ljubljano. Ime ji je bilo Emerencijana. Kaj bi se lagal, njeno ime je bilo dolgo in veličastno. Gospodična Emerencijana pa je bila neveličastno, kratka takorekoč stenografirana izdaja stare device. Imela je pa reducirana gospodična Emerencijana Dolinarjeva toliko tisočakov dote, kolikor je v njenem imenu črk, ako štejemo obe veliki začetnici po dvakrat kakor se spodobi: petindvajset tisoč goldinarjev. Kako je dosegla navzlic tem priporočilnim tisočakom dostojanstvo, antikvarične device, to ostani njena tajnost. Bila je velemoderna dama ne samo po obleki, marveč tudi po takoimenovanih nazorih in navadah: imela ni niti nobenega večno aretiranega kanarčka niti mopsa niti mačka ampak je ljubila kozarček jajčjega konjaka, kakor sama sebe smotke »portorico especial« pa kakor svojega bližnjega. Brata Janka je obiskala redkokdaj, kvečemu poleti, ali na njegovega godu dan. Ta zlata duša je bila najine plamteče ljubezni blaga pokroviteljica. Bog živi vse take tete!
Toda zaljubljena pisma in kratki sestanki nikakor niso mogli zadostovati najinima vnetima srcema.
Dana mi je povedala, da je papanu odleglo in da je včasi prav židane volje. Ta ugodni preobrat sem sklenil porabiti za odločilni naskok. Početkoma sva hotela poslati teto Emerencijano za prednjo stražo v boj; takoj pa sva opustila to absurdno misel uvaževaje, da bi bilo Emerencijanino prigovarjanje le bencin v hitro zakurjeno peč Dolinarjeve nagle jeze.
Svojemu očetu sem povedal kaj nameravam. Nasmehnil se je nekam pomilovalno in me opozril, naj dobro premislim preden vstopim med take zagrizene svojeglavce. Dodal je resno: »Meni se vse tako zdi, da iz te moke ne bo ne kruha, ne žgancev. Pa saj je punc, Boga ti, imovitih in mladih na vseh koncih in krajih, punc, kolikor jih hočeš. Sicer pa tvoja glava, tvoj svet.«
No, sem pa oblekel smešno črno obleko na škrice, poveznil posodo vseh bridkosti na glavo in se odpeljal proti Dolinarjevi graščini. Oče ni maral z mano.
Po osojah je belel tuintam še sneg. V vedrih višavah so se radovali škrjančki. Močno je zaudarjal težki vonj ogrete in znoječe se tale zemlje. Mlačen piš je dovajal toplo vlago od temnega lesovja preko Save. Po jarkih in ponekod po kolesnicah se je pretakala umazana in vendar sijajna voda. Kratka, mlada travica je radostno zaupljivo kazala detinje, plaho zelenje prve pomladi. Nad selom so švigale lastovice, na črni veji ogolele jablane je glasan ščinkavec neutrudno ponavljal vesele pomladanje fanfare — mene pa je morila žalostna slutnja.
Medpotoma sem srečal mlado ciganko. Ali je bila umazanka zala! Muhe mi niso dale miru; dal sem ustaviti.
»He, mlada čarovnica! Znaš prerokovati?« Pokazal sem ji lesketavo krono. Kočijaž se je muzal.
»Znam, lepi gospod.«
»Prerokuj mi, pa le za danes!«
»Peljal se boš hitreje domov, nego z doma.«
»Šalobarda!« jo je karal voznik. »Vsako pastirče ve, da dirjajo konji rajši domov kakor pa z doma.«
Hlastno je spravila divja lepotica krono. Drdrali smo dalje. Čimbolj smo se bližali cilju tem manj sem bil vesel. Vrag vzemi bedaste ceremonije hvalisanega kulturnega življenja Čez pol ure sem stal pred gospodom Dolinarjem. Ojej!
Čudovito lep govor, klasičen govor sem znal naizust; ali sprožiti ga nisem mogel. Ko je zagledal gospod Dolinar moj svečani cilinder in frak se mi je nasmehnil komaj vidno toda dovolj hudomušno, da malone porogljivo. Njegov hladni pogled je zamoril žlahtni cvet moje zgovornosti še preden se je mogel stari graščak naslajati z njim. Ta neizpodbudni škodoželjni pogled mi je oznanjal razločno, da je moje prizadevanje jalovo. Navzlic temu grenkemu spoznanju sem jadral hrabro in trdovratno v prvotni smeri dalje.
»Velecenjeni gospod Dolinar, prosim vas — km km! — za roko vaše velerodne gospodične hčerke. Km!«
Gospod Janko Dolinar me je premeril od glave do peta, pa zopet nazaj tako srdito, kakor bi me hotel pozvati na dvoboj s trocevkami. Kar mraz me je izpreletaval, dasi je bilo prijetno zakurjeno v sobi.
»Km?«
»Je še premlada. Učakala ni niti tisoč tednov. Menim, da je ta stvar opravljena. Priporočam se vam najtopleje, gospod Kalan junior!«
Bil sem si že početkoma v svesti, da se mi izjalovi snubitev; vendar pa se mi je storilo inako. Težko sem dihal in vsak čas pričakoval, da poči moj sočutni frak od gorjupe žalosti. To se pa hvala Bogu ni pripetilo, saj frak je bil delo solidnega umetnika; vedno bom hvalil možaka poštenjaka. Pač pa se mi je hinavski cilinder izmuznil izmed orokavičenih prstov in se z nepotrebnim votlim bobnenjem takalikal po gladkem parketu in se farizejsko potuhnil pod zofo v egiptovsko temo, kakor bi ga bilo sram nesrečnega snubača. Gospod Dolinar, pravičen mož, mi je posodil palico, da sem spravil uskoka zopet na svetlo. Ni ga bilo praška na njem, tako čedno je bilo pri Dolinarjevih. Poklonil sem se in odjadral.
Bi bi bli bli bli …
Prav je imela ciganka. Čez dobre pol ure sem bil zopet doma. Oče se je muzal zadovoljno pa bolj skrivaj. To je bil mojega življenja najgrši dan, akotudi je bilo čudovito krasno vreme.
=== IV. ===
Ostali sta nama le obče spoštovana potovka Barba in pa zlata duša, Emerencijana. Ljubica in teta sta me tolažili, da bo že, da bo že. Jaz pa sem venomer preudarjal in premišljal kako bi premagal upor Daninega očeta.
Naposled me je vendarle obletela rešilna misel: Porabi nasprotstvo med očetoma! Povedal sem gospodični Emerencijani kako je umoval moj starocopatarski papa, ko je videl Dano v lovski opravi. Modroval je približno takole: »No, ako zdaj ne bo kmalu sveta konec, naj pa zlomek pocitra vse skupaj. Dandanes se štulijo ženske v vse poklice in celo med lovce. Moški boste pa lepo šivali in prali, pestovali in zibali. Ali ni to pisan ništrec, velikanska neumnost? Ako jih mika ravnopravnost zakaj ne tišče te revolucijonarke te prekocuhinje tudi k vojaškemu naboru? Kaj sem učakal? Ali je dobro, da sem že star in da mi ne bo treba več dolgo gledati tako žalostno zaslepljenost. Le pazi Milan, kmalu bo vse narobe!«
Sredi meseca maja je obhajal gospod Janko Dolinar svoj god. Kakor običajno je šla gospodična Emerencijana tudi letos vezovat svojega brata in mu podarila posebno lepo vezilo, lovsko sliko slovenskega umetnika. Govorila sta sama med sabo tudi o sosedovih in teta je mimogrede povedala kako starocopatarsko se je izrazil moj oče o Dani in modernem ženskem gibanju.
»Ali si bila pri Kalanovih?« je vprašal brat sestro.
»Ne« Slišala sem od drugih. Pravijo, da je stari Kalan jako vesel ker njegovega sina Lava ne maraš za zeta.«
»A tako, tako?« je hlastno povzel Emerencijanin brat. »Veseli ga? Glej, glej! Veseli ga, da sem spokal njegovega Lava? Ha, ha hm!«
Pomislil je malo in nadaljeval: »Veš kaj ljuba sestra? Ej — zdaj bi pa Lavu nalašč dal Dano! Saj Kalanov sin ni tako napačen fant. Ali bi debelo gledal stari filister Žiga!«
»Zdaj Lava menda ne bo tako izlepa blizu dragi brat!«
»Je že res. Toda, ako bi zasnubil iznova — jaz ga ne bi odklonil. Za Dano pa še ne vem.«
Ko sem zvedel to pri gospodični Emerencijani sem bil tako vesel, da bi bil kmalu njo objel in poljubil, ne pa ljubice.
»Takoj jutri pojdem zopet v snuboke!« sem obljubil navdušeno.
»Ne, počakajte vsaj teden dni!« mi je svetovala teta. Drugače utegne Janko kaj zasumiti.«
»Cel teden?«
»Pričakovati kaj prijetnega je mnogokrat slaje nego uživanje samo,« je odvrnila modra teta.
Podal sem se in počakal. Lepega majnikovega dne sem privlekel zopet cilinder pa frak na sveži zrak in se odpeljal proti Dolinarjevini. Moj oče je bil čisto zadovoljen; zvedel je bil, da je Dana izborna gospodinja in kuharica ter zna zlasti divjačino pripravljati tako okusno, da bi skominalo celo angelce v nebesih.
Dan je bil izredno krasan. Vsa priroda se mi je zdela pravkar oprana kakor za velepraznik. Moje ljubljene gore je ogrinjal zagoneten, srebrnat pajčolan. Pod njimi so modrikasto temneli daljni gozdovi in gaji jelovina in dobrava. Po jasnih poljanah so se gibali kmetje. Svetlo so beleli njih zavihani rokavi in se lesketale rene konjskih oprav. Razposajen veter je valoma božal in česal zeleno rž in visoko travo. Vse je trepetalo in igralo v jarki veseli luči. Naglo sta vozila, gizdava konja, in venomer hrzala od veselja. Dospeli smo. Vrabci na stari lipi so čivkali kakor obsedeni. Gospod Dolinar je ležal v postelji. Držal se je sila resno. Bil je nenavadno rdeč sicer pa se ni bil izpremenil prav nič. Pomolil mi je desnico in mi jo stisnil krepkeje, nego je pričakovati od bolnika.
»Km …«
»Že vem, že vem mladi gospod! Prosim, kar odložite in sedite tukaj k meni v naslanjač. Veseli me, da ste tako vztrajni. No, jaz sem moral snubiti Jelko celo trikrat. Prava ljubezen čaka tudi devet let. Kar se tiče vaše snubitve, moram reči, da sem se premislil. Moja Dana početkoma ni hotela kar ničesar slišati o vas. Ali nisem ji nehal prigovarjati. In naposled se je dobro, pokorno dekle zaljubilo iz same ubogljivosti v vas. Bodite kar brez skrbi! Prosim izvolite tamle pozvoniti.«
Rad bi vedel, kakšen je bil moj obraz ob njegovih besedah. Jecljal sem nekaj o večni hvaležnosti o neizmerni sreči … Pozvonil sem. Prihitela je hišna z nosom, ki je veselo silil v oblake in kričal: »Hura!«
»Pokličite gospodično!« je velel graščak.
»Ljuba hči,« je dejal svečano ko je prišla moja ljubica. Vprašam te: »Ali hočeš biti vkratkem donna Dana Kalanova?«
Skočila sva skupaj, se objela in poljubila po vseh pravilih goreče ljubezni. Zdelo se mi je pa jako čudno, da se briga Dana tako malo za bolnega očeta. Gledala ga je docela mirno in ravnodušno.
»Kakor izvolite videti, je moja hči jako pokorna, vsa drugačna nego je bila moja rajna Jelka. Bodita srečna! Dana zdaj pa daj napreči našo najlepšo kočijo in se odpelji po gospoda Žigo Kalana! Povej mu, da sem nevarno bolan in da bi rad še enkrat z njim govoril o nujni stvari! Gospod Lavo ostane pri meni.«
Hči ni niti trenila. Poslovila se je čisto hladnodušno. Čudno!
»Zdaj je treba pridobiti še vašega gospoda papana« mi je dejal moj bodoči tast. »To bo malo teže. Mož je sila trmast in misli, da mora obveljati vedno njegova! Da si olajšamo delo sem se naredil hudo bolnega veste. Pa mi ni nič ha, ha! Nič se ne bojte! Nekaj časa bo seveda ugovarjal dolgo pa ne!«
Tedaj sem razumel zakaj se Dana ni bila prav nič razburjala zaradi očetove bolezni. Z dvorišča je oddrdrala kočija.
Smejala sva se oba. Pogovarjala sva se o gospodarstvu, o političnih razmerah, o čudovitih uspehih balkanske zveze, o lovu … Kmalu sta se pripeljala Dana in moj oče.
»Moj Bog ali je mogoče, dragi moj Janko, da nas boš moral zapustiti?« je basiral moj oče in gledal prijatelja prav milo.
»Kakor bo božja volja!« je odvrnil bolnik s slabim glasom in mu ponudil roko. »Izvoli sesti, ljubi Žiga!«
»Kolikokrat Janko, sem te ukanil tam za mejo! Odpusti mi, dragi prijatelj!«
»Ti mene? Ti že mene ne, Žiga! Jaz tebe. Poglej najmanj polovica te nagačene divjadi in zverjadi je iz tvojega lovišča. Prosim te, nikar mi ne ugovarjaj! Zdravnik mi je strogo prepovedal vsako razburjenje. Toda zdaj urediva nujno stvar. Tvoj Lavo in moja Dana bi se rada vzela. Jaz odobravam njiju zvezo. Kaj pa ti?«
Moj oče je zamišljen pogledal po sobi okrašeni z napaženo divjačino.
»Ne bodi trdosrčen, dragi Žiga!«
»Naj pa bo no, v božjem imenu!« je privolil moj papa. »Posledice pa naj si pripišeta sama sebi!«
»Brez klavzule ni nič,« se je nasmehnil Dolinar. »Dana, pojdi in priredi vse potrebno za gosta!« Moja izvoljenka je odšla.
O čem se bova prepirala pa poslej, ko ne bo več lovske meje Janko?«
»O, že najdeva kaj primernega!« je odgovoril Dolinar skoraj veselo. »Prej si trdil, da si me večkrat varal tam ob meji.«
»Seveda sem te. Vsako leto sem pobasal najmanj po enega srnjaka, ki sem ga ustrelil na svojem našel pa na tvojem.«
»To priznavaš zdaj, ko vidiš, da me snubi bela žena!«
»Prijatelj, ne tako!« je rekel moj oče z ginjenim glasom. »Ne umreš nam še tako kmalu ne! Tako si lepo rdeč da je kaj!«
»Kap mi preti, kap!« je tožil bolnik in nervozno migal z dolgimi brkami.
»Vroče ti je, ko si tako ves zadudan v postelji.«
»Vidiš, ljubi Žiga, že zopet nasprotuješ! To je tvoja stara navada. Naposled boš celo trdil, da bom mogel zalezovati še gamse? Zdravnik je dejal, da me utegne umoriti prva vznemirjenost. Razburjam se pa s posli in drugimi toliko, da bi moral pravzaprav najmanj že dva meseca ležati v grobu.«
»Odpusti mi, ljubi Janko, ako sem te žalil!«
»Tako govoriš, ker si misliš: ne dražimo ga, saj bo sitneža kmalu konec!«
»Tega si pa res ne mislim!«
»Že zopet! Oporekati moraš vedno. Protestant! Ne prerekam se rad ali eno moram poudarjati: ti meniš da moraš imeti vedno samo ti prav. Toda prav imam večinoma jaz, dragi Žiga! Včasih si naravnost neznosen. Ako ne bi bil moj prijatelj, sploh ne bi občeval s tabo trma, trmasta svojeglava!«
»Saj je dobro, ljubi Janko, ti imaš vedno prav!«
»Vedno? Ali sem rekel vedno? Večinoma tako sem dejal pa nič drugače ne. Ali boš vesel, ko se iznebiš nadležnega soseda!«
»Nikakor ne, ohranim te v najblažjem spominu!«
»Potemtakem ... ali misliš da bom moral res že — fiiit! — preko velike meje?« »O ne še, Žigec! Ne še! Vidiš, zopet imam jaz prav jaz, jaz!«
In gospod Janko Dolinar je skočil v hlačah in nogavicah iz postelje v suknjo in copate in se postavil čil in zdrav pred začudenega prijatelja.
Vsi smo se smejali in židane volje odšli v obednico. Kmalu so jeli pokati šampanjski streli. Očeta sta se pikala in ubadala neprenehoma. Moj oče je naposled izdal, da je vedel že prej kakšna je prijateljeva »bolezen«. Dana je bila v hudi zadregi; bala se je strašnih posledic. Naposled sta se pobotala čudaka in prijateljsko priznala, da sta uganjala oba šalo in zafrkazen, ter da sta imela na konca koncu pravzaprav obadva prav.
Ono leto so uživali naši jerebi, lovopust tudi jeseni. Donna Dana in jaz sva jo popihala meseca septembra na ženitvovanjsko romanje.
== Draga kljunača ==
| |||