Hanka: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 220:
»Drugi Židje pa, ki so živeli po kraljevih pokrajinah, so se zbrali in branili življenje svoje in si pridobili mir od svojih sovražnikov in pobili pet in sedemdeset tisoč sovražnikov svojih, ali po plenu niso stegnili roke.«
 
 
*
Prijatelj, ali ste slišali:
 
Vrstica 330:
 
»O Bog, kako si dolgočasna,« je dejal mož. »Pusti otroka, naj se igrata! Vedno popravljaš, kritiziraš in ukazuješ!«
Včasih sem se jim umaknila, da se izjokam naskrivaj. Toda pogosto se je vzdignilo v meni kljubovanje zapostavljenega bitja. Srce se mi je naglo krčilo in nenadoma je postalo kot kamen. Težilo me je v prsih, kot da ni več živo. In postala sem hudobna. Od obupa in maščevanja so se vzdignile v meni neke tuje, ostre besede in zalučala sem jih v obraz možu in otrokoma.
 
Velikokrat se je vse končalo v neprijetnem nesoglasju. Mož je odšel v kavarno, k prijateljem, otroka pa sta se splazila v sobo k svojim igračkam.
 
Ostala sem sama in sem jokala. Moj Bog, kako sem jokala!
 
Niso bila srečna tista moja leta, prijatelj!
 
Bila sem divja in vroča, razbrzdana.
 
Zahtevala sem ljubezen, s silo!
 
Veliko ljubezen!
 
Kot blazna sem trkala na neka vrata, iskala vstop v dušo, v srce svojega moža. On me je ljubil, resnično ljubil … Vedno mi je tako govoril … Meni pa to ni zadostovalo! Hotela sem biti duša njegove duše, srce njegovega srca. Hotela sem dihati z njegovim dihom, živeti z njegovim življenjem. Hotela sem prodreti vanj, v najgloblji kot njegovega srca, v najskrivnejši del njegove duše.
 
Kako sem se namučila pred tistimi vrati, kako sem se načakala, najokala. Leta in leta sem klicala, trkala na vrata, ki se niso hotela odpreti, ki pa jih mogoče niti ni bilo …
 
Pa tudi otroka! Kako sem ju trgala zase, zase! Kako sem ju stiskala, da bi občutila, da sta moja, moja! Iz mene rojena, iz mojega bitja ustvarjena, z mojim mlekom dojena!
 
Oh, Jadviga in Stazika, kolikokrat sem jokala zavoljo vaju! Koliko večerov sem čakala, da se bosta spomnili in me poljubili sami od sebe … Očeta, očeta sta vedno objemali, mene skoro nikoli. Koliko noči nisem spala!
 
Popolnoma sta mi podobni. Moje oči, lasje, postava ― toda duša, njuna duša ni bila moja!
 
Oh, prijatelj, dolgo, dolgo nisem hotela, nisem mogla razumeti, da je vse zaman, da se moram zadovoljiti, da ne smem zahtevati več tisto, kar mi dajejo in morejo dati. Zaletavala sem se z glavo ob zid, ki me je ločil od njih, od moža, od otrok, neviden, toda silen.
 
Kako sem bila vroča. Vedno bolj sem plamenela od hrepenenja, vedno strastneje sem terjala, da jim moram postati bližja. Čim bolj sem bila nestrpna, tem huje mi je bilo.
 
Oni pa so bili dobri z menoj. Mož in otroka.
 
Mož mi je znal često dokazovati, kako me ljubi. Čudil se je in spraševal, kaj prav za prav hočem. Imela sem vse, kar sem hotela. Lahko sem se sprehajala, če se mi je poljubilo, lahko sem šla na obiske, lahko sem brala, kar sem hotela, pisala sorodnikom in znancem. Lahko sem živela po svoji volji, brez nadzorstva.
 
Prav tako tudi otroka. Kaj me nista tako sladko klicala: Mamuška, mamica, naj ju oblečem; kaj se nista rada igrala čez dan pri meni?
 
Mož je trdil, da sem pretirana, da s svojo nasilnostjo odbijam. Ni razumel, zakaj se prav za prav vznemirjam in kaj želim. Prigovarjal mi je, naj se pomirim, naj bom pametna kot druge žene. Naj se večno ne vznemirjam, naj ne iščem nekaj, kar živi le v norih romanih in v moji bolestni, razbeljeni domišljiji. Trdil je, da je življenje nekaj drugega, resnega, treznega, medtem ko mojih idealov o ljubezni in zakonu niti en resen človek ne jemlje resno. To je blazna, namišljena romantika, kakršne v resničnem življenju nikdar ni bilo in je tudi ne bo.
 
Sama sem čutila, da s svojo ognjevitostjo nič ne dosežem. Čim bolj sem bila nemirna, tem huje zame. Če sem se čutila zapostavljeno, če sem bila obupana, če sem jokala, se me je mož z otrokoma tem bolj izogibal. Bila sem jim tuja, nerazumljiva. Kot da so se me bali. Puščali so me samo. Čim bolj sem se borila za ljubezen, čim bolj sem moledovala za toploto, tem bolj so bili hladni. Niso ljubili vročih čustev, ki so jih plašila in odbijala.
 
Stala sem pred možem ogorčena in razburjena in ga spraševala: »Zakaj me ne ljubiš?! Zakaj?!«
 
»Ne ljubim pretiranih žen,« mi je odgovoril in odšel.
 
Obstala sem sredi sobe s plamenečimi očmi, užaljena, srdita. Kot da me je kdo udaril z bičem.
 
Zakaj ni dober z menoj?!
 
Če bi me pogladil po laseh, če bi mi rekel eno samo mehko besedo, bi mu padla k nogam, vsa ponižna in dobra.
 
Hotela sem biti ponosna. Hotela sem molčati, čakati. Oh, pa nisem mogla vzdržati! Čez nekaj ur sem že spet prišla, da prosim za odpuščanje.
 
Zakaj?
 
Nisem se zavedala, da bi kaj zakrivila. Ali vendar sem prosila, naj mi odpusti mojo nasilnost. Obljubljala sem, da ne bom več delala »komedij«. Tisočkrat sem upala, da bom dosegla tisto ljubezen, ki sem po njej hrepenela.
 
Moj Bog, bila sem lepa in mlada. Moj mož se je usmilil, objel me je in poljubil. Če pa sem hotela še več, če sem mu hotela pogledati v dušo, prodreti do njegovih najskrivnejših misli, se je spet dvignil med nama zid, je spet zijal prepad.
 
S tem, kar mi je dajal, se nisem mogla zadovoljiti. Malo sem se pomirila, udušila sem v sebi koprnenje po popolnem soglasju duš. Prizadevala sem si biti skromna, mila, mehka žena, ki je kot pes pripravljena služiti, kadar jo pokličejo, ki pa se spet zavleče v kot in ne moti, kadar ni gospodarju po volji, da bi se zabaval z njo.
 
Toda svoje narave nisem mogla ubiti. Spet in spet je bruhnilo iz mene nekaj upornega, silnega in uničilo še tisto, kar sem imela. Bila sem kot silno žejen človek, ki mu nudijo nekoliko kapelj vode v kozarcu. On ve, da to njegove žeje ne bo potolažilo, pa sune kozarec, da se razbije in se razlije še tistih nekaj kapelj, ki bi jih mogel dobiti.
 
Moj mož je začel z novo metodo. Rekel je, da imam razdražene živce in da sta vse moje nezadovoljstvo in ves moj nemir le izliv bolestnega živčnega stanja. Treba je torej moje »napade« prezreti in vse bo prešlo.
 
Trdo in neusmiljeno je izvajal svojo metodo. Z doslednostjo, ki ni nikoli popustila. S samozavestjo, ki se je v njej skrivalo veliko prezira do mene.
 
Čutila sem to in vse v meni se je upiralo novemu ravnanju z menoj. Hotela sem ostati hladna in mirna.
 
Toda on je bil močnejši od mene. Nič ni pomagal moj ponos. Njemu je bilo treba le počakati. O, vedel je, da me bo moje srce, lačno ljubezni, hitro priganjalo k njemu. Da bom prišla k njemu in ga prosila: »Bodi dober!«
 
Spočetka sem še odšla ogorčena in užaljena, kadar mi je dejal: »Bodi pametna, pa bom dober.« Kasneje sem ostala in mu obljubila, kar je hotel.
 
Oh, dolgo je trajalo, preden sem se nekako naučila biti »pametna«. Trajalo je leta.
 
On je bil hladen, jaz vroča. Pri njem je vladal razum, pri meni srce. Dve posebnosti sta bili razviti pri njem do skrajnosti: volja in vztrajnost. Jaz pa sem nasprotno, odkar se spominjam, trpela, ker ju nimam.
 
Zmagal je on. Zlomil me je.
 
Tako se je zgodilo, da sem zdaj zanj »pametna«. Približno je zadovoljen z uspehom, ki ga je dosegel. Kot sem bila prej iskrena z njim in z vsemi, tako sem postala zdaj zaprta in nedostopna za vse svet.
 
Tista leta, preden sem spoznala Vas, sem bila na višku popolnosti. Bila sem tako dobro zdresirana, da sem se često čudila sama sebi.
 
Ali sem to jaz ali nisem? Nikogar nisem motila, nikogar izkušala. Minilo je nekaj mesecev, pa nisem prišla k svojemu možu, nisem mu poskušala globoko pogledati v oči, nisem ga spraševala, ali me ljubi in kako me ljubi. Nisem ga prosila željno in vroče, naj mi pove, kaj misli, naj se me usmili in pove, kaj misli, ker nekoč se mi je dozdevalo, da snuje nekaj, kar bi bilo dobro, ne, kar bi bilo nujno, da vem tudi jaz. Vsak dan, vsako uro bi ga tedaj rada povpraševala. Vedno me je nekaj klicalo k njemu, da bi ga spoznala, da bi zvedela o njem, česar nisem razumela. »Kaj misliš, povej, kaj misliš? Pa čeprav je neumno, povej mi!« Če se mi je zdel njegov obraz raztresen, sem ga morala, morala zavoljo tega spraševati. Često sem prišla preplašena in drhteča: »Nikar se ne jezi, prosim te! Ne zameri, prosim te, lepo te prosim! Saj ne morem drugače: povej, kaj si mislil zdaj, preden sem prišla k tebi? Povej mi, pa bom mirna! Zlaži se kar koli, samo reci mi nekaj! Tako silno si želim vedeti, kaj misliš! Neumno je, kajne, pa kaj hočeš, če sem tako smešna …« Sedla sem k njemu in ga objela. Moje oči so bile vlažne in vdane in moje roke ponižne. Hotela sem na sto načinov izvabiti iz njega, kakšen je, čigav je, kje je s svojimi mislimi, kaj se skriva v njem in kaj za onimi vrati, ki bi jih tako rada odprla, kaj je za onim zidom, ki sem ga vedno tako bolestno občutila. ― On pa se je navadno ravnodušno nasmejal in dejal z nekim posebnim, močnim glasom: »Kako smo otročji, moja lepa gospa!« Če pa je bil nejevoljen, me je znal strogo pograjati: »Spet začenjaš! Kdaj misliš prenehati s temi neumnimi vprašanji? Spametuj se!« In nikoli mi ni odgovoril, nikoli! Odšla sem osramočena, zavrnjena in često žalostna, ogorčena. Vedno me je nekaj grizlo, vedno je nekaj kljuvalo v mojem srcu: »Zakaj mi ne odgovarja? Kaj skriva pred menoj?«
 
In glejte, prišel je čas, ko nisem več spraševala. Silno sem se čudila sama sebi, ko sem prvikrat prišla do spoznanja, da ne sprašujem več, da me ne vznemirja strah, ali me ljubi ali ne in kako me ljubi in če me dovolj ljubi. Kratko in malo, nič več me ni zanimalo, kaj misli.
 
Kaj je mogoče, da sem se tako spremenila, da sem se tako umirila?!
 
Družinsko življenje je postalo enostavno in tiho. Ni bilo več ne prošenj ne joka. Kot mirna reka je potekal čas, so potekali dnevi. Postala sem »prijetna žena«, tako mi je vsaj rekel mož z izrazom resnega priznavanja.
 
Ali kadar sem bila sama, dolgo sama, se je lotevala neka čudna otožnost mojega srca pa sem se spraševala: Kaj sem to zares jaz, jaz?! Nisem mogla spoznati same sebe. Včasih sem mislila, da je bolje tako, da je to napredek, in sem bila zadovoljna s seboj in hvaležna možu za njegovo potrpežljivost, s katero me je »vzgojil«. ― Drugikrat pa, ko sem spet premišljevala o sebi, se mi je dozdevalo, da je slabo, ker nisem več takšna, kakršna sem bila. Čutila sem, da sem zdaj brezbarvna, utrujena in topa, da je v meni marsikaj ovenelo, ugasnilo, umrlo. Jokala bi sama nad seboj in nad onim blaznim, vročim in nemirnim stvorom, nad nekdanjim svojim jazom, nad ono begajočo dušo, ki se je vedno trgala, ki je vedno hrepenela nekam dalje, nad resnično življenje, ki se je vedno tresla z verigami. O, kako bi jokala nad onim vročim, večno vznemirjenim srcem, ki je znalo tako neobrzdano zahtevati ljubezen, ki se je tako upiralo, se zvijalo, trpelo, ker je bilo preveč zvezano, premalo ljubljeno. Moje ubogo srce!
 
Nisem bila rada sama, nisem rada premišljevala o sebi in o spremembah svojega bitja.
 
Nisem bila nesrečna, pa tudi srečna ne. Nisem bila sposobna občutiti hud mraz ali močno toploto. Nič več nisem jokala, pa tudi smejati se nisem mogla več, tako brezglavo in iskreno se smejati kot nekdaj.
 
Nekoč nas je obiskal moj starejši brat. Bil je na poti v Karlove Vare pa se je ustavil pri nas.
 
»Povej, kaj nisi bolna, Hanka?« me je vprašal.
 
»Nisem,« sem odgovorila.
 
»Pa si zadovoljna, si srečna?«
 
»Sem,« sem mu odvrnila.
 
»Nikakor si ne morem razložiti, kaj se je zgodilo s teboj, Hanka. Kot da si postala druga. Ko si bila pred svojo poroko mesec dni pri nas v Varšavi, si bila tako živahna, temperamentna, nasmejana. Če sem kasneje mislil nate, sem se vedno spominjal ognja, močnega vonja, temnordečih rož, zvonkega vriskanja. Misel nate me je vedno prevzela. Zdaj pa si čisto drugačna, vsa si se spremenila. Tako si čudno mirna, skoraj topa.«
 
Imel je prav. Bila sem topa.
 
Če zdaj pogledam nazaj, vidim, kako so bila tista leta prazna.
 
Potem sem se sešla z Vami in Vi ste me uvedli v nov, bogat svet.
 
Spet sem se zbudila, moja domišljija se je vrnila. Resnobnost, ki sem v njej živela, ki v njej živim še zdaj, je ostala. Do vseh sem ista, kot sem bila prej. Ker je tisto novo, kar je prišlo v moje življenje, kar ga je vzdignilo iz mrtvila, se njih ne tiče, to je samo moje. Nihče ne sluti, kako je veliko in močno, kako je spremenilo mojega duha, moj značaj, kako me je obogatilo. Niso opazili, da sem postala drugačna, boljša. Ni jim toliko do mene, da bi spremenili sodbo o meni. Saj me ne poznajo! Poznali me niso niti poprej, pa me ne poznajo niti zdaj. Pravijo, da sem takšna, kakršna v resnici nikoli nisem bila, takšna, kakršno so me napravili, takšna, kakršna sem bila tisti čas, ko sem zatajila in izgubila samo sebe, da bi jim ugajala.
 
Zdaj mi je vseeno, če jim ugajam ali ne. In zakaj ne bi obdržala maske, ki prija njim in varuje tudi mene. Kaj naj se na novo začnem boriti z njimi? Kaj naj se jim vsiljujem, če me ne marajo? Rešila sem se v svoj svet. Moje delo mi je dajalo toliko moči, miru in varnosti. Voljo, ki je pri meni tako slaba, ste znali Vi izpodbujati s svojimi nasveti. Včasih, ko me je hotelo zagrabiti staro mrtvilo, ko sem se hotela prepustiti stari otožnosti, brezplodnemu sanjarjenju, brezdelnosti in otopelosti, je zadostovalo eno samo Vaše pismo, vprašanje, kako je z menoj, kaj delam, če sem že prebrala ono delo, proučila vire za kak članek, razpravo ― in že sem se iztrgala, oživela sem in v štirinajstih dneh sem napravila in izpolnila vse, kar sem izgubila v enem mesecu, ko se blodila brez namena po sprehodih in zapravljala čas v strupeni črnogledosti, ki mi je tako nevarna,v katero pa me je vrgel vzgojni načrt mojega moža.
 
 
Prijatelj, zakaj sem Vam vse to napisala!
 
Kaj Vas vse to zanima!
 
Kaj se Vas vse to tiče!
 
Malenkosti in bolečine ženskega življenja!
 
Vsega tega je kriva megla. ― Sama sem. Pa bi danes tako potrebovala nekoga, dušo, ki bi mi bila blizu, toplo dušo!
 
Kako različno je najino življenje, moje in Vaše! Kako silno različno!
 
Jaz sem živela vedno zase. V ozkem krogu, ki me je varoval pa tudi dušil. Največja navzkrižja mojega življenja so se odigrala izven vsakdanje resnobe, izvirala so iz čustev. Nobeni veliki zunanji dogodki niso vplivali na moj razvoj. Nobenih burnih dni ni bilo v moji usodi. Vsi boji so se razvijali v meni sami, pod površino, v globini. Malo tega je prišlo na dan. Mogoče bi bilo moje življenje še bolj brezbarvno, če bi ne bilo »prikazni«, kot je moj mož imenoval razgibane duševne težnje, nemir mojih čustev, nezadovoljstvo mojega srca.
 
Vse ste mi nekoč, v začetku najinega poznanstva,dejali, da nimate lastnega življenja v pravem in najožjem pomenu besede; da živite za svoj študij, za javno delo, da mislite na dobro svojega naroda, da premišljujete o njegovi usodi in njegovi bodočnosti. Nase pa da ne mislite, o sebi da ne premišljujete. Pa da potujete in se izobražujete. Iskati morate po starih knjižnicah zgodovinske listine, zlasti one, ki morejo tudi danes nekaj povedati, nekaj naučiti. In ljubite ljudstvo. Tisto naše najbolj zapuščeno ljudstvo, ki nič ne ve, ki ga vsi preganjajo in izkoriščajo. Boli Vas njegova revščina. V sebi pa in zaradi samega sebe niste bili še nikoli nesrečni, zase Vam ni mar.
 
Meni je bilo to nerazumljivo, kratko in malo nerazumljivo!
 
Vedela sem, da ste bili kot mlad fant v japonski vojni, da ste veliko trpeli in da ste bili ranjeni. Vedela sem, da so Vas kasneje često preganjale ruske oblasti zavoljo Vašega prevratnega dela in da so Vas zapirali. Pisali so o tem. Zelo so Vas spoštovali zaradi Vaše neustrašenosti, Vašega poštenja, Vašega trdnega značaja.
 
In Vi, ki ste toliko doživeli, ki ste tolikim ljudem pomenili nekaj silnega in novega, ki ste jih toliko vodili s svojim duhom, toliko izpodbujali s svojim primerom in toliko trpeli, da bi Vi ne imeli svojega lastnega bujnega, bogatega notranjega življenja?!
 
Kako ste se mi nasmehnili, da se temu tako čudim!
 
In Vi ste začeli pripovedovati, kako človek, kakršen ste Vi, človek z Vašimi idejami, z Vašimi cilji, z Vašo nalogo niti ne utegne misliti na samega sebe. Pripovedovali ste mi, kako ste v svoji prvi mladosti prišli z varšavskimi tovariškimi delavci in kako silno je njihovo težko in mračno življenje delovalo na Vas. Kako so njihove težave prevzele Vaše misli, Vas odtrgale od samega sebe. Kako ste se zresnili, mogoče tudi prezgodaj. Da se Vam ni zdelo pošteno ― da, prav ste rekli, »pošteno« ― da bi se potegnili v samega sebe in se prepustili svojim čustvom.
 
»Pahnil sem proč svojo mladost, ker me je motila,« ste mi rekli. »Dušil sem njene težnje in potrebe, ker nisem hotel, da bi mi vzele moč za ono, v kar sem se namenil. Globoko vase sem zakopal svoja osebna čustva, svoje osebne želje. Ničemur, kar bi moglo biti nevarno za moje delo, nisem dovolil, da bi se mi preveč približalo. Ljubezen ― ta se mi je zdela takrat samoljubje. Oslepil sem oči in oglušil ušesa za lepe strani življenja, za njegovo srečo in vedrino, ker sem videl samo bedo in slišal samo vzdihe in stokanje lačnih in brezpravnih. V svoji prvi mladosti sem bil revolucionar in anarhist in če bi nanesla priložnost, bi tudi svoje življenje žrtvoval za vse, kar bi moglo koristiti mojemu takratnemu prepričanju.«
 
»In zgodovina?«
 
»Zgodovina mi je takrat odganjala skrbi. Tudi kasneje še. Mogoče še danes.«
 
In spet ste se zasmejali s svojim vedrim smehom.
 
»Kaj vam je torej glavno?«
 
»Glavno so ljudje, človeštvo, kmetje, moji bližnji, a zdaj ta hip: vi!« in zasmejali ste se naglo in dobrodušno. »Moram vas naučiti resnega dela. Začetek je zadovoljiv. Veste, rad imam učence, da olajšam sebi delo, in rad pridobim tudi druge, da jim pokažem pot. Tako gre hitreje. Samo da z vami ne bo šlo tako hitro, tako enostavno.«
 
»Vem, jaz nimam nobene podlage,« sem dejala pobito.
 
A Vi ste se spet zasmejali.
 
»Oh, ne zato, ne zato! Vi ste z drugega sveta!«
 
»Saj ste tudi vi zrasli iz meščanstva, uglednih staršev …«
 
»Ne mislim tako,« ste me prekinili. »Z drugega duševnega sveta ste, bi rekel. Vi ste živeli v sebi svoje življenje, zelo napeto življenje, zato se mi zdi, da se vam ga bo težko odreči. Motilo vas bo …«
 
»Vi torej mrzite individualiste in mislite, da bi bili nesposobni, da se zanimajo za kaj drugega, razen zase?«
 
»Tega nisem rekel. Ali nekaj je res: delo je disciplina. Individualisti nočejo discipline.«
 
»Tiste, ki jim jo vsiljujejo drugi,« sem se branila.
 
Potem sva spet zapadla v »uradne« pogovore.
 
»Ali verjamete, da se da v obliki pripovedk marsikaj povedati?« ste me vprašali.
 
»Kajpada. Najnovejše vzgojeslovje uporablja pripovedke, ker se morejo ob njih otroci veliko naučiti.«
 
»Torej vidite, s tega stališča opazujem jaz tudi zgodovino. Zgodovina mi je sredstvo. Kadar boste kje brskali po starih knjigah, starih rokopisih, potem pazite posebno na tisto, s čimer se da tudi danes ljudem nekaj reči.« Tako ste me učili z veselim in zvitim pogledom.
 
Bili ste zadovoljni z menoj.
 
Vedno.
 
Imela sem srečo in sem našla v naših majhnih cerkvah in občinah veliko takega, kar je služilo kot sredstvo, da se ljudem, našim ljudem, Poljakom, »nekaj pove«. In »najina« knjiga je govorila veliko takega. Toliko, da so se bralci čudili ruski cenzuri, ker je sicer redkokdaj tako dobrodušna. Res, zgodovina je zares izredno sredstvo, da se nekaj pove, kar je prav za prav prepovedano povedati.
 
 
Prižgala sem luč.
 
Megla se je zgostila. Soba je potemnela, vendar me skozi okno še vedno gledajo bele, zlobne oči. Neprestano me gledajo.
 
Moj Bog, do kod se vleče ta megla, kam sega?
 
Mogoče sega tudi do Vas, mogoče tudi Vas oklepa?
 
Kaj delate dragi prijatelj?
 
V moji sobi je zdaj tako voljno. Spustila bom še zavese, da me megla ne bo begala.
 
Luč se blago in toplo razliva po preprogah na tleh, po udobnih foteljih , po stenah. Zlati okvirji mojih lepih slik se prijetno in zaupno lesketajo. Tam stoje moje omare, polne knjig. Po moji pisalni mizi leže papirji, časniki, rdečé se besednjaki. Dim se dviga iz tanke cigarete, ki sem jo vrgla v srebrni pepelnik.
 
Mojemu možu ni prav, da kadim.
 
Toda vam, prijatelj, Vam je bilo to všeč.
 
Ali se spominjate najinega prvega sestanka v onem samostanu v Tatrah? Seveda se ga spominjate! Le da se gotovo ne spominjate vseh potankosti.
 
Ko sva skupaj brskala po papirjih, ste me zaprosili:
 
»Ali smem kaditi? Ne morem zdržati brez cigarete. Mogoče kadite tudi vi?«
 
»Kajpada,« sem se nasmehnila. »Poljakinja iz Varšave, pa da ne bi kadila!«
 
»Danes je v naših višjih krogih v modi nemška korektnost,« ste rekli z nasmehom. »Jaz pa prav zares spoštujem samo ženske, ki kade.«
 
kako nama je bilo veselo, o Bog! Kakor da se poznava že od vedno! Kakor da sva otroka!
 
In hitro sva pokadila vse cigarete, ki ste jih imeli pri sebi. Jaz celo eno več kot Vi. Zadnjo. Niste hoteli drugače.
 
Od takrat moram vedno, kadar koli kadim, misliti na Vas.
 
Na prste bi se dala sešteti najina srečanja, kaj hitro tudi skupno preživete ure. Malo sva se pogovarjala o sebi. Vendar se mi zdi, da me nihče ne pozna tako dobro kot Vi in da tudi Vas ne pozna nihče kot jaz.
 
Kje ste zdaj, kje?!
 
Bog ve, kje tavate po megli ali ležite v kakem blatnem strelskem jarku, na Vas pa kaplja mrzla snežnica. Mogoče prezebate, ste lačni, žejni. Zemlja se stresa pod Vami, ker v megli bruhajo topovi.
 
Srce se mi stiska in čutim se nekam krivo, ker mi je lepo, ker sem daleč od vojne bede, zavarovana pred vsemi nevarnostmi, pred vsako nesrečo. Milijoni blodijo zdaj sem in tja in ne vedo, kam bi se zatekli. Milijoni vojakov prezebajo, mokri morda in bolni. Na stotisoče ranjencev ječi. Na stotisoče jih trohni v zemlji, prezgodaj padlih, v naponu svoje moči, na začetku življenja. Iz neštetih porušenih mest, iz tisoč požganih vasi so zbežale žene in otroci in iščejo, kje bi se stisnili v kak majhen kot, da bi bilo varni pred snegom in mrazom.
 
Meni pa je lepo. Mehke obleke mi odevajo telo, v peči prasketa ogenj. Nič ne vidim bede in nič ne slišim o njej.
 
Kaj sem in kdo sem, da mi je tako dobro?
 
S čim sem zaslužila, da mi usoda prizanaša, ko je potlačila milijone boljših od mene?
 
Kakšne skrivnosti vendar skriva slepa usoda?
 
Prijatelj moj, kdo mi odgovori na to?!
 
 
Prijatelj! Gledam po sobi in rada jo imam. Saj ste bili tudi Vi enkrat tukaj.
 
Ali se spominjate?
 
Prišli ste, da bi se pogovorila o najinem skupnem delu. Hoteli ste, da bi se osebno pogovorila o zasnovi »najine« knjige.
 
Tu ste sedeli, blizu pisalne mize, v amerikanskem stolu.
 
Tako ste veliki!
 
Dobro se spominjam, kako ste morali vsakokrat skrčiti svoje noge, kadar sem šla mimo Vas h knjižni omari, da bi prinesla kakšno delo, ki sva se o njem pogovarjala. Vedno sem Vas pogledovala s skritim, nasmejanim začudenjem, ker do takrat nisem vedela, kako ste veliki. Vsa soba Vas je bila polna!
 
Niti sanjalo se Vam ni, kakšne smešne misli so mi vrele po glavi med najinimi resnimi pogovori.
 
Zdi se mi, da samo me žene mislimo takšne nesmiselne, toda vesele misli in da samo me žene poleg ostalega mislimo še tudi na nekaj drugega. Morda nehote, celo proti svoji volji. Vedno se vsaj dve vrsti misli podita po naših glavah. Pravijo, da smo nedosledne, da od ene misli skačemo na drugo, pa to ni res. Me le pozabljamo, kaj smo mislile na glas in kaj po tihem, zase, zato često vse zmešamo in prepletemo.
 
Res, prijatelj, neizmerno mi je všeč, da ste bili tudi tukaj, v tej sobi, da ste videli vse stvari, ki me obdajajo, da ste videli mojo pisalno mizo, moje slike, vaze, umetnine, ljudske vezenine, ki sem z njimi okrasila stene, moje preproge, moje knjige, vse moje pohištvo, zbirko predmetov, ki sem jih nabrala z leti in ki mi vsak od njih predstavlja kos mene, kakšen spomin na srečni dan, na potovanje ali na ljube ljudi. Ljubo mi je, da Vam je ta soba ugajala, da ste jo gledali z zadovoljstvom in s toplimi očmi.
 
Vidite, zdajle sedim kot vedno in mislim na Vas. Toda moje misli niso več vedre in me ne tolažijo. Črne so in temne!
 
Plašijo me.
 
Hudo se bojim za vas, prijatelj!
 
Zakaj ste rekli pri slovesu: »Zbogom, gospa Hanka, nikoli več se ne bova videla!«
 
Prvikrat ste me poklicali po imenu. Nikdar se mi ni zdelo moje ime tako lepo kot tokrat, ko sem ga slišala iz Vaših ust.
 
Hanka!
 
Kot da ste se božajoč dotaknili mojega srca.
 
Bilo mi je neizrečno lepo in žalostno v istem hipu.
 
»Zakaj se ne bova nikoli več videla?« sem vprašala.
 
»Vojna bo, saj vidite. In jaz bom padel!« ste mi rekli temno in resno.
 
Jaz takrat še nisem verjela v vojno. Res ne!
 
Tako malo sem brala liste v tistem času. Živela sem pri svakinji v poletnem bivališču svojega brata ne daleč od Varšave. Brat je bil po opravkih nekje v notranjosti Rusije, medve pa sva živeli tako, kot žene včasih rade živijo, brez skrbi, v pogovorih, na sprehodih. Prebirali sva stare pesnike in se nisva brigali za nič, ne za politiko ne za liste. Potem pa je prišel k nama neki inženir, njen znanec, in nama povedal, da bo vsak čas izbruhnila vojna. Čudil se je, da nisem že odpotovala, ker meje utegnejo biti vsak čas zaprte.
 
Kot v sanjah sem pospravila svoje stvari in odšla. Nihče ni mogel z menoj. Vsem se je nekam mudilo, vsak je imel opravka s samim seboj.
 
V Varšavi je zavladala zmešnjava na železniških postajah, po ulicah pa vrvež, nemir, razburjenje. Povsod je bilo polno vojaštva. Nikamor se ni dalo več brzojaviti, vlaki niso odhajali po predpisih voznega reda, na avstrijskem konzulatu pa se je gnetla množica ljudstva.
 
Nisem vedela, če ste se že vrnili v Varšavo. Nekaj tednov prej, preden sem prišla, ste odpotovali v Petrograd. Ne vem, kaj je vodilo moje korake, da sem opoldne krenila v restavracijo, kjer ― kot ste mi nekoč povedali ― navadno obedujete, kadar ste v Varšavi. Še malo se nisem nadejala, da bi Vas mogla tam najti.
 
Toda Vi ste bili tam! In ko sem vstopila v dvorano, ste mi prišli nasproti, kakor da ste me čakali.
 
Obedovala sem z Vami in spočetka sva se pogovarjala kot vedno. Tudi o vojni sva se menila, vendar tako lahkotno, kot da je ne jemljeva resno.
 
Pripovedovali ste mi, da se morate v štirih urah zglasiti v vojašnici svojega polka v vojaški uniformi in pripravljeni na pot. In smejoč ste mi rekli: »Pojdite z menoj v vojno! Nikdar vam nisem mogel zadosti povedati o svojih doživljajih v japonski vojni. Vedno ste me poslušali skoraj brez diha, velikih oči. In skoraj se mi zdi, da sem zadel, ko sem mislil, da mi celo zavidate, ker sem toliko doživel, ker sem bil »v strašnem vrtincu življenja in smrti«, kakor ste se izrazili. Zdaj lahko sami poskusite, če greste z menoj. Saj veste, v ruski vojni gredo navadno tudi žene z možmi … Bilo bi sicer škoda vaših las, toda nekaj se mora žrtvovati tudi »resnobi življenja« …«
 
Dobrohotno ste se smehljali, jaz pa sem se od srca smejala.
 
»Kaj mislite, za božjo voljo! Jaz sem vendar avstrijska podložnica! Če bi me z vami ujeli, bi me obesili; ta način pa nikakor ne odgovarja moji estetski naravi.«
 
Bila sem vesela, da sem naletela na Vas. Nič se nisem čudila, da se prav za prav prezaupno šalite z menoj. Prej ne bi bili nikdar niti v šali rekli, naj grem kam z Vami.
 
Oh, toda na vojno nikakor nisem mislila resno. Nič se je nisem bala.
 
Saj Evropa ne bo začela take vojne, ne bo dovolila kaj takega! Blaznost! Kaj naj se vsa Evropa spremeni v eno samo bojno polje, kako naj postavi na kocko svojo kulturo in blagostanje svojih narodov! …
 
Vendar je nekakšna nervoznost drhtela v najinem pogovoru. Nekaj je napolnilo zrak z napetostjo in posebno razburjenostjo. Vsi ljudje v veliki dvorani in zunaj na širokem, prostranem trgu so bili drugačni kot navadno. Nemir je vladal povsod. Vsi so nekam hiteli, hiteli … Njihovih obrazov ni bilo mogoče razbrati, tako hitro so prihajali, stopali mimo, izginjali. Ruski oficirji so se držali bolj pokonci kot po navadi in veliko samozavestneje. Meščani so bili zaskrbljeni, žene preplašene. Samo Židje so se mi zdeli zadovoljni, kot da se pripravljajo na dobro trgovino in da že barantajo bolje in več kot sicer. Rezervisti so bili že poklicani pod orožje in so kupovali nešteto stvari pred odhodom.
 
Midva sva bila tako blizu drug drugemu v onem hrupu okoli naju. Čutila sem, da so moje oči tople, da grejejo, kadar Vas pogledajo.
 
Vprašali ste me, kako sem zadovoljna s počitnicami, če sem spoznala veliko plemenitih ljudi.
 
»O, veliko,« sem potrdila. »Ampak veste, od vseh ljudi, ki jih poznam, ste vi najplemenitejši!«
 
nekam lepo in lahko mi je bilo v duši in niti za trenutek ni zginil nasmešek z mojih ustnic. Tudi Vaše oči so se neprestano smehljale.
 
»Kaj boste pridno delali, ko se vrnete?« ste me vprašali. »Takoj mi pošljite rokopise! Nikar ne pozabite!«
 
»Ne bom! Kako naj pozabim! Saj jaz prav za prav delam za vas, samo za vas!« sem kriknila.
 
Vaše oči so zasijale, jaz pa sem zardela.
 
»Pa saj to se menda ne sme reči?!« sem rekla v zadregi.
 
»Kaj se ne bi smelo, zdaj, tik pred vojno …« ste odgovorili.
 
»Ne verjamem, da bo vojna,« sem pripomnila.
 
In pustili ste me pri tem; nič me niste prepričevali, da bo vse drugače, usodneje, strašnejše, kakor sem si jaz to zamišljala. Samo včasih je zaječal iz Vaših besed resen, temen ton, slutnja vsega tega, kar se zdaj dogaja.
 
Mogoče ste mogli biti zato iskrenejši, bolj osebni in toplejši kot kdaj koli.
 
»Kaj veste, da se jezim,« ste rekli nenadoma.
 
»Zakaj? Name?«
 
»Ne, ne na vas!« ste hiteli, da bi me prepričali. »Nase se jezim!«
 
»Pa zakaj, če smem vedeti?«
 
»Ker sem tak, kakršen sem! Ker sem se tako zatajeval, odkar pomnim, da se nič ne more več prebiti iz mojega najglobljega jaza na dan. Iz onega jaza, ki zanj nisem hotel vedeti, ki sem ga dušil petnajst, dvajset let, ki sem ga obdal z mrzlo zunanjostjo vestnega človeka in resnega dela od zgodnje mladosti. Toda za tem trdim oklepom ni vse trdo, ni vse hladno …«
 
»Saj jaz to vem,« sem Vas prekinila. »Meni se niste nikoli zdeli mrzli nasprotno, neka posebna, nepopisna toplota veje iz vas.«
 
»Pa vendar! Nikoli se nisem izdal, da bi občutili, kako močan je bil vtis, ki ste ga vzbudili v meni. In to mi ni prav … Nikoli nisem imel opravka s takimi ženami. Vi ste bili zame dejanska rešitev enega celega problema. Dokler sem imel stike z ženami, ki se še naprej čutijo slabše, polagajo orožje in iščejo zavetja samo v svoji ženski naravi, sem često premišljeval, kako da ta svet od tistega, kar je njegovo nič ne nudi; kako da nima še tudi nekega lastnega razvitega in izrazitega duševnega življenja. Vi ste ta problem rešili sami s seboj …«
 
Prižgali ste cigareto, držali ste se modro in resno, kot da razodevate znanstveno resnico.
 
»Kaj pa predavate o tem, gospod prijatelj?« sem se zasmejala.
 
Toda nekaj me je zmedlo. Nekaj voljnega in ponosnega mi je napolnilo prsi.
 
Cigareta se Vam je končno vnela.
 
»Zdaj pa moram tudi jaz nekaj priznati,« sem rekla in se nasmehnila.
 
»Poslušam.«
 
»Nikoli vam še nisem povedala, kako mi ugajajo vaše roke. To so najlepše roke, kar sem jih kdaj videla živih in naslikanih. Najbolj poduhovljene in najpopolnejše po obliki. Tako so velike in močne. Pa tako dobre so, mirne, plemenite! Kadar koli jih pogledam, občutim, da vsakemu morejo in tudi hočejo pomagati, da vsakega pomirijo.«
 
Tiho ste se nasmehnili in ste pogledali svojo roko, kot da hočete stvarno presoditi resničnost mojih besed, besed.«
 
»Zares so velike,« ste potrdili.
 
»Velike so! Rada bi naslonila svoj obraz na vašo dlan ter mislila, da sem majčkena deklica. Pozabila bi na življenje.«
 
Pogledala sva si v oči in se zasmejala nedolžno in veselo kakor otroka.
 
Prišel je natakar in naju vprašal, če še kaj želiva.
 
Zbudil naju je iz zamaknjenosti.
 
Plačala sva in vstala.
 
Sedla sva v voz in se odpeljala na stanovanje mojega starejšega brata, kjer sem imela še nekaj svojih stvari.
 
Prosila sem Vas, da bi šli z menoj gor, ker nisem vedela, če je kdo v stanovanju, da mi pomore. Srečala sem dečka, hišnikovega sina, in sem ga poslala po očeta, da mi odnese prtljago v voz.
 
Gori v stanovanju mojega brata res ni bilo nikogar.šla sem skozi salon v sobo svoje nečakinje, ki mi jo je odstopila, kadar sem bivala v Varšavi. Z okna se je odpiral čudovit razgled na mesto in reko. Odprla sem okno. Sonce je sijalo na cerkev in palače, na ulice in reko. Varšava! Moje rojstno mesto! … Srce poljsko! … Nehote sem razširila roke proti krasni, bogati sliki, ki se je ponujala mojim očem.
 
Poklicala sem tudi Vas.
 
»Pridite, da pred ločitvijo skupaj pogledava Varšavo!«
 
Stopili ste v mojo sobo in šli k oknu.
 
Tisti hip se je v meni zbudilo močno čustvo, srce mi je prenehalo biti, v glavo mi je udarila kri.
 
Silno, silno sem si želela, da bi me poljubili!
 
Z vso močjo me je nekaj gnalo k Vam, da bi se Vam vrgla na prsi, da bi vam ovila roke okoli vratu in bi okusila poljub vaših možatih, kljubujočih ustnic.
 
Trenutek, dva sem stala kot vkopana.
 
Nato sem zdrznila. Brž sem začela zbirati stvari iz omare in jih metati v kovčeg. Še nekoliko knjig s pisalne mize … V nekaj minutah sem vse opravila.
 
»Kajne, čudovito,« sem Vam govorila, ko ste stali pri oknu. »Pa to sonce! Kraljevski dan … Niti vročina me ne moti …«
 
Niti enkrat nisem dvignila pogleda, zato ne vem, kaj ste delali, če ste očudovali prelepi varšavski razgled …
 
Molčali ste in niste rekli niti ene besede, dokler sva bila sama.
 
Minilo je nekaj sekund. Na hodniku je pozvonilo. Sluga je prišel po stvari.
 
Nisva zagrabila, kar nama je ponujalo naključje …
 
Nisva se ločila, nič si nisva rekla …
 
Dragi prijatelj, če se ne vrnete, ne bom nikoli prebolela onih trenutkov, ki so bili najini, pa sva jih zamudila!
 
Prijatelj, če se ne vrnete! …
 
Morala bi si nekaj povedati in si pojasniti, vsaj še nekaj!
 
Prijatelj moj, žal mi je, hudo mi je žal …
 
Pa Vi? Vi, prijatelj? Povejte, recite!
 
Prijatelj, če se ne vrnete, kaj ne bom nikoli, nikoli vedela?
 
Zakaj, zakaj sva molčala?!
 
Kje je gotovost in kje jasnost? Kje so besede, ki se jih ne more dotakniti nobena bojazen, noben strah?
 
Ostale so samo slutnje …
 
Res, slutnje morejo veliko dati, veliko lepote, bogastva, sreče in ponosa.
 
Jaz pa hočem več! Hočem resnico, jasno kot sonce, ker moje srce je boječe in se ne more nadejati, ne more verjeti v tisto, kar pričara slutnja. Moja duša je skromna, zato išče jasnih besed, da zaupa. Vedno se bo bala, vedno bo drhtela …
 
Oh, prijatelj, če se ne vrnete, kako naj prebolim, kako?!
 
Kaj ste mi rekli takrat na železniški postaji pri ločitvi?
 
»Zbogom, gospa Hanka, nikdar več se ne bova videla. Bodite srečni in spomnite se včasih name in na najino skupno delo.«
 
To ste mi rekli.
 
Nisem hotela verjeti Vašim slutnjam. Smejala sem se Vam. Nikoli se niste ničesar bali, bili ste že v sto nevarnostih in ste tudi v vojni zmogli izpodbujati druge, jim biti v oporo. Vi pa ste rekli z resnožalostnim nasmeškom: »Jaz to vem, jaz to gotovo vem. Tako mi je nekam ledeno okoli srca …«
 
»Razburjeni živci, preveč ste delali!« sem ugovarjala. »Le kako more biti moderen človek in znanstvenik praznoveren?! Vi, delaven in resen človek?!«
 
Ljudje so navalili v čakalnice.
 
»Le kako boste dospeli domov!« Vas je skrbelo zame.
 
Opazili ste dva stara gospoda, dva znana Vam vseučiliška profesorja iz Krakova in ste ju prosili, naj se na potu zame zavzemata.
 
»Zdaj moram pa tudi jaz pohiteti,« ste rekli.«Že je pol treh. Moram se vreči v uniformo pa na fronto … Prav za prav grozen nesmisel: jaz in vojna! Jaz, ki jo sovražim in ki sem se vedno boril proti njej, ki sem bil povsod, tudi pri socialnem in nacionalnem gibanju proti surovim sredstvom …«
 
»Veliko bo takih ljudi, ki mislijo in čutijo kot vi, na vseh frontah, če pride do evropske vojne,« je dejal profesor Wronski, častitljiv starec. »Pa vendar to ne bo preprečilo, da ne bi streljali drug na drugega. Preteklo bo še dolgo časa, preden se bo človeštvo spametovalo in se odreklo vojnam.«
 
Stisnili ste nam roke in se izgubili v gneči.
 
 
Moj Bog, kakšna je bila tista moja vožnja domov! Kakšna grozna stiska je bila v vlakih, koliko je bilo ljudstva na vseh železniških postajah, kakšen hrup, kakšno tarnanje, cviljenje, vpitje! Vse se je mešalo. Na vsaki postaji so se zgrinjali ljudje v vlake. V kupéjih ni bilo prostora. Ljudje so stali povsod, po hodnikih, na stopnicah, tudi na strehi so sedeli. Naš vlak je bil vlak beguncev, avstrijskih državljanov, ki so hiteli domov. Prtljaga se je grmadila okoli nas, nad nami. Železniški uradniki in nastavljenci so tekali na postajah kot divji med ljudmi, gonilo so jih sem in tja, jim branili, da ne smejo nesti svojih stvari s seboj v vagone. Kot blazni so kričali, hripavi že in slabi so dopovedovali, da je zadaj poseben voz za prtljago. Toda množica je bila preplašena, zlasti žene so samo s tarnanjem in jokanjem dajale iz rok svoje zavoje, posteljnino, kovčege, košare. Tisti, ki so bili močnejši in brezobzirnejši, so vlekli svoje imetje s seboj v kupé, zapirali so z njim hodnike, izhode posameznih kupéjev, prehode, ki vežejo po dva vozova. Otroci, ki so se že delj časa vozili, so jokali od žeje in lakote. Matere so jih skušale uspavati in jih položiti kamor koli, kjer je bilo vsaj pedenj prostora, pod sedeže, gor na prtljago, na košare in svežnje, ki so se dvigali na hodniku skoraj do stropa. Nihče ni imel prostora, da bi sedel, vsi so bili utrujeni in bledi od stanja in nespečnosti. Včasih se je vlak ustavil sredi proge; medtem so drugi vlaki, polni moških, drveli mimo v nasprotno smer.
 
Sama ne vem, kako sem prišla v Krakov. Moja sopotnika sta mi prigovarjala, naj ostanem v Krakovu, da se odpočijem. Jaz pa nisem hotela. Vedela sem, da so doma zaskrbljeni, pa tudi po otrocih sem hrepenela.
 
Tukaj sem padla v prav tako razburjenje kot na ruski strani. Množica je hrumela. Povsod je bilo vse črno ljudi. Vse se je podilo sem in tja. Žene so jokale, moški kričali in preklinjali. Tu se vzdignila pesem pa je spet zamrla v žvižganju lokomotiv in drdranju vlakov; tam je žena objela moža in ga ni hotela izpustiti; s silo so jo morali odtrgati od njega. Ljudje so zahtevali pijače, jedil, vode, dajali so krono za eno samo žemljico in pet kron za steklenico kisle vode.
 
Stopila sem v vagon, kjer so bili sami moški. Vsi so se vozili nekam v notranjost, da se zglase pri svojih polkih. Nihče ni več gledal na karte in razrede. Kjer je kdo mogel dobiti prostor, tam je ostal. V našem kupéju prvega razreda je sedel v kotu pri oknu nasproti meni bos cigan in se neprestano smejal in zbijal šale, češ da ni nikoli sanjal, kako mehko in udobno so vozi gospoda. Zraven njega je sedel neki suplent, mlad fant, še golobrad. Poznala sem da. Bil je iz številne družine. Od sedmih bratov so bili vsi poklicani na fronto. On je bil zdaj edini doma pri materi. »Od mene se je mati poslavljala, kot da se poslavlja od nas vseh,« je pripovedoval. »Moj Bog, kako je bilo to strašno! Poglejte gospa, ves sem še moker od njenih solz …« In mi je pokazal suknjo. Pa tudi sam je imel oči rdeče, govoril je hripavo, solze so tudi njega dušile v grlu. Ob mene pa se je stiskalo troje otrok in naprej od njih njihov oče. »Poslal sem ženo v toplice, da si opomore. Služkinja mi je pobegnila domov, ko je zvedela, da bo vojna. Jaz sem poklican v vojake. Živimo blizu meje, komu naj prepustim otroke? Peljem jih s seboj, mogoče mi bodo pri polku dovolili, da jih spremim k materi … Ali pa se bo našel kdo, da mu jih zaupam, dokler ne pride žena ponje …« Pri suplentu je sedel neki sodnik, imel je s seboj žganje in ga ponujal tovarišem, naj pijejo in naj vse pozabijo … Tudi cigan je pil in suplent in trgovček in dva agenta in neki kmet in dva tovarniška delavca, ki sta bila v našem kupéju. Tisti, ki niso imeli prostora, da bi sedeli, so stali. Vse so si delili med seboj, kar je kdo imel: šunko, pečenko, pecivo, sladkarije, sadje, pijačo. Tudi cigan je dobil pravično od vsakega svoj del. Pod našim sedežem, spodaj pod našimi nogami je ležal neki odvetniški pripravnik. Sodnik ga je poznal. Pripovedoval nam je o njem, kako je hotel pravkar odpreti svojo lastno pisarno in se oženiti. Mobilizacija ga je uničila. Privlekel se je opotekajoč v vagon in padel med nas. Smrdel je po konjaku. Sodnik je trdil, da je sicer trezen človek in da je gotovo prvikrat v svojem življenju tako pijan …
 
Vlak se je počasi vlekel skozi temo. Vsak trenutek smo se ustavili bodisi na progi bodisi na kakšni postaji, ki je bilo okoli nje kar vse črno razburjene množice. Divja pesem je dvigala kvišku sredi kričanja in zmešnjave. Slišali pa smo tudi ženski jok, tanek in oster kot nož, ki reže srce.
 
V Suchi sem morala prestopiti. Pomagali so mi iz vlaka. Cigan in suplent sta celo tekla ven in mi odnesla prtljago v restavracijo. Obema sem stisnila roko.
 
Poskušala sem dobiti malo mrzle ali kisle vode. Bila sem silno žejna. Glava mi je gorela.
 
Kar me nekdo objame.
 
»Hanka, Hanka! Kaj si to ti?! Kako si prišla semkaj?«
 
Bil je moj najmlajši brat Jan.
 
O Bog, kakšno veselje!
 
Je še dijak. Saj ga poznate. Poslušal je nekaj Vaših predavanj, tudi je bil pri meni čez počitnice, ko ste me Vi obiskali. Obožuje Vas. Saj to ste morali tudi sami opaziti. On je edini iz moje družine, ki ve za vse moje skrivnosti in ve ter se ponaša s tem, da sem jaz, njegova sestra, Vaša sodelavka. Tako je čvrsti, iskren in mil. Kot nepokvarjen otrok. Ko bi vedeli, o čem sva se pogovarjala in kaj vse mi je govoril! Koliko lepih pogovorov, ki sem jih tako rada poslušala … Niti dve sestri ne moreta biti med seboj bolj iskreni, kot sva midva. On je edino bitje, ki me preveč ljubi in preveč ceni. Ampak lepo je, kadar se moreš opreti na tako iskreno, brezpogojno in brezmejno vdanost.
 
Bil je že v uniformi. Solze so mi privrele v oči, ko sem ga zagledala takega.
 
»Kaj pa ti, dragi mili?«
 
»Na bojišče, Hanka! V vojsko, Hanka! Vsak hip se morejo sprožiti puške, vsak hip morejo bruhniti topovi. Kako srečen sem, da sem te tako nenadejano našel! Kako sem blažen, da se morem posloviti od tebe!«
 
in mi je stiskal roke, jih poljuboval, se mi smehljal, ves razigran kot otrok.
 
Dotaknila sem se njegove obleke, ki me je plašila, in sem ga vprašala: »Kaj se nič ne bojiš?«
 
»Zase nič, Hanka! Toda Poljska, uboga Poljska! Razdeljena je na dva tabora. Jaz in moji bratje moramo dvigniti roke drug proti drugemu. Koliko bo neki izteklo naše krvi! … O Bog, črna usoda, ki je zadela naš narod! … Hudo mi je, Hanka, hudo! Ne morem prav verjeti obljubam, ki se širijo med nami. Tu nam obetajo marsikaj, pa tudi tam čez ponujajo veliko. Kaj pa bo med tem, kdo vse? Zdaj sem vojak. Molčati moram in storiti, kar mi zapovedo. Pod to kapo je najbolje, da glava nič ne misli. Naj se zgodi, kar zahteva usoda. Hrabri bomo. Poljaki niso bili nikoli strahopetci, pa naj je nad nami vihrala katera koli zastava … Pa kaj je s Stanislavom? Kako z njegovo ženo? Kaj dela Olga? Ali se mi je izneverila? Rekel sem ji, naj me čaka. Dokler ne postanem slaven in zaslužen. Nikdar ne bo našla moža, ki bi ji bil bolj vdan od mene …« Smejal se je, spraševal za brate in se šalil.
 
Nikdar ni bil zgovornejši.
 
»Pa kaj je z Zigmundom? Tudi on mora tam preko pod puško. Stanislavu mogoče še ne bo treba tako hitro … Sicer pa, če bo trajala vojna delj časa, bodo prišli tudi starejši na vrsto. Ali jih ima že štirideset ali ne … Vladislav je moral na Dunaj. No, on je pri topništvu; inženirjem je celo v vojni bolje. Mi filozofi smo samo pehota. Pa s kom si se še sestala v Varšavi? Ali si bila samo s Staszyńskim?« se je nenadoma spomnil in vprašal.
 
»Bila. Bila sem z njim dve uri in pol pred svojim odhodom. Pomisli! V oni veliki, razburjeni Varšavi sem ga našla. Srečno naključje ali kaj naju je privedlo skupaj nekaj ur poprej, preden sem morala jaz bežati preko meje domov in se je moral on zglasiti v ruski vojski …«
 
»O, Hanka, ni bilo to samo naključje! Pripoveduj, pripoveduj, kaj sta se pogovarjala, kaj je dejal? Kaj pravi o vojni? Kako sta se ločila?« ― Vprašanja so mu kar vrela na usta.
 
Imel je izredno srečo, da je ujel natakarja, ga podkupil, ne vem s čim, da nama je prinesel čaja in prigrizka. Vse to pa se je izvršilo tako na hitro, gredoč, da nisem niti opazila, kdaj.
 
Nalil mi je čaja.
 
»Hanka, zdaj pa kar začni pripovedovati!«
 
In začela sem mu pripovedovati. Okoli naju so se pehali možje, kričali na natakarja, se poslavljali od žen, prihajali, odhajali. S perona je segal do naju hrum vojakov in rezervistov, čula sva pisk lokomotive, odhod in prihod vlakov. In v tem hrupu, vrvenju in tuljenju sem povedala svojemu bratu vse, vse. Še sama ne vem, kako sva se mogla toliko pogovoriti in si toliko povedati. Bila sva samo tri četrt ure skupaj.
 
»In ti si ga hotela poljubiti?« me je brat vprašal.
 
»Hotela sem ga,« sem rekla vsa vroča, zardela.
 
»Pa zakaj ga nisi, Hanka?! Za Boga, kako sta se mogla tako ločiti? Žal ti bo, kesala se boš!«
 
»Pa kako bi mogla jaz ― žena? …«
 
»On te ljubi, to vem! Toda on ima silno oblast nad seboj. On je strog s seboj, on sebi nič ne dovoljuje. Vem, da ni nikoli nikomur nič zakrivil, tudi ženi ne …«
 
»Ampak jaz sem poročena. Vidiš, brat, na to si pozabil.«
 
»Nisem. Saj to je bilo prav tisto, česar on ni hotel razžaliti …«
 
»Praviš: on ni hotel razžaliti tega … Kako pa naj bi smela jaz? … Kako bi mogla pogledati svojemu možu v obraz?«
 
»Svojemu možu, Hanka? Ha, ha! Jaz ga ne ljubim, ti to veš. Vendar priznaj, da ti nisem nikoli nič govoril proti njemu. Zdaj pa ti rečem: tvoj mož te ni vreden! Mogoče se boš o tem kmalu prepričala. Pa bolje, da se ne prepričaš … Ne vem in ne razumem, kako te ljubi. Ampak njegova ljubezen te žali. On ti jemlje polet, notranjo vrednost … Ne morem ti tega prav povedati. Pa tudi treba ni. To vem, da si sama že zdavnaj občutila, da se poleg njega nisi razvijala in dvigala. Nasprotno, on si je vedno prizadeval, da bi bila čim niže, prav na dnu. On se je obešal na tebe. Kako, zakaj, kdo bi to vedel? … Mogoče ljubi tvoj obraz, tvojo postavo, tvoje telo, tvoj nasmeh, tvoj glas, toda ne ljubi ognja, ki je v tebi. Veš, one notranje luči, tvojega duha, narave ali kar je že. Tvojo masko ljubi in ne tistega, kar je pod njo in živi in ki jo še dela lepo in privlačno … Oh, o bog, dovolj o njem … Prava ljubezen, veš, to je nekaj svetega, to človeka dviga … Pa kaj je napravil Kazimir Staszyński iz tebe? Kaj te ni napravil boljše in bogatejše v vsem, v mislih in čustvih, v delu in pogovoru s komer koli? … Jaz sem vedel, da te ljubi, enkrat sem ti to že rekel, ko sem vaju prvikrat videl skupaj. Vidva sta vredna drug drugega. Nisi hotela verjeti, sploh nisi hotela kaj slišati o tem, celo prepovedala si mi govoriti o tem. Vendar je bilo res, ker sicer ne bi imel moči, da bi tako poplemenitil tvojo dušo, da bi jo vso razsvetlil in očistil vseh madežev … Kajti vedi, Hanka, ti si boljša, odkar poznaš njega. Tvoje bitje je lepše, dragocenejše … Kako naj ti to pojasnim? … Saj moraš sama vedeti za to! … On te je ljubil, odkar te je prvikrat videl in se pogovarjal s teboj. Kaj misliš, da bi sicer imel tak vpliv nate, kot ga je imel? Ni moči vladati drugi duši brez velikega čustva do nje v svojem srcu. Oh, Hanka, ni človeka, ki bi ga tako spoštoval kot njega, ki bi bil o njem tako prepričan, da ne zmore nič nizkotnega in nič hudega. Vsi ljudje, ki ga kakor koli poznajo, ga spoštujejo in ljubijo, a poznajo ga mnogi, verjemi! Prepričan sem, da ni človeka, ki bi dvomil vanj, da ga sploh ne more biti! In ti, Hanka, si tik pred vojno, tik pred ločitvijo, ki je bila mogoče zadnja, premišljevala, kaj se sme in kaj se ne sme! Če bi ti dejal, kako te ljubi, ali ne bi bilo to zate nekaj tako silnega, da do smrti ne bi pozabila in si ne bi nikoli želela ničesar več razen tega, ker bi bilo to največ, kar bi mogla doživeti! In če bi te poljubil ali če bi ti poljubila njega, kaj ne bi bil to najsvetejši in najsvečanejši trenutek v tvojem življenju ― pravi zakrament?! … Tako mislim jaz o tem, Hanka, in zato mi je žal, ker si zamudila ta trenutek, ker si mu dovolila, da je šel mimo, ko bi ga mogla izpopolniti z neizmernim bogastvom … Žalovala boš za njim in mogoče že žaluješ … Tudi on bo žaloval, verjemi! … In če pogine, bo mislil še v smrti na oni trenutek, ki je bil med vama in čakal, da dobi, kar je zahteval od vaju, in še v zadnjih vzdihljajih bo obžaloval in se kesal. Prav tako, kot se boš tudi ti kesala do smrti! …«
 
Obmolknil je. Sedela sem poleg njega s srcem, polnim nepopisne sreče in nepopisne žalosti. V tolažbo so mi bile njegove besede, polne prelepe sreče, pa tudi grenke kot pelin.
 
»Kaj je rekel? Da sluti smrt? Da mu je ledeno pri srcu? Da ve, da bo padel?«
 
»Tako je rekel.«
 
Nastal je molk, potem pa je kriknil od bolečine:
 
»Ni dobro, kadar imajo ljudje njegove vrste take slutnje.«
 
 
Prijatelj, še slišim njegov glas, kako je rekel:
 
»Ni dobro, da imajo ljudje njegove vrste take slutnje.«
 
 
Na vratih perona je nekdo zaklical: Krakov! Moj brat je moral oditi.
 
»Zame se ne boj, sestra! Zame se ti ni treba bati, Hanka!«
 
----