Hanka: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1.188:
Čudila sem se, močno sem se čudila, kako malo me pozna ta človek, ki sem z njim živela skupaj šestnajst let.
----
Konec januarja 1915.
Kako silno hitro drvi življenje v vojnem času!
Zdaj sedim tu v sobici stare palače na Mali strani v Pragi. Skozi okno gledam na Hradčane. Kot da sem se vrnila v nek drug svet za kakšno stoletje nazaj, tako mi je čudno pri duši, ko gledam na ta stari grad, ki je okronal Prago s svojo lepo in nenavadno krono. Streha in stolp katedrale svetega Vida se dvigata nad širokim pasom mogočnih oken, ki se v njih blešči odmev davnih dni. Doli pod trdnjavo spet palača pri palači, dvorišča, zmes rdečih streh, čudovitih fasad, starih zidov, ulic, polnih spominov na minulo slavo. Potem palača slavnega Wallensteina, znamenitega vojskovodje … Potem Vltava, češka reka, kot je Visla reka Poljakov … Nališpana je z mostovi, ki jo krase kot dragocen nakit. Tu stari Karlov most, najslavnejši v Evropi, okamenela bajka češke preteklosti … A tam, na drugem bregu, ogromna kupola cerkve sv. Miklavža s stolpi med starimi rdečimi strehami, ki jih oko ne more prešteti.
Često stojim pri oknu in mislim na poljska mesta … Lvov je še vedno v ruski oblasti, pred Varšavo grme nemški topovi. Przemysl se koplje v krvi napadalcev in branilcev … V Krakovu žvenketajo okna od odmeva topov. Uboga naša poljska mesta! Vojni hudournik dere preko njih kot povodenj in nihče ne ve, čémubo prizanesel, preden se vse pomiri.
Prijatelj moj, koliko sem doživela v zadnjem času! Pa kdo ni nič doživel v tej strahoviti vojni dobi!
Ko sem odšla z otrokoma na pot, da bi ju odpeljala na željo svojega soproga v Draždane, smo padli v hudournik beguncev, ki se je valil po vseh železnicah in po vseh potih proti Dunaju in semkaj na sosedno Moravsko in Češko. Moj Bog, kakšna beda!
Zares, prijatelj, duševna bolečina dviga in plemeniti človeka. Je kot ogenj, ki čisti iz naših src vse madeže, toda beda, bolezen, lakota, pomanjkanje, vse to je kot rja, ki kvari tudi najboljšo dušo. Skrbi, nizke grde skrbi za obstanek, za košček kruha so kot blato, ki se dnevno grmadi in raste, da zaduši vsak polet in zlomi najboljši značaj. Pravijo, da zlato tudi v blatu ostane zlato. Zares. Ampak blata je lahko toliko, da se zlato v njem zgubi za vedno. Utone v močvirju in brezupno ga prekrije lepljivo in smrdljivo blato.
Mati, ki ji stradajo otroci, stori vse, da jih nasiti. Pomanjkanje ne napade samo telesa. Oh ne! S telesom propade tudi duša. Kos kruha je tista satanska moč, ki skriva v sebi poštenje in nravstvenost.
Često ste mi to dokazovali, toda jaz sem poslušala Vaše besede, kot poslušamo razne znanstvene teorije. Razumemo jih, verjamemo jim, toda globlje nam ne sežejo.
V zadnjem času sem videla neizrečno bedo. Tedaj poleti, tiste dni, preden je izbruhnila vojna, sem videla, ko sem potovala domov, beg preplašenih družin, prepremnogih žen in otrok, ki so se zatekali v notranjost države, da bi ubežali vojnim nevarnostim na mejah. Tisti beg je bil žalosten. Vendar ni bil niti senca tega, kar sem videla v decembru, kar vidim zdaj! Teh nekaj mesecev vojne je zadostovalo, da je uničilo nešteto mož in družin, da jih je zlomilo in iz zadovoljnih rodbin napravilo brezupne nesrečneže. Takrat je bilo poletje. In oni, ki jih je pregnala vojna, so imeli še celo obleko na sebi, bili so zdravi in polni telesne moči. Zdaj so ti reveži že blede, raztrgane prikazni, ki jim iz oči gleda obup. Zdaj je mraz, sneg. Uboge, utrujene noge zmrzujejo v raztrganih čevljih, iz upadlih prsi bruha težek kašelj, a rdeče roke so jim pokrite z ozeblinami. Vsi ti begunci, kolikor sem jih videla zdaj, so zamazani, suhi, bolni. Srce ti ledeni v prsih, kadar jih gledaš.
Vse železniške postaje so jih polne. Železniški uradniki so že otopeli od te neprekinjene procesije ubogih revežev. Mesece že potujejo tako in vsaka nova skupina je bolj žalostna od prejšnje, ki je šla mimo. Dolgo so se branili zapustiti svoja ognjišča. Ko jih je ogenj topov že dosegel, so še upali, da bo njihovi strehi prizaneseno. Kajti dolga leta so delali, da so si ustvarili dom. Podedovali so zemljo od očeta in deda; vse njihove njive so bile napolnjene z znojem njihovega dela. Težko se jim je bilo odtrgati od rodne grude. Potem so jim neke noči zažgali streho nad glavo, zabobnela je zemlja od rjovenja topov, zatulila je ravnina okoli njihovega doma od krvavih borb. Dvignili so se v zadnjem hipu ter so pomešani s prevozi ranjencev in ujetnikov, krenili v tujino, da bi si rešili golo življenje. odnesli so s seboj na stotine stvari. Naložili so si na hrbet težko breme in so odšli stokajoč pod težkim tovorom. Temu ali onemu je ostala mogoče še slabotna kravica pa so jo vpregli v voz. Vole in konje jim je že zdavnaj s silo vzela vojaška oblast, da vlečejo topove, da vozijo vojne potrebščine tja do strelskih jarkov in da odvažajo ranjence. Tudi seno so jim vzeli in moko in druge zaloge. Vojna je neusmiljena in trda, ne pozna obzirov. Prijatelj ali sovražnik, vsak vzame, kar potrebuje. Samo beli lističi, ki je na njih potrjeno, kaj so nasilno vzelo, ostaneju nesrečnežu v rokah, a s tem ne moreš nasititi žene in otrok. Če izgubi ta beli papir, ga je izgubil in opravljena stvar. In če ga ni izgubil, samo Bog ve, kdaj bo spet imel konje in vole, voz in seno, pšenico in koruzo. In če dobi denar, spet ne bo imel ničesar, ker ga bo porabil, preden se bo končala vojna, in mir ga bo zalotil kot berača.
Trgalo se mi je srce, ko sem gledala to žalostno in obupno tragedijo poljskega naroda. Oh, na sto in sto načinov mi pripovedujejo žene in starci vedno isto zgodbo. Može in sinove imajo pri vojakih, bore se in bijejo na bojišču, da njihovi najbližji niti ne vedo, kje. Žene ne vedo, če so jim možje še živi, matere ne vedo za sinove. Malo jih je, ki znajo pisati pisma, pa tudi onim, ki jih pišejo in pošiljajo nekam v čudno negotovost, niti njim ni bolje. Kako pa naj najdejo njihove karte s slabo napisanimi naslovi ljudi, ki jih iščejo, kako naj pridejo odgovori, ko so pri njih že davno zaprte pošte in uradi, oni pa blodijo sami in iščejo kotička, kamor bi se stisnili in skrili.
Ta bedna, preplašena človeška čreda je polnila železniške vozove. Slednjič se je dokopala do postaje, kjer se je načakala v dolgih urah in dnevih, dokler se tudi zanjo ni našel prostor. Sedeli so in ležali v žalostnih skupinah okoli majhnih, revnih galiških železniških postaj in zavidali onim srečnim, ki so se mogli zavarovati pred ledenim dežjem, snežnim metežem in mrzlim nočnim vetrom pod odprto šupo ali pod podobno streho.
Noseče žene so se težko vlekle po blatnih poteh, utrujene do smrti, lačne in slabe. Plod je umiral v njihovem drobu, krči so lomili njihove boke, one pa so stopale v topem obupu. Za roke so vodile enega, dvoje, troje otrok in skrivnostni materinski nagon jim ni dal, da jih prepuste usodi in smrti. Kolena so jim klecala, v očeh so se jim sušile zadnje solze, na ustnicah, razpokanih od vetra, se jim je napravila skorja iz krvi. Odnesle so s seboj perilo in obleke, odeje in blazine, da postiljajo ponoči otrokom in sebi in da ne zmrzujejo v snegu in ledeni mlaki. Tudi otroci so nosili sveženjčke, da so rešili nekaj od svojega skromnega premoženja. Utrudili so se hitro. Solznih oči so odlagali kos za kosom in prišli končno praznih rok do železniške postaje, od dolge poti po slabih cestah razbolelih nog, umazani, raztrgani, oslabljeni in lačni. Kolikokrat so padli gredoč, ko so stopali po razteptanih in močvirnatih potih. Potem so se težko dvigali in se počasi opotekali dalje. Močnejši od njih so jih suvali v stran, vozovi so jim škropili obraz z ledenim blatom. Zadaj pa jih je priganjalo grmenje topov. Če so se ustavili in uzrli, od koder so prišli, so videli eksplozije granat, ki so se sipale kakor nebeški ogenj na njihove bedne rojstne vasi. Tu in tam je vzplamtela rdeča baklja, oni pa so ugibali, če ne gori njihovo ognjišče ali morda sosedova hiša …
Sivi starci so nosili bolne starke, suhe do kosti, ki so prosile Boga, naj jih reši tega žalostnega življenja, pa naj umro, čeprav kar na cesti. Šibki vnuki so se prestrašeni in lačni lovili za njihove roke.
Če pa se je zgodilo, da je kdo onemogel in omahnil, je legel kraj poti in komaj je imel kdo časa in moči, da se je ustavil in mu pomagal. Vsak je nosil komaj svojo lastno bedo.
Otroci so se jokali z nadušljivim, slabotnim glasom, postajali od utrujenosti in slabosti ter padali. Matere so jih molče dvigale in prenašale zdaj enega, zdaj drugega. Oh, tudi one so bile že izčrpane, brez moči, toda jok otrok je na čudovit način vlival odpor v njihova bedna telesa. Pa so vlekle dalje sebe in svoje otroke z nepojmljivim mučeništvom materinske ljubezni.
Prišel je kak voz, naložen z revnimi svežnji, ki so na njih počivali bolniki in otroci. Takrat so matere, ki so počivale, stoječ s svojimi otroki v snegu in blatu ob poti, dvignile roke in prosile v Kristusovem imenu usmiljenja za svojo šibko deco. Bili so kmetje, ki so si mašili ušesa pred takimi prošnjami in so rešili bedne ostanke svojega premoženja, oteli so zadnji dve svoji revni kravici in srečni dosegli rešilno železniško postajo. Drugi pa, mehkejši od njih, bolj usmiljenih src, so zbirali take sirote in nalagali na voz vedno več otrok, vedno več ihtečih, bolnih žen. Suhi kravici sta čedalje težje vlekli revni voz. Dva ali trije moški so porivali voz od zadaj in tudi žene so pomagale. Nekaj časa se je voz premikal dalje po razmočenih tleh, se pogrezal v globoke grape, dokler ni obtičal. Marsikatera žena se je spravila z voza, da bi bil tovor lažji. Matere so spet vzele otroke na svoje roke. Spet se je zagugal voz, žalostni, bedni sprevod nesrečnežev se je pomaknil dalje. Čez nekaj časa je bolna žena spet oslabela in legla na voz, materam so onemogle roke in spet so postavile otroke gor na mokre svežnje, da bi si nabrale nekaj sape in moči. Kmet je udaril z bičem po ubogih kravicah, jezil se je na njih in ju priganjal, naj vlečeta, vlečeta. In nesrečna živina se je nategovala, dokler se je mogla. Potem pa je zagazila v kakšno jamo, padla in obležala v blatu, ne da bi se še zmenila za dobre besede, za udarce. Tedaj je vse planilo v tarnanje in javkanje. Od zadaj je dospel drug voz, kletve in psovke so se usule na ubogo skupino obupancev. Odvedli so kravi s ceste, božali ju, milovali, jima porivali v gobec koščke kruha ali sladkorja, toda ubogo živinče se vendar več ni moglo vzdigniti; izčrpano je bilo do kraja in se je iztegnilo v sneg in blato, da bi poginilo. Zajokal je gospodar, zajokali so otroci in žene. Dvignili so roke, da bi priklicali usmiljenje Boga na pomoč svoji žalostni bedi. Toda nebo je ostalo mrko, sivo, nedostopno. In tako so čakali nesrečneži, zaman čakali nekaj časa. Končno so pustili kravo in pometali del svežnjev, ki so se od njih morali ločiti, ker so bili pretežki, da bi jih vlekli s seboj na obupnem begu. In spet je stopal sprevod dalje, dokler se ni še enkrat ustavil, ker se je tudi druga krava stegnila v blato in poginila.
Vsa, vsa gališka pota so bila nabito polna zvrnjenih in razbitih voz, razmetanih svežnjev in blaga, kovčegov, revnega pohištva, poginulih konj in krav. Povsod enako gnusna, odurna in žalostna slika.
Na železniških postajah so nagnali uradniki, sami že do konca utrujeni in otopeli od mrzličnega dela in strahu, ki so ga morali gledati, to nesrečno, brezglavo krdelo ubogih človeških bitij v tesne, zatohle vagone. Vojna je že žvižgala v zraku, ljudje pa so se prerivali v vozove, da si rešijo golo življenje. Marsikdo je tu izgubil svoj sveženj, ki ga je s tolikim naporom vlekel na hrbtu ure in ure po globokem blatu razteptanih potov. Iztrgali so mu ga iz rok in vrgli nekam ob progo, da je mogel stopiti v voz še kak nesrečnež, blazen od strahu. Nihče, nihče ni hotel počakati, potrpeti, da pride drug vlak. Kajti kdo ve, če bo ta drugi vlak še mogel priti. Kdo ve, če ne bo že prej z zadnjo lokomotivo pobegnilo pred Rusi železniško osebje in bo komaj še utegnilo razdejati za seboj tračnice in uničiti v pisarni naprave, ki se ne dado odnesti. Begunci, ki bi ostali v takem primeru na postaji, bi bili prepuščeni milosti božji, slepemu naključju in Rusom. Vsak od teh revežev si je prizadeval z vsemi silami, da ne ostane med dvema ognjema v najhujšem peklu vojnega besnenja.
Zato so bili vsi železniški vozovi prenatrpani z revnimi človeškimi stvori. Uradniki so zaklenili vrata vozovom, ker tako se je glasilo naročilo, in vlak se je kotalil v daljavo, da nihče od onih, ki jih je nosil, ni videl cilja svojemu potovanju. Dogodilo se je, da je vlak obstal na progi in je stal tam ure in ure. Tišina naokoli, noč, tema. V vlaku jok, ječanje, tarnanje, molitve, kletve. Ni bilo dovoljeno odpiranje oken, zračniki pa niso mogli zadosti hitro izmenjavati zatohlega, zasmrajenega ozračja, ki je hlapelo iz te uboge človeške črede. Nato je vlak odhitel, se ustavljal na postajah, na križiščih tračnic in počasi vlekel svoje ubogo breme naprej.
V vozovih so jokali otroci, kričale žene. Žeja in lakota sta jim zastrupljala drobovje. Bolniki so tarnali, dojenčki cvilili na rokah mater in se zvijali v krčih. Včasih so žene tudi rodile v tej peklenski stiski, starci pa so umirali.
Tako so drveli ti vozovi iz bedne Galicije v sosedne pokrajine, natovorjeni s človeškim gorjem. Prokletstvo nezaslužene usode so vozili s seboj od postaje do postaje. Reveži so pritiskali blede obraze na okna, udarjali s suhimi prsti po njih, klicali na pomoč usmiljene ljudi. Toda povsod, koder so se peljali mimo ti žalostni vozovi, so bili ljudje že utrujeni od gledanja te nesrečne bede. Na stotine takih voz, na tisoče in tisoče beguncev se je vozilo mimo njih v teh mesecih. V začetku so jim dajali, kar so mogli, tolažili so obupance. Dajali so jim piti, nudili so jim jedil, slačili so s sebe suknje in jih metali ubogim materam, da ogrnejo gole otroke. Toda kmalu so ostali tudi ti ljudje praznih rok. Njihova dobra srca so otrdela za to pogubno nesrečo, ko so občutili, da so brez moči. Preveč se je zahtevalo od njih, pa so njihova srca morala otrpniti, njihove duše otopeti, ker bi morali sicer zblazneti.
Toda strahoviti železniški vozovi, polni tarnanja in jokanja, so potovali od postaje do postaje, čakali pred postajami cele ure in se spet zganili dalje, ne da bi se njihova vrata kje odprla. V teh ozkih, zasmrajenih kletkah se je obup včasih spremenil v zlobo in so se nesrečneži še potolkli in zlasali med seboj zaradi koščka trdega kruha, zaradi prostora na klopi, zaradi krpe, ki jo je ta otrok vzel onemu. Blaznost obupa je spreminjala nesrečneže v zveri, ki se bore za svoje lastno bedno življenje.
Minilo je po štiri in dvajset ur, ko ti ljudje niso dobili niti kruha niti vode v teh groznih in pretesnih kletkah. Kajti nihče si ni upal odpreti njihova vrata, boječ se strašnih vojnih bolezni, ki so jih vozili s seboj. In teh je bilo veliko. Nabrali so se jih ubožci na svojem begu, okužili so se z raznimi kužnimi boleznimi, ki so se širile potuhnjeno in nevarno po bojišču in za njim. V teh vlakih so prevažali kolero, pegasti legar, trebušni legar in črne koze, vse strahote človeškega rodu. V krčih so umirale žene, obdane od otrok. Njihova trupla so ostala med kopico revežev, polnih blaznega strahu, vse dotlej, dokler ni vlak končno dospel na dotični kraj. Kdo bi si jim upal pomagati, ne da bi pri tem izpostavil v nevarnost vseh vasi in mest, koder se je vozil mimo ta železniški tovor?
Povsod so jih sprejemali s strahom, tudi na postajah, kjer so jim dajali skozi okna toplega čaja in kruha. Nihče ni vedel, če ne bodo nesrečneži zapustili sledu svojega prekletstva, če ne bo usmiljeni, ki jim je hotel pomagati, prejel poleg vzklikov hvaležnosti tudi klico propadanja in smrti. Prekleta je bila njihova stopinja, strah je šel pred njimi in za njimi, dokler niso končno dospeli v tabor beguncev, ki ga je uredila vlada z mrzlično hitrostjo, da reši, kar se še rešiti da, in da obvaruje notranjost države pred okužbami, ki so jih raznašali nesrečni gališki izgnanci.
Oh prijatelj moj! Vedno mislim na ta beg našega naroda. Nesrečni poljski narod! Najnesrečnejši od vseh narodov Evrope! Preklet in preganjan od strašne, nezaslužene usode.
Često se ponoči prebudim, ker me plaše hude sanje. Sama se vlečem po zasneženih potih z zadnjo močjo. Vsi prizori obupa in nesreče ožive v mojih možganih, rušim se v zmedo beguncev.
Videla sem, kako je za našo fronto. Toda tudi tam čez so Poljaki! Tudi pri Vas beže Poljaki. Prsi naše poljske zemlje krvave od strašnih ran. Žalostno poginjajo poljski sinovi, poljske žene in otroci. Mi bežimo tukaj, a naši bratje beže tam na Vaši strani. Na našem živem srcu se rujejo evropske države za prvenstvo. Poljski narod pa tarna in propada pod petami njihovih armad.
Gorje, prijatelj, kaj bo z nami, kaj bo ostalo od nas?! Razbežali so se naši otroci na vse strani. Naša ognjišča so samo še pusta pogorišča.
Saj nas ni toliko! Nismo tako velik narod, da bi nas smelo toliko poginiti! Preveč zgubljamo krvi, prijatelj, preveč! Ali se bomo še kdaj popravili od silnih ran, od izgube naše najboljše moči?!
Na neki železniški postaji sem opazila poljsko ženo. Z golimo rokami je razbila steklo pri oknu svojega voza in skočila venkaj. Železniški nastavljenci in vojaki so jo hoteli prijeti. Ona pa je tekla, se jim izvila iz rok, pobegnila v stran, kjer so ji hoteli zastaviti pot, se splazila med tračnicami in pribežala na peron med nas, gosposke potnike, višje častnike in uradnike.
Vila je roke in kričala: »Izgubila sem otroke! Izgubila sem otroke! Usmiljeni ljudje, dajte, da se vrnem! Moram se vrniti, da poiščem svoje otroke! Kaj naj brez njih? Kje so moji otroci, pravični Bog?«
Ustavili smo jo, hoteli smo jo pomiriti, potolažiti. Ona pa je kot prikazen begala med nami in obupno jokala: »Izgubila sem otroke! Kje so ostali, povejte!«
Neka neustrašna gospa od Rdečega križa ji je zastavila pot in z rokami objela revo z vso močjo. Pritisnila si je glavo obupanke na prsi in njene solze so se pomešale s solzami nesrečnice.
»Dobra gospa, pomagajte mi!« je ječala uboga žena. »Troje otrok, troje mojih otrok je ostalo tam v Galiciji na naši železniški postaji v tropu tujih ljudi. Rusi so že streljali na vlak, nekdo me je vrgel v voz, otroci pa so ostali sami. K njim hočem! Kaj naj počno brez matere? Pomagajte mi, dobra gospa, pomagajte mi!«
»Pomagala bom!« je obljubila gospa. »Gotovo jih bomo našli. Samo pomirite se, počakajte tu pri meni. Jaz vam jih pomorem iskati.«
Prišla sta dva vojaka, da bi odpeljala ženo nazaj v voz, ki je iz njega pobegnila. Toda vsi smo začeli prositi zanjo, tudi neki general se je zavzel za revo, da je smela ostati pri gospe od Rdečega križa, ki se je prva usmilila njenega obupa.
Neki sprevodnik mi je rekel, ko je šel mimo mene: »Mislite, gospa, da je to edina mati, ki je zdaj izgubila otroke? Veliko jih je, veliko. Srečne tiste, ki pripeljejo do nas vsaj truplo svojega otroka. Imajo vsaj nekaj, nad čemer morejo jokati. Bolje za otroke, če so mrtvi!«
Prijatelj moj, če bi vedeli, v kakšni otopelosti sem živela zadnji čas!
Ti vojni dogodki padajo težko na mojo dušo.
Ne morem biti ravnodušna, toda kaj morem pomagati? Kaj naj storim? Menda res nisem ustvarjena za življenjski vrvež, kakor pravi moj mož. Omahnila sem pod vtisi zadnjih šestih mesecev.
Svoje lastne usode kot da niti prav ne čutim. Lahko sem odšla od moža, ki sem z njim živela šestnajst let.
Kako malo mi je ostalo v duši od teh dolgih šestnajstih let! Tudi prvi lepi daljni spomini iz mladosti so temneli, se gubili iz mojega srca.
Včasih bi se s silo rada spomnila prvih mladih let svojega zakona. Rada bi obudila preteklo srečo in lepoto. Moram biti pravična do moža, ki sem se ločila od njega. Prizadevam si spomniti se vedrih hipov, ki sem jih nekdaj preživela z njim. Toda kot da se moje misli nočejo vrniti v preteklost, v mladost. Spominjam se sicer lepega sprehoda, davnega smeha, cvetja, ki mi ga je prinašal, vedrega pogovora, toplih, prisrčnih družinskih svečanosti. Spominjam se pomladnega izleta v zeleni gozd, spominjam se poletnih noči, obsijanih od mesečine, ko sva tiho sedela v vrtu drug poleg drugega in poslušala daljno pesem vaških fantov. Toda vse slike, ki si jih kličem v spomin, so blede in brez toplote, trudno padajo nazaj v pozabljenje.
Vse je zastrupljeno z grenkimi dvomi. Kaj vem, kdaj me je moj mož začel varati? Kaj vem, če je bila sploh kdaj njegova duša blizu moje? Kaj ni bilo vedno nekaj zagonetnega in tujega med nama? Kaj niso vsak da, tudi po dozdevno najlepših ljubezenskih trenutkih prihajala do izraza nasprotja med nama? Kaj se nisva morala obadva vedno in vedno varovati, da ne bi izzivala večnih majhnih in neprijetnih sporov? Kaj je bila zares ljubezen, prava ljubezen, ki naju je privedla skupaj in naju vezala drug na drugega?
Jaz sem bila mlada, dosti lepa žena, on je bil zdrav, mlad moški. Kaj je bila strast ljubezen? Kakšen je ta slepi nagon, ki pripelje ženo in moža skupaj, telo k telesu, duši pa se jima nikdar ne združita v enoten, urban akord?
Kolikokrat se spominjam, vedno je bilo med nama sto različnih pojmovanj, navad, nasprotujočih si misli, čustev. Zato niti nočem klicati nazaj let, ki sem jih preživela z njim. Umrli so celo spomini.
Gledam nazaj in bolna praznota me vso izpolnjuje. Kot da je padla v brezdno moja mladost, kot da so izginila brez sledu moja najlepša leta!
Zakaj je to tako, povejte mi, pojasnite mi, modri moj prijatelj?
Kaj spomini res nič ne pomenijo, kaj zares ni preteklosti, ampak samo sedanjost? Moj zakon je kot nekaj, česar nisem doživela, nekaj, kar je s korenino iztrgano iz mojega srca. Vsak spomin nanj mi je kot neprijeten dotik rane, ki se je zacelila, ki pa zanjo nočem nič vedeti.
Vem, kaj bi rekli Vi, prijatelj.
Vi ste pravični, Vi stvarno opazujete vsa dejstva, Vi ste strog sodnik.
Vi bi me vprašali: »Kaj pa otroka? Kaj nimate otrok, gospa?«
Oh, prijatelj! Najrajši bi zajokala in rekla, da ju nimam. Ker jaz ju v resnici nimam. Nimam njune ljubezni, nimam njunih src!
Oni sta očetovi, prijatelj! Oni sta očetovi!
Vi tega gotovo ne pojmite in ne razumete. Mislili boste, da sem kriva, ker ju nisem znala obdržati na svojem srcu, ki sta na njem nekoč kot majhni in šibki ležali, dokler sem ju dojila s svojim mlekom.
Mogoče imate prav. Mogoče sem sama zakrivila svojo žalostno materinsko usodo.
Ne vem, ne vem.
Vem damo, da me to boli, da me to zelo boli. Nočem niti misliti na to, iti hočem preko tega, pozabiti hočem na to,
To je treba preboleti, pomiriti se z usodo, dokazujem sama sebi. V veliki otopelosti, ki v njej živim zadnje tedne, se mi včasih zazdi, da se mi je to že posrečilo. Dopovedujem si, da me nič ne bole redki in kratki dopisi Jadvige in Stazike, ki mi jih pošiljata iz Draždanov. Zavoljo cenzure mi pišeta nemški, pa so njuna pisma mogoče zato še bolj običajna, kot bi bila sicer.
Toda to ni res! Nikdar, nikdar ne more mati preboleti, da se ji otroci odtujujejo. Vedite, prijatelj, nikdar!
Te zadnje dneve sem morala veliko misliti na svojo mater.
Že dolgo nisem dobila nobenih vesti od nje. Ne vem, kaj dela v svojih Tatrah, ki jih noče zapustiti.
Ona niti ne sluti, da sem za vedno odšla od moža, da sem za vedno obračunala z njim.
Bila je edina, ki je nasprotovala mojemu zakonu z njim.
Samo iz verskih razlogov.
Je prava Poljakinja, strastna katoličanka, Hans, moj mož, pa je protestant.
Verjeli boste, če Vam povem, da je bila to najmanjša motnja za moj zakon. Zaradi vere nisva imela nesporazumov, ker sva oba svobodomiselna.
Moja mati je zato veliko trpela.
Niti bratje, niti jaz ji nismo mogli slediti v verski gorečnosti. Brat Zigmund je vzel za ženo Rusinjo, njegovi otroci so pravoslavne vere. Dolgo mu mati ni mogla odpustiti tega dejanja. Ona, prepričana katoličanka, je morala imeti vnuke druge vere! Pa tudi moja otroka sta se vzgajala v veri svojega očeta.
Tudi Zigmund je pomešal kri našega rodu vrh vsega še z rusko krvjo, pripeljal je Rusinjo v svoj dom, dasi so Rusi nakopičili toliko krivic nad našim narodom, pa tudi nad bližnjo družino moje matere. Njena mati, moja babica, je bila po rodu iz Tater kot tudi prababica. Tudi prababica, babica in mati so se po čudni igri usode poročile čez mejo v rusko Poljsko. Moj ded se je udeležil več gibanj za osvobojenje Poljske, zato so ga Rusi pregnali v Sibirijo. Ni dovolil, da bi ga spremljala žena, moja babica, z otroki v pregnanstvo, temveč je odločil, daj se vrne v očetovo hišo v Tatre in naj tam zavarovana in v miru vzgoji sinove in hčere.
Dokler je živela babica, je često pripovedovala nam vnukom, kaj so morali pretrpeti Poljaki po uporu šestdesetih let. Kako so jih kozaki pretepali z biči, kako so jih mučili ruski policaji po zaporih. Kakšna mučeništva so morali prenašati na dolgem potu skozi veliko Rusijo do azijskih mej in tam čez Ural po sibirskih pustinjah, dokler niso dospeli na svoje določene kraje, kjer so umirali in poginjali zavoljo mraza in pomanjkanja.
Odrasla sem ob teh žalostnih zgodbah o našem poniževanju in krivicah, ki so jih nakopičili našim dedom in očetom.
Kajti tudi oče je moral veliko pretrpeti zaradi poljskega porekla. Tudi on je sodeloval pri vsem, česar so se lotili naši rodoljubi, da bi rešili Poljsko. Skrivaj smo obiskovali tajne poljske šole, da smo v njih sesali ljubezen našega poljskega jezika in naroda in se naučili sovražiti naše zatiralce.
Toda naše pokolenje je bilo stvarnejše od naših očetov in dedov in mnogi od nas so že spoznali, da nismo edini, ki trpimo pod rusko knuto. Spoznali smo, da nas davi režim in ne ruski narod, ker je tudi po njegovem hrbtu plesal kozaški bič, če si je zaželel svobode.
Pa kaj o tem pripovedujem Vam, prijatelj, kajne? To veste sami najbolje. Saj kadar koli ste hirali v temnicah, ste imeli za prijatelje ruske študente, delavce, socialiste, svobodomislece, sploh idealiste, ki so hoteli raztrgati verige, katere so uklepale ne samo nas, temveč tudi nje.
Oni niso krivi, da smo še bednejši od njih in da režim ne preganja samo naših teženj po svobodi, temveč da je preganjal tudi naš jezik, ki smo ga govorili, in vero,ki je v njej naše ljudstvo molilo Boga.
Pred nekaj dnevi sem dobila čuden dopis od matere. Prav za prav ni to dopis niti pismo, temveč samo nek spomin ali kaj.
Moja mati je imela navado, da si je v prostem času pripravila veliko ovojnic za pisma, ki jih je nameravala pisati otrokom. Zmogla je vso nedeljo popoldne sedeti pri oknu, pri tem pa je brala sveto pismo in pisala na prazne ovojnice naše naslove s skrbno in čitljivo pisavo. Zelo se je trudila, da bi bila naša imena in prebivališča napisana čim skrbneje in lepše. Dokler se je sušila tinta na ovojnicah, je pobožno prečitala kak psalm, nato pa se je spet vrgla na pisanje naslovov.
Često smo se smejali tej njeni navadi, ona pa se je branila in resno zatrjevala, da je vedno dobro, če so ovojnice tako pripravljene.
»Lahko zbolim ali pa me doleti kakšna druga nesreča. Tedaj zadostuje, da napišem nekaj vrstic s svinčnikom in pošljem na pošto,« je govorila.
Morala sem se spomniti teh besed, ko sem pred nekaj dnevi prejela njeno pismo, ki ga pismo prav za prav niti imenovati ne morem. Ovojnica je bila v redu, pa tudi moj naslov točen, toda v ovojnici sem našla samo košček papirja z nekimi čudnimi znaki, kakor če se otroci igrajo šolo. Kakor da je preizkušala pero. Vidim, to je pisala njena roka, vendar ni niti ene čitljive črke v teh dveh, treh vrstah raznih potez in črt. Morala se je zmotiti, pa je odposlala ta list papirja namesto pisma, ki ga je napisala. Našla bo pismo na mizi med svojimi molitveniki in evangeliji in mi ga bo poslala. Zdaj pričakujem od nje natančnejših vesti in mogoče tudi zato toliko mislim nanjo.
Uboga mati, tudi ona ni bila ravno srečna. Nisva se razumeli. Ona ni razumela nas, svojih otrok, a mi nismo razumeli nje. Dva svetova smo bili mi in ona, ki nas je rodila.
V vseh svojih skrbeh vnanjega življenja smo se lahko zatekli k njej. Rada je pomagala svojim otrokom z denarjem, rada je pohitela k nam, kadar je kdo zbolel. Ni je bilo boljše strežnice od nje. Po cele noči je sedela ob postelji bolnika, ga božala, mu kuhala čas, mu dajala obkladke in zdravila.
Samo kadar so duševni boji glodalo srca njenih ljubih, ni znala pomagati niti svetovati. Vedno in vedno smo čuli samo en stavek iz njenih ust: »Otroci, molite k Bogu! Vera je edina zaščita, edina rešitev, edino upanje!«
Toda niti eden izmed nas ni imel njene vere.
Tega ni mogla preboleti, tega ni mogla razumeti. Silila nas je, naj hodimo k maši, vso svojo materinsko veljavo je uporabljala, da bi nas primorala, da bi šli z njo na božjo pot v Čenstohovo ali h kaki drugi čudodelni Materi božji. Ni sprevidela, da zahteva od nas hinavščino in hlinjenje.
Često smo storili njej na ljubo, kar je zahtevala od nas.
»Pojdite z menoj,« nas je klicala. »Ni treba drugega, le da greste z menoj. Mati božja se bo usmilila mojih solz in bo uslišala mojo molitev. Napravila bo čudež in v vaših srcih bo vzplamtela vera v Boga in zaupanje v njegovo milost!«
Že odrasli smo morali hoditi z njo po božjih potih k poljskim cerkvam, da ji dokažemo, kako jo ljubimo. Toda čudeža je pričakovala zaman.
»Ali zdaj verujete?« nas je spraševala, kadar smo čez eno uro ali dve stopili po dolgih obredih iz kakšne posebno slavne cerkve.
Često nas je zapustila potrpežljivost, pa smo ji odkrito dokazovalo brezplodnost njenih prizadevanj in duševnih muk, ki nam jih je toliko pripravljala. Tedaj se je razžalostila nad nami in je bridko jokala nad našo duševno slepoto. Rotila nas je, naj se spametujemo in naj rešimo svoje duše, dokler je še čas. Tudi razjezila se je včasih. »Vi nehvaležni otroci,« je govorila. »Zakaj ne verujete, ko jaz želim in zapovedujem, da verujte?! Ali sem zaslužila, da ste tako trdi in neusmiljeni z menoj?! Zakaj me je Bog tako kaznoval, da ste šli vsi po slabi poti? Zakaj sem, nesrečnica, rodila same brezverce?«
Zastonj smo ji dokazovali, da je duh prost in da bi bili hinavci, če bi se delali, da verujemo, v resnici pa ne bi verovali.
»Kaj bi bilo bolje, da bi se hlinili?« smo spraševali.
Tedaj je dolgo molčala, nato pa rekla: »Mogoče bi bilo bolje. Navadili bi se moliti, potem bi vera prišla sama od sebe, da ne bi niti vedeli, kdaj.«
Vedno je zijal ta nepremostljivi prepad med njo in nami. Nobena ljubezen ga ni mogla napolniti.
Njena pisma so bila same pridige. Že smo se jih navadili in se nismo niti razburjali niti žalostili zavoljo njih.
Nekoč je vprašala mojega najmlajšega brata Jana, če gre vsako nedeljo v cerkev. On pa se je nasmehnil in rekel: »Zakaj, mamica zlata? Pišeš mi vsak teden. Ena pridiga v sedmih dnevih pa za vsakega kristjana popolnoma zadostuje!«
Mi smo se smejali, mati pa se je jezila. Vendar nam ni prenehala neutrudljivo pisati, naj se vrnemo k Bogu, naj hodimo k maši, naj zvečer molimo in naj svoje otroke vzgajamo v strahu božjem.
»Če me poslušate ali ne,« je govorila, »jaz sem mati, pa moram opraviti svojo dolžnost.«
Sirota, tudi ona se je dosti jezila na nas in veliko solz je prelila zavoljo nas. Mogoče je to splošna usoda mater, da so njihovi otroci drugačni, kakor so si jih želele.
Zdaj bolje razumem njeno usodo in bolje pojmujem njeno žalost. Gotovo je morala veliko pretrpeti, ker smo šli po drugačnih potih, kakor je želela, da gremo. Mi smo podedovali v verskih stvareh očetove dvome. Spor je prešel iz zakona na razmerje med njo in otroki.
To je mogoče sploh usoda vseh žena, ki se poroče z možmi, pa z njimi niso istih misli in nazorov. In potem rode otroke, ki niso njihovi, čeprav so ustvarjeni iz njihove krvi in dojeni z njihovim mlekom.
Tudi mene je doletela ista usoda. Mogoče samo na malo drugačen način.
Zato zdaj ljubim mater z neko posebno, usmiljeno ljubeznijo. Tuji sva si, kakor sva si bili prej. Nobene steza ne vodi iz njenega duševnega življenja v moje. Toda jaz trpim isto bolečino osamljene matere, kakršno je trpela ona zaradi mene in mojih bratov. Ne morem ji pomagati, ne morem se ji približati niti stopiti v njen svet. Samo presojam jo drugače, pravičneje. Zdaj vem, da ni bila nobena muhavost trdoglavega in v ozke spone uklenjenega bitja, ki nas je ločila, temveč žalostna usoda matere, ki ji je otrok podedoval drugačno dušo.
Ne verjamem, da je veliko popolnoma srečnih mater. Matere so srečne, dokler imajo majhne otroke, ki še nimajo svoje duše. Samo zelo mlade matere so srečne, matere z majhnimi otroki na kolenih. Toda pozneje se začno skrivne borbe in razočaranja. Matere bi rade, da bi jim bili otroci podobni po duši, kakor so jim podobni po barvi las in oči, po oblikah glave in telesa. Ampak duša je nekaj skrivnostnega, upornega in svobodnega. Ne moreš je ujeti, ne moreš je zadržati.
Ali se motim? Ali žene, ki so našle v svojih možeh svoj ideal, najdejo isti ideal tudi v otrocih?
Gotovo ga najdejo!
Starši, ki se ne ljubijo samo telesno, samo hipno, morajo imeti tudi drugačne otroke. Tedaj mož uživa, da ima hčer, ki je v vsem, po telesu in srcu podobna materi, ženi, ki jo obožuje, in žena se ponaša, kadar spozna v sinu duha in značaj moža, ki ga spoštuje in ljubi.
Veste, prijatelj, da sem Vam bila včasih malo nevoščljiva zavoljo prelepega razmerja, ki vlada med Vami in Vašo materjo.
Koliko krasnega in ljubega ste mi povedali o njej! Kako sem se smejala, kadar ste mi pripovedovali, kako se navadno za Veliko noč vračate z brati k njej domov,
»Vsa hiša nas je polna, kadar vstopimo,« ste pripovedovali.
Jaz pa sem si v živo predstavljala Vaš rojstni dvorec, kjer so sobe gotovo tako starinsko udobne, pa so vendar ustvarjene za navadne ljudi; niso preveč visoke in prostrane, da bi bilo mrzlo v njih, kadar tuli zunaj snežni vihar.
Rekli ste mi, da je Vaš oče visok človek, pa vendar manjši od Vas vseh.
»Moj Bog, jaz niti ne vem,« ste mi pripovedovali nekoč v smehu, »kako da smo mi trije bratje sami hrusti, Guliverji, ki so jim vsi stoli premajhni, vse postelje prekratke, vsa vrata prenizka! Kakšno trpljenje, kadar se moramo voziti po železnicah ali v kakšnih majhnih vaških saneh! Oče je moral zaradi nas dati napraviti posebno velik voz, da nas je mogel spraviti z železniške postaje domov, ne da bi se nam bilo treba zviti v klobčič. Pri materi se vedno zadevamo z glavami ob svetilke in lestence. V njenem salonu smo jih potrli že skoro vse rokoko naslanjačke.«
Kako sem se smejala!
Kako draga mi je bila Vaša mati, ko ste mi pripovedovali, da ji je všeč, če vsi trije sedite na stopnišču, ki deli balkon od sobe. Tam je njen priljubljeni prostor in tam stoji udoben naslanjač, prevlečen z rožastim aksamitom in natrpan z različnimi vezenimi blazinami. Tam sedi in se zabava z raznovrstnimi ročnimi deli.
Pripovedovali ste mi, kako s je šalila Vaša mati: »Sedite, otroci, sedite semkaj k mojim nogam na stopnišče, da vidim, kako ste moji otroci. Da se ne bom bala teh svojih velikanov.«
Sedeli ste na stopnišču in pili čaj in pripovedovali materi, kaj delate po svetu.
In jaz, prijatelj, zelo sem ponosna, ker sem visoka in ker ste to Vi opazili.
Oh, s kakšno radostjo se spominjam nekega smešnega dogodka.
Ne vem, ali se ga spominjate tudi Vi?
Zaradi nekih rokopisov in dogovorov sva se odločila, da se sestaneva v Krakovu. Vi ste tam naznanili predavanje. Pisali ste mi, da boste prišli v Krakov že teden dni prej in ste me prosili, naj pridem tudi jaz kak dan poprej, ker ste me hoteli takoj po predavanju vrniti v Varšavo. Sporočili ste mi, da me boste počakali na železniški postaji, ker jaz tedaj v Krakovu še nisem imela bližnjih znancev.
Toda bili ste zadržani, pa ste poprosili nekega prijatelja, naj me on pričaka s svojo gospo na postaji. Nista me še poznala in Vi ste jima morali pobliže opisati mojo zunanjost.
»Ne bo vama treba dosti gledati,« ste jima rekli, »velika je kakor jaz; takoj jo bosta opazila.«
Mene ste brzojavno obvestili, da ste zadržani, da pa me bosta sprejela Vaša prijatelja.
Prišla sem. Ko sem stopila iz voza, sem pustila mimo hudournik ljudi ter med zadnjimi potniki počasi odšla proti izhodu. Samo še malo ljudi je čakalo pri izhodu. Toda name se ni ozrl nihče.
Postanem, gledam, čakam.
Edino jaz sem še ostala od potnikov. In pomislila sem, da me nihče ne čaka.
Toda tam pri vratih stojita gospod in gospa in vidi se jima, da nekoga čakata.
Naposled pristopim k njima ter jima povem svoje ime. Iskreno se začudita.
»Vi ste, gospa?«
»Seveda,« pravim nekoliko zmedena.
»No, ta je dobra! Staszyński pa mi je rekel, da ste veliki kakor on! Saj vendar niste opazljivo visoki!«
»Hvala Bogu!« sem se zasmejala. »Če bi bila tako visoka, kakor je Staszyński, bi lahko takoj sprejela službo v vseh evropskih panoptikih kot največja žena v Evropi!«
Prisrčno smo se smejali temu dogodku.
Ampak naj Vam priznam, prijatelj, bilo je vendar lepo, ker ste mislili, da sem velika kakor Vi. Nekaj toplega in dragega je v tem. Še danes me veseli ta smešni dogodek.
Sploh je lepo misliti na Vas, prijatelj!
Lepo se je spreminjati najinih preprostih skupnih pogovorov. Bili so vedno tako vedri in pomladanski.
Veliko poklonov sem slišala v življenju. Vedno so se le za trenutek dotaknili mojih ušes. Nisem ničemurna, toda tisto malo lepih besed, ki ste mi jih rekli Vi, je moje srce skrbno shranilo in še danes me grejejo kakor sonce, kadar se jih dotaknejo moje misli.
Prijatelj moj, ali se spominjate, kako sva šla nekoč po samotni beli poti, ki se vije čez hrib v lepi okolici mesta, kjer sem živela?
Bila je zgodnja pomlad. Vse je poganjalo in cvetelo. Prvi zeleni vonj se je voljno širil od drevja v gozdu. Beli oblački so leteli visoko, visoko po modrem nebu. Prijetna sapica je prinašala prvo spomladansko opojnost. Ptice so žvrgolele in na drugem griču je prepevala deklica, ki je delala na vrtu.
Hitro sva stopala po tihem kraju in se živahno pogovarjala o raznih vprašanjih. Včasih sva postala, pogledala čarobno goro, pokrito z večnim snegom, kako se dviga pred nama z zelene ravnice. In sva šla spet naprej.
Tedaj ste rekli, da je zelo malo ljudi, ki morete z njimi držati korak.
»Neprestano se čudim,« ste rekli, »kako lepo in skladno hodiva. Kakor da bi šla pojoč, toliko je ubranosti v najini hoji.«
Nato ste se hitro zmedli, kakor da Vam je neprijetno, ker ste bili tako iskreni, in začeli ste mi učeno in modro razlagati, kako važna je hoja za občutje ljudi.
»Opazujem zakonske pare,« ste rekli. »Oni, ki ne znajo skladno hoditi drug poleg drugega, niso srečni in se ne razumejo. Dober dušeslovec more veliko opaziti, če gleda, kako ljudje hodijo.«
Pa še Vam je bil pogovor prezaupen in začeli ste mi pripovedovati o najnovejših načinih, ki po njih preiskujejo pravo starost dragocenih in redkih rokopisov in listin.
Bili ste vedno brezhibni. Strogo ste pazili nase. Nikdar nisem občutila, da moram biti previdna zavoljo Vas. To je poseben občutek, imamo ga žene pri možeh, ki so nam prijetni in o katerih slutimo, da jim tudi me nismo ravnodušne.
Mislim, da ste dobro vedeli, da ni še noben moški izzival tako močnega vtisa v meni kakor Vi. Pa tudi jaz vem in čutim v globini srca, da sem Vas prevzela z isto močjo.
Toda nikoli nisem pomislila, da naj bi se Vas varovala. Pred vsemi moškimi, ki so se mi približali, sem se nagonsko čuvala. Do Vas je bilo moje zaupanje brezmejno. Imela sem nasprotno čudovito vero, da se mi ni nič treba varovati ter da morem biti brez škode neskončno odkrita, ker Vi ne boste nikoli izrabili niti ene moje besede. Zdelo se mi je, da ne varujete samo sebe, ampak tudi mene, da morem zato prosto dovoliti svojim ustom, naj Vam povedo vse, kar se skriva v moji duši.
Prelepo je bilo to čustvo velikega in neomajnega zaupanja. Mislim, da je malo žen, ki so bile tako srečne, da so ga kdaj doživele.
Nikdar ne bom dovolj hvaležna usodi, da sem Vas srečala v življenju. Najlepše, kar je v meni, ste mi dali Vi. Visoko ste me dvigali k sebi in vsa srečna se ponašam, da ste me včasih imeli za enako samemu sebi.
Vedela sem, da v najinem skupnem razmerju ne bo nikoli nič nelepega, nizkega.
Nekoč sem sanjala, da sem tekla po hribu navzdol proti Vam, Vi pa ste stali na vznožju hriba. Moje srce je drhtelo od vedre radosti, veter je nosil srečno vriskanje z mojih nasmejanih usten v zeleni gozd. Pritekla sem do Vas, se vrgla kljubovalno na Vaše široke prsi, ovila roke okoli Vašega močnega vratu in Vas poljubila na Vaše lepe, trde, možate ustnice. Samo sonce je bilo v meni, čista radost, nepopisna vedrina.
Vi ste se smejali s svojimi dobrimi očmi, ki je v njih toliko moči in toliko mehkobe kakor sploh v nobenem drugem človeku na svetu. Dobrohotno in mehko ste odrinili moje roke s svojega vratu, nežno ste me odmaknili s svojih prsi in ste mi rekli z blagim glasom milo, milo, kakor karamo otroka: »Kaj pa delate, Hanka?! Saj to se ne sme! To se vendar ne sme!«
Nisem se razžalostila, nisem bila užaljena, še bolj vesela in razposajena sem šla z Vami preko cvetočih livad. Saj sem vedela, da me ljubite bolj, kakor bi me mogel sploh kdo ljubiti na svetu. Vedela sem, da ne boste nikoli užalili moje duše in mojega srca.
Ne vem, zakaj tako ljubim te sanje.
Mogoče zato, ker bi mogle postati resnica.
O, vem, da bi mogle postati resnica. Vi poznate najlepši in najboljši od moje duše. Ono, česar niti jaz sama ne poznam, kar je skrito v meni kakor hostija v tebernaklu.
Velikokrat sem se čudila, kako da me vi tako cenite, da me tako upoštevate, postavljate tako visoko kot ženo in kot mislečega človeka. Da tako verujete v plemenitost moje duše, v dobroto mojega srca, v nadarjenost mojega uma. Začela sem spoštovati samo sebe, ker me Vi tako spoštujete. Začela sem se veseliti same sebe, ker ste me vi imeli za lepo. Vzljubila sem svoj glas, ker je bil Vam prijeten. Veselila sem se svoje nenavadne domišljije, ker ste Vi uživali v njej. Ponašala sem se s svojim delom in svojo nadarjenostjo, ker ste jo Vi priznavali in ste vanjo verovali.
Prijatelj, prijatelj, kako ljubo mi je pisati te besede, vesele in ponosne misli! Vsa teža mračne duševne potrtosti zadnjega časa pada z mojih ramen. Vsa neznosna otopelost, ki sem se vanjo potopila v zadnjih tednih, izginja, kadar mislim na Vas.
Res, potrebno mi je misliti na Vas, ker mi dajete moči, veliko moči. Novo zaupanje se dviga v mojem srcu, kadar se spominjam, kako ste verovali vame, koliko ste pričakovali od mene.
Zbrala se bom, ohrabrila. In spet bom začela delati. Delala bom za vzore, ki so tudi Vaši. Delala bom, da bom s svojo skromno močjo koristila, kolikor bom mogla, revnemu, nesrečnemu našemu narodu. Biti hočem skromen kamenček, ki se bo z njim gradila njegova sreča in prihodnost. Služiti hočem njegovi blaginji, kolikor mi bosta dopuščala sposobnost in moč.
Kdo ve, prijatelj, ali Vam bom kdaj izročila svoje tihe, iskrene pogovore z Vami?
Za koga pišem te svoje zaupne zapiske? Ali za Vas? Ali za sebe?
Ne vem, ne vem.
Toda to pisanje mi daje veliko moči, izpodbuja me, hrabri.
Prej so me Vaša pisma mogla rešiti duševne potrtosti, me usposobiti za delo, mi olajšati življenje in ga olepšati. Kakor razžene sonce meglo, tako so ona reševala moje srce pred utrujenostjo in dvomi, ki kakor rja kvarijo voljo do dela in ubijajo zaupanje v življenje. spominjajo me na dolžnosti. Prikazovala so mi moč in veličino Vaše vere vame, Vašega toplega nagnjenja in jaz sem si prizadevala biti vredna Vaše predobre sodbe o meni. Prizadevala sem si živeti tako, da bi Vam mogla vsak čas dati račun o sebi in svojem življenju brez kesanja in sramu. Hotela sem in sem se trudila zaslužiti, da se ponašate z menoj.
Prijatelj moj, ne vem,m če slutite, koliko ste mi pomenili v življenju! Kako močna opora ste bili moji duši!
Bilo bi mi žal, če bi tega ne vedeli. Bilo bi mi grozno, če poginete v tej strašni vojni, ne da bi Vam izrazila svojo veliko hvaležnost.
Čemu ta hudobna navada, da ljudje zamolčijo ono najlepše, kar bi si morali med seboj povedati?! Življenje je tako kratko in tako malo daje srečnih, svetlih dni, da je škoda, ko skrivamo drug pred drugim tisto lepo, kar bi morali dati.
Ko preneha vojna, Vam pošljem te svoje zapiske, gotovo Vam jih pošljem. Zakaj naj bi se sramovala teh svojih tajnih priznanj? Ste Vi nemara človek, ki bi se jim rogali? Človek, ki bi jih ne razumel? Ne, niste.
Zares, poslala Vam bom te tajne izlive svojega srca. Brali jih boste.
Samo nekaj bom zahtevala od Vas:
Da jih berete kakor mojo izpoved, kakor mojo skrivnost pa da jih skrijete v svoje srce kakor izpovednik tiha priznanja grešnikova, da bodo kakor pobožni šepet, ki zamira v tesni spovednici.
Spet se bova sešla in vedro si bova pogledala v oči. Bolje je, da hodiva vsak po svoji poti. Toda lepo bo, ko bova vedela, kaj drug drugemu pomeniva.
Vi se povrnete iz vojne, seveda se povrnete!
Bilo bi prekruto, če bi nekje v vojnem vrvenju žalostno in zverinsko poginili. Bilo bi prezgodaj. Škoda Vaše duše, škoda Vašega srca, škoda Vaših možganov. Veliko morate še napraviti za Poljsko!
Moški iz Vaše družine umirajo šele s sedemdesetimi, osemdesetimi, devetdesetimi leti in duševno čvrsto delajo do zadnjega dne. Koliko časa še, prijatelj, za delo! Koliko boste mogli še koristnega nagrmaditi v mnogih mesecih in letih, ki so še pred Vami kakor rodovitna poljana, obetajoča bogato žetev!
Kaj naj Vaše telo, Vaša bogata zakladnica tako nenavadne sile, tako izredno drznega duha, tako plemenitega srca, toliko poleta in toliko dobrote strohni brez koristi in prezgodaj nekje v zapuščenosti bojnega polja?!
Kaj ima človeštvo toliko ljudi, kakršni ste Vi, odličnih p telesu in duhu, plemenitih po srcu in značaju, da bi jih smelo suniti v strelske jarke, kjer naj umro v blatu in umazaniji kakor divjaki v pradobi človeštva?!
Kako naj svet napreduje, če preganjamo izbrance v pekel granatnega in šrapnelskega dežja, da jih zruši in zdrobi, spremeni v pošatna trupla, ki gnijejo nepokopana med prijatelji in sovražniki?
Oh, prijatelj, ne smem misliti na vse to. Srce mi ledeni v prsih, pesti se mi stiskaju v onemoglem ogorčenju.
Vi se povrnete!
Spominjam se, kaj ste mi pripovedovali o svoji vrnitvi iz japonske vojne. Dogovorili ste se z bratoma, da boste skupaj obiskali mater. Vi ste se vrnili prvi pa ste v Varšavi čakali na brata, kdaj prideta z vojsko, ki se je vračala v Moskvo in Petrograd, in dobita dopust.
Nikogar niste obvestili, da pridete, in nihče Vas ni čakal na postaji. Niti enega voza ni bilo, ki bi Vas odpeljal domov. Pustili ste prtljago na postaji in ste peš krenili proti rojstni vasi. Čez tri ure ste stopali po domačem kraju, srečni, da spet gledate ljubljeno ravnino, znane vasi, reko, ki se vije med dragimi polji. Bili ste še v vojaški obleki. Po vaseh, ki ste šli skozi nje, so pritekli vsi ljudje iz hiš, starci, možje, žene, otroci. Vse Vas je pozdravljalo, vse Vas je blagoslavljalo. Tam Vas vsi poznajo od blizu in daleč od majhnega.
In skoro na vsakem pragu in v vsaki vasi ste slišali lepo zgodbo, ki jo je spletla domišljija kmetov okoli Vas treh bratov. Žene so Vas kazale otrokom in vse Vas je gledalo, vse je govorilo: »Glejte, to so oni, to so sinovi gospe Staszyńske! Glejte, kako so visoki! Lahko bi jih zadela krogla. Pa jih ni. Krogle so se jih izognile, kakor da so zavarovani s čudežno močjo. Smrt se jih je izogibala. Zato, ker je njihova mati dobra kakor angel, ker podpira vsakega reveža, ki zve zanj. Ni je vdove, ki ji ne bi posušila solz s svojo dobrotljivo roko. Ni je sirote po vseh teh vaseh, ki je ne bi pritisnila na svoje prsi, oblekla in nasitila. Ni ga bolnika po vseh vaseh, kolikor daleč seže oko, ki ga ne bi obiskovala, tolažila in negovala. Vse trpljenje deli z nami. V vsem nam pomaga. Zato ji Bog varuje sinove.«
In staro in mlado Vas je lovilo za roke, ogledovalo z dobrimi očmi in Vam govorilo: »Srečneži! Dokler vam živi mati, se vam ne bo nič zgodilo, nič. Njena dobrota vas varuje.«
Kako lepo je to praznoverje, ki ga je ljudstvo spletlo okoli Vaših glav!
Tudi moje srce verjame tej ljubki zgodbi.
Veste, ženskim dušam so zelo dostopne pravljice, pripovedke. Ni je tako napredne, izobražene in svobodomiselne žene, da se ne bi v globini njenega srca skrivalo kakšno praznoverje, sladki nesmisel neke tajne in nepriznane vere v razne čarovnije in domišljije, v skrivnostne znake usode, v stara znamenja sreče im nesreče.
Kaj dela zdaj Vaši mati? Kako ji je? Ali je zdrava?
Koliko ima zdaj dela njeno usmiljeno srce! Naj le hodi po vaseh, naj le tolaži obupane, naj le dviga nesrečne, otira otrokom solze in blaži bolečino osamljenih žen!
Naj Vas varuje njena dobrota, kjer koli ste! Naj Vas brani in ščiti v vseh nevarnostih! Naj Vas ščiti pred smrtjo!
----
| |||