|
Kedar je človek brez opravil, se ga prime marsiktera misel tako terdovratno, da mu dokaj dela prizadene, preden je odpravi; če je pa več odpraviti ne morevmore, je pa že pravi križ. Tako se je učitelj Jernej cele tri dni in noči ubijal z eno samo mislijo, ki se je sukala okoli Jerice. Ona mu je vedno bila pred očmi, in še po noči ni imel mirumirú. Serce mu je le zanjoza-njo tolko, očiočí so se topile, in nekaka nezmožnost udov in trudnost ga je vedno tirala v kak kot, kjer je na komolec naslonjen premišljeval, od kod je vendar Jerici taka moč čeznjčez-nj dana; vendar ni mogel druzega iztuhtati, kakor to, da so le beli obraz, bistre černe oči in nje sladka govorica tako močno podkurile njegovemu sercu. Vprašuje se dalje: ali sme misliti, da bo tudi on premogel kaj enacih občutkov v Jerici obuditi. Lep sicer ni, pa je vendar čeden, kakor zerkalo kaže, je v nar boljših letih, zamore mirno in brez truda ženico in še kaj več preživiti, in je tako pohleven, da bo ona malo občutila peze zakonskega jarma. Jerica je pa tako mila in krotka, da jo upleni morebiti že s pervim naskokom. Nar bolja priložnost je ravno zdaj, zaželjeno toliko kratov pogrešano srečo v pest dobiti. Če v Jerici vsaj pol toliko ljubezni obudi, kakor je ima on, je zmaga gotova. Čas hiti; dokler je kaj upanja, jadrajmo za njim, da nas kdo drugi ne prehitiprehití. Pa kako bi ji ljubezen razodel, kako bi zavzelzačzel svoje snovanje?
Časa je dosti imel, se naučiti pripravne govorice; na vsak njen odgovor si je zmislil tri nove vprašanja, presodil vse ovinke in napeljevanja, da bi ji le natanko in dokazljivo svoje misli v serce potispotisnil; le priložnosti ne izleže, ako ravno cele ure sedi pri glasoviru s podperto glavo, in zre po vsi rodovitni zemlji in po vsem nerodovitnem nebu, in nikamur ne vidi.
nil; le priložnosti ne izleže, ako ravno cele ure sedi pri glasoviru s podperto glavo, in zre po vsi rodovitni zemlji in po vsem nerodovitnem nebu, in nikamur ne vidi.
V takem trenutku, ko učitelj ravno nepremakljivo meri oblake Sinjegasinjega neba, stopi nekdo v sobo in mu poterka na ramo. Učitelj plahe kviško, in zdi se mu, da pol Jerice stoji pred njim; pa domišljevanje zgine, kakor megla ptedpred solncom: bil pje Krevsov Janez, ki je ravno kar prikrevsal iz bele Ljubljane na velike postopavne praznike. Stisne mu roko in smejesmejé mu pravi: "»Jernej! Ali me več ne poznaš?"«
Jernej malo bolj oči odpre in odgovori: "»Prav zdi se mi, pa ne vem, če je res, da sva v eni klopi sedela. Ali ni bilo takotakó?"«
"»Se ve da! Ali se še veš spomniti, kako si ti ajdov kruh, jaz pa ovčji sir nosil v šolo in kaj se je nama enkrat zavoljo tega naložilo?«
naložilo?"
"»Kakor bi bilo včeraj. Toda malo časa sva bila vkupej; jaz sem kmalo doma ostal; pa imam vendar že službo in svojo hišo, kamur pridem; kaj si si pa ti v šolah pridobil?"«
»Toliko da ne vem, kam bi se zdaj obernil; to ti pa rečem, da bolje je derva sekati, kakor osmo študirati. Bi že kam šel, pa"« — (z žugavcom pod palcom pomenca) ...
"»Bo že Bog dal. Ali si mar tukaj doma?«
"Kako»Kakó pa, ali ti ne dopade ta kraj?" -«
"»Presneto malo." —«
"»Morebiti ti bo kedaj še prav zelo". —«
"»Kako? sajSaj mi že zdaj vse tako čudno gre". -«
"»Kaj pa ti je, si mar — pazi, pazi jaz te že poznam." —«
"»E kaj to; iz mene ne bo nikoli nič, pet let sem že učitelj;, kmalo bom plešast;, pa me vedno semtertje gonijo." —«
"»Se boš moral kaj bolj stanovitnega poprijeti." -«
"»Stanovitnega bi že kaj bilo, pa kakokakó se poprijeti, to je vrag." «
"»Sem djal, da te poznam, le urno povej, kje jo imaš?" — "To je težko praviti, pa naj bo. Jaz sem eno na muho djal, in —ta je neka Jerica z Zglavnika."«
»To je težko praviti, pa naj bo. Jaz sem eno na muho djal, in — ta je neka Jerica z Zglavnika.«
"Lej ga no, mojo sestrično! ni da bi djal, lepo dekle; če to ustreliš, kar abecedo na kol. Saj mi je davi pravila, da sta se nekaj časa skupaj vozila; prav z veseljem je pravila, kar sta se pogovarjala; in se je čudita, zakaj te nič ni na Zglavnik." ▼"Ali res, Janez! ni mogoče! reci, da ni res." ▼"Kako morem ? le-to ti rečem, zanjo se že smeš pognati, in če si zraven tudi vrat zlpmiš!" ▼„Pa veš kaj, Janez, strašno jo imam rad; nikoli bi ne bil verjel, da more človek toliko gorečnosti imeti; prosim, povej ji pri priliki tako nekoliko od strani, kako in kaj, kakor veš in znaš. Izprašaj jo nekoliko; šembrano sem radoveden, kaj bo rekla?" ▼„Jaz bom pa že iz nje izlekel, kar bo moč, le to ti moram še povedati, da nas zdravnik za njo postopa, tega boš moral spodrinjti." ▼Ko pa učitelj besedo "zdravnik" zasliši, ga speče, kakor bi vrelo maslo požerl, veselje in pogum mu upade. Kako bi mogel misliti, da imajo v Krokarii, v takem kotu tudi zdravnika! Morebiti se je tudi nekaj grenkega iz svojih prejšnih dni spomnil. ▼Janez je premembo na učiteljevem obrazu dobro zapazil, vendar ga opomni, naj gresta koj zdaj k zdravniku, da še ž njim soznani, da bodo popoldne vsi trije na Zglavnik romali. Tedaj vzameta klobuke, in gresta po stezi doli v vas in v nadstropja županove hiše, kjer zdravnik stanuje, Na durih ima na tablici zapisano svoje ime; ko pa ▼učitelj to zapazi, kar obledi, sape mu zmanjka, udere po stopnjicah doli in po stezi gori na svoj dom, kot bi ga volkovi gnali. Osupnjen gleda Janez za njim, pa gre k zdravniku.
▲"»Lej ga no, mojo sestrično! niNi da bi djal, lepo dekle; če to ustreliš, kar abecedo na kol. Saj mi je davi pravila, da sta se nekaj časa skupaj vozila; prav z veseljem je pravila, kar sta se pogovarjala; in se je čuditačudila, zakaj te nič ni na Zglavnik. "«
Zdravnik je bil ves vesel, svojega prijatla čez deset mescev zopet zdravega in čverstega viditi; serčno se pozdravljata in si roke stiskata, od tod pa zaideta do skušenj in dogodb preteklih dni, in Janez marsikaj pove iz Ljubljana kakor tudi zdravnik marsikaj iz Krokarrije. "Meni se tako nekaj zdi", pravi Janez za drugimi rečmi "da ste močno v ženitvanji, ali ste morebiti samo še mene čakali?" ▼
▲"»Ali res, Janez! niNi mogoče! reciReci, da ni res. "«
"Ne vem ravno, če sem", odgovori zdravnik, govore nekaj tacega. Dobro bi bilo, precej bi priženil in še tako modro, pridno gospodinjo, pa ne vem, ali bo kaj ali ne. Jurčkovca sicer je že vsa moja, pa z Jerico še nisva tako daleč prišla, tudi ne vem, kaj bo vaš oče rekel, ki ima v tej reči tudi važno besedo". ▼
▲"»Kako morem ? leLe-to ti rečem, zanjo se že smeš pognati, in če si zraven tudi vrat zlpmišzlomiš! "«
„Naš oče nimajo in ne morejo nič zoper vas govoriti; da pa vi dvomite, če vas ima rada, ne morem verjeti", ▼
▲„Pa»Pa veš kaj, Janez, strašno jo imam rad; nikoli bi ne bil verjel, da more človek toliko gorečnosti imeti; prosim, povej ji pri priliki tako nekoliko od strani, kakokakó in kaj, kakor veš in znaš. Izprašaj jo nekoliko; šembrano sem radoveden, kaj bo rekla? "«
„Pa je vendar proti meni še vedno tako merzla, kakor pervikrat!" ▼
▲„Jaz»Jaz bom pa že iz nje izlekel, kar bo moč, le to ti moram še povedati, da nasnaš zdravnik za njo postopa, tega boš moral spodrinjtispodriniti. "«
"Ste pa morebiti tudi vi premerzli?" ▼„Nikakor. Kamen bi se bil omečil mojim besedam, pa nje lepa beseda ne gane". ▼„Ali pa volja materna pri hčeri hčeri ne premore?" ▼
▲Ko pa učitelj besedo "»zdravnik "« zasliši, ga speče, kakor bi vrelo maslo požerl, veselje in pogum mu upade. KakoKakó bi mogel misliti, da imajo v KrokariiKrokariji, v takem kotu tudi zdravnika! Morebiti se je tudi nekaj grenkega iz svojih prejšnih dni spomnil.
"Pri Jerici ne, pred narobe". ▼"O kaj bi se bali? Ne more vam spodleteti. Čez leto in dan ste ▼že Jurček".
▲Janez je premembo na učiteljevem obrazu dobro zapazil, vendar ga opomni, naj gresta koj zdaj k zdravniku, da šese ž njim soznani, da bodo popoldne vsi trije na Zglavnik romali. Tedaj vzameta klobuke, in gresta po stezi doli v vas in v nadstropjanadstropje županove hiše, kjer zdravnik stanuje ,. Na durih ima na tablici zapisano svoje ime; ko pa učitelj to zapazi, kar obledi, sape mu zmanjka, udere po stopnjicah doli in po stezi gori na svoj dom, kot bi ga volkovi gnali. Osupnjen gleda Janez za njim, pa gre k zdravniku.
"Pravi Jurcek bi bil, ako bi se na to zanašal! Če mi spodleti, saj se vtegne še ktera druga dobiti; samo boljše je ni, kakor bi Jerica bila, to je res. Zavoljo nje bi še kmet hotel postati, ali to ni kaj zame?" ▼"In ona zavojljo vas gospa. Ali je ne mika gospejski klobuk?" ▼
▲Zdravnik je bil ves vesel, svojega prijatla čez deset mescevmescov zopet zdravega in čverstega viditi; serčno se pozdravljata in si roke stiskata, od tod pa zaideta do skušenj in dogodb preteklih dni, in Janez marsikaj pove iz LjubljanaLjubljane, kakor tudi zdravnik marsikaj iz KrokarrijeKrokarije. "»Meni se tako nekaj zdi ", « pravi Janez za drugimi rečmi , "»da ste močno v ženitvanji, ali ste morebiti samo še mene čakali? "«
„Ne veliko. Ona je šentano v hribovsko kmetovanje zaburjena. Se ve da, med hribovci je izrejena. Pa jaz bi jo vendar omikal in olikal. Tri zemlje, štiri konji, nove prostorne poslopja, to nekaj znese; s tem se lahko že v mestu živi in nekaj bi tudi moja umetnost nesla. Ko bi si ona le kaj dopovedati dala !" ▼
▲"»Ne vem ravno, če sem ", « odgovori zdravnik, govore»govoré nekaj tacega. Dobro bi bilo, precej bi priženil in še tako modro, pridno gospodinjo, pa ne vem, ali bo kaj ali ne. Jurčkovca sicer je že vsa moja, pa z Jerico še nisva tako daleč prišla, tudi ne vem, kaj bo vaš oče rekel, ki ima v tej reči tudi važno besedo ". «
▲„Naš»Naš oče nimajo in ne morejo nič zoper vas govoriti; da pa vi dvomite, če vas ima rada, ne morem verjeti ",.«
▲„Pa»Pa je vendar proti meni še vedno tako merzla, kakor pervikrat! "«
▲"»Ste pa morebiti tudi vi premerzli? "«
▲„Nikakor»Nikakor. Kamen bi se bil omečil mojim besedam, pa nje lepa beseda ne gane ". «
▲„Ali»Ali pa volja materna pri hčeri hčerinič ne premore? "«
▲"»Pri Jerici ne, pred narobe ". «
▲"»O kaj bi se bali? Ne more vam spodleteti. Čez leto in dan ste že Jurček.«
▲"»Pravi JurcekJurček bi bil, ako bi se na to zanašal! Če mi spodleti, saj se vtegne še ktera druga dobiti; samo boljše je ni, kakor bi Jerica bila, to je res. Zavoljo nje bi še kmet hotel postati, ali to ni kaj zame? "«
▲"»In ona zavojljozavoljo vas gospagospá. Ali je ne mika gospejski klobuk? "«
▲„Ne»Ne veliko. Ona je šentano v hribovsko kmetovanje zaburjena. Se ve da, med hribovci je izrejena. Pa jaz bi jo vendar omikal in olikal. Tri zemlje, štiri konji, nove prostorne poslopja, to nekaj znese; s tem se lahko že v mestu živi , in nekaj bi tudi moja umetnost nesla. Ko bi si ona le kaj dopovedati dala ! "«
Zdravnik omolkne in čelo s perstom podpre.
Janez pa reče: „Novega učitelja smo dobili; ravno sem ga hotel k vam pripeljati, pa mi je izpred vaših duri potegnil naravnost domov; poznate li Jerneja Kavtarja ? ▼Zdravniku glava enmalo kviško švigne in beseda, ki jo je na
jeziku imel, se mu podere, vendar vpraša :
"Jernej Kavtar? -saj je z mano na Dolenskem bil. Še tega nam je treba".
▲Janez pa reče: „Novega»Novega učitelja smo dobili; ravno sem ga hotel k vam pripeljati, pa mi je izpred vaših duri potegnil naravnost domovdomú; poznate li Jerneja Kavtarja ? «
„Pa ste mu morali kaj narediti, da se vas tako ogiba ?" ▼
Zdravniku glava enmalo kviško švigne, in beseda, ki jo je na jeziku imel, se mu podere, vendar vpraša: »Jernej Kavtar? Saj je z mano na Dolenskem bil. Še tega nam je treba.«
▲„Pa»Pa ste mu morali kaj narediti, da se vas tako ogiba ? "«
„Ne»Ne jest. Le jezen je, ker meni, da sem mu jaz nevesto skujal. Tam doli stesta bile namreč pri premožni hiši dve dekleti, kterih mlajša in lepša je njega v serce zbodla. Veliko ur popoldanskijipopoldanskih je pri njima zasedel, je ž njima prepreval, včasi celo tam kako pesmico zložil od ljubične lepote in svoje ljubezni. To je teklo kaka dva mesca; potem jaz pridem po opravkih v hišo, in včasih zraven pridem , ko so ravno prepevali, govorim kaj vmes, in vedno redkeje je prihajal; čez nekaj tednov ga več ni bilo. Od tod izvira njegova jeza, akoravno se jaz v njegove osebne zadeve nisem prav nicnič vtikal. Bog varuj tega! On je pa tudi čuden človek. Ta naj mu stori, kar koli hoče, rad ga bo imel; ta naj ga pa le po strani pogleda, že bo obraz spremenil, in kar zinil ne bo več. Ta, misli, se hoče norčevati, ta se mu za herbtom smeja in ta mu je še celo nevošljiv. Če se nanj nar pervo ne ozrete, bo že zamera, in kedar imaimá do vas kako nevoljo, pa mu vi še tako lepo in umno kaj prigovarjajte ali odrekajte, že misli, da imate kaj za ušesi, in nicnič ne opravite, le še shudili ga boste. "«▼
Med tem se je pa učitelj po stolu zvijal, z rokami ob čelo in stegna butal, silile so mu solzesolzé v oči in kri v obraz; nad sabo in nad vsem, česar je doživel, se togoti, da ima zopet vraga zraven sebe, ki mu novo jamo koplje. O ti gadovi — - zaklinja, čem ti pokazati, da sem mož, in vidil boš, kako se zna ubog učitelj maščevati. ▼
Vse žile mu je togota napela, in mu dala pogum, da bi se pred medvedom ne stresel; pa čez malo trenutkov mu zopet terdna volja odjenja, upehan pobesi glavo. Nezmožnost proti zdravniku in negotovost Jerine ljubezni ga kakor rabeljrabeljna zgrabita in veržeta v obupno otožnost. Vpadejo mu udje in na glasoviru slonesloné premišlja cele ure svojo nesrečno osodo brez upajoupa jo poboljšati. Pride popoldan, Janez pride ponj, pa duri so zaperte, ker zdaj se učitelj ne upa med ljudi; poskuša na glasoviru, pa ne da mu prijetnega glasuglasú, poskuša brati, pa glava ne sledi besedam, ki jih očiočí ubirajo. Zgodaj, o mraku, se vleže, in spanje potolaži omagano dušo. Zdravnik in Janez se pa pri Jurčku veselita do terde noči. ▼
Drugo jutro je Janez Jerico dal na izpraševanje ,; opravil pa le nič ni. „Pusti»Pusti, pusti to, da se ne opečeš, « mu je djala na zadnje. „Učen»Učen si, Janez, učen, pa te vendar bore kmetica v kozji rog spravi. Danes nič ne zveš, zato ker hočeš v tacih rečeh mešetovati; pa enkrat ti bom že povedala, kar se ti še ne sanjasanjá ne; danes pa le pojdi v božjem imeni ". «▼
Ni mu bilo všeč, da ga je tako okregala, pa kaj se če. On gre k učitelju in mu vecveč dobrega pove, kakor je Jerica res rekla. To je bilo pravo zdravilo za učiteljevo bolno serce. Kot serna kviško plane, po sobi gori in doli koraka, in veselja si mane rokeroké. Še dans se nameni na Zglavnik, naj pride kar hoče. V nadi in domišljii se stavlja za lipovo mizo pri Jurčku, šteje hlapce in dekle, jim reže beli kruh in tolsto meso. Že je prenesel glasovir v zgornjo sobo k Jurčku, kjer bo pokojno igral, kedar bodo hlapci orali in sejali, Jerica bo pa zraven njega stala in pela, otročiči se bodo pa kolen oklepali in stermeli v Jakotako umetnega očeta. Slovo je dano šoli in orglam; truda in skerbi je konec, in mir in veselje se mu smejasmejá na stare dni. In kako radost mu bo prizadelo, kedar bo na okno naslonjen zerl po širokom polji, puhaje iz turške lule turški dim, in zdravnik bo memo hitel v prahu in potu, in mu vošil "»dobro jutro "«. Premajhna je soba, njegovo veselje obseči, tedaj prižge smodko in gre na sprehod po Krokarijskem polji. Njegove misli in dim iz njegovih ust se dvigujejo k oblakom; sosedje ga srečujejo in pozdravljajo, on pa vojaško prijema za klobuk, in še bolj vojaško stopa med cvetečimi ajdami in visokimi turšicami. Pride na Jurčkovo polje. „Vse»Vse to lepo polje «, " si misli, „bo»bo moje, pa bolj trikrat bolj kot vse to ljubim tebe, mila Jerica; in bolj si cveteča in dušeča, kakor tvoja ajda, in bolj si tanka in žlahtna, kakor turšica tvojega polja. «▼
▲„Ne jest. Le jezen je, ker meni, da sem mu jaz nevesto skujal. Tam doli ste bile namreč pri premožni hiši dve dekleti, kterih mlajša in lepša je njega v serce zbodla. Veliko ur popoldanskiji je pri njima zasedel, je ž tam kako pesmico zložil od ljubične lepote in svoje ljubezni. To je teklo kaka dva mesca; potem jaz pridem po opravkih v hišo, in včasih zraven pridem , ko so ravno prepevali, govorim kaj vmes, in vedno redkeje je prihajal; čez nekaj tednov ga več ni bilo. Od tod izvira njegova jeza, akoravno se jaz v njegove osebne zadeve nisem prav nic vtikal. Bog varuj tega! On je pa tudi čuden človek. Ta naj mu stori, kar koli hoče, rad ga bo imel; ta naj ga pa le po strani pogleda, že bo obraz spremenil, in kar zinil ne bo več. Ta, misli, se hoče norčevati, ta se mu za herbtom smeja in ta mu je še celo nevošljiv. Če se nanj nar pervo ne ozrete, bo že zamera, in kedar ima do vas kako nevoljo, pa mu vi še tako lepo in umno kaj prigovarjajte ali odrekajte, že misli, da imate kaj za ušesi, in nic ne opravite, le še shudili ga boste."
▲Med tem se je pa učitelj po stolu zvijal, z rokami ob čelo in stegna butal, silile so mu solze v oči in kri v obraz; nad sabo in nad vsem, česar je doživel, se togoti, da ima zopet vraga zraven sebe, ki mu novo jamo koplje. O ti gadovi —- zaklinja, čem ti pokazati, da sem mož, in vidil boš, kako se zna ubog učitelj maščevati.
▲Vse žile mu je togota napela, in mu dala pogum, da bi se pred medvedom ne stresel; pa čez malo trenutkov mu zopet terdna volja odjenja, upehan pobesi glavo. Nezmožnost proti zdravniku in negotovost Jerine ljubezni ga kakor rabelj zgrabita in veržeta obupno otožnost. Vpadejo mu udje in na glasoviru slone premišlja cele ure svojo nesrečno osodo brez upajo poboljšati. Pride popoldan, Janez pride ponj, pa duri so zaperte, ker zdaj se učitelj ne upa med ljudi; poskuša na glasoviru, pa ne da mu prijetnega glasu, poskuša brati, pa glava ne sledi besedam, ki jih oči ubirajo. Zgodaj, o mraku, se vleže, in spanje potolaži omagano dušo. Zdravnik in Janez se pa pri Jurčku veselita do terde noči.
▲Drugo jutro je Janez Jerico dal na izpraševanje, opravil pa le nič ni. „Pusti, pusti to, da se ne opečeš, mu je djala na zadnje. „Učen si, Janez, učen, pa te vendar bore kmetica v kozji rog spravi. Danes nič ne zveš, zato ker hočeš v tacih rečeh mešetovati; pa enkrat ti bom že povedala, kar se ti še ne sanja ne; danes pa le pojdi v božjem imeni".
▲Ni mu bilo všeč, da ga je tako okregala, pa kaj se če. On gre k učitelju in mu vec dobrega pove, kakor je Jerica res rekla. To je bilo pravo zdravilo za učiteljevo bolno serce. Kot serna kviško plane, po sobi gori in doli koraka, in veselja si mane roke. Še dans se nameni na Zglavnik, naj pride kar hoče. V nadi in domišljii se stavlja za lipovo mizo pri Jurčku, šteje hlapce in dekle, jim reže beli kruh in tolsto meso. Že je prenesel glasovir v zgornjo sobo k Jurčku, kjer bo pokojno igral, kedar bodo hlapci orali in sejali, Jerica bo pa zraven njega stala in pela, otročiči se bodo pa kolen oklepali in stermeli v Jako umetnega očeta. Slovo je dano šoli in orglam; truda in skerbi je konec, in mir in veselje se mu smeja na stare dni. In kako radost mu bo prizadelo, kedar bo na okno naslonjen zerl po širokom polji, puhaje iz turške lule turški dim, in zdravnik bo memo hitel v prahu in potu, in mu vošil "dobro jutro". Premajhna je soba, njegovo veselje obseči, tedaj prižge smodko in gre na sprehod po Krokarijskem polji. Njegove misli in dim iz njegovih ust se dvigujejo k oblakom; sosedje ga srečujejo in pozdravljajo, on pa vojaško prijema za klobuk, in še bolj vojaško stopa med cvetečimi ajdami in visokimi turšicami. Pride na Jurčkovo polje. „Vse to lepo polje," si misli, „bo moje, pa bolj trikrat bolj kot vse to ljubim tebe, mila Jerica; in bolj si cveteča in dušeča, kakor tvoja ajda, in bolj si tanka in žlahtna, kakor turšica tvojega polja.
== III ==
|
