Vetrogončič: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 74:
== II. ==
 
Zdaj, poterpežljivi bravec, sva pa na kmetih; pa ne med kmeti, ampak v poslopju, ki se mu pravi Reparjev grad. Ker ta grad ni popisan in narisan v Valvazorju, naj ga jaz načertam z besedami. Zakaj se imenuje Reparjev grad, tega ne vem; da bi ga bil hudič v eni sami noči za en sam repar sozidal, se mi ne zdi verjetno, akoravno so mi to terdili teta. Pa naj bo to, kakor hoče; grad stoji, in je prav terdno in mogočno zidan na gorsko podnožje. Prostora ima dosti za vse stanovnike, skoraj bi rekel da preveč, ker tudi ščetinasta živina v gradu stanuje, da je bliže kuhinje. Nekdaj je vtegnilo v tem gradu kaj lepo biti, in gospodar je bil premožen mož, ker stari gerb nad vratmi je še zdaj nekoliko pozlačen, in angelja, ki ga deržita, sta nekoliko bolj bela, kakor sploh kamnati krilatci, ki morajo v vetru in mrazu stovine let nad vratmi čepeti. Ohranila sta krilatca gerb in krono, ali starega viteškega rodurodú nista mogla oteti prahuprahú in pozabljivosti.
 
Vert pred gradom se mi je zdel prostoren; vertnarju se pa zdi prevelik, ker ga zaporedoma manjša in oddaljene kraje, kamor žlahtna gospa ne zahajajo, iz cvetečega verta v travnik spreminja in ledino pušča. Limonine drevesca so precej narazen postavljene, in težko preleti vrabec od enega do druzega. Sprehajališča gostega germovja so palično gleštane, in tu in tam šterli iz gabra kip iz starih časov, nad kterim se je večidel znosila časa moč. Vidijo se brez glav, brez roke, s podperto nogo. Venera je zgubila lepoto in bele roke. Merkurju je glava z repetnicami odferčala. Božec vinski se je morebiti enkrat preveč uvinil, ker s sodom vred je telebnil v germovje.
Vert pred gradom se mi je zdel prostoren; vertnarju se pa zdi prevelik, ker ga zaporedoma manjša in oddaljene kraje, kamor žlahtna gospá ne zahajajo, iz cvetečega verta v travnik spreminja in ledino pušča. Limonine drevesca so precej narazen postavljene, in težko preleti vrabec od enega do druzega. Sprehajališča gostega germovja so palično gleštane, in tu in tam šterlí iz gabra kip iz starih časov, nad kterim se je večidel znosila časa moč. Vidijo se brez glav, brez roke, s podperto nogó. Venera je zgubila lepoto in bele roke. Merkurju je glava z repetnicami odferčala. Božec vinski se je morebiti enkrat preveč uvinil, ker s sodom vred je telebnil v germovje.
Na obzidju rastljinstvo samovlastno gospodari. Spoštovavec gob in mahu bi tam gotovo našel novo species, od zvunaj pa beršljin opeko veže in podpira, in radovedno gleda čez ozidje in nekdajno strešico, kakor bi htel prašati, ali bo od znotraj kmalo treba vezila.
 
Ko sem hodil memo grada, mi je Janez, grajski kočijaž, še marsikaj povedal o posestnikih Reparjevega gradu. Dankovič, je djal Janez, ni bil premože, dokler ni v zakon vzel hčere bogatega teržaškega kupca. Zdaj si je pa precej opomogel, in njegova edina hči bo imela dokaj dote. To bo pa skoraj gotovo dobil Vetrogončič, ker vse druge snubače je gospa odgnala. Ko sem se temu čudil, mi je Janez bolj skrivaj povedal, da v hiši gospa zapovedujejo. Naročil mi je sicer Janez, naj tega nikomur ne povem, pa ne bojim se ne gospoda Dankoviča, ne mogočne sopruge, saj tudi ne bota zvedila, kar sem med vas strosil, ker velika gospoda ne bere Glasnika, kedar ga bo pa brala, se bo že kaj bolj prijetnega pisalo. Ko sem pa Janeza izpraševal, kakšen mož je Vetrogončič, mi kar ni rad odgovoril, in bralo se mu je na obrazu, da si nista prijatla z Vetrogon-čičem. Vendar toliko mi je povedal: To mi je všeč na njem, da morem pri vsakem pogledu njegovem precej uganiti, kaj da hoče. Včasi me je pogledal milo, kakor otrok v zibeli, včasi pa, kakor bi me z očmi hotel prebosti. Gospe in gospodične pa nikoli ni tako pogledoval , ampak tako krotko in milo, da nihče nima takega pogleda, kakor on takrat, tudi jaz ne, akoravno sem prav pošten človek. Njegovo nar veče veselje je gospema pesmi prednašati; veliko jih zna iz glave. Kedar je pa on pesmi govoril, je vselej okna odperl, ne zato, ker tako vpije, temuč da bi tudi unajni občudovali njegov glas. Lanskega večera, je djal Janez, sem v turšici pred gradom lesico čakal, ki so jo več večerov poprej vidili hlapci vanjo hoditi, tisto noč je pa ni bilo, gotovo zato ne, ker je Vetrogončič ne vem kaj tako glasno govoril. Letos o sv. Jurju smo dobili novo hišno iz kmetov; ko ta ravno kavo in čaše skozi duri prinese, zagermi Vetrogončič proti nji hudo besedo iz neke pesmi; dekle se ustraši, kava se zlije po tleh, in čase so šle na drobne kosce, pa bile so iz nar lepšega porcelana. Gospa se ga pa nikdar ne naveliča poslušati, akoravno ji tako učene reči govori, da jih jaz ne razumem, akoravno sem delj časa bil v Nemcih. Ve pa vse reči, pozna vse kamna in zelišča, od Nemcov pa mora vse čisto vediti. Tega pa vendar ne ve ta Vetrogončič, koliko je stara naša prama. Ko sem ga enkrat v Kranj peljal, je terdil, da nima čez tri leta, pa je imela že takrat šest žrebet. Janez pa že ve, koliko let ima vsaka stvar pri gradu, ker on je že sedajnega gospoda v ljubljanske šole vozil, in ostal je odtistihdob vedno v gradu; bil je pa tudi zvest in natančen mož. Znal je vse pripraviti, kar je bilo treba pri hiši in pri živini, poznal je vse pota na Kranjskem, vse hiše v Ljubljani, na Gorenskem pa vsakega gospoda. Njega je pa tudi mnogo ljudi poznalo, in kmetje okoli grada pravijo, da je Janez dober za družbo.
Na obzidju rastljinstvo samovlastno gospodari. Spoštovavec gob in mahú bi tam gotovo našel novo species, od zvunaj pa beršljin opeko veže in podpira, in radovedno gleda čez ozidje in nekdajno strešico, kakor bi htel prašati, ali bo od znotraj kmalo treba vezila.
Vsako spomlad, kedar so se selili gospoda iz Ljubljane na kmete, so poslali Janeza dva dni pred v grad, da je vse v red djal in pripravil v dostojno prebivališče. To so bili staremu Janezu srečni dnevi; kot gospodar je hodil po sobah, dekle in hlapci so čedili, likali, umivali, on pa je memo postopal, ukazoval in gledal, grajal in hvalil. 7*
 
Ko sem hodil memo grada, mi je Janez, grajski kočijaž, še marsikaj povedal o posestnikih Reparjevega gradú. Dankovič, je djal Janez, ni bil premožen, dokler ni v zakon vzel hčere bogatega teržaškega kupca. Zdaj si je pa precej opomogel, in njegova edina hči bo imela dokaj dote. To bo pa skoraj gotovo dobil Vetrogončič, ker vse druge snubače je gospá odgnala. Ko sem se temu čudil, mi je Janez bolj skrivaj povedal, da v hiši gospa zapovedujejo. Naročil mi je sicer Janez, naj tega nikomur ne povem, pa ne bojim se ne gospoda Dankoviča, ne mogočne sopruge, saj tudi ne bota zvedila, kar sem med vas strosil, ker velika gospôda ne bere Glasnika, kedar ga bo pa brala, se bo že kaj bolj prijetnega pisalo. Ko sem pa Janeza izpraševal, kakšen mož je Vetrogončič, mi kar ni rad odgovoril, in bralo se mu je na obrazu, da si nista prijatla z Vetrogončičem. Vendar toliko mi je povedal: »To mi je všeč na njem, da morem pri vsakem pogledu njegovem precej uganiti, kaj da hoče. Včasi me je pogledal milo, kakor otrok v zibeli, včasi pa, kakor bi me z očmi hotel prebosti. Gospé in gospodične pa nikoli ni tako pogledoval, ampak tako krotko in milo, da nihče nima takega pogleda, kakor on takrat, tudi jaz ne, akoravno sem prav pošten človek. Njegovo nar veče veselje je gospema pesmi prednašati; veliko jih zna iz glave. Kedar je pa on pesmi govoril, je vselej okna odperl, ne zato, ker tako vpije, temuč da bi tudi unajni občudovali njegov glas. Lanskega večera, je djal Janez, sem v turšici pred gradom lesico čakal, ki so jo več večerov poprej vidili hlapci vanjo hoditi, tisto noč je pa ni bilo, gotovo zato ne, ker je Vetrogončič ne vem kaj tako glasno govoril. Letos o sv. Jurju smo dobili novo hišno iz kmetov; ko ta ravno kavo in čaše skozi duri prinese, zagermi Vetrogončič proti nji hudo besedo iz neke pesmi; dekle se ustraši, kava se zlije po tleh, in čase so šle na drobne kosce, pa bile so iz nar lepšega porcelana. Gospá se ga pa nikdar ne naveliča poslušati, akoravno ji tako učene reči govori, da jih jaz ne razumem, akoravno sem delj časa bil v Nemcih. Ve pa vse reči, pozná vse kamna in zelišča, od Nemcov pa mora vse čisto vediti. Tega pa vendar ne vé ta Vetrogončič, koliko je stara naša prama. Ko sem ga enkrat v Kranj peljal, je terdil, da nima čez tri leta, pa je imela že takrat šest žrebet.«
Danes je vse to popravljeno, in Janez sedi počivaje pod koščato ne vem kolikoletno lipo pred pristavo; nad njim bučijo bučele v obilem cvetju, za njim pa stermijo orjaške planine z zelenimi herbti in golimi glavami med oblake. Zapazi se še ktera derča snega v prepadih, ki se smeja in joka pred ljubim solncom. Hladna brisavica pihlja od planinskih goščav, otresaje belo lipovo cvetje Janezu na slamnik in pripogovaje ozimino klasje na vlažnem polju. Janez pa herbet kaže planinam, in niso mu mar valovi zelenega klasja, ampak v eno mer gleda na zadnji vink ceste pred unim logom. Zdaj priderdra kočija izmed drevja. Janez plane izpod lipe, leti ji naproti, odmakne kočijaža namestnika s prestola, požene sam konje, zavije skozi vrata, zapelje pred dvorne duri, in gospoda se spravi v grad, on pa v hlev.
 
Zdaj si si, poterpežljivi bravec, oddahnil, ker konec je dolgih popisov. Preden si je pa Janez oddahnil, in komaj je konjem ovsa podsul in jim podkve pogledal, že zasliši iz grada hude glasove, ne govornika Vetrogončiča, ampak same gospe. Janez berž vgane, da to njega zadeva, zato se poda pred gospejno sodbo. Tri velike vlade tega gradu, kterim je pridjan začasno tudi Vetrogončič, imajo zbor v veliki dvorani, in sodijo ravnanje Janezovo. Govorila sta gospa in Vetrogončič, Dankovič in gospodična sta priterjevala. Ko Janez med nje stopi, ga napade gospa z vprašanjem, zakaj je Vetrogončiču v nar slabšem kraju zadej na dvoru sobe pripravil. Janez odgovori: „Gospod Vetrogončič radi bero, zato sem jih djal k buk-varnici, in radi gledajo lepoto naravno, zato sem jih djal zad, da morajo vsako jutro gledati zarjo na planinah".
Janez pa že ve, koliko let ima vsaka stvar pri gradu, ker on je že sedajnega gospoda v ljubljanske šole vozil, in ostal je odtistihdob vedno v gradu; bil je pa tudi zvest in natančen mož. Znal je vse pripraviti, kar je bilo treba pri hiši in pri živini, poznal je vse pota na Kranjskem, vse hiše v Ljubljani, na Gorenskem pa vsakega gospoda. Njega je pa tudi mnogo ljudí poznalo, in kmetje okoli grada pravijo, da je Janez dober za družbo.
„Pa morajo", ga zaverne gospa, „k nam čez dvor hoditi, dvakrat po stopnicah, včasi še po dežju, na unem koncu tudi nihče ne prebiva". »To se bo dalo, gospa, težko prenarediti. Spredaj so res še tri sobe prazne, pa v eni so tla strohnele, druga nima ključavnice, tretja bi bila čedna, pa je skoraj ravno nad svinjaki. Na dvoru bi pa vsaj jaz stanoval ravno pod gospodovo sobo; kedar me bodo potrebovali, naj kar poterkajo ob tla. Stanovanje je pa prav čedno; ako solnca nimajo, bo po leti še hladneje".
 
Ali gospa, nezadovoljna s tem, ukaže, naj se Dankovič na dvorno stran preseli, da bo mogel Vetrogončič spredaj stanovati.
Vsako spomlad, kedar so se selili gospôda iz Ljubljane na kmete, so poslali Janeza dva dni pred v grad, da je vse v red djal in pripravil v dostojno prebivališče. To so bili staremu Janezu srečni dnevi; kot gospodar je hodil po sobah, dekle in hlapci so čedili, likali, umivali, on pa je memo postopal, ukazoval in gledal, grajal in hvalil.
Vetrogončič se je temu z vso zgovornostjo ustavljal, pa kaj pomaga med njegove govorice proti volji mogočne gospe iti tudi gospoda, ki je, nekaj iz spodobnosti, ker so Vetrogončiča povabili, in nekaj iz strahu pred serdom mile gospe, Vetrogončiču odstopil bolje sobe in mu jih prav prijazno posilil.
 
Tako so mir sklenili. Janez pa je iz sobe grede z glavo majal, in tako djal sam pri sebi: Kedar bo Vetrogončič naš zet, bodo dobrega gospoda še na vert v uljnjak spravili.
Danes je vse to popravljeno, in Janez sedí počivaje pod koščato ne vem kolikoletno lipo pred pristavo; nad njim bučijo bučele v obilem cvetju, za njim pa stermijo orjaške planine z zelenimi herbti in golimi glavami med oblake. Zapazi se še ktera derča snegá v prepadih, ki se smeja in joka pred ljubim solncom. Hladna brisavica pihljá od planinskih goščav, otresaje belo lipovo cvetje Janezu na slamnik in pripogovaje ozimino klasje na vlažnem polju. Janez pa herbet kaže planinam, in niso mu mar valovi zelenega klasja, ampak v eno mer gleda na zadnji vink ceste pred unim logom. Zdaj priderdrá kočija izmed drevja. Janez plane izpod lipe, letí ji naproti, odmakne kočijaža namestnika s prestola, požene sam konje, zavije skozi vrata, zapelje pred dvorne duri, in gospôda se spravi v grad, on pa v hlev.
 
Nocoj spi tedaj Dankovič pervic v življenju ha zadnji strani gradu, kjer ni bival nobeden njegovih sprednikov, kjer so nekdaj le pisarnice imeli in uporne kmete zapirali. To se mu zdi malo prehudo, da si ravno se je navadil že dosti hudega. Vsede se na stol, in premišlja in premišlja svojo nezgodo, pretresa svoje pretečene dni, pa bolj mu še prihodnji lase sivijo. Kaj bi naredil z Milko in Vetro-gončičem? Kako bi gospo spokoril? In še več uprašanj mu roji po prostorni glavi, in on ne ve, kako bi jih odgovoril. Čez nekaj časa mu je pa vendar nekaj pametnega na misel prišlo; plane s stola, udari s peto ob tla in hrabro stopa po sobi gori in doli.
Zdaj si si, poterpežljivi bravec, oddahnil, ker konec je dolgih popisov. Preden si je pa Janez oddahnil, in komaj je konjem ovsa podsul in jim podkve pogledal, že zasliši iz grada hude glasove, ne govornika Vetrogončiča, ampak same gospe. Janez berž vgane, da to njega zadeva, zató se poda pred gospejno sodbo. Tri velike vlade tega gradú, kterim je pridjan začasno tudi Vetrogončič, imajo zbor v veliki dvorani, in sodijo ravnanje Janezovo. Govorila sta gospá in Vetrogončič, Dankovič in gospodična sta priterjevala. Ko Janez med nje stopi, ga napade gospá z vprašanjem, zakaj je Vetrogončiču v nar slabšem kraju zadej na dvoru sobe pripravil. Janez odgovori: »Gospod Vetrogončič radi beró, zato sem jih djal k bukvarnici, in radi gledajo lepoto naravno, zato sem jih djal zad, da morajo vsako jutro gledati zarjo na planinah.«
Pod njim je pa Janez ravno Vetrogončičeve čevlje snažil. Ko zasliši ropot nad sebo, se naglo zmuzne po stopnicah gori v sobo gospodovo.
 
„Kaj ste mi terkali, gospod, tako pozno?" vpraša malo nejevoljen.
»Pa morajo,« ga zaverne gospá, »k nam čez dvor hoditi, dvakrat po stopnicah, včasi še po dežju, na unem koncu tudi nihče ne prebiva.«
Gospod ga debelo pogleda, nazadnje zine: ,,Klical te ravno nisem, pa ker si prišel, je tudi prav; zaspati ne morem, ti mi boš kraji čas delal".
 
„Ali vam je mar dolgčas v teh sobah. Niste jih navajeni, jelite ?"
»To se bo dalo, gospá, težko prenarediti. Spredaj so res še tri sobe prazne, pa v eni so tla strohnele, druga nima ključavnice, tretja bi bila čedna, pa je skoraj ravno nad svinjaki. Na dvoru bi pa vsaj jaz stanoval ravno pod gospodovo sobo; kedar me bodo potrebovali, naj kar poterkajo ob tla. Stanovanje je pa prav čedno; ako solnca nimajo, bo po leti še hladneje.«
„Kaj bi to ! Ne bodi jezičen. Le premišljam, kako bi Milki moža dobil?"
 
„Če je pa tako, verjamem, da ne morete zaspati".
Ali gospá, nezadovoljna s tem, ukaže, naj se Dankovič na dvorno stran preseli, da bo mogel Vetrogončič spredaj stanovati.
„Malo govori. -- Kaj bi ti rekel, komu jo čem dati?"
 
,,Meni ne, drugemu pa komur hočete".
Vetrogončič se je temu z vso zgovornostjo ustavljal, pa kaj pomaga med njegove govorice proti volji mogočne gospé in tudi gospoda, ki je, nekaj iz spodobnosti, ker so Vetrogončiča povabili, in nekaj iz strahú pred serdom mile gospé, Vetrogončiču odstopil bolje sobe in mu jih prav prijazno posilil.
„Da bi te — kdo jo pa misli tebi dajati, tepec? — No, zakaj bi je pa vendar ne hotel"?
 
„Če bi se jaz ženil, bi htel biti gospodar žene in premoženja,
Tako so mir sklenili. Janez pa je iz sobe gredé z glavo majal, in tako djal sam pri sebi: »Kedar bo Vetrogončič naš zet, bodo dobrega gospoda še na vert v uljnjak spravili.«
pri vaši gospodični pa tega ni mogoče. Zakaj da ne, sami občutite''.
 
„Bom za palico prijel! — Pa povej, kako sodiš Vetrogončiča"?
Nocoj spi tedaj Dankovič pervič v življenju na zadnji strani gradú, kjer ni bival nobeden njegovih sprednikov, kjer so nekdaj le pisarnice imeli in uporne kmete zapirali. To se mu zdi malo prehudo, da si ravno se je navadil že dosti hudega. Vsede se na stol, in premišlja in premišlja svojo nezgodo, pretresa svoje pretečene dni, pa bolj mu še prihodnji lasé sivijo. Kaj bi naredil z Milko in Vetrogončičem? Kakó bi gospo spokoril? In še več uprašanj mu rojí po prostorni glavi, in on ne vé, kako bi jih odgovoril. Čez nekaj časa mu je pa vendar nekaj pametnega na misel prišlo; plane s stola, udari s peto ob tla in hrabro stopa po sobi gori in doli.
"Če ne primete za palico, bom rekel, da je precej malopriden. Dobro se pa zna obnašati".
 
„Saj te ne bom udaril ne, če si ravno včasi malo jezičen. Povej mi še, kako bi ti zdaj to reč izpeljal, ko bi bil namesto mene? Bom vidil, ali si kaj pameten".
Pod njim je pa Janez ravno Vetrogončičeve čevlje snažil. Ko zasliši ropot nad sebó, se naglo zmuzne po stopnicah gori v sobo gospodovo.
„Nar poprej bi Vetrogončiču duri pokazal, in potem bi prav po domače — pa ne smete mi zameriti — ali mi bote? ali smem reči?
 
„E vraga! red kar hočeš".
»Kaj ste mi terkali, gospod, tako pozno?« vpraša malo nejevoljen.
„— vašo gospo prav dobro oklestil"! —
 
„Ti strela, ti bi mojo gospo! — Kar spodil te bom".
Gospod ga debelo pogleda, nazadnje zine: »Klical te ravno nisem, pa ker si prišel, je tudi prav; zaspati ne morem, ti mi boš kraji čas delal.«
„0 gospod, če me spodite, vas ne bo v gradu nihče več ubogal"
 
"Kaj sem te že poprej vprašal"? —
»Ali vam je mar dolgčas v teh sobah. Niste jih navajeni, jelite?«
„Uprašali ste me, komu bi jaz gospodično privošil. O tem pa takole sodim: Gotovo še niste pozabili, kako je letos pred pustom Medja snubil gospodično. Vi že vse natanjko veste, jaz samo to, da so mi potem gospa prepovedali, gospoda Medja pogledati in se mu odkriti, kedar bi ga srečal. To vam povem, da bi bil on pravi ženin gospodični, pa ga imajo gospodična tudi raji kakor Vetrogončiča"*
 
„Kako to veš? Boš pa že kaj zakvasil?"
»Kaj bi to! Ne bodi jezičen. Le premišljam, kako bi Milki moža dobil?«
»Lani so mi gospod Medja neko pravdo opravljali; dali so mi več pisem do gospodične, jaz sem jim tudi odgovore prinašal; dohtar so pa vselej gospodičine odgovore prebiraje na smeh se deržali, in oči so se jim svetile. To ni ravno nič" ?
 
„Ko bi bil jaz pred vedil, da je tako, dal bi jo bil dohtarju, saj jo želim v dobre roke."
»Če je pa tako, verjamem, da ne morete zaspati.«
"Vi želite, drugi ravnajo".
 
„Ali mar misliš, da nisem gospodar? Kdo je več, mož ali žena? Kakšen tepec si ti!"
»Malo govori. — Kaj bi ti rekel, komu jo čem dati?«
„Saj ne pravim, da niste gospodar? Samo ne vidi se, da bi bili. Ljudje pa po videzu sodijo".
 
„Boš kmalu vidil, da sem le jaz gospodar, in če je Miliki dohtar všeč, ju bom zaročil, preden teden mine. Kaj misliš, kako bi ti to izpeljal; včasi se tudi ti kaj pametnega domisliš".
»Meni ne, drugemu pa komur hočete.«
„Ako vi gospod Medja za nekaj dni v grad povabite, kakor so gospa Vetrogončiča, se bi vse naredilo prav, in Medja bi še pri gospej spodrinil Vetrogončiča".
 
„Bom vidil. Pomeniti se je treba še z gospo".
»Da bi te — kdo jo pa misli tebi dajati, tepec? — No, zakaj bi je pa vendar ne hotel?«
"Kaj niste sami gospodar? Ali mar gospo kaj nadležje, če pride gospod?"
 
„Saj res. Boš pa jutri nesel pismice v Ljubljano".
»Če bi se jaz ženil, bi htel biti gospodar žene in premoženja, pri vaši gospodični pa tega ni mogoče. Zakaj da ne, sami občutite.«
„Jutri ne vem, če me bodo gospa spustili".v
 
„Bom vidil, ali se bo storilo, kar ukažem. Sel boš v Ljubljano, naj te ima z verigami privezanega. Le pripravi se".
»Bom za palico prijel! — Pa povej, kako sodiš Vetrogončiča?«
In šel je Janez s sladkim spanjem pripravljat se na negotovo pot. Dankovič pa vzame pero in spisuje; besede se mu nič kaj nočejo vezati. Kmalu se mu stoži, in on verže pero ob mizo in leže.
 
»Če ne primete za palico, bom rekel, da je precej malopriden. Dobro se pa zna obnašati.«
 
»Saj te ne bom udaril ne, če si ravno včasi malo jezičen. Povej mi še, kako bi ti zdaj to reč izpeljal, ko bi bil namesto mene? Bom vidil, ali si kaj pameten.«
 
»Nar poprej bi Vetrogončiču duri pokazal, in potem bi prav po domače — pa ne smete mi zameriti — ali mi bote? Ali smem reči?«
 
»E vraga! Reci kar hočeš.«
 
»— vašo gospó prav dobro oklestil!« —
 
»Ti strela, ti bi mojo gospó! — Kar spodil te bom.«
 
»0 gospod, če me spodite, vas ne bo v gradu nihče več ubogal.«
 
»Kaj sem te že poprej vprašal?« —
 
»Uprašali ste me, komu bi jaz gospodično privošil. O tem pa takole sodim: Gotovo še niste pozabili, kako je letos pred pustom Medja snubil gospodično. Vi že vse natanjko veste, jaz samo to, da so mi potem gospa prepovedali, gospoda Medja pogledati in se mu odkriti, kedar bi ga srečal. To vam povem, da bi bil on pravi ženin gospodični, pa ga imajo gospodična tudi raji kakor Vetrogončiča.«
 
»Kako to veš? Boš pa že kaj zakvasil?«
 
»Lani so mi gospod Medja neko pravdo opravljali; dali so mi več pisem do gospodične, jaz sem jim tudi odgovore prinašal; dohtar so pa vselej gospodičine odgovore prebiraje na smeh se deržali, in oči so se jim svetile. To ni ravno nič?«
 
»Ko bi bil jaz pred vedil, da je tako, dal bi jo bil dohtarju, saj jo želim v dobre roké.«
 
»Vi želite, drugi ravnajo.«
 
»Ali mar misliš, da nisem gospodar? Kdo je več, mož ali žena? Kakšen tepec si ti!«
 
»Saj ne pravim, da niste gospodar? Samo ne vidi se, da bi bili. Ljudje pa po videzu sodijo.«
 
»Boš kmalu vidil, da sem le jaz gospodar, in če je Miliki dohtar všeč, ju bom zaročil, preden teden mine. Kaj misliš, kako bi ti to izpeljal; včasi se tudi ti kaj pametnega domisliš.«
 
»Ako vi gospod Medja za nekaj dni v grad povabite, kakor so gospa Vetrogončiča, se bi vse naredilo prav, in Medja bi še pri gospej spodrinil Vetrogončiča.«
 
»Bom vidil. Pomeniti se je treba še z gospó.«
 
»Kaj niste sami gospodar? Ali mar gospó kaj nadležje, če pride gospod?«
 
»Saj res. Boš pa jutri nesel pismice v Ljubljano.«
 
»Jutri ne vem, če me bodo gospá spustili.«
 
»Bom vidil, ali se bo storilo, kar ukažem. Šel boš v Ljubljano, naj te ima z verigami privezanega. Le pripravi se.«
 
In šel je Janez s sladkim spanjem pripravljat se na negotovo pot. Dankovič pa vzame peró in spisuje; besede se mu nič kaj nočejo vezati. Kmalu se mu stoži, in on verže pero ob mizo in leže.
 
== III. ==