Pestrna: Razlika med redakcijama

France Bevk: Pestrna

 

Bilo je spomladi. Nekega dne se Grivarica namenila v dnino. »Z vami pojdem,« je rekla Nežka. »Ne.« »Ne bom sama doma.« Grivarica je vzdihnila. »Ne bodi sitna,« je rekla. »Saj veš, da bi bila samo v napotje.« Nežka je bila majhno dekletce z rdečimi lici in živahnimi očmi. Koliko let je imela? Prav toliko, da jih je bilo lahko našteti na prste ene roke. Nosila je pikčasto oblekco, ki je bila narejena iz starega materinega krila. Po hrbtu sta ji viseli kitici, ki nista bili debelejši od podganjega repa. Mati bi jo bila rada vzela s seboj. Vedela je, da jo je strah samo na samoti. Večkrat jo je našla objokano, kadar se je zvečer vrnila domov. Toda nekateri kmetje niso radi videli, ako so dninarice svoje otroke vlačile s seboj. Bali so se, da se bodo mudile z njimi, namesto da bi delale. Nežka nič ni rekla, a se je skremžila na jok. »Ako boš pridna, tihcena, ti naredim punčko,« ji je obljubila mati. Dekletcu so se takoj zjasnila lica. »Res? Kdaj?« »Zvečer, ko se vrnem. Boš pridna?« »Da,« je Nežka prikimala. O, seveda bo tihcena in pridna. Česa bi vsega ne storila za punčko! Saj jo je že imela, a ta je bila iz navadnega polenca. Petrč, njen dve leti starejši brat, ji je bil s pipcem izrezljal nerodno glavo. Tako čudno in okroglo, s topim nosom, da je bila podobna mački. Zavijala jo je v raztrgano materino jopico, jo pestovala in ujčkala. Pa bi bila rajši imela punčko iz cunj s pisanim krilcem. Sedla je na tnalce pod košato drobnico in gledala za materjo. Vselej, kadar jo je videla stopati čez brv, se je tresla zanjo. Bala se je, da ne pade v vodo. Šele ko je bila na drugi strani, si je oddahnila. Tistega dne se ji ni ljubilo igrati. Želela si je samo, da bi sonce kmalu zašlo za hrib in bi čimprej nastal večer. Toda, kadarkoli se je ozrla na nebo, se ji je zdelo, da sonce visi vedno na enem in istem mestu. Breg je bil ves v svetlobi. Gozdovi in gmajne, redke bajte in lazi, srobot in robida, vse se je lesketalo. Povesila je glavico. Čas ji še nikoli ni tako počasi tekel. Zamižala je. Nastala je tema. A to še ni bil večer. Odprla je oči, že je bil zopet dan. Ozrla se je po koči. Ta je bila oslonjena na breg. Kako borna je bila in majhna! Zakajena vrata in štiri okna – kakor štiri preplašene oči. Če so hoteli svoj čas vsi njeni bratci in sestrice pogledati v svet, sta morali skozi vsako okno kukati po dve glavici. Oče je delal v svetu. Le redko se je vračal za nekaj časa domov. Še brez njega je bilo tesno v koči. Odrasli so drug za drugim in odšli v službe. Doma sta ostala le Petrč in Nežka. Petrč je bil tako suh, da so ga zmerjali za »suho južino«. Pasel je edino kozo v gmajni. Kosilo je nosil v malhi s seboj in se je le zvečer vračal domov. Nežka je nekajkrat šla z njim, a potem je ni več mikalo v breg. Da, saj je imela Petrča rada. Nihče ni znal tako lepo piskati, nihče tako umetno rezljati različnih predmetov. Toda bala se je vrtoglave strmine, trnja in modrasov. Nekoč se je bila spotaknila in pala na mravljišče. Drugič je nevede stopila na osje gnezdo. Breg je bil poln nevarnosti. Vsega tega pri koči ni bilo. Toda tam so bili strahovi, ker je bila tako sama. Če se je le spomnila nanje, se je vsa stresnila. Glavica ji je od groze sama od sebe zlezla med ramena. Naj le pravi mati, da ni strahov; ona ji ni verjela. Saj jih je čutila. V bližini se je širil gozd. Iz njega so se proti večeru začele plaziti sence. Izmed debel so se ves dan oglašali čudni, zategli glasovi. Med skalami se je penil in šumel potok. Ti glasovi so se grozeče odbijali od bregov. Pod brvjo je ležal tolmun. V njem so bili pred leti našli utopljenca. Ni ga videla, a si ga je razločno naslikala v mislih. Tako zelo se ga je bala. Včasih se ji je zdelo, da hodi po bregu navzgor. Comp, comp! Trši na drugi strani vode so stali ko črni, divji možje. Nad trši se je dvigal breg, ki je bil ograjen s plotom. Nad njim se je raztezal pašnik. Med grmovjem je pogosto zagledala živino in pastirja. Tedaj ji ni bilo več tako samotno in pusto. »Ho – hooo!« Oglasil se mu je Petrč, ki je stal s svojo kozo visoko nad slemenom. Pastirja sta kričala na vse grlo in si nekaj dopovedovala. Nežka ju ni poslušala. Misel na punčko jo je delala vso blaženo … Medtem se je sonce pomaknilo že visoko na nebo in sijalo skoraj navpično. Popoldne sta pastirja utihnila. Tudi živina se je nekam izgubila. Nežka je počenila v senco. Kolena je stisnila pod bradi in gledala na stezo na drugi strani potoka. Kdaj se vrne mati? Bilo je še prezgodaj, a se je vendar bala, da jo bo zgrešila. Vselej se je izza grmovja prikazala najprej njena glava, nato život, potem široko krilo...

Drobne kaplje potu so ji stopile na čelo. Veke so ji postale težke, le z muko jih je odpirala. Težka ji je postajala tudi glava. Naslonila se je na drobnico. Tako je zaspala. Usta je imela na pol odprta, ustnice rahlo zaokrožene, kakor da bi želela zažvižgati. Lesena punčka ji je pala na tla. Priletel je modrasov hlapec in ji sedel na glavo.

2

Prebudila se je in se prestrašila. Ali je res spala? Sonce se je potočilo na zahod, pravkar je padlo za goro. Izza dreves so kukali poslednji žarki. Na potok in na gozd je legel mrak. To so bile minute, v katerih jo je druge krati najhuje prevzemal strah. Zaradi senc se je bala ganiti od koče. Čepela je na mestu in se kisala, dokler se ni vrnila mati ... Ta dan pa je morala biti tihcena in pridna. Vsa se je tresla, to je res, a je premagovala solze. Napeto je strmela navzdol k potoku. Za Jelšami se je vlekla peščena steza. Na nji je zagledala temno postavo. Zdaj je izginila med zelenjem in se zopet prikazala. Prihajala je bližje in bližje. »Mati!« Zakrilila je z rokami. Hotela bi zleteti ko ptica. Skočila je na stezo in bosa tekla proti potoku. Ni se bala robide ne senc. Čez brv se ni upala. Pod njo je šumela voda čez veliko skalo, padala v tolmun in se pršila. Na brv so legali celi oblački drobnih kapljic in jo močili. Bila je spolzka, poleg tega tako zelo ozka in vegasta. Iza grmovja se je prikazala mati in v pozdrav dvignila motiko. »Ali si bila pridna?« Da, bila je pridna. Saj lahko vidi, da nima objokanih lic. Držé se za roke sta šli proti koči. Mati je našla na ognjišču lonček z Nežkinim kosilom. »Zakaj nisi jedla?« se je začudila. »Pozabila sem,« je Nežka plaho odgovorila. Grivarica je zakurila na ognjišču. Pripravljala je večerjo. Nežka je sedla na prag in vtaknila roke pod predpasnik. Strmala je v mater. Trakovi svetlobe so se igrali na njenem obrazu. Le z enim ušesom je ujela, da je Petrč prignal kozo in jo zapiral v kozjak. Nato je priropotal v vežo. »Punčko mi bo naredila,« mu je povedala Nežka. »Prava reč!« Sedel je k ognjišču in drezal v ogenj. Mato je pomolzla kozo. Nastala je trda noč. Prižgali so brlovko. Povečerjali so tiho, skoraj brez besede. Mati je pomila posodo. Nato si je obrisala roke, se ozrla po Nežki in se ji nasmehnila. Nežka je stisnila glavo med ramena. Od sreče ji je zadrhtelo srce. Grivarica je prinesla škatlo, ki jo je imela zaprto v skrinji. V nji je bila prava zmešnjava starih gumbov, krp, trakov, sukanca, bucik in šivank. Mati si je nadela stare naočnike. Nežka je počenila poleg nje na klop in si naslonila glavo na kolena. Mati jeizbirala krpice in jih zbirala v krpico. Nežka se je tiho in drobno nasmihala. Petrč si je z dlanmi podpiral glavo, gledal je tudi on. »Punčka iz cunj!« se je namrdnil. »Saj niti nosa ne bo imela.« »Tiho, Petrč!« je rekla mati. »Nič zato, če ne bo imela nosa. Se saj ne bo mazala po obrazu.« »Če jo dobi koza, jo bo snedla.« »Neee, » se je zbala Nežka. »Snedla?« je rekla mati. »Potem bi bila že kdaj pojedla tebe, ki so te same cunje.« Zasmejali so se vsi trije in so bili zopet tiho. Tako tiho, da so slišali škrebetanje črva v lesu. Iz krpice je nastala punčkina glava, ki jo je mati ovila z belo krpico, nanjo je prišila rutico, a vse skupaj je trdo spodvezala. Punčka je dobila še pikčasto krilo z rokavci in modrimi in rdečimi trakci. Predpasniček je bil zelen z veliko pentljo. Nežka je vsak večer takoj zaspala, a zdaj so je bile same oči. Gledala je, kako je pod materinimi čarovniškimi rokami nastajala njena mala punčka. Skoraj se ni upala dihati. Petrč je bil medtem zaspal. Slednjič je bila punčka nared. Mati jo je nekaj trenutkov podržala pred seboj. Ali ji še česa manjka? Ne. Dala jo je Nežki. S tistim trenutkom je bila njena. Vsa se je tresla, ko jo je tiščala v rokah. »Zdaj boš morala vsak dan biti pridna,« ji je rekla mati. »Da.« »In ne boš smela nikoli jokati.« To je bilo malce težko. Toda v tistem trenutku bi bila Nežka vse obljubila. »Saj ne bom ... Kako naj bo punčki ime?« »Kakor hočeš.« Mati je bila izmučena, ura je bila že pozna. Pospravila je šivanje, nategnila uro in legla k Nežki. Upihnila je brlevko, da je nastala tema. Nežka ni takoj zaspala. Punčko je privijala na prsi in drobno dihala. Mislila je, kakšno ime bi dala punčki. Nič pametnega ni našla. »Mati!« je dahnila. »Kaj hočeš?« »Kako naj bo punčki ime?« Mati je pomislila.« Pa naj bo Pikapolonica,« je rekla. »Zato ker ima pikčasto krilo ...« Nežka se je tiho zasmejala. Ime ji je bilo po volji ... Punčko je privijala k sebi, dokler se ni z njo preselila v sanje ...

 

3

 

 

4

 

Nežka je stopila v hišo. Marička ni več jokala. Bila jo je zaslišala. Nežka je po prstih šla h kamri. Tiho je odprla vrata. Pogledala je v mrak. Skozi okno je prihajalo le malo svetlobe. Marička je vsa mokra, umazana od joka ležala v velikanski zibeli. Svetli lasje so ji potni viseli na čelo. Zagledala je Nežko in se je zopet nakremžila. »Marička, ku – ku!« Nežka se je bala njenega joka. Zmeraj je naznanjal nesrečo. Edino »kukanje« jo je pripravilo v dobro voljo in smeh. Razvezala jo je in jo postavila na tla. Nato ji je oblekla rdečkasto oblekico in ji zapela gumbe na hrbtu. Teh ni bilo konca. Marička je bila neučakana. »Lačna!« se je praskala v razkuštranih laseh. »Počakaj! Prej te še umivčkam in počeskam.« »Ne umila!« je zategnila Marička. »Saj te ne bom. Zakaj pa se zopet kisaš? Pa bodi umazana, packa packasta! Počesala te pa bom!« Temu se Marička ni upirala. Bilo ji je prijetno, ako ji je kdo grebel po glavi. Nežka jo je česala s starim glavnikom, ki mu je manjkalo zob. Odšli sta v vežo. Nežka je razgrebla kupček pepela na ognjišču, položila na ostanek žerjavice nekaj suhih tresk in upihala ogenj. Pristavila je lonček mleka, ki je čakal v omari. V skodelico je nadrobila belega kruha. Nanj je vlila vrelega mleka, ki se je kadilo. Skodelico je odnesla v izbo in Maričko posadila na klop. Pitala jo je. Vsako žlico jedi je najprej popihala, jo pokusila prav malo s končkom jezika. Ali ni prevroče? Tedaj, ob pokušanju, je živo začutila žejo in lakoto. Saj bi se bila lahko napila vode. Ali vzela kislega mleka. Tudi črn kruh je ležal v miznici. Če bi si ga odrezala bi ji nihče hude ne rekel. Toda zadišalo ji je mleko z belim kruhom. Pokušanje je bilo prezapeljivo, da bi se mogla premagovati, premočno je bilo njeno poželenje. Ne več okušala le s končkom jezika, pol požirka ji je zdrknilo v grlo. Nazadnje je zajemala polno žlico, a Marička je dobivala je polovico. Marička je bila razumna. Z bistrim očesom je gledala, kako Nežka zajema, piha in poskuša. Opazila je prevaro in obraz nategnila v jok. »Kaj ti je?« se je Nežka ujezila. »Kaj hočeš?« »Ne ti, ne ti ...« »Kdo pa jé? Pokušam. Saj moram pokusiti, da se ne opečeš.« Nežka je bila užaljena ... Prve dni je res kazalo, da si boste z Maričko postali prijateljici. A ni bilo nič iz tega. Marička je bila razvajena, raznegovana od matere. Bistro je opazila, da je ona »gospodinja«, a Nežka njena »dekla«. Vselej je bila kregana le Nežka, ona nikoli. To je Nežka občutila kot boleč trn v srcu. Ni se mogla upreti nobeni majhni krivici, ki so padale nanjo. Zaklepala jih je vase. Do Maričke je bila le na videz ljubezniva. Ker ni mogla drugače. A je ni ljubila. Mrzila jo je. V jezici, ki jo je zdaj obšla nalašč ni popihala nove žlice. In ni počakala, da bi Marička zadosti odprla usta. Zadela jo je z žlico v zobe, da se je mleko razlilo po bradi in po vratu ter jo speklo. »Pe-e-eče!« Marička je zatulila. »Zakaj pa zadosti ne odpiraš ust. Zdaj pa imaš! Prav ti je!« Marički se je zaletela slina, da je pomodrela v obraz. Otepala je z nogami in vpila. Pestrna se je zbala. Če jo slišijo v senožet, bo joj! Zgrabila jo je za roko in jo srdito tresla. »Nehaj, saj nič ni! Nehaj, no, saj se boš še zadušila ... Marička!« To ni pomagalo. Tudi Nežki je šlo na jok. Bala se je, da vsak hip kdo priteče iz senožeti in plane v izbo. Morala jo je potolažiti za vsako ceno. Jo zamotiti, da bo pozabila do večera. To ni bilo lahko. Požrla je jezico. Z robom krilca je Marički obrisala lica in nos. Nato jo je objela in ji prigovarjala. »Pojej, Marička! Potem se boš igrala z mojo punčko. Z mojo punčko veš ...« Marička jo je pehala od sebe. Prava reč, njena punčka! Saj jo je imela, kadar je hotela. S tem je ne bo premotila. »Pa joči!« je rekla Nežka. »Le pači se! Bom pa jaz vse pojedla.« To je pomagalo. Marički so se na mah posušile solze. »Neee!« je zategnila. »Meni!« Nežka je zopet zajemala. Zdaj ni bilo treba nič več pihati, mleko je bilo že pohlajeno. Mislila je na svojo punčko. Kje jo je pustila? Ali ni ostala pod lipo? V zibki iz lubja? Da. Zaradi krave, klica iz senožeti in Maričke je bila čisto pozabila nanjo. Drugače jo je vedno jemala s seboj. Zaskrbelo jo je. Morda jo je požrla Pirha. Nekoč je videla kako je žrla staro cunjo. Najrajši bi bila takoj letela na grič in pogledala pa se je bala, da bo Marička vpila. Zajemala je vedno hitreje ...

10

Tinče je bil komaj zlezel iz krilca v hlače, že je bil določen za pastirja. Pri Mejaču, kjer noben posel ni dolgo obstal, se je držal že tri leta. Bil je vesel, nasmejan deček, najljubši kraj mu j e bil pašnik. Živina ga je imela rada. Tudi Tinče je imel rad krave, razen Pirhe. Ta mu je delala preglavice. Ni se mogel ves zatopiti v svjo igro, ves čas je moral pazi nanjo. Pa mu je kdaj pa kdaj vendar ušla. Pomuznila se je skozi plot in jo ubrala naravnost domov. Potem jo je našel kje v sadovnjako, kjer se je mirno pasla. Mejač je zaradi tega rohnel. Tistega dne je pravkar hotel splezati na trš in zahojkati Petrču na nasprotni breg. Ozrl se je po kravah. Ali mu katera manjka? Ena, dve, tri ... Kje je Pirha? Vse krave so mirno prežvekovale v senci, Pirhe ni bilo. »Pirha!« jo je klical. »Piiirhaaa!« Nič, Pirha se ni oglasila. Bila je izginila. Pastir je pustil živino, vzel šibo in tekel proti domu. Vso pot se je sam pri sebi hudoval na kravo. Grozil ji je. Tako jo bo naklestil s šibo, da si bo zapomnila. Pa je vedel, da bo takoj pozabil na svoje grožnje, ko jo bo zagledal. Ni tepel živine kot drugi pastirji. Saj mu je tudi ni bilo treba. Na klic ga je ubogala. Bilo je soparno. Pot mu je v curkih tekel po telesu. Obraz mu je bil od umazanosti ves marogast. Zrak je bil miren in tih, noben list se ni zganil na drevju. Približevala se je nevihta. Izza gorá na zahodu so rasli oblaki. V daljavi je zamolklo grmelo. »Hej, Pirha, mrha!« je zavpil. Kravo je zagledal za hlevom. Čisto mirno se je pasla, kakor da je tam pašnik, ter je vse v najlepšem redu. Obstal je na klancu. Pirha je dvignila glavo in kratko zamukala. Bila je nejevoljna, da jo moti pri dobri paši. Pametna kakor je bila, je sama od sebe krenila na klanec. Ko je stopala mimo pastirja, ga je poniglavo gledala z enim očesom. Tinče je že hotel za njo, ko mu je pogled obstal na punčki, ki je ležala pod lipo. Bila je Nežkina Pikapolonica. To odkritje ga je razveselilo. Previdno se je ozrl na okrog, nato jo je pobral s tal. Držal jo je v umazanih rokah in zopet oprezoval na desno in levo. Tinče ni bil hudoben človek. Le neugnan, poreden, kakor menda vsi dečki, ki imajo velike, kuštrave glave. Z drugimi pastirji se je dobro razumel, le deklicam je rad nagajal. Zabavalo ga je, ako so cvilile. Pravzaprav mu j e izmed deklic Nežka najbolj ugajala. A hudo se mu je bila zamerila, ker ga je bila obdolžila, da jo je strašil. In da mu je potem Grivarica s svojimi koščenimi prsti nemilo nategnila ušesa. Te krivice ni mogel pozabiti ne odpustiti. Posebno zato, ker je bila Nežka edina pri hiši, ki še vedno ni hotela verjeti, da je nedolžen. Vsak dan ga je gledala z očitkom in posmehom. To ga je bolelo. Ves čas ni opustil misli, da bi se maščeval. Ne prehudo, ker se mu je Nežka pogosto smilila, a vendar tako, da bi čutila ... Zdaj je imel njeno punčko v rokah. Čudno, da jo naje našel. Nikoli je ni puščala same, še v posteljo jo je jemala seboj. Obraz se mu je širil v smeh, drhtelo mu je srce. Kje je Nežka? Tiho je šel proti hiši. Hotel je, da pestrna vidi, kaj je našel ... Punčko bi lahko vrgel na drevo, na najvišjo vejo, ali jo poteptal v gnojnico, ki se je cedila iz hleva. Pa tega ne bo storil. Pokazal ji bo Pikapolonico, nato bo pobegnil. Nežka bo kričala, tekla za njim po klancu a on pred njo. Ko se mu bo zdelo dovolj, bo punčko vrgel v koprive za plotom. Vsa se bo opekla, če jo bo hotela najti. »T-i-i-inčee!« Obstal je in se ozrl proti senožeti. Nato ni pomislil, da ga lahko vidijo domači. Mejač je stal ob košatem grmu in gledal proti hiši. Pastir se je preplašil. Da so ga morali videti! Stisnil je punčko pod pazduho in se pomuznil mimo hleva. V trenutku je bil na klancu ob Pirhi, ki se je zopet ozirala za kakim šopom trave. Pognal jo je v breg. Na nebo so se valile vedno gostejše kope oblakov. Pogrmevalo je vedno glasneje. V oblakih so se vžgali bliski. Listje je vztrepetalo v rahli sapi.