Lovske bajke in povesti: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Romanm (pogovor | prispevki)
Romanm (pogovor | prispevki)
Vrstica 2.259:
== Za Mrtvimi ogali ==
 
=== I. ===
Visoko v gorenjskih gorah je skrita široka reber, tupatam osuta z mogočnimi skalami. Odpira se le proti severu; na tri strani jo zaslanjajo navpične, ostre pečine. To so Mrtvi ogali, podobni razvalinam stare trdnjave. Vse je pusto tukaj in otožno, nobenega ptiča ni slišati v teh vedno mračnih hladnih kotih, vse miruje v težki mrtvaški tihoti … Viharne noči pa ožive Mrtvi ogali. Divji veter buči, besno ob groznem skalovju, bolestno vzdihuje in toži, strahotno žvižga in tuli. Planinci pravijo, da strašita ondi prikazni dveh nesrečnih bitij, ki jih je tukaj ugrabila nenadna smrt. Pred mnogimi, mnogimi leti je ob gozdni poti za Mrtvimi ogali sedel mlad lovec na debelem deblu borovca, ki ga je bil porušil pomladanji vihar. Puško je bil naslonil ob velikansko modrikastosivo skalo, mestoma poraslo z baršunastim zelenim mahom. Pri nogah mu je ležal pes, dremal, se včasi zamišljeno popraskal in važno pogledal svojega gospoda. Bilo je krasno junijsko jutro. Iz tankih srebrnatih meglic so vstajali zlatozeleni gozdi v razkošnem sijaju pomladanjega solnca. Onkraj jarka, daleč spodaj, v smrekovi hosti je kukalo dvoje kukavic. Sapa je mirovala vse je bilo svečano tiho; le nesramne muhe so motile praznični mir in domišljavo brenčale okoli lovca. Zdajci je vzdignil pes glavo in stekel na pot. Kmalu se je pokazal izza zelenega grmičja živo zardel obrazek. Pes je navdušeno lajal, skakaje spremljal vitko dekle, naglo migal z repom in se naposled prihajalki na čast vdano povaljal na tleh. Mladi lovec se ni ganil in se je držal tako čemerno, kar se je dalo; ona pa je mirno položila košaro na skalo. »Oh, ali smo pa danes pustil« je izpregovorila s smešnim poudarkom in poredna šegavost ji je bliskala iz temnomodrih oči. »Jehata, ali se znamo kislo držat. Bog se usmili!« »Zakaj te ni bilo tako dolgo, Lenka?« ji je očital in se silil, da bi ostal resen. Le težko je zadržaval smeh, ker je cvetoča deklica tako nagajivo in obenem ljubko zmajevala z lepo glavico. »Lej ga, no! Rožic sem ti nabirala, Martin, za zahvalo pa …« »To bi bila opravila prej.« je godrnjal. »Četudi mi je hudo, žal te moram vendar strogo kaznovati!« In objel jo je burno ji privzdignil obrazek in jel goreče poljubljati njene ustne. Pes je radostno zatulil čudovito skalo iz soprana v bas. »Tako,« je dejal Martin »kaznoval sem te že; zdaj se ti moram še zahvaliti za šopek.« In začel je zaljubljeno vajo iznova. »Zamudila sem se doli, v vasi, pri kramarju« je rekla in mu vtaknila temnovišnjeve košutnice za trak na klobuk. »Morala sem čakati.« Sedla sta na deblo pri skali. Sila mnogo sta si imela pripovedovati. In menda, nekaj posebno veselega je pravil lovec ljubici, da se je zasmejala vsa srečna na glas. Nenadoma pa je umolknila. Tako tuje, tako strahotno je odmeval njen smeh od Mrtvih ogalov, da jo je izpreletela groza. Nehote se je ozrla tja gori in vstala. Zastonj jo je prosil naj ostane še malo. Izvila se mu je iz rok, vzela svojo košarico in odhitela proti domu. Soparnega večera se je vrnil stari, Luka Podpečnik, zlovoljen domov. Dvoje gub med močnimi obrvmi je oznanjalo, da je razburjen in jezen. Odkar mu je umrla mlada žena Meta, je lazil Luka z neukrotno strastjo za srnjaki pa tudi za srnami in divjimi kozami. Zalotili so ga takoj početkoma in ga vtaknili za osem, devet tednov v ozko, zatohlo kletko. Strašna se mu je zdela ta zoprno dolgočasna pokora. Rajši bi bil držal precej prvi dan petindvajset in celo trideset gorkih poštene mere, da bi bila pusta komedija takoj pri kraju. Poslej je bil divji lovec neznansko previden; zasačiti ga niso mogli nikdar več. Nadvse na svetu je ljubil svojo edinico, Lenko. To ljubezen pa je mogla hčerka le slutiti; okorelemu možu kar ni hotela z jezika nobena besedica, ki bi ovajala nežna čustva očetovska. »Kje ste pa bili, oča?« »Kje neki!« je mrmral nejevoljno. »Kaj jim je danes?« je premišljala. »Bržkone so spet lovili in morali bežati pred lovci ali žandarji. Oh — enkrat jih kdo še ustreli …« Podpečnik je sedel za javorovo mizo pod razpelo, jel pušiti iz pipice in srepo gledal po borni stanici. »Oh, oča prav, prav lepo vas prosim, pustite puško!« »Molči! Kaj razumeš ti o tem.« »Ali vi ne veste kako se bojim za vas oča! Kadar vas ni doma in slišim strel vselej se zganem in mislim: zdajle je nekdo očeta!« »Kaj blebetaš, neumnica!« je dejal nekoliko mehkeje in se poizkusil zasmejati. Toda takoj je dodal zopet osorno: »Pojdi sem! Pomeniva se nekaj drugega!« Stopila je predenj in mu pogledala naravnost v oči. »Lenka, Lenka! Pazi kaj delaš! Zvedel sem, da imaš mladega prijatelja tistega Zalokarjevega Martina!« Povesila je oči; vsa kri ji je udarila v lice. Za trenutek sta oba molčala. »Tako sem slišal,« je nadaljeval, glasneje udaril po mizi in zakričal: »Da kaj takega ne slišim več! Martin je moj sovražnik! Dekle! Če ga dobim kje s tabo skupaj ga ustrelim!« Rana jesen je privedla dež in dolgčas. Gore so se ovijale z gostimi meglami. Listje je padalo z drevja, pihale so hladne sape. Naposled je nehalo deževati toda nebo so še zmerom zagrinjali kalnosivi oblaki. Lenka je bila ves dan sama doma. Komaj je davi nehalo liti že je odšel Podpečnik z doma. Kučmo in debelo kratko suknjo je vzel s sabo, plašč in klobuk s perci pa je pustil na klopi. Popoldne je sedela hči pri nizkem majhnem oknu in šivala; včasi je pogledala vunkaj v gorski svet koder so se širili tožni mračni gozdi. Nič porednega, nič veselega ni bilo več v njenih modrih očeh ali še lepši je bil njen obraz v svoji tihi mirni resnobi. Martina že dolgo ni videla več. Rekla mu je bila naj jo pozabi; on pa je prisegel da se še vrne. Zvečer je prižgala luč in dolgo čakala očeta. Ko ga le ni bilo je upihnila svetilko in legla, toda zaspati kar ni mogla. Divje slike so ji razburjale dušo. Zdaj je videla svojega Martina ubitega med skalami, zdaj zopet se ji je zdelo da ječi njen oče smrtno ranjen v samotni hosti. Zunaj je divjala sapa vila, stokajoče hoje borovce in bukve in se zaganjala v hišo. Zdajci, ko je za trenutek ponehala, se je zazdelo dekletu, da se nekaj plazi pod oknom. Na dvorišču je zatulil priklenjeni pes. Lenka je ležala nepremično; od silnega strahu se ni mogla ganiti. Zunaj se je plazilo ob stenah tipalo ob vratih ... In skočila je pokoncu s tistim obupnim pogumom, ki ga daje človeku skrajni strah. Prekrižala se je in odprla okence. »Oča ali ste vi?« Nihče ni odgovoril. Veter ji je razmršil lase in zaloputnil okno. Legla je zopet. Počasi, počasi so minevale ure. Naposled je bled svit oznanjal jutro. Iznova je pogledala skozi okno. »Lisica je bila ali kuna« si je mislila in se oddahnila globoko. Vsa trudna je trdno zaspala. Popoldne je posijalo solnce. Kmalu pa se je nanovo otemnilo nebo; skoraj črni oblaki so viseli nad gozdovi. Divjega lovca še vedno ni bilo domov. Žalostna, zbegana je stopila Lenka iz zakajene veže na dvorišče in se obrnila proti hlevu. Postala je, nobenega dela se ni mogla lotiti; mučna slutnja ji je težila srce … Zalesketalo se ji je pred očmi, po licu so polzele vroče solze. Naenkrat jo je pretreslo po vseh udih: tam za Mrtvimi ogali je počil strel. Skočila je v hišo si ogrnila očetov plašč in stekla po klancu v vlažni mračni gozd. Tisti popoldan je korakal lovec Martin veselo proti daljnemu domu Podpečnikovemu. Dobil je stalno službo na drugem lovišču tam gori, nekje ob koroški meji; vkratkem bo moral odtod. Danes je hotel govoriti z njenim očetom in zasnubiti Lenko. Dolgo je hodil zdaj navkreber zdaj nizdolu. Neprijazna mrzla jesenska sapa se je zaganjala vanj; dan je bil siv in pust ali Martin je bil židane volje. Pot je zavila mimo Mrtvih ogalov in že je zagledal porušeni bor ob skali kjer sta se tolikokrat zabavala z Lenko. Stopil je doli in sedel na deblo. Pravkar je hotel zopet vstati, ko je zagrmel onkraj jarka na sosednji rebri strel in močno odmeval od Mrtvih ogalov. Martin je skočil pokonci in zagledal srnjaka, ki je bežal in se kmalu zgrudil. Od roba onostranskega gozda se je vznašal redek dim. Temna postava se je bližala srnjaku. »Stoj! Pušo iz roki!« je zakričal Martin za deblom in obenem nameril svojo risanico. Mahoma je izginila postava. Lovec je slišal zloben hripav smeh in takoj je počil drugi strel: prav mimo ušesa je prižvižgalo Martinu. Počenil je za skalo in previdno gledal proti skritemu sovražniku ali videl ni ničesar. »Treba mu bo od strani za hrbet« si je mislil lovec, ko je bilo nekaj časa vse tiho in mirno. Oprezno se je jel plaziti na desno. Tačas je zaslišal nagle korake. Nekdo je tekel po gozdni poti. Dolg plašč je vihral za temnimi hojami v divji sapi. Navzlic gozdnemu mraku je Martin spoznal Lenko in bliskoma mu je šlo po glavi: oni na rebri jo bo imel za drugega lovca in bo streljal nanjo! Zastajalo mu je srce, za trenutek je bil ves omamljen. »Hitro sem doli!« je vzkliknil in skočil izza skale, da bi potegnil dekle v zavetje. Le par sekund se je pokazal Martin divjemu lovcu in že je počilo zopet onkraj jarka. Lenka je vzdihnila, prijela se je za prsi, omahnila. Martin jo je rahlo položil za skalo. Drgetal je po vsem životu. Tenak, rdeč curek ji je lil iz rane. »Lenka! Lenka!« je klical ljubico, kleče poleg nje. Še enkrat je odprla trudne motne oči, ga pogledala in se hotela vzdigniti. Močneje je priteklo iz rane; krvava roka je polznila s prsi, mlado telo so stresavali hitri sunki. Izza jarka je drevil nekdo, sredi skozi grmovje navkreber. Bil je Podpečnik. Razoglav, brez puške z blaznimi očmi se je zgrudil k mrtvi hčeri in zakričal obupno divje. Gladil ji je lase, ji božal lica, jo klical čudovito, nežno. Naenkrat pa je skočil kvišku. Popadel je lovčevo puško in jo pomolil Martinu. »Na! Ubij me! Streljal sem nate! Ubij me!« Martin se ni ganil. Zdajci je obrnil Podpečnik cev proti sebi in sprožil ob borovi veji. Mrtev je padel poleg ustreljene hčere. Zadel se je bil naravnost v srce. Viharne noči ožive ti mrtvaško tihi koti. Vetrovi se pode ječe in ihte po ostrih pečinah in ogromnih skalah. Pastirji, ki morajo včasi za izgubljeno živino tukaj mimo se plašno prekrižujejo in stopajo hitreje preverjeni, da strašita divji lovec in njegova hči za Mrtvimi ogali.
 
Visoko v gorenjskih gorah je skrita široka reber, tupatam osuta z mogočnimi skalami. Odpira se le proti severu; na tri strani jo zaslanjajo navpične, ostre pečine. To so Mrtvi ogali, podobni razvalinam stare trdnjave. Vse je pusto tukaj in otožno, nobenega ptiča ni slišati v teh vedno mračnih hladnih kotih, vse miruje v težki mrtvaški tihoti … Viharne noči pa ožive Mrtvi ogali. Divji veter buči, besno ob groznem skalovju, bolestno vzdihuje in toži, strahotno žvižga in tuli. Planinci pravijo, da strašita ondi prikazni dveh nesrečnih bitij, ki jih je tukaj ugrabila nenadna smrt.
 
Pred mnogimi, mnogimi leti je ob gozdni poti za Mrtvimi ogali sedel mlad lovec na debelem deblu borovca, ki ga je bil porušil pomladanji vihar. Puško je bil naslonil ob velikansko modrikastosivo skalo, mestoma poraslo z baršunastim zelenim mahom. Pri nogah mu je ležal pes, dremal, se včasi zamišljeno popraskal in važno pogledal svojega gospoda.
 
Bilo je krasno junijsko jutro. Iz tankih srebrnatih meglic so vstajali zlatozeleni gozdi v razkošnem sijaju pomladanjega solnca. Onkraj jarka, daleč spodaj, v smrekovi hosti je kukalo dvoje kukavic. Sapa je mirovala vse je bilo svečano tiho; le nesramne muhe so motile praznični mir in domišljavo brenčale okoli lovca.
 
Zdajci je vzdignil pes glavo in stekel na pot. Kmalu se je pokazal izza zelenega grmičja živo zardel obrazek. Pes je navdušeno lajal, skakaje spremljal vitko dekle, naglo migal z repom in se naposled prihajalki na čast vdano povaljal na tleh.
 
Mladi lovec se ni ganil in se je držal tako čemerno, kar se je dalo; ona pa je mirno položila košaro na skalo.
 
»Oh, ali smo pa danes pusti!« je izpregovorila s smešnim poudarkom in poredna šegavost ji je bliskala iz temnomodrih oči. »Jehata, ali se znamo kislo držati, Bog se usmili!«
 
»Zakaj te ni bilo tako dolgo, Lenka?« ji je očital in se silil, da bi ostal resen. Le težko je zadržaval smeh, ker je cvetoča deklica tako nagajivo in obenem ljubko zmajevala z lepo glavico.
 
»Lej ga, no! Rožic sem ti nabirala, Martin, za zahvalo pa …«
 
»To bi bila opravila prej.« je godrnjal. »Četudi mi je hudo, žal te moram vendar strogo kaznovati!«
 
In objel jo je burno ji privzdignil obrazek in jel goreče poljubljati njene ustne. Pes je radostno zatulil čudovito skalo iz soprana v bas.
 
»Tako,« je dejal Martin »kaznoval sem te že; zdaj se ti moram še zahvaliti za šopek.« In začel je zaljubljeno vajo iznova.
 
»Zamudila sem se doli, v vasi, pri kramarju« je rekla in mu vtaknila temnovišnjeve košutnice za trak na klobuk. »Morala sem čakati.«
 
Sedla sta na deblo pri skali. Sila mnogo sta si imela pripovedovati. In menda, nekaj posebno veselega je pravil lovec ljubici, da se je zasmejala vsa srečna na glas.
 
Nenadoma pa je umolknila. Tako tuje, tako strahotno je odmeval njen smeh od Mrtvih ogalov, da jo je izpreletela groza. Nehote se je ozrla tja gori in vstala. Zastonj jo je prosil naj ostane še malo. Izvila se mu je iz rok, vzela svojo košarico in odhitela proti domu.
 
=== II. ===
 
Soparnega večera se je vrnil stari, Luka Podpečnik, zlovoljen domov. Dvoje gub med močnimi obrvmi je oznanjalo, da je razburjen in jezen.
 
Odkar mu je umrla mlada žena Meta, je lazil Luka z neukrotno strastjo za srnjaki pa tudi za srnami in divjimi kozami. Zalotili so ga takoj početkoma in ga vtaknili za osem, devet tednov v ozko, zatohlo kletko. Strašna se mu je zdela ta zoprno dolgočasna pokora. Rajši bi bil držal precej prvi dan petindvajset in celo trideset gorkih poštene mere, da bi bila pusta komedija takoj pri kraju. Poslej je bil divji lovec neznansko previden; zasačiti ga niso mogli nikdar več.
 
Nad vse na svetu je ljubil svojo edinico, Lenko. To ljubezen pa je mogla hčerka le slutiti; okorelemu možu kar ni hotela z jezika nobena besedica, ki bi ovajala nežna čustva očetovska.
 
»Kje ste pa bili, oča?«
 
»I, kje neki!« je mrmral nejevoljno.
 
»Kaj jim je danes?« je premišljala. »Bržkone so spet lovili in morali bežati pred lovci ali žandarji. Oh — enkrat jih kdo še ustreli …«
 
Podpečnik je sedel za javorovo mizo pod razpelo, jel pušiti iz pipice in srepo gledal po borni stanici.
 
»Oh, oča prav, prav lepo vas prosim, pustite puško!«
 
»Molči! Kaj razumeš ti o tem.«
 
»Ali vi ne veste kako se bojim za vas oča! Kadar vas ni doma in slišim strel vselej se zganem in mislim: zdajle je nekdo očeta!«
 
»Kaj blebetaš, neumnica!« je dejal nekoliko mehkeje in se poizkusil zasmejati. Toda takoj je dodal zopet osorno: »Pojdi sem! Pomeniva se nekaj drugega!«
 
Stopila je predenj in mu pogledala naravnost v oči. »Lenka, Lenka! Pazi kaj delaš! Zvedel sem, da imaš mladega prijatelja, tistega Zalokarjevega Martina!«
 
Povesila je oči; vsa kri ji je udarila v lice. Za trenutek sta oba molčala.
 
»Tako sem slišal,« je nadaljeval, glasneje udaril po mizi in zakričal: »Da kaj takega ne slišim več! Martin je moj sovražnik! Dekle! Če ga dobim kje s tabo skupaj, ga ustrelim!«
 
=== III. ===
 
Rana jesen je privedla dež in dolgčas. Gore so se ovijale z gostimi meglami. Listje je padalo z drevja, pihale so hladne sape. Naposled je nehalo deževati toda nebo so še zmerom zagrinjali kalnosivi oblaki.
 
Lenka je bila ves dan sama doma. Komaj je davi nehalo liti že je odšel Podpečnik z doma. Kučmo in debelo kratko suknjo je vzel s sabo, plašč in klobuk s perci pa je pustil na klopi.
 
Popoldne je sedela hči pri nizkem majhnem oknu in šivala; včasi je pogledala vunkaj v gorski svet koder so se širili tožni mračni gozdi. Nič porednega, nič veselega ni bilo več v njenih modrih očeh ali še lepši je bil njen obraz v svoji tihi mirni resnobi. Martina že dolgo ni videla več. Rekla mu je bila naj jo pozabi; on pa je prisegel da se še vrne.
 
Zvečer je prižgala luč in dolgo čakala očeta. Ko ga le ni bilo je upihnila svetilko in legla, toda zaspati kar ni mogla.
 
Divje slike so ji razburjale dušo. Zdaj je videla svojega Martina ubitega med skalami, zdaj zopet se ji je zdelo, da ječi njen oče smrtno ranjen v samotni hosti.
 
Zunaj je divjala sapa, vila stokajoče hoje, borovce in bukve in se zaganjala v hišo. Zdajci, ko je za trenutek ponehala, se je zazdelo dekletu, da se nekaj plazi pod oknom. Na dvorišču je zatulil priklenjeni pes.
 
Lenka je ležala nepremično; od silnega strahu se ni mogla ganiti.
 
Zunaj se je plazilo ob stenah tipalo ob vratih ... In skočila je pokoncu s tistim obupnim pogumom, ki ga daje človeku skrajni strah. Prekrižala se je in odprla okence.
 
»Oča, ali ste vi?«
 
Nihče ni odgovoril. Veter ji je razmršil lase in zaloputnil okno. Legla je zopet. Počasi, počasi so minevale ure. Naposled je bled svit oznanjal jutro. Iznova je pogledala skozi okno.
 
»Lisica je bila ali kuna« si je mislila in se oddahnila globoko. Vsa trudna je trdno zaspala.
 
Popoldne je posijalo solnce. Kmalu pa se je nanovo otemnilo nebo; skoraj črni oblaki so viseli nad gozdovi.
 
Divjega lovca še vedno ni bilo domov. Žalostna, zbegana je stopila Lenka iz zakajene veže na dvorišče in se obrnila proti hlevu. Postala je, nobenega dela se ni mogla lotiti; mučna slutnja ji je težila srce … Zalesketalo se ji je pred očmi, po licu so polzele vroče solze. Naenkrat jo je pretreslo po vseh udih: tam za Mrtvimi ogali je počil strel.
 
Skočila je v hišo si ogrnila očetov plašč in stekla po klancu v vlažni mračni gozd.
 
=== IV. ===
 
Tisti popoldan je korakal lovec Martin veselo proti daljnemu domu Podpečnikovemu. Dobil je stalno službo na drugem lovišču tam gori, nekje ob koroški meji; vkratkem bo moral odtod. Danes je hotel govoriti z njenim očetom in zasnubiti Lenko. Dolgo je hodil zdaj navkreber zdaj nizdolu.
 
Neprijazna mrzla jesenska sapa se je zaganjala vanj; dan je bil siv in pust ali Martin je bil židane volje. Pot je zavila mimo Mrtvih ogalov in že je zagledal porušeni bor ob skali kjer sta se tolikokrat zabavala z Lenko. Stopil je doli in sedel na deblo.
 
Pravkar je hotel zopet vstati, ko je zagrmel onkraj jarka na sosednji rebri strel in močno odmeval od Mrtvih ogalov. Martin je skočil pokonci in zagledal srnjaka, ki je bežal in se kmalu zgrudil. Od roba onostranskega gozda se je vznašal redek dim. Temna postava se je bližala srnjaku.
 
»Stoj! Pušo iz roki!« je zakričal Martin za deblom in obenem nameril svojo risanico.
 
Mahoma je izginila postava. Lovec je slišal zloben hripav smeh in takoj je počil drugi strel: prav mimo ušesa je prižvižgalo Martinu. Počenil je za skalo in previdno gledal proti skritemu sovražniku ali videl ni ničesar.
 
»Treba mu bo od strani za hrbet« si je mislil lovec, ko je bilo nekaj časa vse tiho in mirno.
 
Oprezno se je jel plaziti na desno. Tačas je zaslišal nagle korake. Nekdo je tekel po gozdni poti. Dolg plašč je vihral za temnimi hojami v divji sapi. Navzlic gozdnemu mraku je Martin spoznal Lenko in bliskoma mu je šlo po glavi: oni na rebri jo bo imel za drugega lovca in bo streljal nanjo! Zastajalo mu je srce, za trenutek je bil ves omamljen.
 
»Hitro sem doli!« je vzkliknil in skočil izza skale, da bi potegnil dekle v zavetje.
 
Le par sekund se je pokazal Martin divjemu lovcu in že je počilo zopet onkraj jarka. Lenka je vzdihnila, prijela se je za prsi, omahnila. Martin jo je rahlo položil za skalo. Drgetal je po vsem životu. Tenak, rdeč curek ji je lil iz rane.
 
»Lenka! Lenka!« je klical ljubico, kleče poleg nje. Še enkrat je odprla trudne motne oči, ga pogledala in se hotela vzdigniti. Močneje je priteklo iz rane; krvava roka je polznila s prsi, mlado telo so stresavali hitri sunki.
 
Izza jarka je drevil nekdo, sredi skozi grmovje navkreber. Bil je Podpečnik. Razoglav, brez puške z blaznimi očmi se je zgrudil k mrtvi hčeri in zakričal obupno divje. Gladil ji je lase, ji božal lica, jo klical čudovito, nežno.
 
Naenkrat pa je skočil kvišku. Popadel je lovčevo puško in jo pomolil Martinu.
 
»Na! Ubij me! Streljal sem nate! Ubij me!«
 
Martin se ni ganil. Zdajci je obrnil Podpečnik cev proti sebi in sprožil ob borovi veji. Mrtev je padel poleg ustreljene hčere. Zadel se je bil naravnost v srce.
 
Viharne noči ožive ti mrtvaško tihi koti. Vetrovi se pode ječe in ihte po ostrih pečinah in ogromnih skalah. Pastirji, ki morajo včasi za izgubljeno živino tukaj mimo se plašno prekrižujejo in stopajo hitreje preverjeni, da strašita divji lovec in njegova hči za Mrtvimi ogali.