Lovske bajke in povesti: Razlika med redakcijama

dodanih 172 zlogov ,  pred 11 leti
m
== Paradni lovec Rekordavzar ==
 
Osebe in živali:
 
Rekordavzar, paradni lovec,
 
Mileni, njegova soproga,
 
Orša, Rekordavzarjeva kuharica,
 
Jeruš, lovski sluga; prijatelj žganega nektarja,
 
Velekljun, kurji don Juan; pretepač intrigant,
 
Kratkorepnik, mlad divji petelin; zaljubljen idealist,
 
Koketulja, priletna divja vdova,
 
Ljubica, Kratkorepnikova večna nevesta,
Ostrozob, praktičen lisjak,
 
Ostrozob, praktičen lisjak.
Obednica paradnega lovca. Rekordavzar. Milena. Milena. Tvoj sklep je torej neomajen? Rekordavzar (odločno): »Neomajen! Jutri je prvi april. Lani sem ga zopet polomil — letos pa moram prvi ustreliti divjega petelina.«
 
Milena: »Neusmiljeni mož.«
=== Obednica paradnega lovca. Rekordavzar. Milena. ===
Rekordavzar: »Streljam samo stare penzioniste, veterane, pretepače.«
 
Milena: »Kaj pa ako se ti pripeti nesreča? Brala sem, da je skočil domači petelin dekli v obraz in ji izkljuval oči. Kako utegne pobesneti šele divji petelin.«
Milena. Tvoj sklep je torej neomajen?
Rekordavzar: »Nič se ne boj, Milenica!«
 
Patron: »vzamem s sabo toliko, da jih bo Jeruš komaj nosil za mano.«
Rekordavzar (odločno): »Neomajen! Jutri je prvi april. Lani sem ga zopet polomil — letos pa moram prvi ustreliti divjega petelina.«
Milena: »In ali ni škoda čisto nove lovske obleke? Ako te zadene …«
 
Rekordavzar: »— petelinja cigareta? Saj je bencin poceni.«
Milena: »Neusmiljeni mož.«
Prejšnja. Orša. Pozneje Jeruš.
 
Rekordavzar: »Streljam samo stare penzioniste, veterane, pretepače.«
 
Milena: »Kaj pa ako se ti pripeti nesreča? Brala sem, da je skočil domači petelin dekli v obraz in ji izkljuval oči. Kako utegne pobesneti šele divji petelin.«
 
Rekordavzar: »Nič se ne boj, Milenica! Patron vzamem s sabo toliko, da jih bo Jeruš komaj nosil za mano.«
 
Milena: »In ali ni škoda čisto nove lovske obleke? Ako te zadene …«
 
Rekordavzar: »— petelinja cigareta? Saj je bencin poceni.«
 
=== Prejšnja. Orša. Pozneje Jeruš. ===
 
Orša (primenca skozi sredo): »Milostiva, prišel je lovec.«
 
Milena: »Kaj pa dela?«
 
Orša: »Po žganju diši.«
 
Rekordavzar: »Je že pravi! Orša, reci mu naj vstopi.«
Rekordavzar: »Je že pravi! Orša, reci mu naj vstopi.« (Orša odmenca.)
 
Jeruš (previdno drsa po parketu): »Dober večer, gospod.«
Jeruš (previdno drsa po parketu): »Dober večer, gospod.«
 
Rekordavzar: »Seus! Ali poje?«
 
Jeruš: »Poje. Poje. Na tisti smreki sredi jase.«
 
Rekordavzar: »Na petak! In cigarete?«
Rekordavzar: »Na petak! In cigarete?«
Jeruš: »01 Cigaret je vse polno pod smreko. Cela trafika jih je. In nekatere so take kakor viržinke. Star gospod je tehtal bo svojih pet kil brez kosti! (Spravi petak.) Hvala lepa!«
 
Jeruš: »O! Cigaret je vse polno pod smreko. Cela trafika jih je. In nekatere so take kakor viržinke. Star gospod je tehtal bo svojih pet kil brez kosti!« (Spravi petak.) »Hvala lepa!«
 
Rekordavzar: »Prav. Takoj odrineva, ljubi Jeruš. Konserve, salonski cviček, konjak, strelivo — vse je pripravljeno. Ljuba Milena, reci Orši naj gre po fiakarja. (Milena odide.) Pokrepčajva se, Jeruš, zakaj težaven je lov na divjega petelina.«
 
Gozd. Velekljun. Kratkorepnik. Pozneje Koketulja.
=== Gozd. Velekljun. Kratkorepnik. Pozneje Koketulja. ===
Velekljun (sam): »Nocoj bo torej lovopust pri kraju. Nič več ne bom pel na samotni smreki, kjer me je videl Jeruš. Ha tamle je pa Kratkorepnik! Najraši bi mu izpulil še tistih par peres, ki jih ima smrkavec v svojem takoimenovanem repu. (Glasno.) No mladenič kam pa?«
 
Kratkorepnik: »Dober večer, stric. Ali ste kaj videli gospodično Ljubico?«
Velekljun (sam): »Nocoj bo torej lovopust pri kraju. Nič več ne bom pel na samotni smreki, kjer me je videl Jeruš. Ha tamle je pa Kratkorepnik! Najraši bi mu izpulil še tistih par peres, ki jih ima smrkavec v svojem takoimenovanem repu. (Glasno.) No mladenič kam pa?«
Velekljun (zase): »Aha, tako! Le čakaj ti zaljubljeni fantalin, ki bi mi rad prevzel najlepšo kuro. (Na glas.) Ljubica hodi vsako noč pod ono samotno smreko. Mnogo zabave!
 
(Kratkorepnik odleti.) Ha tam se bliža vdova Koketulja!« (Koketulja prihiti izza grmovja.) Klanjam se, milostiva!«
Kratkorepnik: »Dober večer, stric. Ali ste kaj videli gospodično Ljubico?«
Koketulja: »Jaz tudi. Kaj pa je kaj novega?«
 
Velekljun: »Oh, veste kaj, gospa? Kratkorepnik nori za gospodično Ljubico. Dandanes se ženijo že otroci. Rekel sem mu, da prihaja ona pod tisto smreko. Morda ga dobi lovec, haha! Namestu mene.«
Velekljun (zase): »Aha, tako! Le čakaj ti zaljubljeni fantalin, ki bi mi rad prevzel najlepšo kuro.« (Na glas.) »Ljubica hodi vsako noč pod ono samotno smreko. Mnogo zabave!«
Koketulja: »Jaz pa povem Ljubici, da pride res tudi ona tja. Adijo!«
(Kratkorepnik odleti.) »Ha tam se bliža vdova Koketulja!« (Koketulja prihiti izza grmovja.) Klanjam se, milostiva!«
Oglarska bajta. Rekordavzar. Jeruš.
 
Rekordavzar: »Naporen je lov na divjega petelina.« (Pije.)
Koketulja: »Jaz tudi. Kaj pa je kaj novega?«
Jeruš: »Mhm.« (Pije.)
 
Rekordavzar: »Zdaj pa spat.« (Oba ležeta.) Jeruš (smrči).
Velekljun: »Oh, veste kaj, gospa? Kratkorepnik nori za gospodično Ljubico. Dandanes se ženijo že otroci. Rekel sem mu, da prihaja ona pod tisto smreko. Morda ga dobi lovec, haha! Namestu mene.«
 
Koketulja: »Jaz pa povem Ljubici, da pride res tudi ona tja. Adijo!«
 
=== Oglarska bajta. Rekordavzar. Jeruš. ===
 
Rekordavzar: »Naporen je lov na divjega petelina.« (Pije.)
 
Jeruš: »Mhm.« (Pije.)
 
Rekordavzar: »Zdaj pa spat.« (Oba ležeta.)
 
Jeruš (smrči).
 
Rekordavzar: »Jeruš, ti smrčiš tako kanibalsko kakor nahoden nosorog. Trese se vsa bajta. Ali je zavarovana?«
 
Jeruš: »Smrčim? Ni mogoče. Sicer sopem tako lahko kakor kanarček. Ne zamerite gospod.«
 
Rekordavzar: »Ura, budilka ropota. (Posveti.) Dve je že. Treba bo iti. Oh, težaven je lov na divjega petelina.«
Rekordavzar: »Ura, budilka ropota.« (Posveti.) »Dve je že. Treba bo iti. Oh, težaven je lov na divjega petelina.«
Gozd. Prejšnja.
 
=== Gozd. Prejšnja. ===
 
Rekordavzar: »Ne morem več.« (Sede na tla.)
 
Jeruš: »Naprej gospod, naprej! Slišite, kako poje?« (Dvigne svetilko.)
Jeruš: »Naprej gospod, naprej! Slišite, kako poje?« (Dvigne svetilko.)
 
Rekordavzar: »Pot je prestrma. Nesi me, Jeruš! Tukaj imaš petak!«
 
Jeruš (posveti): »Hvala lepa! Težko pojde, gospod, težko!« (Shrani petak.)
Jeruš (posveti): »Hvala lepa! Težko pojde, gospod, težko!« (Shrani petak.)
Rekordavzar: »Saj si močan. Ponesi me, kar štuporama! (Mu zleze na hrbet.) Štuporama v boj na divje Amonite! Hi!«
 
Jeruš (sopiha): »Presneto ste težki, gospod! Duša mi sili že kar na jezik.«
Rekordavzar: »Saj si močan. Ponesi me, kar štuporama!« (Mu zleze na hrbet.) »Štuporama v boj na divje Amonite! Hi!«
Rekordavzar: »Zakaj naporen in težaven je —.«
 
Jeruš: »Vem, vem. O!«
Jeruš (sopiha): »Presneto ste težki, gospod! Duša mi sili že kar na jezik.«
Prejšnja. Kratkorepnik (na smreki).
 
Jeruš (si briše potno čelo): »Hvala Bogu, da sva gori!« (Upihne svetilnico.)
Rekordavzar: »Zakaj naporen in težaven je —.«
Rekordavzar (zleze Jerušu s hrbta): »Oh, pa res! Kako se mora mučiti človek za piškavi rekord! Počivajva nekoliko! Skrajno brezozirni so divji petelini, da pojo tako na visokem. Saj bi opravili tudi v nižavi! Kako bi bilo ugodno, če bi vozile po hribih žične železnice. Oh, še daleč smo zadaj v kulturi! Prihodnjič vzamem še dva moža s sabo, da bosta nosila zofo za mano.«
 
Jeruš: »Bilo bi jako koristno in pametno. Škoda tudi, da nimam ne sedla ne stremenov. Mnogo laglje bi jahali nad petelina gospod.«
Jeruš: »Vem, vem. O!«
Kratkorepnik (poje): »Pod okence pridem zaukam na glas: Juhu! Oh, ljubca odpiraj, ko zunaj je mraz, juhu! Diridirajsom blii diridirajsom blii diridirajsasa — cmok.«
 
Rekordavzar: »Presneto je vesel in korajžen.« Jeruš (pije) Rekordavzar (zajaha zopet Jeruša). Jeruš, dam ti še petak.«
=== Prejšnja. Kratkorepnik (na smreki). ===
Jeruš: »Še petak? Potem pa že.« (Naskakuje z Rekordavzarjem na hrbtu.)
 
Rekordavzar (zleze zopet na tla): »Čisto blizu sva.«
Jeruš (musi nabijebriše trocevkopotno čelo): »StreljajteHvala Bogu, da sva gori(Upihne svetilnico.)
 
Rekordavzar: »Zdaj ga pa ne vidim. Preveč je še tema.«
Rekordavzar (zleze Jerušu s hrbta): »Oh, pa res! Kako se mora mučiti človek za piškavi rekord! Počivajva nekoliko! Skrajno brezozirni so divji petelini, da pojo tako na visokem. Saj bi opravili tudi v nižavi! Kako bi bilo ugodno, če bi vozile po hribih žične železnice. Oh, še daleč smo zadaj v kulturi! Prihodnjič vzamem še dva moža s sabo, da bosta nosila zofo za mano.«
Jeruš (mu nameri puško): »Sprožite, pa menda vendar sami?«
 
Rekordavzar: »Sam, kajpa!« (Poklekne za deblom na svoj partimirani žepni robec.)
Jeruš: »Bilo bi jako koristno in pametno. Škoda tudi, da nimam ne sedla ne stremenov. Mnogo laglje bi jahali nad petelina gospod.«
Kratkorepnik (pleše in škriplje): »Odpiraj dečla kamrico, oj kamrico, oj kamrico! Tradirididam tralala tralalaf Holadijaho hopsasa hopsasa! Zžžn žžžn …«
 
Rekordavzar (sproži): »Zadel sem. Že pada. Juhu! Živio rekordi.«
Kratkorepnik (umirapoje): »Moja zadnja beseda. Bodi ljubi …«
<poem>»Pod okence pridem,
Jeruš (pobere in prinese petelina): Gospod, majhen je majhen. (Vzdigne klečečega Rekor-davzarja.) Tisti trafikant z viržinkami je bil vse drugačen. Stari pretepač naju je poslal v prvi april!«
zaukam na glas: Juhu!
Rekordavzar: »Vseeno. Petelin je petelin. Zatisnil je svoje kurje oči.«
Oh, ljubca odpiraj,
Jeruš (zatakne Rekordavzarju smrekovo vejico za klobuk petelinu pa drugo v kljun): »Čestitam, gospod! Tamle poje pa še eden!«
ko zunaj je mraz, juhu!
Rekordavzar: »Predaleč je. Truden sem in zaspan. Nesi me še do ceste, Jeruš! Za svoj trud dobiš vsega skupaj štirideset kron. Ako te vpraša moja gospa pa reci, da sem ti dal samo deset kronic veš? Ti poneseš mene, jaz pa petelina in leščerbo, da boš stopal laglje! Nosi mi tudi mojo trocevko, saj je tako lahka kakor moje gospe parasol. V lovski koči mi okrtači obleko, osnaži čevlje in skuhaj zajtrk. Čuj in pazi, da nama nihče nič ne ukrade. Jaz bom pa malo spal, zakaj, naporen in težaven je lov na divjega petelina. Dobro, da imam dovolj zaherlina s sabo; bolhe v bajti so tako velike in debele kakor pikapolonice!«
Diridirajsom, blü, diridirajsom blü,
Jeruš: »Dober zrak je pri nas; zato so živalce tako krepke in zdrave.«
diridirajsasa — cmok.«</poem>
Rekordavzar (mu zleze na hrbet): »Bistahor!«
 
Ljubica. Koketulja.
Rekordavzar: »Presneto je vesel in korajžen.«
Ljubica (silno razburjena): »Ah, padel je moj Kratkorepnik! Odnesla sta ga neusmiljena lovca.« (Se joka.)
 
Koketulja (prihiti koketno izpodrecana izza grma): »O, ti reva objokana! Kondoliram! Kako se mi smiliš maja moja!«
Jeruš (pije).
Ljubica: »Kratkorepnik ni imel nobenega cifa svojega, jaz pa tudi nobene dote. In vendar sva se ljubila tako srečno! Danes bi bila najina svatba tam pod smreko.« (Ihti.)
 
Koketulja: »Da, to je prava ljubezen, ako se vzameta dva ki nimata — vsak na polovico — ničesar.«
Rekordavzar (zajaha zopet Jeruša). »Jeruš, dam ti še petak.«
Ljubica: »Kako lepo je znal peti moj sladki ljubček, Kratkorepnik! Stari babjak, Velekljun, pa kruli kakor izrabljen gramofon. Ne marala bi ga akotudi bi priletel v zlatem aeroplanu pome! Ah, Kratkorepnikov nebeški tenor! Moj ljubček je lepše klepal in škripal nego sama Maria Felicita Garcia- Malibranova najboljša pevka na svetu. Hvaliti ga smem kakor je hvalil Borne, imenovano špansko umetnico: Tako pojo bogovi ... Le angeli se jokajo tako milo, se laskajo tako ljubko, se smehljajo tako veselo, prosijo tako ganljivo. Kratkorepnik ni popeval samo s kljunom, temveč tudi s perotmi, s krempeljci in z repkom, pel je še, ko je molčal. In Malibranova je dobivala vsak večer po tri tisoč frankov in za benefice po petindvajset tisoč frankov — Kratkorepnik pa je pel brez gaže, samo meni na čast.«
 
Koketulja (zase): »Se ji že meša, mladi prismodi!«
Jeruš: »Še petak? Potem pa že.« (Naskakuje z Rekordavzarjem na hrbtu.)
Ljubica: »Ne veseli me več življenje. Nočem, da bi me brutaliziral antipatični napol invalidni dedec Velekljun. Kaj mi je storiti? Rada bi se nastavila lovcu in delila usodo, Kratkorepnikovo. Pa kaj ko imamo divje kure večen lovopust!«
 
Koketulja: »Da sem na tvojem mestu, bi šla k Ostrozobu, k praktičnemu lisjaku. Mož je učen in dober: rešil je marsikoga, vseh skrbi in bolečin. Le kar k njemu! Ostrozob je predsednik dobrodelnega društva, ki preskrbuje siromakom zastonj grob in pogreb! Teci k njemu!«
Rekordavzar (zleze zopet na tla): »Čisto blizu sva.«
Ljubica: »Hvala, ljuba teta! Takoj se priporočim Ostrozobu, samo da me ne dobi zoprni Velekljun. Imejte se dobro na tem svetu! Ah, Kratkorepnik!«
 
Lisičina. Ljubica. Ostrozob. Ostrozob (bere pri slabo brleči lojenki „Lovca").
Jeruš (mu nabije trocevko): »Streljajte!«
Ljubica (pohlevno): »Dobro jutro, gospod Ostrozob!«
 
Ostrozob: »Dobrodošli, gospodična! Kaj pa bo dobrega?«
Rekordavzar: »Zdaj ga pa ne vidim. Preveč je še tema.«
Ljubica (se spusti v jok): »Nesrečna … huhu … ljubezen! Ustrelili so Kratkorepnika, ki mi je prisegel večno zvestobo.«
 
Ostrozob: »A, pojdite no, pojdite reva zaslepljena! Petelini so vsi enaki. Vsak je majhen sultan. Rad multiplicira svoj harem in še rajši dividira svojo ljubezen.« (Odloži „Lovca".)
Jeruš (mu nameri puško): »Sprožite pa menda vendar sami?«
Ljubica: »Ne zamerite, velecenjeni gospod! Kratkorepnik je bil idealen mladenič. (Navdušeno.) Ah, do poslednjega diha ga bom nosila v srcu!«
 
Ostrozob (zase): »Da bi bilo le res! Potem bi bila moja porcija dvojna. (Na glas.) O, idealna kurica!«
Rekordavzar: »Sam, kajpa!« (Poklekne za deblom na svoj parfimirani žepni robec.)
Ljubica: »Brez Kratkorepnika ne morem in ne maram več živeti.«
 
Ostrozob (zase): »Prejkone je brala preveč petkrajcarskih romanov, da je tako prismojena. (Na glas.) Čast in slava taki ljubezni!«
Kratkorepnik (pleše in škriplje):
Ljubica: »Prosim vas, velerodni gospod predsednik, usmilite se me!«
<poem>»Odpiraj dečla kamrico,
oj kamrico, oj kamrico!
Tradirididam, tralala, tralala!
Holadijaho, hopsasa, hopsasa!
Žžžn žžžn …«</poem>
 
Rekordavzar (sproži): »Zadel sem. Že pada. Juhu! Živio rekordi.«
 
Kratkorepnik (umira): »Moja zadnja beseda. Bodi ljubi …«
 
Jeruš (pobere in prinese petelina): »Gospod, majhen je majhen. (Vzdigne klečečega Rekordavzarja.) Tisti trafikant z viržinkami je bil vse drugačen. Stari pretepač naju je poslal v prvi april!«
 
Rekordavzar: »Vseeno. Petelin je petelin. Zatisnil je svoje kurje oči.«
 
Jeruš (zatakne Rekordavzarju smrekovo vejico za klobuk petelinu pa drugo v kljun): »Čestitam, gospod! Tamle poje pa še eden!«
 
Rekordavzar: »Predaleč je. Truden sem in zaspan. Nesi me še do ceste, Jeruš! Za svoj trud dobiš vsega skupaj štirideset kron. Ako te vpraša moja gospa pa reci, da sem ti dal samo deset kronic veš? Ti poneseš mene, jaz pa petelina in leščerbo, da boš stopal laglje! Nosi mi tudi mojo trocevko, saj je tako lahka kakor moje gospe parasol. V lovski koči mi okrtači obleko, osnaži čevlje in skuhaj zajtrk. Čuj in pazi, da nama nihče nič ne ukrade. Jaz bom pa malo spal, zakaj, naporen in težaven je lov na divjega petelina. Dobro, da imam dovolj zaherlina s sabo; bolhe v bajti so tako velike in debele kakor pikapolonice!«
 
Jeruš: »Dober zrak je pri nas; zato so živalce tako krepke in zdrave.«
 
Rekordavzar (mu zleze na hrbet): »Bistahor!«
 
=== Ljubica. Koketulja. ===
 
Ljubica (silno razburjena): »Ah, padel je moj Kratkorepnik! Odnesla sta ga neusmiljena lovca.« (Se joka.)
 
Koketulja (prihiti koketno izpodrecana izza grma): »O, ti reva objokana! Kondoliram! Kako se mi smiliš mala moja!«
 
Ljubica: »Kratkorepnik ni imel nobenega cifa svojega, jaz pa tudi nobene dote. In vendar sva se ljubila tako srečno! Danes bi bila najina svatba tam pod smreko.« (Ihti.)
 
Koketulja: »Da, to je prava ljubezen, ako se vzameta dva ki nimata — vsak na polovico — ničesar.«
 
Ljubica: »Kako lepo je znal peti moj sladki ljubček, Kratkorepnik! Stari babjak, Velekljun, pa kruli kakor izrabljen gramofon. Ne marala bi ga akotudi bi priletel v zlatem aeroplanu pome! Ah, Kratkorepnikov nebeški tenor! Moj ljubček je lepše klepal in škripal nego sama Maria Felicita Garcia-Malibranova, najboljša pevka na svetu. Hvaliti ga smem kakor je hvalil Börne imenovano špansko umetnico: Tako pojo bogovi ... Le angeli se jokajo tako milo, se laskajo tako ljubko, se smehljajo tako veselo, prosijo tako ganljivo. Kratkorepnik ni popeval samo s kljunom, temveč tudi s perotmi, s krempeljci in z repkom, pel je še, ko je molčal. In Malibranova je dobivala vsak večer po tri tisoč frankov in za benefice po petindvajset tisoč frankov — Kratkorepnik pa je pel brez gaže, samo meni na čast.«
 
Koketulja (zase): »Se ji že meša, mladi prismodi!«
 
Ljubica: »Ne veseli me več življenje. Nočem, da bi me brutaliziral antipatični napol invalidni dedec Velekljun. Kaj mi je storiti? Rada bi se nastavila lovcu in delila usodo, Kratkorepnikovo. Pa kaj ko imamo divje kure večen lovopust!«
 
Koketulja: »Da sem na tvojem mestu, bi šla k Ostrozobu, k praktičnemu lisjaku. Mož je učen in dober: rešil je marsikoga, vseh skrbi in bolečin. Le kar k njemu! Ostrozob je predsednik dobrodelnega društva, ki preskrbuje siromakom zastonj grob in pogreb! Teci k njemu!«
 
Ljubica: »Hvala, ljuba teta! Takoj se priporočim Ostrozobu, samo da me ne dobi zoprni Velekljun. Imejte se dobro na tem svetu! Ah, Kratkorepnik!«
 
=== Lisičina. Ljubica. Ostrozob. ===
 
Ostrozob (bere pri slabo brleči lojenki „Lovca").
 
Ljubica (pohlevno): »Dobro jutro, gospod Ostrozob!«
 
Ostrozob: »Dobrodošli, gospodična! Kaj pa bo dobrega?«
 
Ljubica (se spusti v jok): »Nesrečna … huhu … ljubezen! Ustrelili so Kratkorepnika, ki mi je prisegel večno zvestobo.«
 
Ostrozob: »A, pojdite no, pojdite reva zaslepljena! Petelini so vsi enaki. Vsak je majhen sultan. Rad multiplicira svoj harem in še rajši dividira svojo ljubezen.« (Odloži „Lovca".)
 
Ljubica: »Ne zamerite, velecenjeni gospod! Kratkorepnik je bil idealen mladenič.« (Navdušeno.) »Ah, do poslednjega diha ga bom nosila v srcu!«
 
Ostrozob (zase): »Da bi bilo le res! Potem bi bila moja porcija dvojna.« (Na glas.) »O, idealna kurica!«
 
Ljubica: »Brez Kratkorepnika ne morem in ne maram več živeti.«
 
Ostrozob (zase): »Prejkone je brala preveč petkrajcarskih romanov, da je tako prismojena.« (Na glas.) »Čast in slava taki ljubezni!«
 
Ljubica: »Prosim vas, velerodni gospod predsednik, usmilite se me!«
 
Ostrozob (se oblizne): »Radi bi imeli zastonj grob in pogreb kakor slovenski pisatelj, kajne?«
 
Ljubica (milo): »Priporočam se vam, prav ponižno, veleučeni gospod predsednik!«
Ljubica (milo): »Priporočam se vam, prav ponižno, veleučeni gospod predsednik!«
Ostrozob (prežeče): »Ali ste — zdravi gospodična? V „Lovcu", glasilu Slovenskega lovskega društva, sem bral toliko žalostnih vesti o zastrupljenih lisicah ... Pa menda vendar niste pogoltnili kaj otrova? Strihnina?«
 
Ljubica: »Nič se ne bojte!«
Ostrozob (prežeče): »Ali ste — zdravi gospodična? V „Lovcu", glasilu Slovenskega lovskega društva, sem bral toliko žalostnih vesti o zastrupljenih lisicah ... Pa menda vendar niste pogoltnili kaj otrova? Strihnina?«
Ostrozob (nezaupljivo): »Pardon, gospodična, dovolite! (Jo potiplje za žilo na nogi.) Hm, žila vam bije presneto hitro!«
 
Ljubica: »Razburjena sem nekoliko. Vroča ljubezen priganja srce.«
Ljubica: »Nič se ne bojte!«
Ostrozob: »No prav; že dolgo nisem imel nič gorkega v želodcu. Prosim lepo, izvolite mi pokazati svoj cenjeni jezik!« Ljubica (odpre kljun in mu pokaže jezik).
 
Ostrozob (maje z glavo): »A a a! Ves je bel! Slabo znamenje!«
Ostrozob (nezaupljivo): »Pardon, gospodična, dovolite!« (Jo potiplje za žilo na nogi.) »Hm, žila vam bije presneto hitro!«
Ljubica: »Ko sem pa še tešča!« Saj je komaj odzvonilo danove!« (Iskreno.) »Le verjemite mi, da sem zdrava ko riba!«
 
Ostrozob (sladko): »Ali ste cepljeni?«
Ljubica (ponosno): »Sem,Razburjena hvalasem Bogu!nekoliko. PaVroča šeljubezen dvakrat!priganja srce.«
 
Ostrozob (priliznjeno): »Kako me to veseli. Pomagam vam takoj.« (Jo zgrabi.)
Ostrozob: »No prav; že dolgo nisem imel nič gorkega v želodcu. Prosim lepo, izvolite mi pokazati svoj cenjeni jezik!«
Ljubica: »Asa! Počakajte no še malo, moj Bog, saj niste voda! Ah kako ste sitni! Moja zadnja misel bodi posvečena tebi nepozabni ljubček in moja zadnja beseda bodi … asa!« — (Izdihne med lisjakovimi zobmi.)
 
Ostrozob: »Pa klobasajo, da je izumrla romantika! Čudna je moč kurje ljubezni! Kdo bi si mislil, da dobim tako hvaležno vlogo v tej kurji drami! (Pohrusta Ljubico in se oblizuje.) Ali sem sit!« »Kar kolče se mi.« (Bere zopet „Lovca".)
Ljubica (odpre kljun in mu pokaže jezik).
Rekordavzarjeva predsoba. Rekordavzar. Milena. Jeruš. Orša. Mrlič Kratkorepnik.
 
Rekordavzar: »Ljuba žena! Veselo vriskaj in ukaj! Tukaj ti prinašam divjega petelina. Hura!« Milena (se čudi): »Kako je majčken! Tak petelinček! Manjšega menda nisi mogel dobiti. Lahko bi ga bil prinesel v žepu!«
Ostrozob (maje z glavo): »A, a, a! Ves je bel! Slabo znamenje!«
Rekordavzar: »Tebi bi ustregel le s tako velikim kakor so zmaji na Jubilejnem mostu. Manjšega je vendar zadeti mnogo teže!«
 
Orša: »Malo večji je kakor oženjen golob.«
Ljubica: »Ko sem pa še tešča! Saj je komaj odzvonilo danove!« (Iskreno.) »Le verjemite mi, da sem zdrava ko riba!«
Rekordavzar: »Tiho, Orša! Ti grdo pretiravaš. Zakaj ne rečeš rajši, da je komaj tak kakor kolibri?«
 
Orša: »Kaj pa če bi ga ocvrla? Sicer ga bo premalo.«
Ostrozob (sladko): »Ali ste cepljeni?«
Rekordavzar: »Ne klepetaj toliko, kakor bi bila na shodu! Orša, ti žalostna! Orše so vse klepetulje.«
 
Ljubica (ponosno): »Sem, hvala Bogu! Pa še dvakrat!«
 
Ostrozob (priliznjeno): »Kako me to veseli. Pomagam vam takoj.« (Jo zgrabi.)
 
Ljubica: »Asa! Počakajte no še malo, moj Bog, saj niste voda! Ah kako ste sitni! Moja zadnja misel bodi posvečena tebi nepozabni ljubček in moja zadnja beseda bodi … asa!« — (Izdihne med lisjakovimi zobmi.)
 
Ostrozob: »Pa klobasajo, da je izumrla romantika! Čudna je moč kurje ljubezni! Kdo bi si mislil, da dobim tako hvaležno vlogo v tej kurji drami! (Pohrusta Ljubico in se oblizuje.) Ali sem sit!« »Kar kolče se mi.« (Bere zopet „Lovca".)
 
=== Rekordavzarjeva predsoba. Rekordavzar. Milena. Jeruš. Orša. Mrlič Kratkorepnik. ===
 
Rekordavzar: »Ljuba žena! Veselo vriskaj in ukaj! Tukaj ti prinašam divjega petelina. Hura!«
 
Milena (se čudi): »Kako je majčken! Tak petelinček! Manjšega menda nisi mogel dobiti. Lahko bi ga bil prinesel v žepu!«
 
Rekordavzar: »Tebi bi ustregel le s tako velikim kakor so zmaji na Jubilejnem mostu. Manjšega je vendar zadeti mnogo teže!«
 
Orša: »Malo večji je kakor oženjen golob.«
 
Rekordavzar: »Tiho, Orša! Ti grdo pretiravaš. Zakaj ne rečeš rajši, da je komaj tak kakor kolibri?«
 
Orša: »Kaj pa če bi ga ocvrla? Sicer ga bo premalo.«
 
Rekordavzar: »Ne klepetaj toliko, kakor bi bila na shodu! Orša, ti žalostna! Orše so vse klepetulje.«
 
Milena: »Saj je izlezel menda šele lani iz lupine. Kljun mu je še višnjev.«
Orša: »Kakor pijancu nos.« Jeruš (se sramežljivo prime za nos).
Rekordavzar: »Orša, le tiho! O divjih petelinih razumeš toliko kakor zajec o trocevki!«
Milena: »In repa tudi nima še poštenega.«
Rekordavzar: »Kaj kljun! Kaj rep! Ali boš jedla kljun in rep? Teletina je vendar okusnejša nego govedina in mlad petelin je boljši nego star. In glavna stvar: je prvi april. Rekord je le rekord! Muči se človek, da se mu lupi koža, potem pa taka nehvaležnost! Ej, da bi videla kako so me gledali med potoma na vozu, na vlaku, na peronu, na ulicah! Glavna stvar je, da ljudje človeka gledajo in da uživa ugled.«
Milena: »Glavna stvar je parada!«
Rekordavzar: »Zakaj mi kratiš nedolžno veselje? Vprašaj tukajle Jeruša kako naporen in težaven je lov na divjega petelina! Kajne, Jeruš, kako sva se mučila že navsezgodaj!«
Jeruš (vzdihne): »Posebno jaz. Komaj še stojim. Truden sem ko tovorni mulec pred večerjo.« Rekordavzar: »Vidiš Milena, jaz pa sem krepak in čil. Lahko bi šel na bal. Vsak ne more reči, da ima jeklene mišice! Še danes pošljem uredništvu notico, da sem ustrelil prvega petelina. Letos je rekord zopet moj! Živio!«
Milena: »Srečni mož! Nemara ti prirede še serenado in bakljado!«
 
Orša: »Kakor pijancu nos.«
 
Jeruš (se sramežljivo prime za nos).
 
Rekordavzar: »Orša, le tiho! O divjih petelinih razumeš toliko kakor zajec o trocevki!«
 
Milena: »In repa tudi nima še poštenega.«
 
Rekordavzar: »Kaj kljun! Kaj rep! Ali boš jedla kljun in rep? Teletina je vendar okusnejša nego govedina in mlad petelin je boljši nego star. In glavna stvar: je prvi april. Rekord je le rekord! Muči se človek, da se mu lupi koža, potem pa taka nehvaležnost! Ej, da bi videla kako so me gledali med potoma na vozu, na vlaku, na peronu, na ulicah! Glavna stvar je, da ljudje človeka gledajo in da uživa ugled.«
 
Milena: »Glavna stvar je parada!«
 
Rekordavzar: »Zakaj mi kratiš nedolžno veselje? Vprašaj tukajle Jeruša kako naporen in težaven je lov na divjega petelina! Kajne, Jeruš, kako sva se mučila že navsezgodaj!«
 
Jeruš (vzdihne): »Posebno jaz. Komaj še stojim. Truden sem ko tovorni mulec pred večerjo.«
 
Rekordavzar: »Vidiš Milena, jaz pa sem krepak in čil. Lahko bi šel na bal. Vsak ne more reči, da ima jeklene mišice! Še danes pošljem uredništvu notico, da sem ustrelil prvega petelina. Letos je rekord zopet moj! Živio!«
 
Milena: »Srečni mož! Nemara ti prirede še serenado in bakljado!«
 
== Lovec rešitelj ==
1.691

urejanj