Hanka: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 871:
 
»Zame se ne boj, sestra! Zame se ti ni treba bati, Hanka!«
 
----
V začetku decembra 1914.
 
 
Dragi prijatelj, vojna je prišla tudi do mene.
 
Danes dopoldne se je zgodilo tole:
 
Sedela sem pri pisalni mizi in pisala Janu, ki je še vedno živ in zdrav nekje na gališkem bojišču in ki si prizadeva živeti preprosto, brez modrovanja in premišljevanja, zgolj telesno življenje iz dneva v dan. Najbrž ga samo moja pisma včasih spomnijo na svet knjig in kulture, ki ga je zapustil.
 
V tem zaslišim spodaj pred hišo krik in prepir.
 
Pogledam skozi okno. Stari vrtnar Ignac razpravlja nekaj z bedno, razcapano ženo, ji nekaj dokazuje in jo vleče k vratom železne ograje, ki je skozi njo najbrže vstopila. Ona se mu priklanja, tolče se s pestjo po prsih in hoče k moji hiši. Izgubila je ruto z glave in skuštrani črni lasje so se ji vsuli po hrbtu.
 
Že je tudi kuharica Liza planila iz hiše in zdaj se vsi trije prerivajo sem in tja. Žena nikakor noče popustiti.
 
Odprla sem okno in vprašala, kaj vse to pomeni.
 
»Rada bi šla gor k vam, blagorodna gospa!«
 
»Pa jo pustite, zakaj ji branite?«
 
»Ampak to je Marina, gospa, Marina, žena sluge v gospodovi pisarni.«
 
»Tem laže more priti k meni! … Pridite gor, Marina!«
 
»Pijana je!« zavpije Liza.
 
»Ni res, blagorodna gospa, ni res! Za božjo voljo, poslušajte me, usmilite se me!«
 
»Peljite jo gor!« sem zapovedala.
 
Stari Ignac je spustil ženo in ta je takoj stopila k vratom. Zaskrbljen je pristopil k oknu ter mi rekel z resnim, svarečim obrazom:
 
»Blagorodna gospa, blazna je, vidi se ji, da je blazna!«
 
»Nič zato, naj pride. Ne bojim se.«
 
Zaprla sem okno.
 
Medtem je Liza že pripeljala ženo in obstala poleg nje.
 
»Lahko greste na delo, Liza! Poklicala vas bom, če bo treba.«
 
Marina je bila vsa iz sebe. Težko je dihala in ječala je kot človek, ki silno trpi. Čevlje je imela vse zasnežene, obleko mokro. Bila je slabo oblečena v neko poletno jopico; roke so ji bile modre od mraza. Opotekala se je sem in tja.
 
»Kaj morem storiti za vas? Sedite!«
 
»O, blagorodna gospa, ne spodobi se zame, da bi sedla. Ne spodobi se zame, da stojim pred vami! Milostljivi moj Bog, usmili se me reve!«
 
In padla je predme na kolena in začela poljubovati rob moje obleke.
 
»Blagorodna gospa, velika grešnica sem! Zato me je gospod Bog tudi kaznoval. Tudi druge je kaznoval zaradi mojega greha. Ali veste, blagorodna gospa, zakaj je vojna? ― Zaradi mene je vojna, samo zaradi mene,« je šepetala, grozna v svoji blaznosti.
 
Nekaj me je pretreslo in prevzel me je strah.
 
»Vstanite, Marina, sirota. Vojne niste krivi vi. Kako bi bili vi krivi? Mi vsi, vsi smo krivi! …«
 
»O ne, blagorodna gospa, samo jaz, samo jaz!«
 
Udarila je z glavo ob tla in začela tarnati:
 
»Kristus, usmiljeni Jezus, zakaj sem se tako pregrešila? Zakaj je poslal Bog pokoro na svet in vsi ljudje bodo poginili!«
 
Dvignila se je na kolena in se s pestjo tolkla po prsih.
 
»Samo mene kaznuj, pravični Bog! … Toda on ne bo kaznoval samo mene! Tudi nedolžni bodo trpeli zaradi mojega greha … Mojega moža so ubili Moskovčani … Zaradi mene, blagorodna gospa!«
 
»Sirota!« sem jo skušala pomiriti. »Vstanite! Niso ga ubili zaradi vas, ne zaradi vas! Tudi drugi poginjajo. Mnogo jih …«
 
»Vem, da tudi drugi. Toda zaradi mene! Ker se še nisem skesala pred vami in Bogom. Molčala sem, tajila sem svoj greh. Nikomur nisem pravila o njem. Niti Marek, moj mož, ne ve nič o tem. Zato je moral poginiti,« je šepetala strastno.
 
In spet je začela biti z glavo ob tla. Že sem hotela pozvoniti sobarici, ko se je Marina priplazila še bliže k meni, me pod koleni objela za noge in začela kričati:
 
»Priznati hočem! Izpovedati se hočem pred vami in Bogom! … Grešila sem z milostljivim gospodom vašim možem, zato so Moskovčani ubili Mareka! …«
 
Vsa sem otrpnila.
 
»Marina! Žena! Pustite me! Za Boga, pustite me! Vstanite! Kaj govorite?!«
 
Poskušala sem se je rešiti in sem jo porivala od sebe. Prevzel me je silen drget.
 
»Imate prav, blagorodna gospa! Grešnik se ne sme dotikati pravičnika.«
 
In me je spustila ter se dvignila na kolenih. ― Z očmi, ki se je v njih kazala blaznost, mi je govorila zdaj kot v vročici: »Pred osmimi leti, ko je bil Marek na manevrih, sem grešila z blagorodnim gospodom vašim možem … Prihajal je vsak dan k meni in jaz se mu nisem odtegovala … Ugajal mi je … Zli duh mi je zmešal dušo … Potem se je rodil otrok Česlav, ki ste mu bili vi krstna botra, ker mi je blagorodni gospod zapovedal, da moram vas prositi za botro, da ne bi Marek nič sumničil … Usmili se me, usmiljeni Kristus! Vem, da je bil to silen greh! … In kaznoval me je gospod Bog, hitro kaznoval! Komaj je otrok shodil, ga je Bog poklical k sebi. Jaz pa sem tega otroka zelo ljubila in čutila sem, da je kazen božja, ker je umrl. Veliko sem jokala, veliko sem prosila in že sem mislila, da je greh maščevan in odpuščen. Pa ni bilo tako! Bog ga ni pozabil, ker sem tajila greh pred svetom in pred vami in pred Marekom. Ni ga Bog pozabil, čeprav sem ga jaz pozabila.«
 
Začela je jokati, tožiti in se tolči po prsih.
 
»Vidite, spomnil se je pravični Bog mojega greha in se odločil kaznovati me, da se bom kesala, kakor zahteva on. ― In prišla je vojna. Poklicali so mojega Mareka, naj pride in se bori. Jaz pa sem še čakala, še sem mislila, da je dovolj trpljenja in da mogoče ne bo treba priznati sramote pred svetom. Toda Moskovčani so ubili Mareka … In jaz sem kriva, jaz, nesrečnica! Šla sem, da se skesam, da priznam vsem ljudem, kaj sem zagrešila. Šla sem po mestu in prosila vsakogar, ki me pozna in ki je prej mislil, da sem poštena žena, naj postoji in naj me posluša. Morala sem se ponižati, da bo svet vedel, kakšna grešnica sem. Pa sem prišla tudi k vam, da tudi vam to povem. Ker proti vam sem največ zagrešila. Prosim vas, odpustite mi, da mi bo tudi Bog odpustil! Potem bo mogoče prenehala vojna, ko je tudi že Marek mrtev.«
 
Spet se je vrgla na tla ter se po kolenih plazila za menoj.
 
»Pomirite se, jaz vam odpuščam. Poslušajte, Marina, jaz vam odpuščam,« sem ponavljala neprenehoma, zobje pa so mi šklepetali od silnega razburjenja.
 
Pozvonila sem.
 
Prišli sta sobarica in kuharica.
 
Komaj sem se držala na nogah.
 
»Odpeljite to ženo! Reva je prišla ob pamet, mož ji je padel. Dajta ji najpoprej kaj toplega, čaja, juhe! In ogrnita jo s čim. Dajta ji kako ruto na glavo, da ne zmrzne po poti! Potem pa naj jo stari Ignac odpelje v mesto. Peter naj napreže voz, takoj! Odpravita jo čimprej.«
 
Mehanično sem stopala z njimi skozi sobe na hodnik do stopnic.
 
Tam je stal Ignac.
 
»Ne zamerite, čakal sem, da bi pomagal, če bi se kaj zgodilo …«
 
»Prav, prav. Odpravite jo čimprej v mesto. Pazite nanjo med potjo.«
 
»Kam naj jo odvedem, blagorodna gospa?«
 
Za hip sem se zmedla.
 
»K mojemu soprogu, Ignac, k milostljivemu gospodu v pisarno. On bo že vedel, kaj je treba napraviti.«
 
Vrnila sem se v svojo sobo.
 
Glava se mi je trgala od vsega tega.
 
Na tleh, kjer se je plazila Marina, so bili veliki, mokri madeži.
 
Sedla sem k pisalni mizi in naslonila glavo na roke.
 
Torej tudi še to?! Tudi še to!
 
No, vidite, tak je bil torej moj zakon, to je bilo za vrati, ki jih nisem mogla odpreti! Pa mogoče je še mnogo več podobnega?
 
 
Moj mož je prišel domov prej kot navadno.
 
»Ni mi dobro, Hanka, ne bom večerjal,« je rekel, ko je stopil z Jadvigo in Staziko v mojo sobo, potem ko mi je voščil dober večer.
 
Nisem se nadejala, da bo stopil predme.
 
No, seveda, otroka ne smeta ničesar slutiti …
 
»Tudi meni ni danes za večerjo, glava me boli.«
 
»Potem bi Jadviga in Stazika morali večerjati sami, midva pa bova pri tebi popila čaj.«
 
»Glej, mama, prinesli smo časnike … Ali veš, da so naši spet ujeli preko dva tisoč Moskovčanov?! Pa to je prav za prav malo! Vsak dan bi jih morali vsaj deset tisoč, a vsak teden sto!« se je smejala Jadviga.
 
»In Nemci so zavzeli Lodz!« je zakričala Stazika. »Slaba jim prede, Moskovčanom!«
 
»Prenehajta! Ne morem več poslušati to večno: »Moskovčani«. Med njimi so tudi Poljaki! Lodz so poljska tla! Poljska zemlja se uničuje, rušijo se poljske vasi!« Nisem mogla delj molčati.
 
»Toda Galicijo so nam oropali, požgali in oplenili Moskovčani, pardon, ruska vojska ― tja do Karpatov!« je vzkliknila Jadviga razburjeno.
 
»Tako tu kot tam ista groza! Rusi potiskajo Avstrijce, Nemci hočejo zavzeti Varšavo, toda eni kot drugi gazijo preko nas Poljakov. V Lvovu kozaki, v Lodzu in mogoče tudi kmalu v Varšavi nemški ulanci, Poljakov pa na milijone brez doma in domačije, na milijone naših porušenih ognjišč; na milijone žen in otrok lačnih tava na ostrem zimskem mrazu … Kako se moreta vidva, otroka, navduševati za vojno in uživati ob vojnih poročilih, ki vsebujejo v kratkih stavkih toliko nepopisne človeške bede …« Razvnela se se ob usodi poljskega ljudstva in pozabila na lastno žalost …
 
»Samo vojne odločajo o usodi narodov …« mi je ugovarjala Jadviga.
 
»Res, prav praviš sestra! Ta vojna bo dala Poljakom prostost; zakaj se torej plašiš žrtev, mati?!« je rekla Stazika.
 
»Ne verjamem tega!« sem vzdihnila. »Ta vojna bo oslabila vso Evropo, mogoče najbolj pa nas Poljake. Iz dneva v dan rastejo žrtve. Kdo ima pravico toliko žrtvovati?! Za kateri namen bi se smelo žrtvovati vse to?! Kaj je zadosti veliko, da bi bilo vredno tolikih človeških nadlog?!«
 
Moj mož je molčal. Hotel je prikriti, kako je razburjen, kako težko mu je poslušati pogovor, ki ga v tem času ni mogel zanimati, toda nemir se je kazal na njegovem obrazu bolj, kot je hotel.
 
»Pustita mater, moji borbeni hčerki! Ona je premehka, da bi bila hrabra. Če bi se ji obetal cilj, čudovit, kot si ga je le moči misliti, toda dosegljiv samo v primeru, če bi ga odkupila s krvjo, bi se ona obotavljala; žrtvovala ne bi niti enega življenja …« se je smehljal nervozno.
 
»Samo svoje lastno!«
 
»Toda tudi če drugi prostovoljno žrtvujejo svojo kri? …« je vprašala Stazika.
 
»Otroka, pustimo ta pogovor!« sem zaprosila nenadoma razžaloščena. »Ne morem o vsem tem premišljevati … Srečna sem, da sem žena, da se smem zgražati nad vojno in se razžalostiti zavoljo hudega, kar povzroča …«
 
»Odidita v svojo sobo, Jadviga in Stazika! Pustita naju sama. Moram se nekaj pogovoriti z materjo,« je rekel končno moj mož.
 
Voščili sta mi lahko noč in me poljubili na lice.
 
V duši mi je bilo nepopisno težko. Hotela sem ju zgrabiti za roke in ju prositi: »Dragi hčerki, ostanita pri meni! Mati vaju potrebuje! Oh, silno vaju potrebuje, kot še nikoli, potrebuje vajine ljubezni, vajinih src … Hčerki moji, vajino mater je nekdo hudo užalil, izdal, oblatil … Objemita me, varujta me, potolažita me!«
 
Toda oni sta me poljubili tako hladno, samo iz gole navade, raztreseno, brez pravega čustva …
 
Srce se mi je stisnilo, zabolelo me je, kot da ga nekdo tlači s surovo pestjo.
 
»Adijo, očka! Pa saj boš gotovo še prišel malo k nama, preden ležeš? … Ali nama boš dal kaj bonbonov? … Moraš! Zakaj pa si naju tako razvadil, prav ti je!«
 
Res, on ju je vedno podkupoval s sladkarijami in darovi, sem pomislila, in grenkoba mi je napolnila dušo, grenkoba, ki razjeda in uničuje …
 
Božali sta ga po laseh, se mu dobrikali in ga poljubovali.
 
Naposled sta odšli.
 
Dolgo sva molčala.
 
»Hanka, se jeziš? Si užaljena?« je vprašal po odmoru in me hotel prijeti za roko.
 
»Ne dotikaj se,«sem rekla hladno. »O čem hočeš, da se pogovoriva?«
 
»Povedali so mi, da je bila pri tebi Marina?«
 
»Bila je.«
 
»In ti je povedala tisto? …«
 
»Povedala mi je.«
 
»Pa si ji ti verjela?«
 
»Verjela. In zakaj ji ne bi smela verjeti? Kaj mogoče ni res?«
 
Dvignil se je in pričel hoditi po sobi.
 
»Res je. Ne tajim. Nočem lagati, ker sem poštenjak.«
 
»Ha, ha, toda lagal si mi osem let! Gotovo ne samo v tem primeru.«
 
»Če bi me vprašala, povedal bi ti resnico!«
 
»Kakšno zavijanje! Ne bodi smešen. Kaj te nisem spraševala, kaj te nisem stokrat na dan spraševala?! Saj sem imela naravnost strast, da sem spraševala, spraševala … Se še spomniš vprašanja: Ali me ljubiš? Me v resnici ljubiš? Ali ljubiš samo mene? Ali me boš vedno ljubil? Do smrti? … Ha, ha, bila sem zares velika v vprašanjih! … A ti, ti v molku … Na deset mojih vprašanj je sledil en »da«, pa še ta je bil laž!«
 
»Ne, motiš se! Ljubil sem te, iskreno ljubil. Vedno sem te ljubil, tudi zdaj te ljubim, Hanka!«
 
Sedel mi je nasproti in gledala sva si iz oči v oči.
 
»In kaj je bilo potem tisto z Marino?« sem vprašala.
 
»Moj Bog, kako si čudna, to je bila ena od trenutnih moških stranskih poti, ki nič ne pomenijo. Kaj ima to opravka z ljubeznijo? Kaj mi je pomenila Marina? … Toda tebe, tebe sem vedno ljubil kot svojo ženo, ljubil in spoštoval in tudi danes te ljubim enako.«
 
»Jaz tega ne razumem niti nočem razumeti!«
 
»Res, ve izobražene žene tega nočete razumeti … Toda preproste žene to nagonsko razumejo in odpuščajo …«
 
»Kaj me one brigajo.«
 
»Pa kaj si sklenila, Hanka, če mi nočeš oprostiti to staro neumnost, ki se zdaj bolj maščuje nad menoj, kakor je vredno …«
 
»Ti si videl Marino, pa moreš vendar tako govoriti?! Nisem vedela, da si tako surov …«
 
»Oprosti! Žal mi je … Pa kaj potem? Ubiti se ne morem …Povej mi rajši, kaj si se namenila.«
 
»Samo eno ti morem reči: jaz sem opravila s teboj!«
 
»Popolnoma opravila?«
 
»Popolnoma opravila!«
 
»Za vedno?«
 
»Za vedno!«
 
Zlezel je vase. Obraz si je pokril z roko.
 
Obmolknila sva.
 
»Nikar se ne prenagli! Nepravična si. Sem mar hudoben človek? … Sem mar slab oče? … Kaj nisem zmožen pri svojem delu? … Kaj nisem skrbel, da ima moja družina vse, kar potrebuje? … Kaj ti nisem dal prostosti, kakršno si hotela? … Če ti jaz nisem bil mož, kakršnega si si želela, kaj si bila ti meni žena, kakršno sem si jo zamišljal?«
 
»Tiha, mirna, obzirna, kajne?« sem se mu morala porogati. »Saj si vedel, da nisem taka! Prvikrat, ko si me zagledal, si moral spoznati, da ne ustrezam tvojemu idealu.«
 
»Vzljubil sem te …«
 
»Res je, premotila te je moja zunanjost ali kaj … Toda to ni bila ljubezen! Hotel si me imeti in ker me nisi mogel dobiti tako mimo grede kot Marino in druge, njej podobne, si se odločil, da me vzameš za ženo.«
 
»Mislil sem pošteno! …«
 
»Seveda, mislil si: jaz jo bom že zdresiral po svoje … in si bil gotovo zelo razočaran, ko si se prepričal, da to ne gre tako hitro in lahko, kot si se nadejal …«
 
»Pozabil se, da se pretaka v tebi druga kri, da si ognjevita, preveč čustvena in temperamentna, da si Poljakinja … Toda, ko sem se prepričal, da si drugačna, da nisi kot žene, ki sem med njimi odrastel in ki sem jih poznal, da nisi kot moja mati, moje sestre, moje sorodnice, sem rekel samemu sebi: treba se bo sporazumeti! Ona se mora v moji hiši prilagoditi mojemu bitju, da bo, kakor si maloprej sama rekla, tiha, mirna, obzirna … Jaz ji bom dal za to prostost gibanja, dovolil ji bom, naj uredi svoj odnos do ostalega sveta, kakor sama hoče … Kaj misliš, da bi jaz, če bi vzel Nemko za ženo, dopustil, da bi brala, kar bi hotela, da bi potovala sama, kadar bi se ji zazdelo in kamor bi se ji poljubilo? Da bi občevala z ljudmi, ki bi si jih sama izbirala, da bi pisala brez nadzorstva pisma in da bi živela v moji odsotnosti popolnoma po svoji volji? Ne, to sem jaz pustil samo tebi, ker sem te ljubil in ker sem hotel biti pravičen …«
 
Gledala sem ga in sem se silno čudila. Sporazum, dovoljenje?!; … Milost za nekaj, kar se razume samo po sebi?! Odrejanje čtiva, nadzorstvo nad dopisovanjem?!
 
Nekaj je začelo vreti v meni in se upirati.
 
Toda potem sem se spomnila, da sem vse to jaz sama v začetku najinega zakona s silo hotela! Da sem ga nadlegovala s pripovedovanjem, kaj berem, kaj mi kdo piše ― in da mu je bilo vse to nadležno, da ni hotel brati mojih pisem, čeprav sem mu jih prinašala, naj ji prebere, preden jih odpošljem.
 
Še je govoril, mi to in ono dokazoval in se opravičeval …
 
Poslušala sem njegove besede, toda njihovemu smislu nisem več sledila. Čemu vsa ta pojasnjevanja, ko ne morejo nič popraviti … Kdo ve, v čem je bila glavna krivda? Na čigavi strani? Morda ima prav moj mož, ko pravi, da me je ljubil in da me še ljubi … Saj sem ga tudi jaz ljubila takrat, ko sem se z njim zaročila, se poročila, pa tudi kasneje, kajti kaj naj bi bilo drugega tisto silno hrepenenje, da povsem in popolnoma spoznam svojega moža, da se zbližam z njim, da zvem za njegove misli in da obsežem vso njegovo dušo, vse njegovo srce? Kaj je bilo, če ne ljubezen, tisto moje silno in vroče prizadevanje, da se mu vsilim, da delim z njim vse, kar sem čutila, da mu razkrijem vse svoje bitje do najglobljih potankosti? In vendar, kakšna ljubezen?! Kaj je ta ljubezen dala meni ― in kaj njemu? Le kako sva mučila drug drugega, koliko krivic sva storila drug drugemu! Njegov ideal je bil nasproten mojemu; prav za prav se nisva v ničemer ujemala! Ko je bilo enemu toplo, je drugega zeblo; kar je enemu ugajalo, se je drugemu zdelo odurno; kar je bilo za enega lepo, se je drugemu kazalo grdo.
 
Kakšno življenje je bilo to? Vsako soglasje, ki je vladalo na površini, je bilo drago plačano s tihim in neprijetnim samozatajevanjem enega izmed naju. Kratki trenutki opojnosti so bili samo posledica nesporazuma, popuščanje, omame. Mislila sem, da je drugačen, kot je v resnici bil in se kazal, da je v svoji duši vendarle tak, kakršnega sem si želela, ali da bo vsaj postal tak ― in zato sem ga tudi ljubila. Tisočkrat sem se prepričala, da se varam, toda vedno sem se na novo slepila, ker drugače nisem mogla … Pa tudi on ― kdaj je bil najbolj zadovoljen z menoj? Kadar sem bila pokorna, utrujena od neprestanih borb in pripravljena zatajiti samo sebe.
 
Kakšna ljubezen?!
 
Že davno sem mu odtegnila svojo dušo.
 
Kdaj bi pred osmimi leti mogla tako mirno in modro razpravljati z njim, če bi vedela, kaj mi je napravil z Marino?! O Bog, jokala bi, obupavala ― ubila bi se bila! Zdaj sem samo žalostna, ker se je nekaj podrlo, v kar sem tako dolgo verovala. Boli me, ker me je prevaral prav v času, ko sem se najbolj približala tistemu, kar je hotel. Sicer pa, mogoče me je varal tudi pogosteje, tudi že prej … Toda ni se mi treba dotikati te umazanosti! Zadostuje že to, kar vem! … Od mene je hodil k Marini, od Marine se je vračal k meni … Gnusi se mi vse to, strašno gnusi! In sramujem se sama pred seboj, da me je oblatil … Nisem ogorčena, nisem tako divje, neobrzdano ogorčena, kot bi bila, če bi vse to zvedela kdaj poprej; ne razjeda me tisto peklensko gorje, ki bi me tedaj uničilo ― ne, samo sramujem se …
 
»Kako da mi ne odgovarjaš?« me je priganjal mož.
 
»Kaj naj odgovarjam. Premišljujem …«
 
»Poslušaj, nekaj mi je prišlo na misel …« je rekel moj mož živahno in se zravnal. »Razumem, da ti je stvar neprijetna. Toda nikar ne reci zadnje besede … Počakaj. Zdaj je vojna in kdo ve, kako bo še posegla v naše življenje? Rusi so v Beskidih. Tudi iz našega mesta so se začeli seliti vsi premožnejši krogi. Preblizu smo bojišču. Vse beži že zdavnaj preko na Moravsko in dalje v Prago in na Dunaj. Ne prihajaš v mesto, zato ne veš, kakšna groza vlada med meščanstvom. Silne trume beguncev, ki se vale že od začetka vojne skozi naše mesto v notranjost države, so preplašile tudi naše prebivalce. Ne verjamem sicer, da bi tudi do našega kota prišli Rusi, vendar previdnost ni odveč. Že nekajkrat sem pomislil, da je tu zunaj nevarno. Tu si preveč na samoti, a zdaj v vojnem času je veliko malopridnežev, ki se potikajo okoli in žive od tega, kar vzamejo. Človeško življenje nima zanje nobene vrednosti. Sicer bi ti rekel, da pridi v naše stanovanje v mesto. Zdaj pa, ko se je pripetila ta stvar z Marino, bo najbolje, če se za vojni čas preseliš na Dunaj ali kam južno. Pojdi na Tirolsko; ti ljubiš visoke gore. V Innsbrucku imam sorodnike, ki ti bodo šli na roko. Če pa nočeš, da bi te to preveč spominjalo name, pojdi v kakšno drugo, večje avstrijsko podeželsko mesto, ki ima lepo okolico in gledališče pa se boš razvedrila in pomirila.«
 
»Pa otroka? Jadviga in Stazika? Ali naj ju vzamem s seboj? Če je tako, da se prebivalstvo ne čuti več varno v našem mestu, tudi za njih ni primerno, da bi ostali tukaj. Vznemirjala bi se zavoljo njih vsak dan. Kajti kaj bo z njima potem, če se približajo Rusi? Ti veš, da te tvoj poklic veže, da boš ostal do konca, da boš ostal na svojem mestu celo v primeru ruskega napada.«
 
»Seveda bi ostal. Ti veš, da mi je dolžnost nad vse … Zaradi Jadvige in Stazike sem že premišljeval. Mislim, da ne boš imela nič proti temu, ako ju dava v kak zavod in to čim delj od vojnega vrvenja. V Draždanih imam teto, k njej ju bom poslal. Ona bo uredila vse potrebno.«
 
»V Draždane? Zakaj ravno v Draždane?! Jaz mislim, da sta Brdo ali Praga bližja. Čehi so nam Poljakom zelo blizu …«
 
»Oprosti, jaz mislim, da bi to ne bilo primerno. Jaz vsaj bi bil proti. Jadviga in Stazika sta vendar moji hčerki, kajne? Mora se torej tudi na njuni vzgoji videti, da sem jaz njun oče. In jaz sem Nemec. Tu sta se vzgajali v poljskem okolju, zdaj pa je treba, da spoznata pobliže tudi narod svojega očeta. Sicer pa, draždanski zavodi so na glasu … Lahko ju odvedeš tja, da vidiš, komu ju bova zaupala. Še več, bilo bi najbolje, da tudi ti ostaneš tam med vojno.«
 
Bila sem presenečena, ker je bila njegova odločitev o bodoči vzgoji Jadvige in Stazike prav za prav že sklenjena. Srce se mi je stisnilo. Še bolj mi bo odtujil otroka ― sem pomislila žalostno.
 
»Ali si zadovoljna z mojim načrtom?« me je vprašal mož.
 
»Kar se tiče otrok, se. Ti si oče. Tvojo naravo imata in te bolj ljubita kot mene, pa ti odločaj glede njih. Jaz pa bom napravila po svoje. Odpeljala ju bom k tvoji tetki, ju tam preskrbela, potem pa bom bržkone odšla v Prago. Mene to mesto zanima, pa tudi naših Poljakov je zdaj tam veliko.«
 
»Dobro, napravi, kakor hočeš. Jaz ti bom seveda pošiljal, kar boš rabila in zahtevala. Ali še bolje, vložil bom zate v kaki praški banki večjo vsoto, pa boš lahko razpolagala z denarjem po potrebi.«
 
»Saj res, pravkar sem te hotela prositi, da mi izročiš polovico moje dote. Ni ravno veliko, toda zame bo zadostovalo za dve, tri leta. Kasneje si bom ustvarila življenje, ki mi bo dajalo kruha.«
 
»O kakšnem življenju pripoveduješ, Hanka?« je vzkliknil moj mož presenečen. »Saj vendar veš, da nočem, da bi se zdaj odločila za kar koli. Premislila boš, pomirila se boš. Dal ti bom veliko denarja, kolikor ga potrebuješ. Uživaj, če hočeš. Vem, da bo prišel čas, ko boš spet moja. Mogoče že kmalu.«
 
»Motiš se!«
 
»O ne! Saj te vendar predobro poznam. Spominjaš se, kako si me ljubila … Vse bo spet prišlo v pravi tir …«
 
»Motiš se!«
 
»Dobro, jezi se nekaj časa. Grešil sem, zato moram tudi trpeti pokoro. Toda ti boš vse to pozabila, ti se boš vrnila. Da bi mogla biti Hanka trda, dosledna in neizprosna? To je izključeno!« Nasmehnil se je z nekim posebnim zadovoljstvom nad samim seboj in me hotel objeti.
 
»Opusti to,« sem rekla hladno in odšla v svojo spalnico.
 
Čudila sem se, močno sem se čudila, kako malo me pozna ta človek, ki sem z njim živela skupaj šestnajst let.
 
----