Lovske bajke in povesti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m →Opeharjeni ribič: odstavki |
m →Povodni mož ob Ljubljanici: odstavki |
||
Vrstica 1.786:
== Povodni mož ob Ljubljanici ==
Tam, kjer stražijo dandanes štirje težki zmaji noč in dan, novi Jubilejni most ondi je slonel lepega popoldne ob lesenih rantah kraj starega lesenega Mesarskega mostu životni, pek Tomaž Olupek, ves zamišljen in strmel v umazanorjave valove.
Pod prvo kozo sta se pritihotapila dva gologlava paglavca. Starejši je imel s sabo lonček in dolgo leskovko. Nanjo je privezal konec bele pavolnate nitke, na dolenjem koncu pa lesen klinček, da vada ne bi mogla pregloboko v vodo. Nato je vzel iz telovnika glavičarico, jo upognil med zobmi tako, da je bila podobna trnku in jo pritrdil na spodnji konec niti; ribnica je bila gotova. Mlajši mu je podal iz škatlice za užigalice muho, da jo je nataknil ribič za vado na buciko. Ko je bilo tako vse v najlepšem redu je začel loviti, dočim je hitel mlajši gori na most pazit, da bi začasa posvaril lovečega tovariša, ako bi se prikazal po Poljanskem ali Sv. Petra nasipu nevaren redar.
Gospod Tomaž Olupek se je zamislil v minule mladostne dni, ko ni bil za dlako boljši nego mladi grešnik s primitivno ribnico. Spominjal se je časov, ko so šumeli ob Ljubljanici na levem bregu visoki jagnedi; ko je lovil z enakomiselnimi pajdaši na plitvih krajih pod kameni in čepinami rake in menke ali kaplje; ko se je še tako strašno bal mestnega moža z bridko sabljo in svetlo luno pod vratom. Takrat se mu je zdela Ljubljanica nadvse imenitna reka, saj je bil vendar slišal, da je priporočil učen Anglež njeno vodo kot najboljše zdravilo za bolne oči. Obžaloval je, da doslej slovenska mati še ni rodila sina, ki bi vredno opeval lepoto te tajnopolne hčere podzemeljskih jam in skrivnostnega barja kakor so že opevali pesniki na primer Savo in Sočo, bistri hčeri planin. Pogledal je po bregovih, kjer je lazil svoje dni za hrošči in metulji in martinčki in zdelo se mu je, da so bili oni časi neizmerno lepi. Vzdihnil je nehote in si v tolažbo zapalil pipo.
Tedaj je potegnil bosopeti fantiček srebrno-svetlo ribico na suho in njegov tovariš na mostu je zavriskal od veselja. Ribica je romala v lonček napolnjen z vodo. Toda že se je bližala nevarnost v podobi bradatega redarja. Mladi stražnik na mostu je zažvižgal, ribič je vrgel ribnico v koprive in ubežal z loncem še preden ga je uzrlo strogo oko postave.
Precej debeli pek se je obrnil in nenadoma zagledal pred sabo svojega okretnega, hudomušnega prijatelja branjevca, Vinka Savana; ta mož je bil sicer majhen in grd toda poln velikih in lepih misli.
»Takole se je tudi nama godilo svoje dni,« je ogovoril navihani Savan starega znanca. »Ali še veš, kako sva lovila midva pod mostom?«
Olupek je pokimal zamišljeno.
»Ej, lepo je bilo takrat!« je izpregovoril Savan iznova. »Veš kaj? V Ljubljanici je še zmeraj dovolj žlahtnih rib! Zlasti odkar je pobrala kuga rake so se pomnožile one ker so imele več živeža. Kaj pa ko bi poizkusil enkrat svojo srečo? Licenca ne velja mnogo. Ali te nič ne skomina po žlahtnih postrveh, sulcih in lipanih?«
»Postrvi menda ne bo preveč v Ljubljanici« je ugovarjal Olupek toda, tako da je Vinko Savan takoj spoznal kako rad bi poizkusil prijatelj svojo spretnost.
»Jaz pa pravim, da jih je nekaj in morebiti ujameš celo kakšnega neizkušenega sulca. Poizkusi vendar! Obetam ti brezplačno podporo. Ali pa mar misliš, da si že preneroden za ribjo lov?«
Tako sramotilnemu sumu se je moral častihlepni Olupek na vsak način postaviti v bran. Odločil se je torej, da poizkusi.
Zvečer je lokavi Savan razodel vsem prijateljem v gostilnici pri »Beli barki« najnovejšo nakano svojega podjetnega znanca in vsi so Olupku čestitali že vnaprej na lepem uspehu in ga prosili naj pošlje prve ujete plemenite plavutarje takoj v krčmo. To je zelo ugajalo Tomažu; le to mu ni bilo povšeči, ko je eden izmed zbranih gostov mizar Palček slovesno obljubil, da poje z luskinami in plavutami vred vse ribe kolikor tudi jih ujame Olupek.
Že drugo jutro je izposloval prijazni Vinko Savan dovolilo za ribji lov. Nemudoma sta šla kupovat potrebnega orodja in vade, sirčka in krvi.
Z neprekosno ničemurnim dostojanstvom novega albanskega ministra se je postavil gospod Olupek popoldne v senco blizu Mesarskega mostu, kjer je dotekala mlaka iz kanala in je bilo pričakovati največ plena. Nažgal si je pipo, ker je vedel, da je lov z odico dolgotrajna zabava in da tobak močno pospešuje potrpežljivost in vztrajnost. Najprvo je zagnal nekaj drobtin naokoli v vodo da bi opozoril ribe na izreden užitek in jih privabil bliže; potem pa je odvil nit na dolgi ribnici, nataknil kos sirčka na odico in vrgel v Ljubljanico. Savan je sedel za njim v travo.
Vkratkem je bilo na mostu in ob rantah vse polno radovednih gledalcev. Olupek ni bil malo ponosen, da je obračal toliko živahne pozornosti nase. Pazno je gledal na rdečo hruško in kadar se je potopila je vselej hitro potegnil iz vode. Toda vselej je bila odica prazna in treba je bilo nove vade. Savan mu je izlepa prigovarjal naj vztraja; gori na bregu in na mostu pa so se že jeli oglašati poredneži in nagajivci.
»Kdo pa je ta, ki lovi v Ljubljanici?« je vprašal nesramen glas.
»Povodni mož.« je odgovoril nagajiv čevljarček.
»Povodni mož!« so ponavljali poredni učenci, ki so se pravkar pripodili iz šol.
Gospod Olupek se je jezno ozrl na most. Tega ne bi bil smel storiti. Takoj se mu je zapredla nit dolge ribnice. Gori so se mu vsi smejali. Trajalo je precej dolgo da je razvozlal vrvico in zopet mogel streči ribam po življenju.
»No, ali bo že kaj?« so godrnjali nepotrpežljivi gledalci.
Tomaž se ni več zmenil za njih, žaljive opazke, in je pridno natikal na vedno iznova prazno odico zdaj strjene krvi zdaj sirčka.
»Ribe pod mostom so menda dresirane, da pozobljejo vsak zalogaj brez škode s trnka!« je zabavljal ob rantah mlad, sajat dimnikar.
Naenkrat pa je začutil odičar nekaj na trnku. Potegnil je močneje in v elegantnem krogu vrgel iz motnih valov kepo šote v osatje.
»A tako!« so se mu smejali gledalci. »Povodni mož lovi šoto na trnek. Kje pa se je vendar vzel ta junak?«
»Le nikar se ne daj motiti!« mu je svetoval zvesti zaveznik Savan. »Taka nesreča se utegne pripetiti najboljšemu ribiču! V Ljubljani živi dosti ljudi, ki svoje žive dni niso ujeli niti nobene treske na trnek, kam pa šele šoto!«
Potolažen je nataknil odičar Tomaž nove vade na odico in lovil neustrašeno dalje.
»Kako pa bo jedel povodni mož ujeto šoto?« je zbadal dimnikar med občnim smehom. »Ocvrto ali pečeno? Papricirano ali z jesihom in oljem?«
Olupek se je srdito okrenil proti obrekovalcu in zamahnil z ribnico navzgor kakor z bičem. Tedaj se mu je zabodla odica v suknjo.
»Oho!« so se norčevali zgoraj neugnani jeziki. Povodni mož je ujel samega sebe! No, dober tek!«
Usmiljeni Savan je s težavo pomiril trnkarja in mu izrezal odico iz suknje. Olupek je bil od jeze ves rdeč v obraz, vendar je navzlic vsem nezgodam potrpežljivo nadaljeval svojo nevsakdanjo lov.
Odslej pa je izvlekel vselej odico s celo vado iz vode; nobena riba ni bila več tako sladkosneda, da bi silila v nevarnost. Pač pa je vztrajni gospod Olupek ujel pisani svitek neznane perice. Navdušeno občinstvo ni skoparilo z laskavimi pohvalnimi, priznavami ter izpodbujalo vrlega odičarja k nadaljnjemu smotrovitemu delu.
»Ribe so se že najužinale, gospod ribič!« je dejal dimnikar. »Dobro ste jih napitali!«
»Nič ne poslušaj pa pazno lovi, zdaj proti večeru je najugodnejši čas za to!« je velel gibki drobni Savan razgretemu Olupku in nesel ujeto šoto in svitek pod most. Tam ju je ročno vtaknil v mrežo, ki je bila namenjena ujetim ribam. Videl ga ni nihče.
Zdaj pa se je zazdelo trpečemu Olupku, da se je vendar prijela velika riba! Težka je bila tako da jo je ribič komaj vlekel iz vode.
»Zdajle bo pa nekaj, ljudje božji!« je vpil sajavi dimnikar in vse je uprlo radovedno oči v Tomaža. »Komaj vleče! Če ne bo morski volk ali pa vsaj som pa nič nočem! Pomagajte možu, da ga pošast ne potegne za sabo v vodo!«
Olupku je žarel obraz od veselja in napora. Počasi je potezal dragoceni plen bliže in bliže toda še se ni nič videlo iz vode. Previdni odičar se je bal, da se mu ne pretrga konopec, zato je vlekel jako oprezno. Naposled se je pokazalo nekaj rjavkastega; Tomaž je potegnil nekoliko močneje in srečno izvlekel raztrgan na peti podkovan škorenj.
Zdaj pa gori na Mesarskem mostu in ob rantah burnemu veselju ni bilo ne konca ne kraja. Otroci so poskakovali od radosti, odrasli pa so na vse kriplje ploskali z rokami.
»Povodni mož je ujel podkovanega sulca!« je kričal poredni dimnikar. »Živio, sulčar!«
»Živio, povodni mož!« je vpilo brezplačno zabavajoče se občinstvo.
Bridko prizadeti sulčar Olupek od zadrege in nevolje ni vedel kaj bi. Ko se je obrnil za Vinkom Savanom jo je bil ta že tiho odkuril s polno mrežo. Olupek si je mislil, da jo je Savan popihal, ker je bilo tudi Vinka sram zaradi škornja. Zato se ni obotavljal ampak je hitro krenil v Krakovo kupil troje lepih rib ter jih nesel naravnost v gostilnico k »Beli barki«.
Prijatelji so ga blagorovali in mu čestitali iz dna srca, ko jim je pokazal žlahtne živalce. V svojem veselju je oprostil Palčka obljube in povabil tudi njega naj sodeluje pri pojedini slastnih rib brez luskin in plavut.
Toda komaj je odnesla gostilničarka ribe v kuhinjo je že prisopihal škodoželjni Vinko Savan z mrežo. Zastonj mu je migal povodni mož Olupek. Savan je ob občni hrupni veselosti izvlekel vse na svetlo kar je bil ujel njegov prijatelj: šoto svitek in podkovani škorenj. Razkrinkani odičar ni čakal odlične večerje.
Še dandanes mu nagajajo in ga dražijo, da je on tisti slavni ribič, ki je ujel neumrjočega podkovanega sulca v Ljubljanici.
== Nedeljska bratovščina ==
| |||