Vetrogončič: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Vrstica 19:
Doigralo se je pervo djanje; zagrinjalo je padlo, in znanci nosijo k znancom svoje sodbe in opombe. Ptujec, kteri je vmes bil (v Ljubljani jih je dokaj), je hvalil lepoto tega barbarskega jezika; slovenske gospé, posebno bolj omikane, se niso mogle prečuditi, da se more v našem jeziku tudi na gledišnih deskah govoriti, in ne samo v kuhinji in na tergu; marsikdo je soseda prašal, kar mu poprej nikoli ni bilo v čisli, in sosed ni vedil odgovoriti, česar se nikoli ni učil, pa namenil si je to in uno zvediti, da se s slovensčino vsaj toliko soznani, kakor s pismenostjo švedsko ali španjolsko. Marsikdo, ki ga je radovednost zraven prignala, se je kar le na tihem čudil, bilo ga je nekako sram, da se tudi materni jezik kaj tacega podstopi; in zdelo se mu je, da jezik zgubi nekaj svetosti, ker se tako malo sramožljivo na deskah skazuje.
 
Bil je pa v gledišču tudi neki gospod Vetrogončič. Močno mu je dopadlo vse, kar je vidil, in rad je ploskal, posebno ko je vidil, da so Dankovičevi tudi navzeti tolike hvale. Potrudi se tedaj v zgornje nadstropje naravnost k Dankovičevim. Komaj prednje stopi, ga vsi kmalo vprašajo: „Kdo»Kdo je tisti gospod, ki je igral vertnarja?"«
 
„Vertnarja»Vertnarja igrá",« odgovarja Vetrogončič, „dohtar»dohtar Medja. Ako mu gredó pravde tako dobro spod rok, kakor ta igra, mu ne bo kos nihče v deželi; pa on je še le poldrugi mesec v Ljubljani, in žal mi je, da vam ne morem kaj več povedati od tega nekdajnega součenca".«
 
„Ta»Ta je moral kaj priden biti"«, pristavi gospodična, „da»da je že pravdni pomočnik, tako mlad še".«
 
„Vedno»Vedno srečo ima. V šolah z menó ravno ni bil prepriden, in sploh smo o njem le druge reči slišali, ne pa, da se uči".«
 
»Kdo pa je to igro spisal in igranje osnoval?« povzame gospá.
„Kdo pa je to igro spisal in igranje osnoval?" povzame gospá. „S to igro so nas hteli Slovenci nenadama razveseliti, in nič o njej niso popred povedali, nova vem da je; pa bodite prepričani, gospá, da se bom precej potrudil vse zvediti, ako vam morem s tem kako veselje napraviti. Zdaj sproži še gospod Dankovič zvijačno vprašanje, zakaj da ni Vetrogončič sam tudi prevzel kake osebe, ker on bi bil gotovo prekosil dohtarja.
 
„Kdo pa je to igro spisal in igranje osnoval?" povzame gospá. „S»S to igro so nas hteli Slovenci nenadama razveseliti, in nič o njej niso popred povedali, nova vem da je; pa bodite prepričani, gospá, da se bom precej potrudil vse zvediti, ako vam morem s tem kako veselje napraviti. Zdaj sproži še gospod Dankovič zvijačno vprašanje, zakaj da ni Vetrogončič sam tudi prevzel kake osebe, ker on bi bil gotovo prekosil dohtarja.«
Na to Vetrogončič: „Dohtarja bi sicer ne bil prekosil, akoravno tega vertnarja ni tako težko igrati, pa jaz se nočem skazovati v gledišču pred vsem mestom, nisem lakomen take časti".
 
Zdaj sproži še gospod Dankovič zvijačno vprašanje, zakaj da ni Vetrogončič sam tudi prevzel kake osebe, ker on bi bil gotovo prekosil dohtarja.
 
Na to Vetrogončič: „Dohtarja»Dohtarja bi sicer ne bil prekosil, akoravno tega vertnarja ni tako težko igrati, pa jaz se nočem skazovati v gledišču pred vsem mestom, nisem lakomen take časti".«
 
Za nas je treba še pristaviti, da Vetrogončiča nihče ni naprošal.
 
Zopet se vzdigne zagrinjalo, in Milka ima priložnost pravdnika, ki se ji zdi tako mlad, še bolj občudovati. Vetrogončič pa ostane med prihodnjimi djanji pri Dankovičevih, ker iz visokosti se lepše gleda na nizke deske; iz visokosti se mu je pa tudi igra zdela tako nizka, in dasi je vedno ploskal, ga je vendar obhajala nevolja, da je to slovenstvo skobacalo se celo v gledišče, to slovenstvo, kteremu bi on raji pot pokazal za glediščem doli proti zeleni Ljubljanci, ki se ji pravi po nemški mlačni potok. Prav dobro je pa Dankovičevim vsa igra dopadla, uni igravec pa tako, da so Vetrogončiču celo častno dolžnost naložili, da enkrat pripelje gospod Medja na njihov dom, ker Dankoviču, ki je bil nekoliko slovenstva vnet, se je zdel dohtar precej umen; gospagospá si je vedno štela v čast novega znanca vpeljati v svoje dvorane, gospodični se je pa zdel ta gospod, da ne rečem preveč, narmanj vsaj prijeten.
 
Vetrogončiča ni težko stalo, (da rečem gosposki) k splošni zadovoljnosti znebiti se te naloge, ker on se je kmalu soznanil in pobratil s slehernim, naj je bil čern ali bel. On gre tedaj po igri k Mokarju ali Slonu, kjer se je tudi takrat čerhnila kaka slovenska beseda, in kamor je tudi Medja s svoji znanci zahajal. Kot nekdanji součenec se mu približa gospod Vetrogončič. Medja je Vetrogončiča komaj spoznal, in ko ga je spoznal ni bil preveč ginjen nenadanega veselja: spoznati nekdajnega tovarša iz otroških klopi.
Vrstica 40 ⟶ 44:
— — Kakor serna plane
Od lovcov v prejšnih časih ostreljena,
Ko spet se strelcov struma ji zelena-
Prikaže in jo spomni stare rane, -
</poem>
 
se je Medja spomnil, kako je enkrat njemu zavoljo Vetrogončiča učitelj slušljivo in čutljivo pokazal, kake čudne pevne in vijavne moči ima v sebi priprosta šiba leskova.
slušljivo in čutljivo pokazal, kake čudne pevne in vijavne moči ima v sebi priprosta šiba leskova.
Ako bi Medja v znamenja veroval, bi se mu zdaj ne bilo nadjati kaj dobrega. Kaj dobrega nadjali se niso pa le Medjevi tovarši, akoravno tudi ti niso verovali v znamenja in spomine. Ker so že dalj časa Vetrogončiča poznali, so hotli spoznati, da mora kaj posebnega prinesti Vetrogončiča v njih družbo, ker se on sicer giblje v drugih okolicah, in da ravno Medja ogovoriogovorí, kterega še nikoli poprej ni pogledal. Pa Bog jim odpusti to zmoto, da so mislili, da Vetrogončič nič dobrega ne more prinesti.
 
Kedar se dva človeka spet vidita čez leta dni, si imata marsikaj povedati, kar je samo njima prijetno, ali pa še njima ne. Pretečene dogodbe prežvekovati, je vedno reč, ki se slabo splača. Medja je iz svojega življenjepisa povedal nekaj odlomkov, kakor so mu ravno naleteli, in kakor bi ne htel pozabiti zbranih tovaršev in nalitega kozarca. V Vetrogončičevih besedah se je pa vidilo več zvezanosti in namena. Bolj min bolj je zategoval k obširnim znanjem, ki jih ima pri Ljubljanski gospodi, in skazoval je, kako ga radi vidijo in obče čislajo. Tako je počasi prišel na Dankovičeve. Komaj je našel besede, da je povedal, kako navzeta je gospodična Medjeve hvale in gospa željaželjá, ga spoznati, in kako je sam Dankovič vdan slovenski reči. Hvalil je, kako so Dankovičevi omikani, med tem ko je drugod po mestu omika le v odlomkih razkropljena, ali pa jo po strani ali celo skozi očala gledajo. Ko se nazadnje Vetrogončič Medju ponudi, da ga popelje k gospej, so mu precej tovarši srečo vošili, da mara zanj tako lepa gospodična, ki ima toliko cekinov; kar v svate so se mu ponudili. Toda ti tovarši, kterih še nihče ni bil oženjen, in se tudi ženil ni, ne morejo vaditivediti, kako težko se je ženiti, posebno kedar velja dokaj cekinov. To mora človek sam poskusiti.
 
Ali je Medja v tem hipu kaj mislil na ženitev in na cekine, se iz virov ne da več spregledati, to se pa sme reči, da je bil radoveden, kakošna je družina tistega gospoda, ki ima visoko gospogospó, lepo hčer, ki je vnet slovenščine, in s kterim je znan Vetrogončič.
 
Ko je Medja čez nekaj dni vpeljan bil pri DankovieevihDankovičevih, je koj spoznal svoje ljudiljudí. Gospa je govorila prav zanimivo, in iz govorjenja se ji je pri hipu spoznalo, da je veliko bukev prebrala, da se je naučila, kaj je omika, in rada kazala je, da ima kaj idej, in da ve presojevati z višim merilom, kaj se po svetu godigodí. Gospodična je pa bila precej živahna, nepokvarjene nravnosti; med visoke materne besede je vedno rada kaj vmes rekla, tako krotko in domače, da je Medja vselej bilo veselje, kedar je usta odperla, in mu priložnost dala, da ji je mogel kaj lepega povedati. Dankovič, le bolj preoblečen kmet, pa ni bil prijatel salonskega vedenja; lepi konji, dobri psi, so mu bili nad igro v gledišču in nad čajem pri tej in tej gospej. SicerScer je bil pa pameten mož, imel je le, kakor pravimo, svojo zastopnost. Gospa sama ga je najbolje sodila rekoč: dokaj mesa, malo duha.
 
Skoraj da samo zavoljo gospodične je Medja še naprej k Dankovičevim zahajal, in vedno bolj dopadla mu je Milka in njeno nepokvarjeno serce; rad jo je poslušal, rad izgovarjal njene misli, in vedno bolj se mu je zdela enacega duha; obaobá sta počasi čutila, da sta zase stvarjena.
 
Ali ljubezen, bodi še tako majhna, ne more ostati skrita in nitiuiti ljubosumnim očemočém. Vetrogončiča, ki se je prejne dni nadjal, da bo ta pust sam postal v zakonu posestnik serca in roke gospodičine, ni majhina nevolja in klavernost objela, ko je vidil, da ga je Milika pozabila; nar huje ga je peklo in greblo, da je on sam spodrivavca v hišo pripeljal. Vendar hrabra duša nikdar ne omaga.
 
Kot starejemu znancu pri hiši mu je gospa rada odkrivala svoje čutja in misli, in ga včasi sveta in razsodbe praševala v tako važnih rečehrečéh, kakor da bi bilo misliti, da je Vetrogončič tista duša na zemlji, ki ji gre nar več zaupanja, in ki ima nar več pameti. Tako ga je gospa tudi nekoliko izpraševala o Medji. Koliko veselje mu je bilo, pohvaliti prijatla svojega marljivost in prebrisano vedenje v pravdah, saj je že komaj ta pol leta v Ljubljani toliko pravd srečno dognal, in da vanj stavijo toliko zaupanja. S težkim sercom je pa tudi povedal, kar je hotel tu in tam slišati, da živi Medja kakor pri zlati mizi, da mu denar iz pravd sproti pohaja, da on dolžnikom bližnim in daljnim odlaša do ženitve z gospodično, s ktero se on baha, kakor bi bilo že vse sklenjeno; tudi ima on mogočne sovražnike in ljudje nič kaj ne mislijo, da bo Medja dolgo časa pravdosrednik ostal.
 
Toda kaj tacega niso v Ljubljani ne stare ne mlade žlobudrale, in tudi možki niso bili Vetrogončičevih misel.
Vrstica 68 ⟶ 71:
 
Ko je šel pust h koncu, so enkrat vidili Medja v černem fraku stopiti spred praga Dankovičeve hiše, potem ga pa nihče ni vidil v tistem kraju mesta. Zvečer pa je zahajal kakor popred med stare znance, je govoril in se smejal kakor pred, omolknil je le, ako ga je kdo opomnil Dankovičevih.
 
== II. ==