Hanka: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1:
Predgovor<br />Ta roman sem pisala leta 1915. Skušala sem prikazati tedanje razpoloženje za fronto, čustva, bojazen, trpljenje, strah in slabotno ogorčenje, kar vse je tedaj težilo naše duše. Povedala sem toliko, kolikor sem mislila, da je v izjemnih razmerah sploh mogoče povedati. Nisem pa tega pisala zase, temveč za javnost in to v drugem letu vojne, kar je treba upoštevati. Upala sem, da bo knjiga vendarle izšla prej in ne šele zdaj.<br />Vojna divja še vedno. Vendar se je od takrat veliko spremenilo. Res je, naša beda je še večja, pomanjkanje za fronto še strašnejše. Obeta se nam četrta težka zima vojne in lakote. Povečalo se je naše trpljenje, zato pa se nam je pomnožilo upanje. Prišli bodo boljši dnevi! Odrešenje! Po preizkušnjah svoboda - za nas vse! Verujem, trdno verujem, da je ta vojna, ki v njej še vedno ginejo ljudje, zadnja v zgodovini človeštva. Verujem, da ni niti en narod zastonj prelival svoje krvi. Niti Poljaki, pa tudi ne mi Jugoslovani.<br />V zagrebu, dne 1. decembra 1917.<br />Zofka Kveder
----
Oktobra 1914.<br /><br />Prijatelj, prijatelj!<br />Kje ste? Kod naj Vas iščejo moje misli? Kako žalostna sem in potrta. Prišel je velik potop in je vse zalil s svojimi kalnimi vodami. Mene je rešil čudež, vrgel me je nazaj domov, na moj mirni, zeleni otoček. In zdaj stojim tukaj in čakam, da padejo vode in se odpro pota na vse strani sveta, po kopnem in po morju. Do mojih bratov, do mojih sester in do Vas, prijatelj!<br />Toda zastonj čakam. Globok molk vlada med nami, zagoneten in poln skrivnosti.<br />Tu pri meni je taka nepopisno bogata jesenska lepota. Vinska trta rumeni po bregovih, a tam zgoraj na oddaljenih gričih se kakor čarobna slika dvogajo temni gozdovi pod svetlim, visokim nebom. Nobenega vetra ni, ne glasu ne odmeva. Ves vrt je miren, ozračje pa je mehko in krotko kot nežno božanje. Mravlje se sprehajajo po leseni mizi; neko pozno jesensko cvetje ali morda trava sladko diši.<br />Vse je tako, kot je bilo vedno, lani in predlanskim in pred petimi, desetimi leti. Samo moje srce je nemirno in plaho in ne verjame več blagi, sanjavi idili okoli mene. Oči strme nekam daleč, daleč; vse moje bitje prisluškuje, če ne bo kaj zaslišalo - kak grozovit odmev.<br />Dvignile so se meje, ki so jih začrtali na zemljevid z modrimi, rumenimi in rdečimi barvami učeni ljudje, da bi se otroci po šolah naučili raziskovati dežele in države; dvignile so se meje visoko do neba. Ničesar ne puščajo skozi, niti ptice ne letajo čez, nobeni pozdravi ne segajo preko, celo misli se ustavljajo pred njimi, utrujene in zmedene.<br />Vojna je! Na mejah, ki jih oko poprej niti opazilo ni, so se zbrali ljudje z ene in druge strani in bijejo se strašne, krvave bitke. In kot neusmiljen nož se je zasekalo nekaj globoko v naš narod in nas rezdelilo v prijatelje in sovražnike. Tam Varšava, tu Krakov. Na našem srcu se bori dvoje vladarstev za zmago.<br />O Bog, prijatelj, kaj niso naše matere prelile še sovolj solza v dolgih stoletjih naše preteklosti? Ali še ni izteklo dovolj naše krvi v vojnah, ki so bobnele nad našimi domovi od severa do juga, od vzhoda do zahoda?! O Bog, koliko smo žrtvovali v vsakem stoletju za naše upanje, ki zanj ni izpolnitve! Ubogi moj rod, uboga moja Poljska!<br />Prijatelj! Moj oče je bil iz Varšave, a moja mati iz Tater ... Kako naj zdaj moje srce sodi med prijateljem in sovražnikom?! Kot ptice smo odleteli iz našega gnezda na vse strani. Dva brata in dve sestri sta ostali preko pri očetovi družini, a mene in dva mlajša brata je odpeljala mati po očetovi smrti s seboj na svoj dom in mi smo vzljubili to zemljo iz vse duše. Joj, zdaj pa sta dva moja brata na eni strani, dva na drugi! In tudi Vi, prijatelj, tudi Vi ste ostali preko. Tudi vaša mati je preko, Vaš oče, Vaša brata.<br />Komu naj zaželi zmago moje ubogo srce, recite?!<br />Oh, nočem misliti na vojno. Ničesar, ničesar ne pričakujem od vojne. Moji znanci, moji tukajšnji sorodniki, vsi se nadejajo nečesa, vsi pričakujejo od zmage naše države dobička in koristi za naš ubogi narod. Sanjajo o novi Poljski, sanjajo o naši popolni združitvi in osvoboditvi. Jaz pa sploh v nič ne verjamem. Vsak se bori samo zase. Mi smo na eni in drugi strani samo podložniki, ki moramo poslušati, o sebi in svoji usodi pa ne odločamo.<br />Moj mož je Nemec, saj veste. Tudi veste, da sem ga ljubila in spoštovala. Res, ni vse tako med nama, kot bi moralo biti. Tega Vam nisem nikoli povedala; pa mogoče ste to slutili. Veste, prijatelj, niso kriva samo dolga leta zakona, če obledi medsebojni čar. Mnogokrat sem razmišljala, zakaj je toliko tujega med nama; toliko molka. Jaz često, prečesto ne razumem njega, on pa mene ne. Tistega, kar je najlepše, najgloblje, najsvetejše v meni, mu ne morem dati, ker to so njemu samo nepomembne malenkosti, otročje sanjarije, ki se resni ženi ne podajo. Ni videl cvetja mojega srca, ni bil deležn vonja moje duše, ni slišal skrivnostne in čiste pesmi mojega bitja. Za to je slep in gluh. Prav tako pa tudi jaz ne razumem tistega, kar on sam pri sebi najbolj ceni. Vem, da je pravičen, možat, delaven, pošten; ima jeklen značaj, železno voljo in vztrajnost. Nikdar ne omahuje, vedno je odločen, nikoli ne spremeni svoje besede. Toda vse je nekam preveč hladno, ravno in trdo. Meni to imponira, toda to ni tisto, kar na njem ljubim. Njegova pravičnost, ki daje vsakemu po zasluženju in nikdar ničesar ne odpušča, se mi zdi neusmiljena in brezčutna. Sicer govori resnico, toda njegova resnicoljubnost je brezobzirna in ostra kot nož. Meni pa se zdi, da more biti tudi resnica dobra, blaga, polna sočutja in usmiljenja. Zdi se mi, da je boljše tisto srce, ki pomaga ljudem, pa najsi so dobri ali hudobni, kot ono, ki jih obsoja in loči v dobre in hudobne. Moj mož poznava in upošteva samo poštene in pravične ljudi in prezira vse, ki so se kdaj koli v čem pregrešili. Človek, ki ima le en madež na sebi, je zanj popolnoma črn. On ljubi le tisto, kar je koristno, kar ima kak namen. Samo resne stvari ga zanimajo, dočim vse drugo zanj sploh ne obstaja. Tudi pri meni ljubi samo tisto, kar lahko vidi in sliši. , Všeč mu je, da sem, kot pravijo, lepa žena, spoštovana in delavna. Ali tisto, kar je v meni, v moji duši, njega ne zanima. Ne sprašuje se, kaj mislim, kaj čutim. jaz pa sem, saj Vi to veste, otrok fantazije. Pri meni notranje življenje prevladuje nad resničnostjo, jaz ljubim lepo sanjarjenje, pogovarjanje o lepih, nepotrebnih stvareh. Prizadevam si nekam izven sebe, nadse. On tega ne razume in ne ljubi. Dolgočasijo ga pogovori, ki niso ravno potrebni. Kar ni nujno, je zanj odveč, to on prezira. Zato so, veste prijatelj, postale besede med nama suhe in revne. Že davno so brez toplote, brez lepote, brez sijaja. Vedno se najin pogovor giblje le okoli enih in istih suhoparnih potreb vsakdanjega življenja, vedno enako in istimi izrazi.<br />Oh, kako me je prej vse utrujalo, kako sem težila za tem, da bi ustvarila med nama še nekaj drugega, nekaj lepšega, nekakšno svetišče, kjer more duša včasih praznovati in se okrepiti. Že zdavnaj sem prenehala s takimi poskusi. Že zdavnaj sem proučila, spoznala in dognala, kaj naju loči. To je razlika rase, nekaj tako velikega, močnega, da se ne da premostiti ali premakniti. Zdavnaj se več ne dotikam tega; močnejše je od mene. Neizmerno, nepojmljivo močno. Tudi v mojih otrocih se je to spet pojavilo prav tako nepremagljivo in trdo. Zato tudi moja otroka nista tako moja otroka, kot o tem sanjajo matere in kot sem tudi jaz sanjala, preden sta se rodila in še potem, ko sta mi majhna in slabotna ležala na prsih. Zdaj vem, da nista samo moja, da sta tudi očetova otroka; da je tudi v njih veliko tistega, kar je učinkovalo pri njunem očetu tuje in hladno, da veliko tistega ni v njunih dušah, kar sem zaman iskala v duši svojega moža.<br />To je razlika rase.<br />
Jaz sem Poljakinja, čistokrvna Poljakinja po rodu, vzgoji in čustvovanju. Moj mož je Nemec, trd, tipičen Nemec. In moja otroka sta otroka Poljakinje in Nemca. Nista ne tako njegova, kot bi hotel to on, ne tako moja, kot bi želela jaz. Danes sta mi blizu, blizu, jutri sta drzgačna, ne poznam ju, ne razumem; rada bi prijela njuno dušo, toda skrita je, daleč.
Velika je tudi moja tragedija, prijatelj moj. <br />Dosti sem že trpela zavoljo nje. Dosti premišljevala o njej. Pa nikoli je nisem občutila globlje kot zdaj, ko je vojna. Nikoli nisem do zdaj vedela, kako nekaj ogromnega je narod, jezik, rodna kri, čista in nepomešana kri.<br />Pravijo, da sem moderna žena, kulturna žena. Veliko sem brala, veliko potovala. Bila sem v Rusiji, na Dunaju, v Berlinu, Parizu, Londonu, Italiji. Lahko rečem, da poznam do neke mere svetovno literaturo. Od petnajstega leta sem potovala skoraj vsako leto, videla sem evropske muzeje, galerije, razstave. Na koncertih sem poslušala glasbo vseh narodov, v gledališčih sem občudovala neštevilne umetnike in igralce. Vsak narod, ki sem ga spoznala, me je z nečim prevzel, ker vsak narod je vreden spoštovanja, vsak narod je velik. Pri vsakem narodu sem našla nekaj, kar me je pritegnilo in kar sem vzljubila. Veliko sem videla, veliko se naučila. Kdor je spoznal vrline drugih, ne bo šovinist, ne bo povzdigoval svojih na škodo drugih. Tako, moram reči, nisem zapadla v napako tolikih naših poljskih žen in mož, ki grajajo vse tuje. Napravili so »poljstvo« za malika, ki ga slepo obožujejo. Bog ne daj, da bi človek na njem opazil kakšno senčico, kak madež. Ne, nisem bila slepa za naše napake, za našo neodločnost, prepirljivost, za brezplodno, nekoristno, solzavo oboževanje praznega pojma »poljstvo« pri našem izobraženstvu in za duševno zaostalost našega ljudstva. Zdaj pa, prijatelj, zdaj čutim kot nikoli, da sem Poljakinja. Vsaka kaplja krvi v meni to čuti, vsaka stanica mojih živcev. In jaz ljubim naš ubogi poljski narod, kot ga nisem ljubila še nikoli. Njegovo trpljenje čutim v tej strašni vojni z bolestno napetostjo.<br />Kateri narod je še tako nesrečen, kot je nesrečen moj narod! Usoda ga je vrgla med vzhod in zahod in najmočnejše države se rujejo za njegova tla. Oh, že dolga niso ta tla več naša in nikdar več ne bodo. Eden nam obljublja nekaj, drugi več, a vsega nihče! V dva, tri tabore nas je vrgla usoda in mi prelivamo kri v potokih. A ko bi bilo to vsaj za nas! Pa ni, ni za nas! Dolgo smo bili hlapci drugih, močnejših narodov in bomo ostali. Na naših prsih se bije boj, kdo bo gospodar nad nami. Ko bi vsaj smeli gledati samo od strani! Ali usoda nas je razdelila na desno in na levo, potisnila nam v roke morilno orožje in tako se dogaja, da se brat bori proti bratu, vsak za svojega gospodarja.<br />»Če boste pridni, si bomo vsekakor prizadevali zahvaliti se vam,« mi je rekel v pogovoru onega dne moj mož, Nemec.<br />▼
▲Pravijo, da sem moderna žena, kulturna žena. Veliko sem brala, veliko potovala. Bila sem v Rusiji, na Dunaju, v Berlinu, Parizu, Londonu, Italiji. Lahko rečem, da poznam do neke mere svetovno literaturo. Od petnajstega leta sem potovala skoraj vsako leto, videla sem evropske muzeje, galerije, razstave. Na koncertih sem poslušala glasbo vseh narodov, v gledališčih sem občudovala neštevilne umetnike in igralce. Vsak narod, ki sem ga spoznala, me je z nečim prevzel, ker vsak narod je vreden spoštovanja, vsak narod je velik. Pri vsakem narodu sem našla nekaj, kar me je pritegnilo in kar sem vzljubila. Veliko sem videla, veliko se naučila. Kdor je spoznal vrline drugih, ne bo šovinist, ne bo povzdigoval svojih na škodo drugih. Tako, moram reči, nisem zapadla v napako tolikih naših poljskih žen in mož, ki grajajo vse tuje. Napravili so »poljstvo« za malika, ki ga slepo obožujejo. Bog ne daj, da bi človek na njem opazil kakšno senčico, kak madež. Ne, nisem bila slepa za naše napake, za našo neodločnost, prepirljivost, za brezplodno, nekoristno, solzavo oboževanje praznega pojma »poljstvo« pri našem izobraženstvu in za duševno zaostalost našega ljudstva. Zdaj pa, prijatelj, zdaj čutim kot nikoli, da sem Poljakinja. Vsaka kaplja krvi v meni to čuti, vsaka stanica mojih živcev. In jaz ljubim naš ubogi poljski narod, kot ga nisem ljubila še nikoli. Njegovo trpljenje čutim v tej strašni vojni z bolestno napetostjo.<br />
| |||