|
== Dela ==
<big>* '''[[13 + 8 humoresk]]''' (2003)</big>
<big>'''Iz zbirke je izbranih 5 humoresk:'''</big>
'''Fina družba'''
Ni vsakomur dano, kajne, da se rodi na parketih. A tudi, dragec, če pripadaš tej srečni kasti, s tem še ni rečeno, da se boš zato vse življenje lahko kretal v fini družbi in mogel na primer ob vsaki priliki pobožati kakega ravnatelja tovarne za dišeče milo po pleši. Temveč človek se v življenju izpridi in fina družba ga kljub parketom izpljune, kot se reče.
To je, priznam, tudi z menoj. Mene fina družba ne vabi več medse. Zakaj!? Ker mi, če še ne veste, rado smrdi iz ust po čebuli. To je posledica moje prehrane, ne? Čisto prirodna stvar, bi rekel. Ali naj smrdim po kadilu in miri, če žrem trikrat na dan čebulo? No, vidite, meni ta vonj ni neljub, a dama iz fine družbe bi lahko zaradi njega omedlela. Zato me ne vabijo več medse gornji desettisoči.
A oni dan so me. Iz zadrege, če dovolite. Najeli so namreč neke simfonične godbenike, a ti so se zapili, kali, da jih ni bilo. Pa so povabili mene. Pridi, so dejali, na slavnostno večerjo; igral boš harmoniko, da se ne bo slišalo, kako drug drugega obrekujemo.
Šel sem. Povem vam, ta večer je bil poleg sv. birme najlepši dogodek mojega življenja. Kajti, vidite, človeku se res prileže, če lahko zaide v fino družbo.
In druščina je bila res izbrana. Bili so tam sami bivši ministri, predsedniki, župani in slične eksistence, ki jim še do kolen ne sežem. Poznal pa sem izmed teh visokih glav le eno samo – natakarja namreč, ki je stregel.
O, dragi moji, ko pa sem natančneje vrgel oči po povabljencih, sem opazil, v koliko meri manjka preprostemu državljanu, kakršen sem jaz, etiketa. Ta fina družba se je, če verjamete, obnašala tako fino, da bi prišle človeku kar solze v oči. Nihče ni preklinjal ali si brskal po nosu in pljuvali so v nalašč za to nastavljene pljuvalnike.
Jaz, preprostež zabiti, kaj takega ne bi zdržal. Zato sem se, kaj ne, držal v ozadju in le od daleč opazoval brezhibno vedenje.
Vino so pili – ah, kaj pili! Sploh ga niso pili! Kozarcev so se le dotikali z ustnicami, kakor bi poljubljali razpelo. A jaz, duša okorna, sem ga, če sem bil žejen, zvrnil vase ko štajerski furman, kakor pravijo.
Lepih gospodičen, ki so naravno tudi bile v družbi, niso ne objemali, ne ščipali, kar bi jaz brezdvomno napravil, če bi prišel z njimi v dotiko.
Potem, poglejte, je tam sedel gospod, ki se je od samih bolečin zvijal ko glista, ker ga je bilo sram vprašati, kje je stranišče, oprostite grobo besedo! A, jaz, cepec zabiti, sem v tem primeru preprosto pobaral natakarja:
»Poslušaj, kamerad, ali imajo v tej hiši stranišče, ali naj stopim rajši kar na dvorišče?« Pa mi je povedal, kod in kam. A oni fini gospod je bil od samozatajevanja, kakor bi rekel, zelen ko esperantska zvezda.
In navsezadnje, ko je imel hišni gospodar neizrečeno dolg nagovor, so vsi tiho sedeli in se delali, kakor da ga poslušajo. A jaz – kdo bi mi, neolikancu, pripisal kaj drugega? – sem jo medtem pobrisal v kuhinjo, kjer sem v prijateljskem objemu z natakarjem intoniral neko proletarsko staro pesem.
Da, da, olika je huda reč, a nujno bi bilo potrebno, da se je priuči vsakdo. Zato, kaj ne, preprostemu državljanu tako dobro de, če lahko včasih zaide v fino družbo.
'''Psihiatrija'''
No, res, mož je bil revež in pol, a zdaj je že mrtev. Njegova nesreča pa je bila taka, ko jo je tisti dan razkladal onemu znamenitemu psihiatru:
»Da, gospod psihiater, vsega se prav natanko spominjam. Stopal sem po trotoarju prav komodno – tek, tek, tek – in mislil, ali bodo imeli nocoj pri Rumeni raci kokošjo obaro ali prešička na ražnju. Samo to sem mislil, vse drugo pa mi je bila postranska stvar. No, potem sem prišel do mesta, kjer so bili k zidu naslonjeni količki, na njih pa je visel križ s svarilom: pozor, krovec! Ne bom stopil na cesto, sem si dejal, na cesti je blato, a trotoar je čist kot ribje oko. Pripognil sem se pod količkom in stopal po pločniku dalje. Nič se mi ne more zgoditi, sem si mislil. Ura je štiri in krovci so pri malici. Zdaj natepajo slanino in kruh, nikogar ni na strehi. Nič se mi ne more zgoditi, sem si rekel. A krovci očitno niso bili pri malici. Kajti naenkrat sem zaslišal nad seboj – rssk, potem mi je zažvižgalo mimo ušes – fii, potem pa je udarilo tik za menoj na tla – penk in opeka se je razbila na tisoč kosov ali še več, nisem jih štel. Strašno sem se ustrašil. No, ko sem prišel malo k sebi, sem na grozo dognal, da se ne spominjam več, kako se pišem, kako mi je ime in kje stanujem. Nekaj časa sem se mučil, da bi se osvestil, a zaman. Potem sem pričel spraševati mimoidoče: ali me poznate, gospod ali gospa ali gospodična? A nihče me ni poznal. Ali pa me niso hoteli spoznati. Mislili so pač, da jih hočem navrtati za denar. Že dva dni stanujem v hotelu in se skušam zbistriti. A vse je bob ob steno. Edina nesreča je to, da nikdar ne nosim legitimacije s seboj. V tem primeru bi bila stvar pač enostavna. Potegnil bi legitimacijo iz žepa, pogledal bi fotografijo, to sem jaz, bi si dejal, ime mi je torej tako in tako in stanujem tam in tam. A kot rečeno, legitimacije nikdar ne nosim s seboj. In zdaj sem tu in vas na kolenih prosim: povejte mi, kdo sem. Napravite, da se bom spomnil svojega imena. Poglejte, zame končno ne gre. A doma imam mogoče ženo, ki je v skrbeh zame, ali morda celo otroke, ki ta dva dneva stradajo, ali pa imam morda vsaj kanarčka doma, ki mu je treba premenjati vodo. Pomagajte mi, prosim.«
Psihiater je naslonil brado na slušalko za srčne utripe in pripomnil:
»Jako zanimiv primer! Imel sem pacijenta, ki so ga, ko je bil še majhen, prestrašili z votlo bučo, v kateri je gorela sveča. Od tedaj se ni mogel spomniti, da je dva in dva štiri, temveč je vedno trdil: dva in dva je pet. No, tega nisem mogel ozdraviti, temveč sem mu svetoval, naj gre za natakarja. Ubogal me je in danes ima že svoj lokal.«
»Da,« je prikimal ubogi mož, »a jaz prosim, ki sem takorekoč deček brez imena, ne morem iti za natakarja. Ker stalni gostje, vidite, so vajeni, da kličejo natakarja po imenu: Franc, belo s smetano; Toni, zapri vrata; Štefan, posodi mi 20 din. Da, njim je lahko, ker imajo ime. A jaz sem sirota. To je zelo hudo, gospod doktor.«
»Da, to je res zelo hudo,« je potrdil psihiater. »A obupati ni treba. Kajti, ko ste se obrnili name, ste takorekoč prišli pravemu v roke. Ozdravil sem že vse drugačne pacijente. Postavim primer bolnika, ki je pozabil celo, da ga je rodila mati. Vztrajno je trdil, da ga je zvalila kokoš in da je torej pišče. No, priznati moram, popolnoma k pameti ga nisem mogel spraviti. A vendar je zdaj mnogo boljši. Trenutno se namreč nahaja v blaznici in trdi, da je poldrug meter dolg jazbečar. Vidite, kako mu je moje zdravljenje pomagalo. Od piščeta do jazbečarja je pač lep skok navzgor.«
A mož je bil še vedno strašno obupan: »Da, prosim, ne zanikam. A kar se mene tiče, mi, prosim, najprej poizkusite pomagati, da se spomnim imena. Le, če res v tem smislu ne bo nobene nade več, potem prosim, me izpremenite v jazbečarja.«
Psihiater je legel na operacijsko mizo in čisto mirno govoril:
»Mislim, da ne bo treba. Za zdravljenje sličnih primerov poznam namreč več prav uspešnih metod. No, poizkusiva s prvo. Imenujte vseh vrst imena, ki vam padejo na pamet. Mogoče bo med njimi tudi vaše, ali pa vsaj ime vašega prijatelja, ki bi vam lahko povedal, kako se pišete. Imenujte imena kar na slepo srečo. Pričnimo! Ime!«
»Primož Trubar,« je bleknil mož brez imena.
»Ta gospod,« je dejal psihiater, »je menda iznašel smodnik in je prejkone že mrtev. Ne bo nama mogel koristiti. Naprej! Ime!« »Al Capone.«
»To je ameriški politik. Predaleč je, da bi lahko koristil. Dalje! Ime!«
»Miklova Zala!«
»To je psevdonim neke filmske igralke. Te dame so previsoke, da bi se zanimale za medicino,« je pribil psihiater. Potem pa je nadaljeval: »Ta metoda ne bo rodila zaželenega sadu. Torej se bova poslužila takozvane rekonstrukcije slučaja. Izkušnja nas uči, da se nam na istih mestih ponavljajo iste misli. Storila bova torej kolikor mogoče pod istimi okoliščinami isto pot, ki ste jo hodili oni usodni dan. Ste razumeli?«
»Sem, gospod doktor.«
»Torej pojdiva!«
In sta šla. Prav isto pot. In pod istimi okoliščinami. Prišla sta tedaj do količkov, na katerih je visel križ s svarilom: pozor, krovec! A tudi to pot nista stopila na cesto, temveč sta se metodi na ljubo priklonila pod količkom in stopala po pločniku dalje. In glejte, tudi to pot se je utrnila s strehe opeka. Le, da je zdaj zadela svoj cilj. Priletela je možu brez imena prav na sredo črepinje. Zakričal je in obležal v mlaki krvi.
»Zadelo ga je,« je dognal zdravnik. Potem pa se je sklonil k njemu in ga vprašal: »Ali mi veste povedati, kako se pišete?« »Pišem se Celofan Zabloda, nižji uradnik, oženjen, stanujoč Za vodo št. 3, rimskokatoliške vere, še nekaznovan.« Potem je izdihnil.
»Umrl je,« je spet dognal zdravnik. »Ženi bom pismeno izrekel sožalje. Obenem bom priložil račun za uspešno zdravljenje.«
'''Strte nade'''
Celofan Zadrega, razumete, neskončno ljubi sonce. Kajti sonce – priznajmo in roko na srce, kot se reče – je resnično vsesplošna dobrina. A nekateri ljudje so že tako: smola se jim lepi na pete od bele zibeli do črne jame, kot poje pesnik. In Celofan Zadrega – no, res, ljubčki, tičal je v smoli od peta do nosu. In neskončno je ljubil sonce.
Edino okno njegove izbe je obrnjeno na vzhod kot musliman pri molitvi. Ponuja se tako rekoč soncu v poljub. A ta poljub, vidite, ostaja neizpolnjeno dejstvo, kot se reče. Kajti na sredi med soncem in oknom kipi v nebo cerkveni stolp. Da, prav nasproti oknu Celofanove izbe. In meče senco čez vso zaprašeno šipo. Niti ščepec sonca se ne ukrade v sobo. Ves ljubi božji dan – senca čez okno. Vidite, zaradi cerkvenega stolpa.
A Celofan Zadrega – kot smo povedali že večkrat, tako rekoč dvakrat – Celofan Zadrega neskončno ljubi sonce. In ta senca cerkvenega stolpa mu trga življenjski smisel, kot se jasno izražajo filozofi. Te sence ne bo prebolel. Dobil bo kaverno na pljučih, o tem ni dvoma.
A oni dan, razumete, mu je zasijala nada. Kajti vojska se bliža Ljubljani. In po mestu, hej, kot telegraf: zdaj, zdaj bodo prišli! Holaj, naši gredo! A sredi v sladko medico, glej, kapljica pelina, kot bi se izrazil lirik. Šušlja se namreč to in to: more, požigajo in cerkve, ljubčki moji, porušijo do tal.
In Celofan prisluhne tej kapljici pelina. Pozanima se in povpraša takole naokrog:
»Cerkve, pravite, da rušijo?«
»Rušijo, bogme!« mu odgovarja ta ali ta. »Rušijo cerkve! Lahko mi pljuneš v oko, če ni res. Posvečena usta, vidiš, so povedala.«
In Celofanu vstaja up. Že vidi, vidite, sonce preko porušenega stolpa na svojem oknu. Še izprašuje, a ne kar tako naravnost, kot bi cepil trske. Lahko bi postalo sumljivo. Temveč lepo naokrog:
»Morijo, pravite?«
»Morijo. Vse tako imenovane mobilizacijske letnike pomore, kot bi pihnil.«
»In požigajo?«
»Da, vse požgo. Kot Atila, hunski politični komisar.«
In potem vpraša Celofan kar tako, kot bi ga ne zanimalo kdo ve kako:
»In cerkve? Rušijo cerkve?«
»To drži,« mu odgovarjajo, »cerkve porušijo najprej. Preden zasedejo pošto in telegraf.«
In vsej strahoti navkljub, kot se reče, se Celofanu smeje srce. Zastran sonca, ki ga neskončno ljubix… Prišli so. In ljudje, vidite, so jih čakali po ulicah, na cestah in trgih, na oknih. Celofan jih je čakal pred cerkvijo. S kruhom in soljo, po starem slovanskem običaju. In na cerkvena vrata je prislonil kramp in lopato. Za rušenje.
Minili so dnevi. Celofan ne čaka več pred cerkvenimi vrati. Skoznje hite možakarji, ženice in otročički molit Boga in prosit ga za vse dobro.
A Celofanovo okno bo ostalo slej ko prej v senci.
'''Birokratizem s kravato'''
Kravate ne nosim rad. Ne črne ne pisane. Kajti ta reč – namreč kravata – me vedno pomalem spominja na vislice. Toda včasih ne gre brez nje. Postavim: na svatbo ne moreš brez kravate. Očitali bi ti, da si neolikan in kurje bedro, ki ti je bilo namenjeno, bi rajši vrgli psu. A kdo, ljubčki, v teh časih zametuje kurje bedro – kljub izdatni pomoči UNRRE? Ni, da bi ga človek metal psu. In tako si kajpada rajši zavežeš kravato, če si pomotoma kdaj povabljen na svatbo. Tišči te sicer, spominja te na vislice, toda kurje bedro ti ne uide. In pes se lahko pod nosom obriše zanj. Prav mu je – čemu ne nosi kravate.
Mene osebno – ne da bi komu kaj očital – ne vabijo radi na svatbe. Imam prekisel obraz, s svojim kislim obrazom, pravijo, kazim veselo sliko slavnostnega razpoloženja. Pač pa me kdaj pa kdaj kdo povabi na pogreb. K pogrebu pa moj kisli obraz prav dobro pristoja. Zato me ljudje radi vabijo na pogrebe in so mi hvaležni za moje sodelovanje pri te vrste ljudskih žaloigrah. Zato se ne čudite, prosim, če boste brali v kaki posmrtni Zahvali:x… Zahvaljujemo se častiti duhovščini za opravljene molitve, pevcem za ganljive žalostinke in Ježku za kisli obraz. Moj kisli obraz resnično izpolnjuje zunanji efekt pogrebnih svečanosti. To mi lahko prizna vsak gledališki režiser, če ima le količkaj smisla za gledališke igre na prostem.
Tako me zadnjič ustavi prijatelj iz šolskih let.
»Pridi,« mi pravi, »pojutrišnjem na pogreb. Umrla mi je tetka, zapustila mi je omaro in gugalni stol, spodobi se,« mi pravi, »da ji priredim udoben pogreb. Prinesi torej na Žale svoj kisli obraz. V drugi gimnaziji sem ti pomagal pri matematični šolski nalogi, izkaži se hvaležnega za to uslugo.«
Tisto matematično nalogo mi je bil napravil pred devetnajstimi leti. Od tistih dob sem se mu že neštetokrat izkazal hvaležnega: posodil sem mu 13 dinarjev, preskrbel sem stanovanje, pričal sem zanj pred sodiščem, poiskal sem mu nevesto, razložil sem mu Freudovo metodo razlage sanj in kaj vem kaj še vse. A še mu ni zadosti. Mislim, do črnega groba mi bo očital tisti kvadratni koren. Naj bo, še to pot se mu izkažem hvaležnega s svojim kislim obrazom.
Za pogreb, vidite, pa vam je tudi potrebna kravata. Brez nje ne gre. Pogreb ni fizkulturna prireditev, da bi se ga lahko udeležil z odprtim ovratnikom. Zato torej stopim v trgovino, da si kupim to reč, ki me vedno po malem spominja na vislice.
»Tako in tako,« pravim, »črno kravato potrebujem. Za pogreb. Umrla je,« pravim, »prijatelju tetka, zapustila mu je omaro in gugalni stol, temu primerna, prosim, naj bo kravata.«
No, v trenutku se je na prodajalni mizi pojavilo morje črnih kravat. Črno morje, bi rekel. To morje je sestojalo iz petih komadov zaželene robe. In za vsak komad posebej so mi postregli s posebnim komentarjem:
»To, prosim lepo, je preprosta kravata – šest dinarjev – primerna za pogreb tretjega razreda. Če kupite to, prosim lepo, tedaj molite, da kruta smrt nikdar več ne poseže v sredo vaših znancev. Kajti ta kravata je le za enkratno uporabo. Potem lahko kvečjemu še peresnik obrišete vanjo.
A ta tu je boljša – dvanajst dinarjev. Če ne bo kuge, lahko leto dni komodno izhajate z njo. Štirinajst pogrebov prenese, med brati. To tu, no res, prosim lepo, to je veličastna kravata. Direktno iz Anglije. Dotaknila se je Shakespearejevega groba – dvainpetdeset dinar-jev.«
Zavijejo mi jo torej v papir. A potem pravijo: »prosim nakaznico.«
»Kako nakaznico, prosim,« vprašam.
Razlože mi položaj: treba je za kravato oblačilno nakaznico. Črne kravate niso roba, ki bi jo UNRRA pošiljala v izobilju. Zato je štednja upravičena.
Ne oporekam. Ta odlok je razumljiv in brez dvoma konstruktivnega značaja. Potrpite malo, pravim. Skočil bom po nakaznico, pravim. V trenutku se vrnem, kajti urad je koj za vogalom.
Skočil sem torej na urad, da bi dvignil tozadev-no nakaznico. No, na uradu je kača, se razume. Toda v eni uri sem na vrsti, kot bi mignil. Razložim uradnici tam za mizo: tako in tako, prijatelj, mrtva tetka, omara in gugalni stol, kisli obraz, matematična usluga, torej mi je nujno potrebna črna kravata.
Uradnica vstane tamkaj izza mize. In potem prav od blizu zapiči svoj žlahtni pogled v moj vrat.
»Številka šestintrideset,« pripomnim. »Pred štirimi leti sem imel dvainštirideset, toda vojna leta so me oropala maščobe. Zato imam, prosim, zdaj samo še šestintrideset. Vrat številka šestin-trideset, če vas zanima.«
»Ne zanima me številka,« pravi uradnica. »Temveč uradno se moram prepričati, ali vam je kravata res potrebna.« Potem prosi za osebno izkaznico.
»Tu je osebna izkaznica,« pravim. »A krstni list,« pravim, »mi je zasula eksplozija, izstavitev nravstvenega spričevala pa mi je bila bivša fašistična oblast odklonila. Vendarle prosim, da se mi kljub pomanjkanju teh dveh važnih osebnih dokumentov izstavi nakaznica za črno kravato.«
Ljubeznivo mi je pojasnila, da teh dveh dokumentov nihče ne zahteva od mene.
»Če je temu tako,« pravim, »tedaj je boj zoper birokratizem storil že ogromen korak naprej.« A uradnica mi je izročila listek. »In s tem listkom lahko dvignem kravato,« vprašam.
Toda zmotil sem se. Razjasnili so mi uradni postopek: Ta listek je treba najprej nesti v potrdilo na kvart. Grem torej na kvart. In tamkaj razložim stvar o mrtvi tetki in gugalnem stolu. Razložim natanko, potrdim, da je tetka res mrtva, jaz pa da sem kolikor toliko neoporečne preteklosti. Vprašam še, če potrebujejo jamstva – moja kuharica ve, kako je z menoj in tudi sicer bi kjer koli dobil priporočila.
»Ni potreba,« mi odgovore. »Mi samo – fc, fcl – požigosamo in pošljemo nazaj. In stvar je v redu. Potem se nas ne tiče več, kajti mi samo – fc, fcl – žigosamo.« »A kdaj boste – fc, fcl – požigosali,« vprašam.
»Takoj,« mi odgovore. »Jutri, pojutrišnjem. In poslali bomo nazaj.«
Šel sem. Pojutrišnjem je pogreb, si mislim. Zjutraj stopim v urad, potem po kravato, a popoldne počastim rajnico tetko. Toda stvar ni bila tako preprosta. Na uradu so mi dejali, da mi bodo že poslali vabilo, ko bo vsa reč urejena Vabilo pa so mi poslali čez tri tedne. A tetka je bila že davno pokopana.
Tedaj sem si kupil kravato. Zavezal sem si jo in šel na grob prijateljeve tetke. In tamkaj sem pomolil takole:
»Ljuba tetka, ne vem, kako ti je v jami. Toda brez dvoma si se enkrat za vselej izmuznila iz mreže birokratizma. In za to ti resnično zavidam. Amen.«
'''Zagovornik'''
Tako sta torej sedela med štirimi očmi. Obtoženec in zagovornik. In sta se menila:
»Vi ste torej Juda Klavec?«
»Da, Juda Klavec, od rojstva. Juda Klavec.«
»In česa vas torej dolže? Kaj vam očitajo lepega?«
»Žrtev, prosim. Očitajo mi žrtev, gospod odvetnik.«
»Kako žrtev? Govorite jasno in odkrito!«
»Očitajo mi, prosim, da je Terezija Gmajnar postala moja žrtev.«
»A to? Torej posilstvo?«
»Kje neki, Bog me obvaruj! Češ, da sem jo zaklal, tako pravijo.«
»In vi? Ali ste jo, ali je niste?«
»Nisem, gospod odvetnik.«
»A v rokah imajo menda dokaze, da ste jo.«
»Da, imajo.«
»In sicer neizpodbitne dokaze.«
»Da, neizpodbitne dokaze.«
»In vi kljub temu tajite?«
»Tajim in bom tajil. Jaz je nisem. Nemara jo je kdo drug.«
»Toda dokazano je, da ste jo vi.«
»Kaj morem jaz zato? Kaj to meni očitate? Jaz, gospod odvetnik, tega prav gotovo nisem dokazal.«
»A na kaj opirate svojo trditev? Imate protidokaze?«
»Nimam. Kje naj jih pa vzamem?«
»Imate priče?«
»Bog mi je priča.«
»Bog je slaba priča. Iz dveh razlogov, prvič ni zanesljivo, ali bo prišel na razpravo, če ga bodo poklicali. In drugič, kdo vam jamči, da bo pričal v vašo korist? – Toda, da si bova na jasnem: jaz sem vaš zagovornik, ne sodnik. Zato govorite z mano popolnoma odkrito. Samo če mi boste odkrito priznali, da ste krivi, bom lahko na razpravi dokazal, da ste nedolžni. Razumete?« »Razumem.«
»Ste torej krivi?«
»Sem.«
»Ste zagrešili zločin, ki vam ga očitajo?«
»Sem.«
»Ste zločinec?«
»Sem.«
»Ste baraba?«
»Sem.«
»Hvala, to mi je bilo potrebno za dokaz vaše nedolžnosti. Potrebujemo samo še nekaj verodostojnih prič.«
»Kakšnih?«
»Verodostojnih. Se reče takih, ki bodo zanesljivo pričale po krivem.«
Na razpravi je zagovornik govoril. Stavki so mu leteli iz ust kot dež ob poletni nevihti. Zdaj je moledoval, zdaj rotil, proseče sklepal roke in jih spet vihtel stisnjene v pesti. Dokazoval je nedolžnost svojega klienta. Dokazal je, da ni kriv obtoženec, temveč, da je kriva žrtev Terezija Gmajnar, da samo dejstvu, da je že mrtva, se naj zahvali, da ne vloži on, zagovornik, v imenu svojega klijenta tožbe zoper njo. V senci njegovih besed se je obtoženec polagoma levil iz krvoločnega volka v nedolžno jagnje. Zagovornik je dokazoval, da je edino nedolžno bitje na tem svetu obtoženec, njegov klijent. Sledeč njegovemu zagovoru si imel neprijeten občutek, da se je obtožencu zgodila neznanska krivica, ko se je rodil na tej zločinski Zemlji. Taka vtelešena nedolžnost bi pač morala bivati na prav posebnem planetu. Zapleten v mrežo njegovih besedi, si nenadno spoznal, da je naravnost vnebovpijoča krivica in satanska drznost, postaviti to velikonočno jagnje pred sodni stol samo zato, ker je bojda zaklalo neko Terezijo Gmajnar. In po končanem govoru si samo čakal, kdaj bo sodnik stopil izza sodne mize, poljubil Judo Klavca na obe lici in dejal:
»Oprosti, bratec, zgodila se je velika pomota.«
Toda Juda Klavec je bil obsojen.
Zagovornik je bil ogorčen:
»Nesramnost! Kljub tako odličnemu zagovoru izreči pravično sodbo.«
Po razpravi je sodnik ustavil zagovornika.
Zagovorniku je to laskalo:
»O, gospod sodnik, ali bi mi radi čestitali? Priznam – odlično sem govoril.«
»Ne, nisem vam hotel čestitati. Poglejte, ali se vam ne zdi, da tale vaš zagovor ni popolnoma v redu?«
»Kako to?«
»Saj vendar ne verjamete, da je vaš klijent nedolžen.«
»Jasno, da ne.«
»Temveč ste popolnoma prepričani, da je kriv.«
»Seveda.«
»Da je zločinec.«
»Seveda je.«
»Čemu ste nam torej želeli dokazati, da je nedolžen?«
»To je vendar moj poklic.«
»Dokazati, da je zločinec nedolžen? Poslušajte! Kaj mislite, kako bi bilo, če bi obsojenca zdajle izpustili? Kaj bi storil?«
»No, šel bi pač dalje po svoji poti. Brez dvoma bi spet kmalu potreboval zagovornika.«
»Moril bi dalje?«
»Brez dvoma.«
»No, torej! Če bi sodišče vašemu zagovoru nasedlo in obtoženca oprostilo, kaj bi bilo potem?«
Na to vprašanje ni bil zagovornik niti za trenutek v zadregi za odgovor:
»Zahteval bi pač toliko večji honorar.«
|
