Vetrogončič: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 310:
== V. ==
 
Napočil je dan, ob kterem ima priti Medja. Pa ker je še zgodaj, vam bom, preden pride, ob kratkem povedal, kar se je godilo zadnje dni.
 
zadnje dni.
Gospodične ves teden skoraj ni bilo iz sobe. Kolikokrat je iskal Vetrogončič priložnosti, da bi še enkrat ž njo govoril in obudil v nji ljubezen z zadnjimi močmi medenega jezika; pa niso je vidile željne oči. Samo pri kosilih je sedel zraven nje, pa ga ni obsijala
milost njenega pogleda. Mati je vidila vse to, pa ni mogla misliti, da bi se nikdar Milka in Vetrogončič iz serca ljubiti ne mogla. Pa vendar začne tudi mati premišljevati, da ima serce vendarle nekaj moči, in po marsikterem pogovoru z Miliko, je jela gospá tudi svoje serce bolj čutiti. Proti prej zaničevanemu soprogu Dankoviču se je kazala veliko prijazniša, kar je Dankoviču močno ljubo bilo. Zopet sta se iz serca pomirila in sprijaznila brez pogodb in pisanih postav.
v nji ljubezen z zadnjimi močmi medenega jezika; pa niso je vidile željne oči. Samo pri kosilih je sedel zraven nje, pa ga ni obsijala
 
milost njenega pogleda. Mati je vidila vse to, pa ni mogla misliti, da bi se nikdar Milka in Vetrogoncic iz serca ljubiti ne mogla. Pa
vendar začne tudi mati premišljevati, da ima serce vendarle nekaj moči, in po marsikterem pogovoru z Miliko, je jela gospa tudi svoje serce bolj čutiti. Proti prej zaničevanemu soprogu Dankoviču se je kazala veliko prijazniša, kar je Dankoviču močno ljubo bilo. Zopet sta se iz serca pomirila in sprijaznila brez pogodb in pisanih postav. Janez je te dni odgovor dobil na svoje pismo in tudi gospodična. Ne dolgo potem je Janez imel dolg pogovor z gospogospó, po kterem je bil kaj zadovoljnega obraza. Pa čudno je, da je Janez po tem pismu Vetrogončiču nenavadno malo časti skazoval, med tem ko je Milka proti Vetrogončiču postala vsa prijazna. Morebiti jima je Medja to ukazal. Iz tega Milkinega obnašanja je pa mati sodila, da se je hči vendar enkrat premislila, in veselilo je mater, da je Milika obljubila vzeti Vetrogončiča, ako ji le mati neodveržljivo dokaže, da jo Vetrogončič iz serca ljubi. To dokazati je gospagospá obljubila in sklenila, po Janezovem nasvetu in zvijači. —.

Odkar je Dankovič zopet gospodar, postane še bolj neprijazen. Po vsi sili je hotel, ali letos dati Milko Vetrogončiču, ali pa še le prihodnji pust Medju, ako ne bo druzega snubača. Pa tudi Vetrogončiču hoče muhasti Dankovič zadrego napraviti s slovensko poskušnjo, da bi se nekaj nad njim maščeval, nekaj mu pa vdihnil domoljubja. GospaGospá je sicer v šaljivo skušnjo dovolila; toda svarila je moža, naj nikar sam sebe ne osramoti. Dankovič se pa ne da ostrašiti. Malokdaj je skazal toliko poguma. Vse vprašanja, eno huje kot drugo, je izmislil za vseučenega gospoda.
 
Pa pozabljam, da je sreda. Dolgo že Ljudmila zre po cesti doli, kamor nar dalj pogled nese; kako nesterpno obrača očiočí! Pa kočije ni viditi od nobene strani, akoravno je solnce že visoko. Kar zasliši govorjenje pod oknom, spne se čez, in dva lovca vidi s serno in z divjim petelinom. Pervega glas ji je znan, spoznajo se oči, in ona perva pozdravi svojega Medja. Kot bi trenil je gospodična na dvoru; objela bi ga bila, pa gospagospá so stopili na mosolišče, gospod se giblje iz pisarnice, in Vetrogončič koraka iz verta. Občno pozdravljanje. Dankovič je bil pa hud lovec, nikoli bolj vesel, kakor kedar je mogel serno za podbradek pocukati. Lovci so mu bili nar bolj pošteni ljudje. Na enkrat mu je zopet čez vse dopadeldópadel dohtar, ki ne zna samo dobro pravde opravljati in na deskah se vesti, ampak tudi divjaščini kaditi. Ko so gospagospá prišli, so hotli, po slovesnih besedah sprejetbe, kar naglo zvediti, kake naključbe so jim dohtarja po ti poti pripeljale. Uni dan — pravi dohtar —- sem dobil iz Dunaja novo risanico. Da jo poskusim, sem prišel sinoči precej pozno v vaš grad, vzel sem lovca sabo. Noč je bila svetla, zrak čist brez vetra. Nočila sva pri staneh v planini, in ker je lovec poznal vse čakališča in slede, sva za zoro učakala tole serno; in risanica se je skazala pravega mojstra. Ko naju je ravno solnce obsijalo, in je proti nama puhteti začela merzla megla iz doline, sva že stopala proti gradu nazaj; V goščavo prišedši zaslišim ne daleč v strani peti divjega petelina. Megla je pihala nasproti in zakrivala me je, zalezem petelina
in ga puhnem z drevesa. Serno sem ustrelil v dar gospodični; vi, gospa, blagovolite sprejeti petelina, prav mlad je še, in ako, gospod Dankovič, ne zamerite, vam bi hotel z risanico postreči, samo za vas sem ponjo pisal.
To je dohtar kaj pomenljivo naredil, ker gospodična je imela oči bistre kakor serna, gospa pa so hudi, kakor divji petelin; gospod Dankovič sicer ni primerjati risanici, vendar se mu močno ustreže ž njo. Da bi Vetrogončič ne bil brez daru, bi se mu spodobila lovska mrežica, v kteri je tičal divji petelin, pa po starem pregovoru, kterega pisavci prislovic morebiti še niso zapisali, gre uzda za konjem, in mrežica se da Dankoviču.