Izanami: Razlika med redakcijama

Stopala je vsa utrujena in brez besed. Majhni nožici sta se ji spotikali ob kamne in trepalnice so ji bile povešene proti tlom. Izanami je mislila — kdo ve na kaj. Privedel sem jo v veliko hišo št. 23. Pod njo je gostilna, je brlog in ta brlog je tisti, kjer žive ljudje, ki so prišli od daleč, ki imajo bedo in malo denarja s seboj. Ceste so njihov zaslužek, črna beznica večerno razvedrilo in za lesenimi polknicami stanovanja. Izanami je vstopila skozi vrata. Sledil sem ji po stopnicah navzdol. Nasproti se je valil tobakov dim, kajti skoraj tik stropa sva bila v začetku na prvih stopnicah. Slišal sem pogovor in igranje godala. Oslepljen od prejšnjega sonca nisem razlikoval oseb. Ko sem se privadil temi, sem videl, kako stojita dva moška njenega rodu ob Izanami in se ozirata vame. Pozdravil sem, pristopila sta in mi stisnila roko: »Izanamina prijatelja sva. Hvala ti, da si jo pripeljal, nisva vedela, da pride.«

 

 

»Dovoljeno igrati kocko?«

»Daj mi roko, Izanami!«

 

 

Ko sem prišel na ulico, sem videl nad vsem mestom goreti luči, le Ulica morske kraljice je bila utopljena v temo, a v njej je živelo ne vsakemu vidno nočno sonce — Izanami, dete brlogov in lova za kruhom — Izanami, dete prvega maja, božiča morja.