Uganke (Valentin Vodnik): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
odstranjevanje celotne vsebine strani
Vrstica 1:
{{naslov
| naslov= Uganke.
| avtor= Valentin Vodnik
| dovoljenje= javna last
}}
 
<poem>
Brez vust govorim,
nezastopnim molčim.
(Bukve)
 
 
Kter hočejo moje jabuka jest,
ni treba nikol jim mene otrest;
le deblu poderi,
pod mano poberi!
(Krompir)
 
 
Rad ješ
brez noge,
rajši pa,
k man obe.
(Jajca pa pše)
 
 
Rojen še
oča ni,
sin že po
streh leti.
(Oginj pa dim)
 
 
Tinca sim, pa po men
nihče ne strela,
sladka sim, cukra pa
iz me ne dela.
(Bčela)
 
 
Eden za jenim
tečeta,
nigdar se vjeti
nečeta.
(Dan pa noč)
 
 
Pisarna, skrivna zavjáča
daleč po svet´ se zatača,
jezdi, al voui jo, nosi jo peš,
vedno besedna, kaj pravi, ne veš.
(Pismo)
 
 
Biba leze, bivol ni;
tovor nese, osel ni;
róge jima, kozel ni;
kaj je neki, kaj se t´zdi?
(Polž)
 
 
Vodíca mičen breg obliva,
se varaj - je vsa zapeljiva!
(Ženske solze)
 
 
Kaj imamo taku dolgu, dokler jišemo,
kadar pak najdemo, nimamo.
(Vaganovalko)
 
 
Kateri kojn ima le dve na pósodbo
vzete noge?
(Palca, katero otroci jezdijo)
 
 
Brez nog tečem, brez koles pelem,
na tla ne stopim, vender veliko težo
daleč prenesem.
(Čoln)
 
 
Zakaj dva dni nikol daž negre?
(Ker je vselej ena nov v´mes)
 
 
Kaku bi se voda v´situ djala, de bi
skuzi ne tekla?
(Zmerznena)
 
 
Kateri čudež bi pianci nar-rajši vidili?
(De bi se voda v´vinu prebernila)
 
 
Kaj je hitrejši kakor blisk?
(Misli)
 
 
V` katere sode se ne more vinu tudi
skuz odbito veho vliti?
(V´polne)
 
 
Pomlad´dišim,
po lejt´hladim,
jesen redim,
po zim gorim.
(Sadno drevo)
 
 
Brez ust govorim,
nezastopnim molčim.
(Knjiga)
 
Kože smo
strójene,
mamo pa
šivane
prste, vse
zvótljene.
(Rokavice)
 
 
Volič v
hlev stoji,
rogé pa
ven moli.
(Meč v nožnjih)
 
 
Bolj ga ponuja,
huje se kuja,
bolj ga napravlja,
huje se ustavlja.
(Vozel)
 
 
Sládko zgovorna
stajica,
pa v nji so bela
jagnjeta.
(Usta pa zobje)
 
 
Vse odprto,
vse prebito,
lačno, predrto,
zmerom pa sito.
(Sito)
 
 
Záplata záplato
nešteta pokriva,
nosi jih kožica,
ni zanke, ne šiva.
(Tičje perje)
 
 
Bela poljska planjava,
žito pa sama črnjáva;
mimo gre,
kdor ne ume.
(Pismo pa bukve)
 
 
Bratec na bratcu stoji,
zobljeta zrnje jedi:
eden jih mane,
drug se ne gane.
(Mlinska kamna:vrhnják in spodnják)
 
 
Ves dan piha, zdeha,
nikdar se ne upeha.
(Kovaški meh)
Šviga,švaga
čez dva praga.
(Metla)
 
 
Po hudičje črno lice ima,
po medvedje gruli in momlja.
(Pečne istéje)
 
 
Zlaténorumen,
ma čópek zelen.
(Koren)
 
 
V bukvah tičim,
se nič ne učim.
(Molj)
 
 
Ni platna, ni šiva,
sto peč je pokriva.
(Zeljna glava)