Lovske bajke in povesti: Razlika med redakcijama

dodanih 362 zlogov ,  pred 11 leti
m
== Duhek lovski Orfej ==
 
<poem>Nov Orfej k sêbi vlékel bóš Slovéne.
Nov Orfej k sebi vlekel boš Slovene. Prešeren. Na slovenskem Parnasu je zevala doslej žalostna praznina. Pač nismo pogrešali jako nadarjenih pesnikov, ki so opevali domovino, ljubezen, prijateljstvo in celo luno in slano. Nihče pa se ni spomnil uboge divjačine. Zajec tiči v tem grmu: lov je draga zabava, pesniki pa navadno niso petični; bogatinom pa so pesmi deveta briga. Ali zdaj nam je poslal Apolon pesnika iz imovite hiše. Gospod Duhek, novi Orfej, slavi velikana medveda prav tako nepristansko in navdušeno kakor malega polha slavi ponosnega sokola in ponižno kavko zdravo ribo in bolnega raka. Gospod Duhek je preživel srečno mladost. Oče mu je vcepil veselje do vsega lepega, dobrega in zdravega tako, da je ostal jokavi mevžasti pesimizem sinu docela tuj; že dvanajstletnemu dečaku je kupil novo kolo. Na gimnaziji je srkal mladi Duhek temeljito klasično omiko iz najboljših nemških prevodov. Še napol otrok je zasledil v svoji duši hudo strast do pesnikovanja ter opeval součence in učitelje. Duhkov slog je domač, jasen, vzoren. Nikjer ni nobene besede preveč ali premalo, nikjer ne najdeš praznega retoričnega kokodajskanja ne papirnatih fraz, nikjer ne bahate poze ne pavjega perja tujih pesnikov. V vsaki pesmi tiči mnogo več kakor nam pravijo stihi. Močna in zdrava narodna duša poje iz teh kitic, da si odeva nekatere v sijajno praznično obleko himen od in sonetov. Prva njegovih globokočutnih pesmi je posvečena Divjim gosem in racam: Hajdi Nace, hajdi Nace pojdiva na goske, race in streljajva, da bo kaj! Mraz je grozno buzarada, zmrzla je v laseh pomada konjak naju okrepčaj! Takoj na prvi strani se razodeva pameten, realen duh. Posebno dobro je zadet zimski mraz in pa prijatelj Nace prejkone zaspane prvega reda. Toda pesnik ne najde samo resnice marveč jo ustvari. Le pravi umetnik more spraviti toliko vsebine v tako kratke stavke. O lovu samem ne zine nobene ampak prijazno prepušča bralcu naj tudi on malo pofantazira. Na enajsti strani ga navdušuje Vidra: Oj, nad vidro, vidro, vidro danes hitro, hitro, hitro pojdimo prijatelji! Roparica je, nemarna je, požrešna je, nevarna, ribe in rake nam mori. Smelo moremo reči, da je to ena najlepših pesmic kolikor jih je človeški duh ustvaril o vidri. Posebne pohvale je vredna lahna elegantna Puškinova ironija. Vse kaže, da je pesem posneta po življenju pesnika - lovca, ki ga žene goreče hrepenenje v službo čiste umetnosti. Komur še nobena vidra ni pomerila hlač, ta se lahko ves ljubi dan postavlja na glavo — zastonj se bo trudil, da bi napesnil kaj enakovrednega. V nastopnih stihih pa je ovekovečen Neumrjoči kljunač: Pif, paf, puf. Kljunač je pravi goljuf. Pif, puf, paf. Kljunač je še vedno zdrav. Puf paf pif. Kljunač je še vedno živ. Koliko ma povedati Duhek s par besedami! Kljunačar gre nad kljunače s trocevko sicer ne bi mogel pifpafpufati tako naglo zaporedoma. Tudi lovca zdajci v krače prime, rada skozi hlače se zagrize, satansko. Moder bodi lovec, pravi ne po repu, kar po glavi ali v srce poči jo. Ustrelil je, devetkrat zastonj, in se prazen vrnil v bližnjo gostilnico. Pesnik nam podaja junaka brez vsake epizodične primesi in otvarja s kratkimi stavki najširje perspektive. Največje hvale je vreden ekonomični, plastični jezik, njegova ognjevitost in naglica. Stavek podi stavek, ne da bi se izonegavila zoprna zmešnjava. Krepostno resnicoljubnost kaže tudi v pesmi naslovljeni: Gozdni trubadur: Pst! Na velepetelina kliče lovca domovina, ko še drugi vsi smrče. Narod pol noči prekroka in se veseli taroka, v hosto gre pred zarjo že. Luna sije, lovec pije, dalje rije in se skrije, trudne pozne ure tam. Ptiča ves nahoden čaka, modro tlači v nos tobaka, bistro gleda kam drugam. Luna sije, lovec pije, burja brije, žila bije, prapetelin pribuči. Lovec bliža se previdno to je v mraku dokaj sitno, v hosti nič parketa ni. Trubadur na veji poje kuram kurje pesmi, svoje po nevestah hrepeni. Slep in gluh zaljubljen kroži, lovec sproži — v zdravi koži pevec "Na zdar!" mu želi. Neomajna ljubezen do resnice je značilna posebnost, je osebni pečat tega pesnika. Dočim se drugi lovci lažejo, da se vse kadi in se kar tema dela, bi utegnil gospod Duhek reči kakor Nietzsche: "Nisem človek, brezdimni smodnik sem. Iz mene eksplodira resnica. Toda strašna je moja resnica; do sedaj so laž smatrali za resnico. Moja usoda zahteva, da sem jaz prvi poštenjak, ki nasprotuje tisočletni lažnivosti. Šele jaz sem našel resnico ko sem čutil — zavohal laž kot laž ... Moj genij je v mojem nosu." Poleg drugih krasnih biserov lovske lirike Duhkove, nam ugaja zlasti elegija na čast jelenom: Me m en to mori! Na jelene ljub. Cene huda želja mene žene pa pri nas jih nič več ni! Smrt je vzela vse jelene, vse jelene nota bene: tudi nam se spak reži ... Kakor vidimo znajo Duhkove strune včasih tako žalostno brenkati, da je veselje! Bridka čustva navdajajo pesnika pa tudi nas: ponosni jeleni se nahajajo le še po nekaterih loviščih in po slovenskih slovnicah. Ako pojde tako dalje bodo naši obžalovanja vredni potomci občudovali celo veverice in polhe le še v menažerijah in muzejih o zajcih in drugi divjačini pa bodo pripovedovale le še stare tetke in mamice, čudne pravljice in mične bajke kakor dandanes o zmajih in pesjanih. Vso žalostinko preveva pravična, zdrava nejevolja. Izborna pa je tudi Himna na medveda, ki pričenja: Ah, nezvesta bodi zdrava. Naj po vodi up moj plava, v hribe moram iti sam. Z Bogom, ljubljena ti, Breda, mirno pojdem nad medveda testament doma imam. To so moške besede. Brez prijetne druščine, kar sam in popolnoma trezen pojde gospod Duhek na nevarni lov. Koliko lirikov pa je na svetu, ki bi se upali nad medveda? In vendar se poetični medvedar prav nič ne baha temveč celo skromno poudarja da ima že testament doma. To prav toplo priporočamo vsem medvedarjem. Zakaj? Zelo je zoprno ako se kavsa žlahta zaradi zapuščine rajnega lovca, ki je preminul, ne da bi bil naredil veljavno oporoko. Obžalujemo, da ne moremo prepisati vse himne; tu govori samonikel pesniški duh vedno preprosto, po domače pa vendar ognjevito tu govori nesrečno ljubeče srce, ki dobro čuti, da bo kmalu v smrtni nevarnosti. Za medvedom so v pesnikovem rokopisu na častnem mestu Zajci: Juh prišel je preljubi september! Zajci se vesele kar se da, lovec pa kolne ko madžarember luknje strelja le v sredo polja. Oh, minu je oktober, november, zajci so židane volje vsi. Lovec pa kolne ko madžarember, da za zlomka nič ne dobi. Že je pretekel mrzli december, zajci se vigredi vesele, lovec še zmeraj ko tisti ember kolne in večno govedino je. To je jako žalostno, saj je dejal že duhoviti Martial: "Največja slava med vsemi četveronožci gre zajcu" in Plini priporoča: "Kdor hoče biti lep, uživa zajce!" Ganljivo je kako resnobno bitje Duhkovo prešineta čistočloveško čustvo in humor ter ga dvigneta na najvišji prestol umetnosti. Nekaj drobnih pesmic je posvetil naš Orfej tudi psom. Najrajši bi prepisali vso njegovo zbirko, ako se ne bi bali da nas avtor zatoži sodniku. Z izrednim sočutjem opeva pesnik račjo kugo. Uvodoma opisuje zlato staro dobo, ko si dobil za pol goldinarja poln koš najlepših rakov. Potlej pa objokuje slabe čase in draginjo današnjih dni, ko so celo drobnjaki po trideset vinarjev. Miserel Struna stoka in na čast se rakom joka. rakom žvižga, žalostno, rakom žvižga za slovo! Raki zapojo labodjo pesem: Morituri te salutant! Vedno bolj razsaja kuga v rekah vseh pogin jim žuga in v potokih večji del rake bo hudič vzel. Vendar v krasnem sonetu prerokuje naš pesnik slovenskim rakom boljšo bodočnost. Izza bolečin in smrtne nevarnosti doni ta pesem, ko pesniške sanje polne plemenitega miru in harmonične spojitve s tajnovitimi silami kapriciozne usode. Z očmi večnosti z očmi pravega poeta - profeta gleda gospod Duhek v boljše in cenejše življenje. Še enkrat zbere vse svoje božanstvene sile in se dvigne v vsej svoji gigantični velikosti. Dober prerok je vesel prerok kakršnih je žalibog le malo. "Vremena bodo rakom se zjasnila" in sicer prej nego bi kdo pričakoval. Že vidi pesnik - prerok navihanega učenjaka, ki z mikroskopom išče potuhnjenega, hinavsko majhnega bacila in cepi »mnogokrake, rake, mehkuže in koščake.« In kakor v starih časih mrgole vse vode žlahtnih zdravih rakov, katerih je najmanj pet za groš. Bog daj, da bi se kaj kmalu uresničili ideali daljnogledega pesnika! Hvaležni za dobrodejno tolažbo mu želimo, da učaka tudi on veseli konec žalostne račje kuge. Duhkove lovske pesmi moramo šteti med največe bisere slovenske poezije. Hvaliti moramo Duhka, ne da bi nas bil kdaj povabil na kosilo ali nam posodil kaj denarja; to poudarjamo z vso potrebno resnobo. Zdi se nam velepomembno, da si je zmislil gospod Duhek malone vse lovske pesmi v predpomladanji dobi, ko je na lovu nalezel hud nahod. Apolon mu nakloni še večkrat nahod tak rodoviten in za slovensko slovstvo neprecenljiv nahod. Gospod Duhek pa naj se osokoli in neutegoma izda zadostno število iztisov, da se ljudje ne bodo preveč tepli za njegove pesmi. Ne dvomimo, da bo občinstvo gospodu Duhku prav tako blago naklonjeno kakor mu je njegova muza!
''Prešeren.''</poem>
 
Na slovenskem Parnasu je zevala doslej žalostna praznina. Pač nismo pogrešali jako nadarjenih pesnikov, ki so opevali domovino, ljubezen, prijateljstvo in celo luno in slano. Nihče pa se ni spomnil uboge divjačine. Zajec tiči v tem grmu: lov je draga zabava, pesniki pa navadno niso petični; bogatinom pa so pesmi deveta briga. Ali zdaj nam je poslal Apolon pesnika iz imovite hiše. Gospod Duhek, novi Orfej, slavi velikana medveda prav tako nepristansko in navdušeno kakor malega polha slavi ponosnega sokola in ponižno kavko zdravo ribo in bolnega raka.
 
Gospod Duhek je preživel srečno mladost. Oče mu je vcepil veselje do vsega lepega, dobrega in zdravega tako, da je ostal jokavi mevžasti pesimizem sinu docela tuj; že dvanajstletnemu dečaku je kupil novo kolo. Na gimnaziji je srkal mladi Duhek temeljito klasično omiko iz najboljših nemških prevodov. Še napol otrok je zasledil v svoji duši hudo strast do pesnikovanja ter opeval součence in učitelje.
 
Duhkov slog je domač, jasen, vzoren. Nikjer ni nobene besede preveč ali premalo, nikjer ne najdeš praznega retoričnega kokodajskanja ne papirnatih fraz, nikjer ne bahate poze ne pavjega perja tujih pesnikov. V vsaki pesmi tiči mnogo več kakor nam pravijo stihi. Močna in zdrava narodna duša poje iz teh kitic, da si odeva nekatere v sijajno praznično obleko himen od in sonetov. Prva njegovih globokočutnih pesmi je posvečena ''Divjim gosem in racam'':
 
<poem>Hajdi Nace, hajdi Nace,
pojdiva na goske, race
in streljajva, da bo kaj!
Mraz je grozno, buzarada,
zmrzla je v laseh pomada,
konjak naju okrepčaj!</poem>
 
Takoj na prvi strani se razodeva pameten, realen duh. Posebno dobro je zadet zimski mraz in pa prijatelj Nace prejkone zaspane prvega reda. Toda pesnik ne najde samo resnice marveč jo ustvari. Le pravi umetnik more spraviti toliko vsebine v tako kratke stavke. O lovu samem ne zine nobene ampak prijazno prepušča bralcu naj tudi on malo pofantazira. Na enajsti strani ga navdušuje Vidra:
 
<poem>Oj, nad vidro, vidro, vidro
danes hitro, hitro, hitro
pojdimo prijatelji! Roparica je, nemarna
je požrešna, je nevarna,
ribe in rake nam mori.
 
Tudi lovca zdajci v krače
prime rada skozi hlače,
se zagrize satansko.
Moder bodi, lovec pravi,
ne po repu, kar po glavi
ali v srce poči jo!</poem>
 
Smelo moremo reči, da je to ena najlepših pesmic kolikor jih je človeški duh ustvaril o vidri. Posebne pohvale je vredna lahna elegantna Puškinova ironija. Vse kaže, da je pesem posneta po življenju pesnika - lovca, ki ga žene goreče hrepenenje v službo čiste umetnosti. Komur še nobena vidra ni pomerila hlač, ta se lahko ves ljubi dan postavlja na glavo — zastonj se bo trudil, da bi napesnil kaj enakovrednega. V nastopnih stihih pa je ovekovečen ''Neumrjoči kljunač'':
 
<poem>Pif, paf, puf!
Kljunač je pravi goljuf.
Pif, puf, paf!
Kljunač je še vedno zdraf.
Puf, paf, pif.
Kljunač je še vedno žif.</poem>
 
Koliko uma povedati Duhek s par besedami! Kljunačar gre nad kljunače s trocevko sicer ne bi mogel pifpafpufati tako naglo zaporedoma. Tudi lovca zdajci v krače prime, rada skozi hlače se zagrize, satansko. Moder bodi lovec, pravi ne po repu, kar po glavi ali v srce poči jo. Ustrelil je, devetkrat zastonj, in se prazen vrnil v bližnjo gostilnico. Pesnik nam podaja junaka brez vsake epizodične primesi in otvarja s kratkimi stavki najširje perspektive. Največje hvale je vreden ekonomični, plastični jezik, njegova ognjevitost in naglica. Stavek podi stavek, ne da bi se izonegavila zoprna zmešnjava. Krepostno resnicoljubnost kaže tudi v pesmi naslovljeni: ''Gozdni trubadur'':
 
<poem>Pst! Na velepetelina
kliče lovca domovina,
ko še drugi vsi smrče.
Narod pol noči prekroka
in se veseli taroka,
v hosto gre pred zarjo že.
Luna sije, lovec pije,
dalje rije in se skrije,
trudne pozne ure tam.
Ptiča ves nahoden čaka,
modro tlači v nos tobaka,
bistro gleda kam drugam.
 
Luna sije, lovec pije,
burja brije, žila bije,
prapetelin pribuči.
Lovec bliža se previdno,
to je v mraku dokaj sitno,
v hosti nič parketa ni.
Trubadur na veji poje
kuram kurje pesmi svoje,
po nevestah hrepeni.
Slep in gluh zaljubljen kroži,
lovec sproži — v zdravi koži
pevec "Na zdar!" mu želi.</poem>
 
Neomajna ljubezen do resnice je značilna posebnost, je osebni pečat tega pesnika. Dočim se drugi lovci lažejo, da se vse kadi in se kar tema dela, bi utegnil gospod Duhek reči kakor Nietzsche: "Nisem človek, brezdimni smodnik sem. Iz mene eksplodira resnica. Toda strašna je moja resnica; do sedaj so laž smatrali za resnico. Moja usoda zahteva, da sem jaz prvi poštenjak, ki nasprotuje tisočletni lažnivosti. Šele jaz sem našel resnico ko sem čutil — zavohal laž kot laž ... Moj genij je v mojem nosu."
 
Poleg drugih krasnih biserov lovske lirike Duhkove, nam ugaja zlasti elegija na čast jelenom: ''Memento mori!''
 
<poem>Na jelene, ljubi Cene,
huda želja mene žene,
pa pri nas jih nič več ni!
Smrt je vzela vse jelene,
vse jelene, nota bene:
tudi nam se spak reži ...</poem>
 
Kakor vidimo znajo Duhkove strune včasih tako žalostno brenkati, da je veselje! Bridka čustva navdajajo pesnika pa tudi nas: ponosni jeleni se nahajajo le še po nekaterih loviščih in po slovenskih slovnicah. Ako pojde tako dalje bodo naši obžalovanja vredni potomci občudovali celo veverice in polhe le še v menažerijah in muzejih o zajcih in drugi divjačini pa bodo pripovedovale le še stare tetke in mamice, čudne pravljice in mične bajke kakor dandanes o zmajih in pesjanih. Vso žalostinko preveva pravična, zdrava nejevolja. Izborna pa je tudi ''Himna na medveda'', ki pričenja:
 
<poem>Ah, nezvesta, bodi zdrava!
Naj po vodi up moj plava,
v hribe moram iti sam.
Z Bogom, ljubljena ti, Breda,
mirno pojdem nad medveda,
testament doma imam.</poem>
 
To so moške besede. Brez prijetne druščine, kar sam in popolnoma trezen pojde gospod Duhek na nevarni lov. Koliko lirikov pa je na svetu, ki bi se upali nad medveda? In vendar se poetični medvedar prav nič ne baha temveč celo skromno poudarja da ima že testament doma. To prav toplo priporočamo vsem medvedarjem. Zakaj? Zelo je zoprno ako se kavsa žlahta zaradi zapuščine rajnega lovca, ki je preminul, ne da bi bil naredil veljavno oporoko. Obžalujemo, da ne moremo prepisati vse himne; tu govori samonikel pesniški duh vedno preprosto, po domače pa vendar ognjevito tu govori nesrečno ljubeče srce, ki dobro čuti, da bo kmalu v smrtni nevarnosti.
 
Za medvedom so v pesnikovem rokopisu na častnem mestu ''Zajci'':
 
<poem>Juh, prišel je preljubi september!
Zajci se vesele kar se da,
lovec pa kolne ko madžar-ember,
luknje strelja le v sredo polja.
Oh, minul je oktober, november,
zajci so židane volje vsi.
Lovec pa kolne ko madžar-ember,
da za zlomka nič ne dobi.
 
Že je pretekel mrzli december,
zajci se vigredi vesele,
lovec še zmeraj ko tisti ember
kolne in večno - govedino je.</poem>
 
To je jako žalostno, saj je dejal že duhoviti Martial: "Največja slava med vsemi četveronožci gre zajcu" in Plini priporoča: "Kdor hoče biti lep, uživa zajce!" Ganljivo je kako resnobno bitje Duhkovo prešineta čistočloveško čustvo in humor ter ga dvigneta na najvišji prestol umetnosti.
 
Nekaj drobnih pesmic je posvetil naš Orfej tudi ''psom''. Najrajši bi prepisali vso njegovo zbirko, ako se ne bi bali da nas avtor zatoži sodniku.
 
Z izrednim sočutjem opeva pesnik ''račjo kugo''. Uvodoma opisuje zlato staro dobo, ko si dobil za pol goldinarja poln koš najlepših rakov. Potlej pa objokuje slabe čase in draginjo današnjih dni, ko so celo drobnjaki po trideset vinarjev.
 
<poem>Misere! Struna stokaj
in na čast se rakom jokaj,
rakom žvižgaj žalostno,
rakom žvižgaj za slovo!</poem>
 
Raki zapojo labodjo pesem: Morituri te salutant!
 
<poem>Vedno bolj razsaja kuga,
v rekah vseh pogin jim žuga
in v potokih večidel
rake bo hudič vzel.</poem>
 
Vendar v krasnem sonetu prerokuje naš pesnik slovenskim rakom boljšo bodočnost. Izza bolečin in smrtne nevarnosti doni ta pesem, ko pesniške sanje polne plemenitega miru in harmonične spojitve s tajnovitimi silami kapriciozne usode. Z očmi večnosti z očmi pravega poeta - profeta gleda gospod Duhek v boljše in cenejše življenje. Še enkrat zbere vse svoje božanstvene sile in se dvigne v vsej svoji gigantični velikosti. Dober prerok je vesel prerok kakršnih je žalibog le malo. "Vremena bodo rakom se zjasnila" in sicer prej nego bi kdo pričakoval. Že vidi pesnik - prerok navihanega učenjaka, ki z mikroskopom išče potuhnjenega, hinavsko majhnega bacila in cepi »mnogokrake, rake, mehkuže in koščake.« In kakor v starih časih mrgole vse vode žlahtnih zdravih rakov, katerih je najmanj pet za groš. Bog daj, da bi se kaj kmalu uresničili ideali daljnogledega pesnika! Hvaležni za dobrodejno tolažbo mu želimo, da učaka tudi on veseli konec žalostne račje kuge.
 
Duhkove lovske pesmi moramo šteti med največe bisere slovenske poezije. Hvaliti moramo Duhka, ne da bi nas bil kdaj povabil na kosilo ali nam posodil kaj denarja; to poudarjamo z vso potrebno resnobo. Zdi se nam velepomembno, da si je zmislil gospod Duhek malone vse lovske pesmi v predpomladanji dobi, ko je na lovu nalezel hud nahod. Apolon mu nakloni še večkrat nahod tak rodoviten in za slovensko slovstvo neprecenljiv nahod!
 
Gospod Duhek pa naj se osokoli in neutegoma izda zadostno število iztisov, da se ljudje ne bodo preveč tepli za njegove pesmi. Ne dvomimo, da bo občinstvo gospodu Duhku prav tako blago naklonjeno kakor mu je njegova muza!
 
== Za Mrtvimi ogali ==
1.691

urejanj