Racko - gornik: Razlika med redakcijama

Stric Jaka je peljal Racka in Lijo na Triglav. Hej, to je bilo veselje tisto jutro, ko so vstopili v velikansko dolino Vrata. Spredaj je korakal stric Jaka z velikim oprtnikom, za njim Racko, za Rackom Lija. Racko je vzkliknil glasno: »Šolske počitnice so pač najlepše izmed vsega na svetu.« — »In so počitnice zato,« je pristavil stric Jaka, »da si Racko in Lija lahko ogledata eno izmed največjih umetnin narave, enega izmed najlepših kotičkov sveta.« — Z odprtimi usti sta strmela Racko in Lija na veliki slap Peričnik, ki je drvel v ogromnem loku z visokih skal in se je delala mavrica nad sinjim bleščečim se in kipečim tolmunom. »Kaj, Lija, tukaj bi pač ne mogla midva zidati mlinčkov, kot sva jih zidala v jarku za vrtom tete Maričke,« je rekel Racko. Lahkonoga Bistrica jih je spremljala naprej in naprej, kar ti je šinil pred njihovimi očmi visoko pod steno vitki Cmir. — »Kaj je to Triglav?« je vprašal Racko plašno, ko je zijal navzgor po strmih prepadih. Stric Jaka je slovesno odkimal: »Lep je Cmir, a še lepši je Triglav.« — »Lep že,« je odgovoril Racko, »toda jaz vprašam, ali je tudi tako strm?« — »Ni strmine na tem svetu, ki bi je človek ne zmagal.« — Racku in Liji pa je bilo tudi ob tem pojasnilu tesno pri srcu, še bolj tesno, ko sta zagledala velike stene Triglava, ki je vstal pred njimi kot velikansko svetišče z belo streho. »Ko so prvi Slovenci zagledali to goro, so v spoštovanju sklonili glavo, kajti tako je veličastna, da so mislili, da je ta gora bog. Racko in Lija, vajini duši sta mladi in polni želja po novih doživetjih. Peljal vaju bom na vrh te gore. Skoraj tik neba bosta stala ter gledala na vso slovensko zemljo. Z odličnim uspehom sta pred nekaj dnevi končala šolo, toda sedaj vaju čaka še en velik izpit — splezati bosta morala na to goro in sprejeti v svojo dušo sliko vse slovenske zemlje. Ne bojta se, kajti nobena,pot ni tako težka, kot se zdi v začetku,« je rekel stric Jaka.