Božični studenec: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 851:
 
Vsaka naloga ima na koncu tudi interpretacijo in zaključke, sklepe. Interpretaciji se lepo po slovensko reče razlaga, tolmačenje, izvajanje. Res je, da se interpretacija sliši veliko bolj učeno in da naloga dobi morda že zaradi tujke nekaj več vrednosti, toda sama sem se odločila, da bo tudi na koncu naloge vse tako kot na samem praznovanju božiča. Zato bosta zadnji dve poglavji Razlaga in sklepi. Seveda bom navedla tudi literaturo oziroma od kod sem črpala navedke.
Ko smo se vrnili domov, sta se zgodila dva čudeža. V čudeže do tedaj nisem verjela, zdaj pa vem, da obstajajo. Res sicer nista bila taka, da bi na primer nekdo shodil vpričo nas ali kaj podobnega, bila pa sta vendarle. Oba majhna, a komaj verjetna. Sama pri sebi sem ugotovila, da je življenje sestavljeno iz majhnih čudežev, ki so okoli nas. Le opaziti jih je treba.<br />
Prvi čudež, ki niti ni bil tako velik čudež, je bil ta, da sta oči in mami pri babici pozabila vzeti rezervni ključ vhodnih vrat. Tako smo bili prevzeti od vsega božičnega dogajanja, da se nam je ključ čisto izmuznil iz spomina, pa čeprav je bil prej na prvem mestu. To pomeni, da je vrstni red različnih stvari v življenju prilagojen našemu razpoloženju in pogledu na svet.
Drugi čudež je izviral iz prvega. Oči je doma, pred našo hišo, v avtu samodejno segel v predalček, kjer navadno pušča ključe in … Ključ je bil tam! Kdo ga je tja prinesel iz gozda ali od kod drugje, ne bomo zvedeli nikoli. Morda je imel vmes prste kak božični angelček ali pa je bil ves čas tam, pa ga v vsesplošni naglici in napetosti nihče od nas ni videl.
Da bi bilo presenečenje še večje, smo to ugotovili sami šele tedaj, ko smo že vstopili v hišo.<br />
»Saj je vse v redu!« sta v en glas ugotovila oči in mami.
»Malce bo treba očistiti pečico, to pa je tudi vse!« sem dodala jaz.
Vrstica 860:
Oči je hotel od samega veselja z dvorišča spustiti v zrak božično raketo, a se je že med potjo premislil.
»Pravzaprav to sploh ni pomembno!« je ugotovil na lepem. »Raje jo bom komu podaril. Bom komu naredil vsaj nekaj veselja.«
Nejc v tem primeru sploh ni stegnil roke …
»Pa tudi vsa druga darila bomo podarili drugim ljudem,« je nadaljevala mami. »V življenju je lepše dajati kot sprejemati. Vsega tega, kar smo si nakupili – čeprav je bilo letos tega zelo malo v primerjavi z drugimi leti – mi niti ne potrebujemo.«
Vsi smo se strinjali, da bomo premislili, koga bomo lahko razveselili z našimi božičnimi darili. Sami pa smo jih tako in tako že prejeli – pri babici.<br />
Nasploh pa:
»Najlepše darilo, ki ga lahko dobiš, je tisto, ki ti napolni dušo.«
Vrstica 868:
Mami je nato predlagala, da drugo leto začnemo s praznovanjem božiča tedaj, ko je čas za to. Najkasneje na začetku decembra, na prvo adventno nedeljo, ko bomo na vrata obesili adventni venček.
»Zdi se mi, da smo vsa ta leta živeli življenje brez prave vsebine. Saj ne gre za pretirano versko obeležje, temveč za podoživljanje tistega, kar je že stoletja in stoletja del nas,« je pametno ugotovila mami.
Sama pa sem iz knjig izbrskala še tile dve globoki misli. Tako globoki, kot je lahko globok samo božični studenec.<br /> <br />
Jože Dolenc je zapisal:
''»Božične navade in obredi niso ostanki nečesa, kar je že preživelo, ampak del žive narodne duhovne kulture in tradicije.«''<br /> <br />
Damjan Ovsec pa:
''»Bistveno razliko med arhaičnim človekom in tradicionalnimi družbami ter človekom tako imenovanih modernih družb, ki ga močno določa in zaznamuje judovsko-krščansko izročilo, razkriva dejstvo, da se prvi čuti trdno povezanega s kozmosom in kozmičnimi ritmi, drugi pa vztraja pri trditvi, da je povezan zgolj z zgodovino. Vendar to stališče zvečine ne vpliva na praznike in praznovanja; le-ti se dogajajo, odkar je in dokler bo obstajalo človeštvo.«''
Na tihem sem sklenila, da bom začetek raziskovalne naloge začela in končala z istim navedkom:''»Sveti Krizostem imenuje božič izvir, iz katerega so kakor reke, ki iz enega studenca teko na vse strani, izšli vsi drugi veliki praznični dnevi cerkvenega leta. In spet za noben drug praznik ne moremo reči, da se je ob njem pri vseh narodih nabralo toliko običajev, verovanj, zgodb, pripovedk, legend in raznih pesmi ter vsakovrstnih upodobitev kakor okrog božiča.«''
Tako bo naloga dobila pravi okvir, kar sam po sebi pa se bo izkazal kot najbolj primeren tudi naslov naloge – Božični studenec.
In zdaj še nekaj!<br />
Predzadnji božični prizor naše srečne družine Erjavec.
Posedli smo v poltemi v dnevni sobi, ugasnili vse prenosne telefone, radijske in televizijske sprejemnike, izključili hišni zvonec, prižgali dišečo božično svečko ter skupaj zapeli. ''»Sveta noč, blažena noč …«''
Priznam, da je bilo na prvi pogled videti skorajda tako lepo, da je bilo že kičasto, a počutili smo se vsi odlično. Zdi se mi, da smo prvič v življenju začutili božič kot pravi družinski praznik.<br />
»Zdaj vsaj vem, da znamo živeti tudi mi,« je izjavil oči.
»Malce je včasih treba biti tudi staromoden,« je dodala mami. »Drugače šege in navade nimajo nobene vrednosti.«
Vrstica 885:
Za piko na i smo sklenili, da si gremo skupaj ogledat žive jaslice v Postojnsko jamo. Že sama jama je ena največjih svetovnih čudes, žive jaslice tako globoko pod zemljo in v objemu tako čudovitih kapnikov pa so sploh nekaj izjemnega.
Sklep naloge:''Božič je družinski in verski praznik, ki ga je vsekakor treba praznovati. Kdor se vsaj deloma poglobi v njegovo vsebino, ne bo razočaran. Predvsem pa se moramo ob tem vprašati, ali še znamo živeti ali nas je sodobni čas, njegova naglica in pehanje za dobrinami, povozil z vsemi svojimi slabostmi.''Morda bom dodala še podton v smislu: Kakšno smučanje v Avstriji, kakšen izlet v Egipt, kakšni Kanarci! Božič je treba doživeti doma, v svojem domu, v krogu svojih najdražjih, v svoji duši!
Zavedala sem se, da bom v nalogi še marsikaj izpustila. Prav nič se še nisem dotaknila božičnih vraž, verovanj, vedeževanj, ki so se spletla okoli vseh treh božičev, pa …<br />
O božiču je bilo izrečenega in napisanega toliko, kot še o nobenem prazniku doslej, iz studenca pa še vedno vre kristalno čista voda.
In še čisto zadnje dejanje!
Znova v šoli. Prvi dan po praznikih.<br />
»No, dragi moji mali učenčki, ste lepo preživeli božične in novoletne praznike?« je zažvrgolela naša razredničarka Emilija Ravnik. »Ste se med prazniki kaj učili, ste prebrali kakšno knjigo, ste doživeli kaj novega?«
»Ah, tile prazniki so čisto brez zveze!« je dejal Tadej. »Na smučiščih v Avstriji je taka gneča, da se sploh ne moreš nasmučati.«