Vetrogončič: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 246:
Medtem je pa Vetrogončič sam sedel pod lipo pred pristavo med cvetjem pomladanskim. Sedel je kakor človek, ki se je sedenja naveličal, in ne vé, kako bi se naslonil in pretegnil. Akoravno mu ni bilo treba daleč gledati, je imel na nosu tiste očala, ki nekako jezdijo na obsedlanem nosu; s palčico je delal čire-čare po prahu, ali si je pa zajčike za vratom zdaj s to, zdaj z uno roko ravnal in uzdigoval. Žvižgal je pa napev iz neke opere. »Kaj je pa mislil?« radoveden vprašaš. Zdaj ravno ne veliko, ker je že sinoči vse premislil in sklenil. On je prav po pravici izcimil iz gospejnega govorjenja, da mila gospá hočejo Miliki samo zato dati Vetrogončiča, da bi kakor dozdaj tudi potlej vso hišo imeli v oblasti. To, je mislil, bo gospej spodletelo; ne poznajo me še, pa spoznali me bodo po poroki. Da ga Milka ne ljubi, mu ne dela težkega serca, ker njegova žalost se ne da dopovedati, da bi ga Milka nikdar ljubiti ne môgla. Sklenil je Vetrogončič tedaj ostati in protiti žugajočim nadlogam. Toliko bo pa že pazil, da se bo o pravem času odtegnil, ako bi mu vtegnilo spodleteti, da ga ne bo sram.
To je morebiti še premišljeval, ko si je zajčike ravnal; zdaj je pa vzel zapisnik iz žepa, in začel je kovati pesem — pomladansko pesem. — Ni se dolgo s petjem ukvarjal, ko se mu približa dijak viših latinskih šol. Bil je domá iz vasí pri gradu, včasih tudi na kosilo v grad povabljen in odtod znan Vetrogončiču. Ta dijak se je kaj rad učil, posebno rad je prebiral klasike nemške, francoske in laške, tudi našega slovstva je toliko vedil, kar se v šoli tirja za eminencijo. To je pa nekaj. Ako postavim v osmi šoli ne pišeš prav ortografično, ako v sklanjanju ne ločiš kósa od kosá in ne veš iz glave šest oblik, ne dobiš eminencije v slovenščini, ako je nimaš tudi drugod. Naš dijak je pa znal vse to, in še celo Prešernove pesmi je bral en popoldan v bukvarnici. O, Prešernove pesmi sem tudi jaz vidil v Ljubljanski bukvarnici! To so lepe bukve, tako čedne in bele! Ali Šillerjeve dela so zamazane in černe in se komaj skupej deržé, pa beró jih tudi možički, ki komaj na mizo vidijo.
Prihodnji pogovor se vname med dijakom in Vetrogončičem.
| |||