Wikivir

Lovske bajke in povesti: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Romanm (pogovor | prispevki)
1.692 urejanj
Romanm (pogovor | prispevki)
1.692 urejanj
Vrstica 1.518:
== Lovec rešitelj ==
 
Reven oče je imel troje kajonov. Najstarejši, Šilo, je čevljaril. Obuvala je znal delati pa krpati in dreto vleči tako ročno in hitro, da se mu je čudil vsakdo. Navzlic temu je pričevljaril le malo. Ljudje so hodili najrajši bosi; in še kadar je krevsal kdo v mesto je nosil čevlje v rokah ne pa na nogah.
Reven oče je imel troje kajonov. Najstarejši, Šilo, je čevljaril. Obuvala je znal delati pa krpati in dreto vleči tako ročno in hitro, da se mu je čudil vsakdo. Navzlic temu je pričevljaril le malo. Ljudje so hodili najrajši bosi; in še kadar je krevsal kdo v mesto je nosil čevlje v rokah ne pa na nogah. Nitka, drugi sin je krojačil. Meriti, prikrojati, šivati, likati, pa tudi računati je znal tako spretno in naglo, da so ljudje odpirali oči ušesa in usta posebno, kadar je bilo treba plačati. Kljubu temu je prikrojačil le malo. Ljudje so čepeli večinoma rajši umazani, raztrgani in vinjeni po gostilnicah kakor, da bi nosili trezni lepo obleko. Najmlajši kajon, Janez, je bil pa lovec. Bil je vseh muh poln zlasti pa je znal lagati in piti kakor slovenski pesnik. Akotudi marsikdaj ni imel nobenega počenega groša v žepu je bil vedno židane volje. Kadar doma ni bilo niti slanega 8 kropa za večerjo je pa za pečjo delal na orglice, dokler niso bili siti vsi štirje. Naposled se je pa stari oča le naveličal takega životarjenja. Poklical je vse tri predse in jim je dejal: »Preljubi moji! Veliki reveži smo, sami berači. Slabi časi so, zaslužka ni nobenega. Prestar sem že, da bi hodil prosit vbogajme; opešal mi je vid in sluh; roka se mi trese, zastaja mi noga in smejajo se mi otročaji. Ali tudi vi trije zaslužite doma premalo. Pa pojdi malo po svetu, Šilo, ti, ki si najstarejši in najmodrejši! Nemara pa le nameriš na srečo in pridobiš in prineseš toliko s sabo, da bomo laglje in bolje živeli tu doma.« »Zakaj pa ravno jaz?« se je ustavljal Šilo. »Mar naj gre Janez, ki je najmlajši in hodi najlaglje.« »Kaj bo Janez.« je ugovarjal starec. »Janez je preneumen pa tudi zapije vse sproti ali celo na puf. Le ti pojdi, ti!« »Že vidim, da prej ne boste nehali prodajati sitnosti dokler ne grem,« je godrnjal čevljar. »Pa bodi v božjem imenu!« Drugo jutro zarana pomeče Šilo svoje orodje v popotno torbo in se napoti v beli, božji svet. Dolgo ne sreča žive duše v pogorju. Ker je hudo vroče jo krene v gozd. Tam pa zagleda Zlatoroga v zanki. »Reši me, ljubi popotnik,« ječi Zlatorog, reši me in izpolni se ti najbolj vroča želja.« »Bomo videli, če bo res,« de maloverni čevljar preščipne zanko in prime Zlatoroga za zlata roglja. Veš kaj si želim? Da bi mogel v enem trenutku narediti toliko čevljev in škornjev kolikor bi sam hotel!« Tedaj se zabliska na tleh zlat čevljarski nož. »Vzemi krivec,« veli Zlatorog. »Ako ga le pokažeš usnju je zaželeno obutalo že gotovo!« »Ta pa ni slaba!« se obraduje Šilo in shrani dragoceni nož. Tedaj zagleda staro ženo. »Poljubi me!« prosi ženica mladeniča. »O, kaj pa!« se zagrohota čevljar. »Tako grdo, staro babo! Saj je zalih, mladih deklet dosti.« Zdajci se izpremeni odurna starka v prekrasno mlado dekle. Skozi kratko, belo obleko in dolge, zlate lase blešči prebelo telo kakor sneg in iz bledega obraza svetijo oči kakor zvezdi nebeški. »Ako bi me bil poljubil bi se ti izpolnila še ena želja!« mu reče z nagajivim nasmehom. »Triglavska vila!« klikne Šilo in jo hoče zdaj poljubiti z odličnim spoštovanjem. Vila pa porogljivo namrdne obrazek pokaže čevljarju figico in odjaha na Zlatorogu. Malo poparjen potuje Šilo dalje in dospe čez devet dolin in devet gora v deveto deželo pred sijajen grad; z najvišjega stolpa plapola velika črna zastava. »Kdo si?« ga vpraša vratar. »Čevljar Šilo.« »Ravno prav si prišel. Hudo pogrešamo novih čevljev. Le noter!« Spuste most in odpro težka vrata. Šilo stopi na grajsko dvorišče. Tam uzre devetdeset vojščakov in devet pažetov. Vsi imajo raztrgane čevlje. Iz okna pa gledata sam presvetli kralj devete dežele in njegova prelepa hči Zlata. »Kdo si?« ga vpraša kralj Uroš. »Šilo, najboljši čevljar vsega sveta.« »O, beži no, beži! Ali se upaš narediti do jutri opoldne vsem mojim vojščakom in pažetom nove čevlje?« »Meni prava igrača. Dajte mi samo usnja!« »Dobro.« Ako dogotoviš delo dobiš tri velika zlata jabolka. Ako ne ti pa odrobi rabelj glavo!« Šilo dobro je in pije do polnoči in spi do enajstih dopoldne. Vsi se že vesele, da odleti lahkomiselnemu lenuhu vkratkem glava. On pa si da prinesti usnja, mu pokaže zlati krivec in naenkrat stoji devetindevetdeset parov novih čevljev pred zavzetim kraljem! Par prav majhnih in krasnih čeveljcev pa pokloni Šilo kraljični Zlati. »Zakaj pa imate črno zastavo?« vpraša čevljar. »Oh,« odvrne kralj Uroš žalostno. »Pesoglavec iz severne dežele se mi je prištulil v grad in pravi, da ne gre prej odtod preden ne pride kdo ki bi znal bolje piti in lagati kakor on. Poizkusi se z njim. Ako ga premagaš ti dam hčer za ženo in vse kraljestvo povrhu. Ako ne moraš dati pa dobljena tri zlata jabolka in krivec nasprotniku.« Šilo jame piti s pesjanom pa omaga in zaspi ob polnoči. Čemeren in prazen jo primaha domov. Enako se dogodi Nitki. Zlatorog mu da zlato iglo, Nitka jo pokaže v gradu in blago se izpremeni v obleke. Prislužena tri jabolka in čarodejno iglo pa mora dati pesoglavcu že zvečer. Ves potrt prileze domov in pove kaj je vse doživel. »Bog pomagaj, kaj bo pa zdaj?« je tožil stari oče. »Jemnasta, jemnasta zdaj smo pa prav taki berači kakor prej.« Tedaj se je vzravnal veseli Janez za pečjo. Zazehal je in se oglasil: »Oča, kaj pa ko bi šel tudi jaz malo po svetu?« »Oh, kaj še!« se je bridko nasmehnil starec in pomilovalno pogledal svojega najmlajšega sina. »Ti bi pa že kaj opravil sirota!« »Zakaj pa ne?« »Oh, kaj boš ti revež, ki si najbolj neumen med vsemi tremi,« ga je zavrnil oče nejevoljno. »Saj ne znaš drugega kakor po gozdu pohajkovati in pokati in po krčmah lagati se. Bog se usmili.« »Karkoli človek zna je dobro in mu utegne koristiti danes ali jutri« je dejal Janez ponižno. »Prosim vas, blagoslovite me, ljubi oča! Potem pa kar pojdem!« Šilo in Nitka oba sta prišla žejna in lačna in prazna domov,« je javkal stari mož. »Bog ve, kako se bo godilo šele tebi.« Naposled pa je le blagoslovil svojega najmlajšega sina in Janez je odpotoval veselo, akotudi sta se mu posmehovala starejša kajona. Ustavil se je v vsaki krčmi. Povsod se je lagal da ima doma srebrno jablan, ki rodi zlata jabolka. Pil je brezskrbno in obetal da že plača kadar se vrne. Obtemtakem je bil vedno prav židane volje. Pride v gozd. Tam zagleda Zlatoroga, tičečega z rogljema v močnem grmovju. »Lepo te prosim, pomagaj mi, ljubi lovec!« ječi Zlatorog milo. »Reši me in izpolni se ti tvoja najljubša želja!« »Takoj, potrpi samo malo, dragi Zlatorog!« veli Janez preseka gosto vejevje z lovskim nožem in pogladi otetega Zlatoroga po ponosni glavi. »Bodi previden, ljubi mladenič in ne želi si kaj nespametnega ali malenkostnega! Premisli si dobro!« »Kaj bi dolgo izbiral!« odvrne lovec naglo. »Veš kaj? Želim si, da bi mogel zmeraj piti kolikor bi hoteli« »O, ti nespametno človeče!« klikne žalostno Zlatorog. »Privoščil bi ti, da bi si izbral vse kaj boljšega na primer večno izveličanje.« »Večno izveličanje naj si zasluži dober kristjan sam« se odreže Janez modro. »Ali bo kaj ali ne bo nič? Ali bom imel zmeraj toliko pijače kolikor si je poželim sam?« Zlatorog mu pokima otožno. Lovec ga lepo zahvali. Kar zagleda odurno baburo. »Aha, to je pa triglavska vila, ki sta o njej pripovedovala doma moja ljuba bratca!« si misli veseli Janez. »Grda je res, kakor kočevarski greh pa saj bo vkratkem vsa drugačna!« »Poljubi me, zali mladenič!« prosi stara baba. »Zakaj pa ne!« odvrne lovec in jo poljubi nenadoma. Hkrati se pretvori ostudna starka v prelepo mlado deklico. Kakor prečisti triglavski sneg ji blešče prekrasni udje skozi prozorno belo obleko in zlate lase razpletene segajoče do tal. Iz prebelega ponosnega obraza žare omamljivo sladke oči, temnozelene, zagonetne ko jezera Triglavska in ko roža triglavska ji živo rde napol odprta ustna. Venomer strmi lovec v čarobno zlatokrilko. Dozdeva se mu, da se sveti okoli nje zrak v vseh sedmerih solnčnih bojah. »Presneto je lepa!« si misli veseli lovec Janez. Naglo jo objame in z občutkom poljubi na božanstvena usta. Vila pa mu zažuga s prstom in pravi: »Ker si me poljubil tako ognjevito se ti izpolni še ena želja. Bodi pameten in ne želi si kaj ničevega!« Vilin glas je tako rajskomil, da se fantu kar vrti v glavi. In tudi kadar se premaknejo vilinske lahne peruti se mu zdi, da sliši tajnovito miloglasno godbo nebeško. »Kako je lepa!« preudarja natihoma. »Pa kaj ko se tako rada izpreminja v staro babo! Pa saj kraljična Zlata na onem gradu tudi ni napačna kakor sta pripovedovala brata. Pustimo vilo in zaljubimo se v princesinjo!« »No, pobratim, kaj si želiš?« vpraša vila iznova. »Veš kaj, posestrima? Prej sem si želel, da se mi nikdar ne bi uprla pijača. Toda nerodno je če ima človek mačka. Želim si da bi bil od pijače samo malo bolj židane volje nikar pa da bi mi kaj škodovala!« Lepa vila mu natakne zlat prstan na mezinec in odjezdi na Zlatorogu. Veselo potuje Janez dalje in pride čez devet dolin in devet gora v deveto deželo k belemu gradu; še vedno plapola z najvišjega stolpa črna zastava. Spuste most, odpro težka železna vrata in lovec stopi na grajsko dvorišče. Na balkonu stoji sam presvetli kralj devete dežele in zraven njega toči njegova hči Zlata solze, debele ko vinske jagode. Lovcu se zdi tako milovidna in bajnolepa kakor mlajša sestra vile triglavske. »Že zdaj je punca zala, ko se joka« si misli Janez. »Kako brhka bo dečla šele kadar se bo držala na smeh!« »Kdo si ?« ga vpraša kralj Uroš. »Janez lovec in prvi vinski bratec na svetu!« »Čast tebi, če je res.« se oveseli kral. »Prišel si ravno prav. V grad se mi je vrinil pesoglavec iz mrzlega cesarstva pesjanskega. Izprva je bil gost ponižen potlej seje pa preobjedel pri nas in zdaj hoče biti prvi gospod. Pravi, da ne pojde odtod dokler ne pride kdo, ki ga premaga pri pijači. In po vsej sili hoče imeti mojo hčerko. Ako ga premagaš ti dam kraljično za ženo in še kraljestvo povrhu ker si fant od fare! Ako ne ti pa pre-grizne pasja pošast vrat ti izpije kri te speče in požre. Če si res tak junak poizkusi se z njim!« Lepa princesinja se neha jokati in prav milo pogleda mladega, zalega lovca. Janez pa pravi kralju in kraljični: »Le kar nič se ne bojta! Kje pa že imate tistega pesoglavca? Kar precej se udarim z njim — presneto, sem že žejen!« Pokažejo lovcu v prvo nadstropje. Ondi sedi požrešni pritepenec pri slastnih pečenkah in sladkih poticah in pije vino po pasje iz velikega soda. Sredi dlakastega čela preži le eno oko, sivo, drobno in srepo. Po telesu je sila močni ljudožer ves kosmat kakor medved. Vedno obrača pasjo glavo, ker more z edinim očesom videti le naravnost. Ko zagleda Janeza zatuli strašno in se mu posmehuje in ga zbada. Janez pa mirno sede za mizo in niti s krajem očesa ne pogleda pasje pošasti. Tako se lažeta in pijeta tri mesece zaporedoma sladko rebuljico furlanskih goric. »Ali se vdaš ali ne, Janez ?« zalaja pesoglavec, ki je imel že kapitalnega mačka. Janez pa le še laže in pije in pije iz kozarca. Tako se izkušata še tri tedne. »Ali se vdaš ali ne, ljubi Janez?« jeclja pesjan že ves motoglav in bolan na jetrih in ledvicah. »Ne storim ti nič žalega.« Janez pa le pije, pije, pije. Ljudojedu je že peklensko slabo. Vendar vztraja še tri ure. »Ali se vdaš ali ne, predragi prijatelj?« zastoka enooki pritepenec, napol mrtev. »Ako se vdaš se te ne dotaknem in ti podarim vse dragocenosti kolikor sem jih nagrabil v deveti deželi.« Lovec Janez pa lepo mirno vstane in zakliče skozi okno na dvorišče, kjer so trepetaje čakali odločitve kralj kraljična in drugi: »Prosim, pošljite koga k mojemu očetu po zimsko obleko, zakaj izkušati se hočem s pesjanom še vso zimo.« Pesoglavec sliši te besede, omedli in pade na tla. Janez pa izdere svoj ostri lovski nož zabode zlobnega pritepenca v oko mu odreže pasjo glavo in jo vrže na dvorišče. Zdaj pa veselja ni bilo ne konca ne kraja. Sneli so črno zastavo in razobesili pisanih. Muzicirali, streljali in zvonili so venomer, da so že kar ušesa bolela Janeza. On pa je povabil očeta in oba brata k sebi, vzel lepo kraljično Zlato in vedno židane volje toda zmerom trezen srečno pa modro vladal deveto deželo.
 
Nitka, drugi sin je krojačil. Meriti, prikrojati, šivati, likati, pa tudi računati je znal tako spretno in naglo, da so ljudje odpirali oči ušesa in usta posebno, kadar je bilo treba plačati. Kljubu temu je prikrojačil le malo. Ljudje so čepeli večinoma rajši umazani, raztrgani in vinjeni po gostilnicah kakor, da bi nosili trezni lepo obleko.
 
Najmlajši kajon, Janez, je bil pa lovec. Bil je vseh muh poln zlasti pa je znal lagati in piti kakor slovenski pesnik. Akotudi marsikdaj ni imel nobenega počenega groša v žepu je bil vedno židane volje. Kadar doma ni bilo niti slanega 8 kropa za večerjo je pa za pečjo delal na orglice, dokler niso bili siti vsi štirje.
 
Naposled se je pa stari oča le naveličal takega životarjenja. Poklical je vse tri predse in jim je dejal:
 
»Preljubi moji! Veliki reveži smo, sami berači. Slabi časi so, zaslužka ni nobenega. Prestar sem že, da bi hodil prosit vbogajme; opešal mi je vid in sluh; roka se mi trese, zastaja mi noga in smejajo se mi otročaji. Ali tudi vi trije zaslužite doma premalo. Pa pojdi malo po svetu, Šilo, ti, ki si najstarejši in najmodrejši! Nemara pa le nameriš na srečo in pridobiš in prineseš toliko s sabo, da bomo laglje in bolje živeli tu doma.«
 
»Zakaj pa ravno jaz?« se je ustavljal Šilo. »Mar naj gre Janez, ki je najmlajši in hodi najlaglje.«
 
»Kaj bo Janez.« je ugovarjal starec. »Janez je preneumen pa tudi zapije vse sproti ali celo na puf. Le ti pojdi, ti!«
 
»Že vidim, da prej ne boste nehali prodajati sitnosti dokler ne grem,« je godrnjal čevljar. »Pa bodi v božjem imenu!«
 
Drugo jutro zarana pomeče Šilo svoje orodje v popotno torbo in se napoti v beli, božji svet. Dolgo ne sreča žive duše v pogorju. Ker je hudo vroče jo krene v gozd. Tam pa zagleda Zlatoroga v zanki.
 
»Reši me, ljubi popotnik,« ječi Zlatorog, »reši me in izpolni se ti najbolj vroča želja.«
 
»Bomo videli, če bo res,« de maloverni čevljar preščipne zanko in prime Zlatoroga za zlata roglja. Veš kaj si želim? Da bi mogel v enem trenutku narediti toliko čevljev in škornjev kolikor bi sam hotel!«
 
Tedaj se zabliska na tleh zlat čevljarski nož.
 
»Vzemi krivec,« veli Zlatorog. »Ako ga le pokažeš usnju je zaželeno obutalo že gotovo!«
 
»Ta pa ni slaba!« se obraduje Šilo in shrani dragoceni nož. Tedaj zagleda staro ženo.
 
»Poljubi me!« prosi ženica mladeniča.
 
»O, kaj pa!« se zagrohota čevljar. »Tako grdo, staro babo! Saj je zalih, mladih deklet dosti.«
 
Zdajci se izpremeni odurna starka v prekrasno mlado dekle. Skozi kratko, belo obleko in dolge, zlate lase blešči prebelo telo kakor sneg in iz bledega obraza svetijo oči kakor zvezdi nebeški.
 
»Ako bi me bil poljubil bi se ti izpolnila še ena želja!« mu reče z nagajivim nasmehom.
 
»Triglavska vila!« klikne Šilo in jo hoče zdaj poljubiti z odličnim spoštovanjem. Vila pa porogljivo namrdne obrazek pokaže čevljarju figico in odjaha na Zlatorogu.
 
Malo poparjen potuje Šilo dalje in dospe čez devet dolin in devet gora v deveto deželo pred sijajen grad; z najvišjega stolpa plapola velika črna zastava.
 
»Kdo si?« ga vpraša vratar.
 
»Čevljar Šilo.«
 
»Ravno prav si prišel. Hudo pogrešamo novih čevljev. Le noter!«
 
Spuste most in odpro težka vrata. Šilo stopi na grajsko dvorišče. Tam uzre devetdeset vojščakov in devet pažetov. Vsi imajo raztrgane čevlje. Iz okna pa gledata sam presvetli kralj devete dežele in njegova prelepa hči Zlata.
 
»Kdo si?« ga vpraša kralj Uroš. »Šilo, najboljši čevljar vsega sveta.«
 
»O - beži no, beži! Ali se upaš narediti do jutri opoldne vsem mojim vojščakom in pažetom nove čevlje?«
 
»Meni prava igrača. Dajte mi samo usnja!«
 
»Dobro. Ako dogotoviš delo dobiš tri velika zlata jabolka. Ako ne ti pa odrobi rabelj glavo!«
 
Šilo dobro je in pije do polnoči in spi do enajstih dopoldne. Vsi se že vesele, da odleti lahkomiselnemu lenuhu vkratkem glava. On pa si da prinesti usnja, mu pokaže zlati krivec in naenkrat stoji devetindevetdeset parov novih čevljev pred zavzetim kraljem! Par prav majhnih in krasnih čeveljcev pa pokloni Šilo kraljični Zlati.
 
»Zakaj pa imate črno zastavo?« vpraša čevljar.
 
»Oh,« odvrne kralj Uroš žalostno. »Pesoglavec iz severne dežele se mi je prištulil v grad in pravi, da ne gre prej odtod preden ne pride kdo ki bi znal bolje piti in lagati kakor on. Poizkusi se z njim. Ako ga premagaš ti dam hčer za ženo in vse kraljestvo povrhu. Ako ne moraš dati pa dobljena tri zlata jabolka in krivec nasprotniku.«
 
Šilo jame piti s pesjanom pa omaga in zaspi ob polnoči. Čemeren in prazen jo primaha domov.
 
Enako se dogodi Nitki. Zlatorog mu da zlato iglo, Nitka jo pokaže v gradu in blago se izpremeni v obleke. Prislužena tri jabolka in čarodejno iglo pa mora dati pesoglavcu že zvečer. Ves potrt prileze domov in pove kaj je vse doživel.
 
»Bog pomagaj, kaj bo pa zdaj?« je tožil stari oče. »Jemnasta, jemnasta zdaj smo pa prav taki berači kakor prej.«
 
Tedaj se je vzravnal veseli Janez za pečjo. Zazehal je in se oglasil:
 
»Oča, kaj pa ko bi šel tudi jaz malo po svetu?«
 
»Oh, kaj še!« se je bridko nasmehnil starec in pomilovalno pogledal svojega najmlajšega sina. »Ti bi pa že kaj opravil sirota!«
 
»I, zakaj pa ne?«
 
»Oh, kaj boš ti revež, ki si najbolj neumen med vsemi tremi,« ga je zavrnil oče nejevoljno. »Saj ne znaš drugega kakor po gozdu pohajkovati in pokati in po krčmah lagati se. Bog se usmili.«
 
»Karkoli človek zna, je dobro in mu utegne koristiti danes ali jutri« je dejal Janez ponižno. »Prosim vas, blagoslovite me, ljubi oča! Potem pa kar pojdem!«
 
Šilo in Nitka oba sta prišla žejna in lačna in prazna domov,« je javkal stari mož. »Bog ve, kako se bo godilo šele tebi.« Naposled pa je le blagoslovil svojega najmlajšega sina in Janez je odpotoval veselo, akotudi sta se mu posmehovala starejša kajona. Ustavil se je v vsaki krčmi. Povsod se je lagal da ima doma srebrno jablan, ki rodi zlata jabolka. Pil je brezskrbno in obetal da že plača kadar se vrne. Obtemtakem je bil vedno prav židane volje.
 
Pride v gozd. Tam zagleda Zlatoroga, tičečega z rogljema v močnem grmovju.
 
»Lepo te prosim, pomagaj mi, ljubi lovec!« ječi Zlatorog milo. »Reši me in izpolni se ti tvoja najljubša želja!«
 
»Takoj, potrpi samo malo, dragi Zlatorog!« veli Janez preseka gosto vejevje z lovskim nožem in pogladi otetega Zlatoroga po ponosni glavi.
 
»Bodi previden, ljubi mladenič in ne želi si kaj nespametnega ali malenkostnega! Premisli si dobro!«
 
»I, kaj bi dolgo izbiral!« odvrne lovec naglo. »Veš kaj? Želim si, da bi mogel zmeraj piti kolikor bi hotel!«
 
»O, ti nespametno človeče!« klikne žalostno Zlatorog. »Privoščil bi ti, da bi si izbral vse kaj boljšega na primer večno izveličanje.«
 
»Večno izveličanje naj si zasluži dober kristjan sam« se odreže Janez modro. »Ali bo kaj ali ne bo nič? Ali bom imel zmeraj toliko pijače kolikor si je poželim sam?«
 
Zlatorog mu pokima otožno. Lovec ga lepo zahvali. Kar zagleda odurno baburo.
 
»Aha, to je pa triglavska vila, ki sta o njej pripovedovala doma moja ljuba bratca!« si misli veseli Janez. »Grda je res, kakor kočevarski greh pa saj bo vkratkem vsa drugačna!«
 
»Poljubi me, zali mladenič!« prosi stara baba.
 
»Zakaj pa ne!« odvrne lovec in jo poljubi nenadoma.
 
Hkrati se pretvori ostudna starka v prelepo mlado deklico. Kakor prečisti triglavski sneg ji blešče prekrasni udje skozi prozorno belo obleko in zlate lase razpletene segajoče do tal. Iz prebelega ponosnega obraza žare omamljivo sladke oči, temnozelene, zagonetne ko jezera Triglavska in ko roža triglavska ji živo rde napol odprta ustna. Venomer strmi lovec v čarobno zlatokrilko. Dozdeva se mu, da se sveti okoli nje zrak v vseh sedmerih solnčnih bojah.
 
»Presneto je lepa!« si misli veseli lovec Janez. Naglo jo objame in z občutkom poljubi na božanstvena usta.
 
Vila pa mu zažuga s prstom in pravi: »Ker si me poljubil tako ognjevito se ti izpolni še ena želja. Bodi pameten in ne želi si kaj ničevega!«
 
Vilin glas je tako rajskomil, da se fantu kar vrti v glavi. In tudi kadar se premaknejo vilinske lahne peruti se mu zdi, da sliši tajnovito miloglasno godbo nebeško.
 
»Kako je lepa!« preudarja natihoma. »Pa kaj ko se tako rada izpreminja v staro babo! Pa saj kraljična Zlata na onem gradu tudi ni napačna kakor sta pripovedovala brata. Pustimo vilo in zaljubimo se v princesinjo!«
 
»No, pobratim, kaj si želiš?« vpraša vila iznova.
 
»Veš kaj, posestrima? Prej sem si želel, da se mi nikdar ne bi uprla pijača. Toda nerodno je, če ima človek mačka. Želim si, da bi bil od pijače samo malo bolj židane volje, nikar pa da bi mi kaj škodovala!«
 
Lepa vila mu natakne zlat prstan na mezinec in odjezdi na Zlatorogu. Veselo potuje Janez dalje in pride čez devet dolin in devet gora v deveto deželo k belemu gradu; še vedno plapola z najvišjega stolpa črna zastava.
 
Spuste most, odpro težka železna vrata in lovec stopi na grajsko dvorišče. Na balkonu stoji sam presvetli kralj devete dežele in zraven njega toči njegova hči Zlata solze, debele ko vinske jagode. Lovcu se zdi tako milovidna in bajnolepa kakor mlajša sestra vile triglavske.
 
»Že zdaj je punca zala, ko se joka« si misli Janez. »Kako brhka bo dečla šele, kadar se bo držala na smeh!«
 
»Kdo si ?« ga vpraša kralj Uroš.
 
»Janez, lovec in prvi vinski bratec na svetu!«
 
»Čast tebi, če je res.« se oveseli kral. »Prišel si ravno prav. V grad se mi je vrinil pesoglavec iz mrzlega cesarstva pesjanskega. Izprva je bil gost ponižen potlej seje pa preobjedel pri nas in zdaj hoče biti prvi gospod. Pravi, da ne pojde odtod dokler ne pride kdo, ki ga premaga pri pijači. In po vsej sili hoče imeti mojo hčerko. Ako ga premagaš ti dam kraljično za ženo in še kraljestvo povrhu ker si fant od fare! Ako ne ti pa pre-grizne pasja pošast vrat ti izpije kri te speče in požre. Če si res tak junak poizkusi se z njim!«
 
Lepa princesinja se neha jokati in prav milo pogleda mladega, zalega lovca.
 
Janez pa pravi kralju in kraljični: »Le kar nič se ne bojta! Kje pa že imate tistega pesoglavca? Kar precej se udarim z njim — presneto, sem že žejen!«
 
Pokažejo lovcu v prvo nadstropje. Ondi sedi požrešni pritepenec pri slastnih pečenkah in sladkih poticah in pije vino po pasje iz velikega soda. Sredi dlakastega čela preži le eno oko, sivo, drobno in srepo. Po telesu je sila močni ljudožer ves kosmat kakor medved. Vedno obrača pasjo glavo, ker more z edinim očesom videti le naravnost.
 
Ko zagleda Janeza, zatuli strašno in se mu posmehuje in ga zbada. Janez pa mirno sede za mizo in niti s krajem očesa ne pogleda pasje pošasti. Tako se lažeta in pijeta tri mesece zaporedoma sladko rebuljico furlanskih goric.
 
»Ali se vdaš ali ne, Janez?« zalaja pesoglavec, ki je imel že kapitalnega mačka.
 
Janez pa le še laže in pije in pije iz korca. Tako se izkušata še tri tedne.
 
»Ali se vdaš ali ne, ljubi Janez?« jeclja pesjan že ves motoglav in bolan na jetrih in ledvicah. »Ne storim ti nič žalega.«
 
Janez pa le pije, pije, pije. Ljudojedu je že peklensko slabo. Vendar vztraja še tri ure.
 
»Ali se vdaš ali ne, predragi prijatelj?« zastoka enooki pritepenec, napol mrtev. »Ako se udaš, se te ne dotaknem in ti podarim vse dragocenosti, kolikor sem jih nagrabil v deveti deželi.«
 
Lovec Janez pa lepo mirno vstane in zakliče skozi okno na dvorišče, kjer so trepetaje čakali odločitve kralj kraljična in drugi: »Prosim, pošljite koga k mojemu očetu po zimsko obleko, zakaj izkušati se hočem s pesjanom še vso zimo.«
 
Ko pesoglavec sliši te besede, omedli in pade na tla. Janez pa izdere svoj ostri lovski nož zabode zlobnega pritepenca v oko mu odreže pasjo glavo in jo vrže na dvorišče.
 
Zdaj pa veselja ni bilo ne konca ne kraja. Sneli so črno zastavo in razobesili pisanih. Muzicirali, streljali in zvonili so venomer, da so že kar ušesa bolela Janeza. On pa je povabil očeta in oba brata k sebi, vzel lepo kraljično Zlato in vedno židane volje toda zmerom trezen srečno pa modro vladal deveto deželo.
 
== Opeharjeni ribič ==
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Lovske_bajke_in_povesti«