Hanka: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1.580:
Naj Vas varuje njena dobrota, kjer koli ste! Naj Vas brani in ščiti v vseh nevarnostih! Naj Vas ščiti pred smrtjo!
== 1. februarja. ==
Prijatelj, jaz delam. Ni ravno veliko. Vendar je bolje kakor nič.
Tu na Češkem je zdaj na sto in sto tisoče naših beguncev. Porazdelili so jih po vaseh, barakah, taborih. Mnogim, ki so si rešili nekaj premoženja, so dovolili naselitev tu v Pragi in po drugih večjih mestih.
Pri begu so mnogi izgubili svoja spričevala in listine, pa je zdaj ogromno dela, preden je mogoče izvedeti, od kod je kdo in če je zares tisti, ki se zanj izdaja. Nešteto žen ne ve za svoje može v vojski. Nešteto vojakov poizveduje pri raznih odborih za usodo svojih družin, ker so zbežale iz krajev, ki so jih zdaj zasedli Rusi. Veliko družin je na begu izgubilo katerega od svojcev, pa prosijo, da bi pozvedeli, če ne žive mogoče v kakem drugem taboru beguncev. Osnovani so razni odbori, razni oddelki, da bi zmagali vse to veliko in važno delo. Treba je pomagati beguncem z oblekami in perilom, ker jim podpore, ki jih dobivajo od države, zadostujejo komaj za hrano. Za otroke se ustanavljajo šole, a tu v Pragi sta odprti tudi gimnazija in višja dekliška šola s poljskim poukom.
Zglasila sem se pri Osrednjem poljskem odboru za pomoč beguncev in takoj so mi dali delo. Nastavili so me v veliki pisarni, kamor prihajajo vsi ti dopisi za centralo, kjer jih urejamo in izročamo dalje pododborom, da ti potem napravijo svoje. Grmade pisem prihaja vsak dan. Sami obupni klici na pomoč. Majhna in velika pisma, papir vseh barv, čist, bel, gosposki, večinoma pa zmečkan, zamazan, malo vreden.
Koliko različnih pisav! Izpisana, inteligentna pisava profesorjev, uradnikov, lepo izglajene črke računovodij in veliko, veliko vojaških kart, napisanih s svinčnikom nekje v bojnem metežu ali v tesnih strelskih jarkih z okorno, težko roko. Koliko drobnih ženskih pisav! Koliko velikih, otroških potez, ki so skrbno razvrščene v črte na listu, iztrganem iz šolskega zvezka za naloge. Vsak tak slaboten papir pripoveduje o usodi enega človeškega bitja, zaskrbljenega človeškega srca, o nesreči in skrbeh neštetih družin!
Kakšna življenjska šola so vsa ta pisma!
Kadar dolge ure berem ta pisma, se mi zdi, da stopa zraven mene neprekinjena, ogromna vrsta revežev in nesrečnežev. Zdi se mi, da vidim trope žen in otrok, kako jokaje dvigajo roke in prosijo za sočutje in pomoč. Koliko, koliko trpljenja, obupa in žalosti!
»Sporočili so mi, da mi je padel mož v Karpatih,« piše neka žena z okorno in težko pisavo naših kmetic, brez ločil in z velikimi začetnicami. »Pravijo, da je padel, da ga je ubila granata. Poklicali so me na občino in mi rekli, da je mrtev. Tudi nekakšen papir so mi dali, ki piše v njem, da je mrtev. Pa to je gotovo pomota. Ti tu ne govore v našem jeziku, ne razumejo nas. Ne razumejo, kar jim pripovedujem. Rekla sem jim, da moj Janek ni mrtev, ker sem prav tisti dan prejela od njega karto. Kako naj bo mrtev, če mi piše? Toda ti na občini hočejo po sili, da je mrtev. Sprašujejo me, koga želim za varuha svojim otrokom. Pa čemu mojim otrokom varuh, ko jim oče še živi? V naši baraki so mi rekli, naj pišem Vam v Prago, da je tam velika poljska pisarna, ki vsem svetuje in vse podpira. Vzemite Vi mojo stvar v roke in recite tem na občini, naj me ne kličejo. Naj me puste pri miru. Jaz jih ne potrebujem. Vem, da je moj mož še živ. Srce bi mi reklo, če bi bil mrtev. Ampak jaz se ne bojim, ker mi piše. In mirno spim. Zaobljubila sem se naši Materi božji v Čenstohovu. Tja pojdem po vojni in trikrat po golih kolenih okoli cerkve. Ker vem, da bo Mati božja varovala mojega moža in da ne bo dovolila, da bi poginil. Pišite to tej občini. Hudobni ljudje! Po sili hočejo, da bi bil moj Janek mrtev, jaz pa vem, da ni.«
Cele štiri strani je napisala uboga žena in neprestano ponavljala: »Moj mož ni mrtev, ni padel, ni, ni!«
Prosili bomo duhovnika ali učitelja v kraju, kjer živi, naj ji pojasni žalostno resnico …
Čehi so nas lepo sprejeli. Povsod se njihovi izobraženci uče našega jezika, da morejo pomagati in svetovati našim nesrečnežem.
Prijatelj, zdi se mi, da sem postala druga, odkar hodim v to našo otožno pisarno. Pridna sem in hitim pri tem našem žalostnem delu. Toliko pisem prihaja k nam, da jih moramo metati v kot, ker nimajo prostora na naših mizah in policah zraven njih. Vedno si izmišljamo nove načine, kako bi čimprej obvladali ogromno delo in kako bi mogli prebrati in razvrstiti dopise po redu, ki v njem prihajajo, da ne bi tisti, ki nas prosijo za pomoč, čakali predolgo in zastonj na rešitev svojih prošenj.
Oni, ki so že delj časa v našem uradu, ki opravljajo ta posel že nekaj mesecev, so skoraj otopeli. Delajo zelo hitro in vešče, toda njihove oči prelete vsebino pisma že popolnoma brezčutno. Njihova srca se ne morejo več vznemirjati nad toliko tujo nesrečo. Nešteto obupanih dopisov je že šlo skozi njihove roke, zato jim ne segajo več v globino duše. Organizem se nam zavaruje z neko trdo otopelostjo nad preobilico žalostnih dojmov. Človeška narava je preslaba, da ne bi omahnila pod silo in močjo pretežkih in preresnih vtisov. Čustva so kakor strune, ki so bile preveč napete, pa so popustile. Duh bi zbolel, če bi se vedno pečal z nesrečo, ki se vali mimo njega kakor narasla reka, če bi se potopil v žalostno zgodbo vsakega posameznega primera.
Mi delamo zdaj že skoraj popolnoma samogibno. »Ne razumemo več prav našega dela, ne živimo v njem, ker bi sicer zblazneli,« mi pripovedujejo tovariši, »ker bi zblazneli, če bi napeto občutili, kar beremo. Kakor daljni odmev nas dosega ta neizmerni krik velike človeške nesreče. Danes ne zmoremo več tega tako razumeti, kakor bi zaslužilo. Kakor se vojaki navadijo na grmenje in morejo mirno spati, čeprav pokajo streli prav v njihovi neposredni bližini, tako smo se tudi mi navadili na obupane klice teh brezštevilnih pisem, ki gredo vsak dan skozi naše roke.«
Novinka sem še, zato se pogosto ne morem vzdržati, da ne bi zajokala nad tem, kar berem. Tudi njim so se v začetku orosile oči in jih je jok dušil v grlu. Trdijo, da se ljudje na vse navadijo pa da se bom privadila tudi jaz. Žal bi mi bilo, če bi to nekoč postalo res. Veliko revnejša bom, kadar bom mogla brez močne ginjenosti hitro in točno razporediti vsa ta uboga pisma v razne predale, da jih porazdele v posamezne pomožne oddelke. Ljubim bolečino, da mi jo povzroča tuja nesreča. Ljubim otožni trepet svojega srca in solze, ki jih požiram, in veliko ljubezen do našega naroda, ki me žge v duši kakor živ ogenj.
V napi pisarni berem toliko pisem, ki se v njih pretresljivo in žalostno prepleta beda in ljubezen. Vsa so prepolna duše. V njih ni le trpljenja ljudi, ki prenašajo lakoto in mraz; topla so od neizmerne ljubezni do bližnjega in dragega.
Mladi fantje, vojaki, pišejo s severa in juga, od vseh strani te države pa nas rotijo, naj pozvemo za prebivališča njihovih mater, naj jim pošljemo njihova pisma.
Kako draga so ta pisma, pisana s trdo in neokretno roko ter polna napak! Kako ti naši vojaki, raztreseni po vsem našem cesarstvu, ljubijo svoje matere!
Neizrečeno rada berem njihova pisma. Grejejo me s svojo prostodušno toploto. Toda prizadevajo mi tudi bolečine. Nevoščljiva sem srečnim materam, ker so ljubljene s tako iskreno ljubeznijo …
Često se spominjam Vas in Vaših besed, prijatelj. Vsega se spominjam, kar ste mi kdaj rekli. Mnogih besed, ki za Vas niso bile pomembne, ki pa so zame pomenile veliko ter mi še zdaj zvene po ušesih, kakor da sem jih komaj slišala.
Ko sem Vam prvikrat pokazala svoji hčeri, ste ju opazovali z zanimanjem in pazljivo poslušali njin pogovor. Ko sta odšli, ste obmolknili in se zamislili.
Čakala sem, da boste kaj rekli, toda Vi niste rekli ničesar.
Potem sem Vas končno vprašala: »Ali vam Jadviga in Stazika ne ugajata?«
»Ugajata …,« ste rekli. »Toda vendar! Kakšna škoda, da nimate sina!«
»Zakaj?« sem Vas vprašala zmedena in začudena.
»Kako ste prišli na to misel?«
»To bi bil imeniten sin! Plemenit človek!« ste odgovorili z nasmeškom, pa vendar resno. In še enkrat ste ponovili: »Zares škoda!«
Nekaj me je zabolelo v srcu, pa sem obmolknila tudi jaz. Dolgo sva tako molčala. Nato sva se začela pogovarjati o drugih stvareh.
Zdaj veliko mislim na Vaše besede. Kadar koli berem pismo kakega fanta daljni materi, vedno se mi oglasi Vaš glas: »Škoda, da nimate sina!«
Oh, res, škoda! On bi me ljubil! On bi me zelo ljubil! Sinovi ljubijo matere zmeraj bolj kakor očete. Zelo, zelo bi me ljubil … Bolj kakor Jadviga in Stazika …
Prijatelj, spoznala sem se z neko poljsko zdravnico. Njena sestra dela v našem uradu kakor jaz. Najini miti sta tako postavljeni, da gledava druga drugo.
Toda ona še ni dolgo tukaj. Vsekakor ne tako dolgo, da bi mogla popolnoma poslovno brati pisma, ki jih moramo razvrščati. Tudi ona še včasih joka nad kakim dopisom bitja, ki ga ni nikdar videla in ga tudi ne bo.
Nekolikokrat sva šli skupaj h kosilu v restavracijo pa sva se tam nekoč sešli z njeno sestro zdravnico. Močno mi ugaja ta delavna, energična žena. Ima zelo nežen, poduhovljen obraz, izrazit in zanimiv. Njene oči so blage in pametne. Pripovedujejo, da je zelo spretna in da jo njeni tovariši izredno upoštevajo. Študirala je v Švici, nato pa je živela v Ameriki. Zdaj, v vojnem času je prišla semkaj, ker hoče pomagati, kolikor zmore. Prav za prav se je pripeljala v Evropo zaradi njega. Toda ni ga več našla. Umrl je, ko je bila še na potovanju. Pokopali so ga v Pragi med drugimi vojaki, ki so že rešeni vojnega pekla. Bila je potrta zaradi njegove smrti, ker ga je zelo ljubila. Bil je najmlajši od bratov, pa ga je ona podpirala in šolala, odkar so jim umrli starši.
Ima že sive lase in je zato še izrazitejša. Nekaj odločnega in uravnovešenega je v njej, kar me zelo privlačuje. Ona ve, kaj hoče.
»V boju je življenje, v delu rešitev, tako pojmujem življenje jaz,« je rekla pri najinem prvem pogovoru. Zdi se mi, da je ta stavek nenavadno v skladu z njo.
Povabila me je, naj jo obiščem v bolnišnici. Dela v porodnišnici, kjer leži zdaj dosti poljskih begunk. Veliko mi je pripovedovala o njih, pa je zbudila v meni živo zanimanje zanje.
»Pridite, od njih se boste naučili veličine življenjske moči. V njih so še vsi nepokvarjeni nagoni, ki jih je vsadila narava v kri žene in ki smo jih me, izobraženke, s svojim presojanjem in svojimi dvomi v sebi zadušile in oslabile. Pri njih se tudi jaz učim, kako je treba živeti, živeti in živeti, da smrt ni strašna, dokler je življenje tako silno. Posamezniki umirajo, narod pa bo živel, človeštvo bo živelo dolgo, dolgo. Na tisoče in milijone let. Pridite! Občutili boste utrip življenja. To vedno daje moči.«
Neko popoldne sem odšla tja. Vodila me je po sobah, kjer so nameščene poljske begunke.
V sobi, kjer so žene, ki bodo čez dan ali dva operirane, je ležala pri oknu mlada črnolasa žena in silno ihtela.
»Draga duša, kaj se še vedno niste pomirili?« ji je rekla zdravnica, sedla k njeni postelji in vzela njene tanke, skoraj otroške roke v svoje. »Morate se pomiriti, ubožica moja! Tako lepo ste mi obljubili dopoldne, da boste mirni, zdaj pa se vznemirjate, jokate in tratite svojo moč!«
»Gospa doktorica, kako naj ne jokam?« ji je odgovorila bolnica. »Saj to ni mogoče! … Jaz tega ne verjamem! … Jaz se ne dam operirati! … Tako sem se veselila svojega otroka! Sladko moje, ki se je začelo v meni v veliki sreči! Vse mi je, kar sem rešila! Pred mojimi očmi mi je ruska svinčenka zadela moža na begu. V mojih rokah je umrl. Umirajoč mi je še ukazal: »Beži, pusti me! Čutim, da bo z menoj kmalu pri kraju … Ti pa beži! Reši najino dete! Ljubi ga, kakor si mene ljubila. V tolažbo ti bo. Imela ga boš namesto mene …« Oh, gospa, kako je bilo strašno, ko mi je umiral mož na goli zemlji ob poti! Bil je tako lep ― ― in tako mlad! Pa kako je bil dober! Nihče ne ve, kako je bil dober! Težko je že dihal, pa mi je še vedno šepetal: »Beži! Varuj mi otrok! Za njega živi …« Oh, šele curek krvi je zadušil njegove zadnje prošnje … Gospa, ali morete pojmiti, kako mi je bilo, ko sem vzdignila s svojih kolen njegovo glavo in jo položila na poteptano travo žalostnega polja, ki se je po njej valila množica beguncev in vojske v strašnem, zmedenem begu?! Ne vem, od kod sem vzela moč, da sem se ločila od njega, ki sem ga tako ljubila. Kako sem mogla pustiti njegovo truplo! Toda šla sem, rešila sem se. Tekla sem, ne ven, ne kod ne kam. Ne vem, kje so me našli usmiljeni ljudje, blazno od obupa, in me spravili na železnico. Pred mesecem dni sem prišla na Češko. In sem živela … Hotela sem živeti! Zaradi otroka! In samo na otroka sem mislila … Noč in dan sem mislila, da bo skoraj prišel na svet in da bo podoben njemu. Z njegovimi očmi me bo gledal. Imel bo njegove temne lase, njegove ustnice. Kakor on bo. Košček njegove duše, ki jo je zapustil, da me bo tolažila … Edino moje bogastvo na tej zemlji! … Saj nimam nič, nikogar nimam. Niti matere niti očeta. Najina hiša in najino ognjišče je propadlo v vojni … Ampak jaz bi rada delala zanj, za svojega zlatega otročička, da ne bi nikdar trpel lakote … Varovala bi ga vsega hudega … Vedno, vedno sem mislila, kako bom živela z njim, kako mu bom pripovedovala o očetu, kako bo malo odrasel, kako bova skupaj čuvala njegov dragi spomin … Zdaj pa mi vi, neusmiljeni, pravite, da je mrtev! … To ni res! To ni res!?«
Vrgla se je z obrazom na blazine in vse njeno telo je drgetalo od krčevitega joka.
»Tako joka že dva dni,« je rekla žena, ki je ležala na postelji poleg nje. »Tudi ponoči nič ne spi, ampak joka, joka …«
»Draga moja, ne smete tako,« jo je karala zdravnica. »Saj ste vendar še tako mladi! Mogoče vas čaka nova sreča, kdaj kasneje …«
»Zame ni več sreče! Zakaj me mučite?! Zakaj ste me pripeljali semkaj?! Kaj hočete napraviti z menoj?«
»Ampak, draga moja! Ne moremo vas pustiti take! Ne smemo!« ji je blago prigovarjala zdravnica.
»Zdi se mi, da se vendar motite … Ponoči sem ležala dolgo popolnoma mirno in sem poslušala,« je pripovedovala bolnica. »Pa sem jasno občutila, kako se otrok premika. Bilo mi je tako nepopisno sladko v duši! Dvakrat se je premaknilo … On še živi, gospa doktorica, jaz čutim, da živi!«
Zdravnica jo je spet prijela za roko in se čisto od blizu sklonila nadnjo: »verjamem, da je težko za vas, mila moja … Pa vi ste neizobraženi. Vi veste, da nosimo zdravniki veliko odgovornost. Tudi pred samimi seboj. Pred seboj največjo … Napraviti moramo tisto, za kar smo se odločili. Vaš otrok je že dolgo mrtev v vas. Nekoliko tednov že. Mogoče mu je prav takrat prenehalo biti srce, ko je umiral njegov oče, vaš mož, uboga moja! … Jutri vas bomo operirali. Mladi ste, zdravi, spet boste vstali in spet zaupali v življenje.«
Bolnica je žalostno odkimala z glavo in vzdihnila: »Dobri Bog, kakšna sreča, če ne preživim te operacije! Da bi umrla tudi jaz, nesrečnica!«
Prinesla sem s seboj nekaj cvetja in sadja, da bi vse razdelila med bolne žene. Toda pri tej sem šla mimo tiho in ponižno. Njena nesreča je prevelika, da bi jo smel kdo motiti z malenkostmi.
Na drugi strani je ležala žena srednjih let.
»Gospa doktorica, tudi jaz sem jokala ponoči, ne zamerite mi,« je rekla zdravnici. »Bojim se operacije. Že tretjič me je to doletelo, Bog ve, ali bom prenesla … Jaz pa bi tako rada živela! Vidite, mož mi piše skoraj vsak dan. Zdaj prihajajo njegova pisma popolnoma redno. Tako me ima rad! Tako lepo piše! Ve, da sem spet v smrtni nevarnosti. »Reci zdravnikom«, pravi, »da jih prosim, naj te rešijo. Vse sem izgubil. Ti si mi zdaj moje zadnje. Ti si moj dom, moja družina, moja bodočnost. Če umreš ti, poginem tudi jaz, ker kaj bi se vračal iz vojne, da bi žalostno živel sam samcat …« Gospa, jaz bom vse pretrpela, nič se ne bojim, vse bom prenašala potrpežljivo. Samo življenje mi rešite!«
»Ne bojte se! Zaupajte in vse bo srečno minilo,« jo je tolažila zdravnica.
Ob postelji te žene je ležala deklica, tako majhna in drobna, kot da je še otrok.
»Dajte mali sladkarij,« mi je rekla spremljevalka.
»Kako fini bonboni!« je hvalila deklica. »Doma mi jih je vsak dan prinašal papa iz mesta, zdaj pa je drugače. Tudi gospa doktorica mi včasih prinese bonbonov, ker kašljam. Ampak pralineji so boljši. Merci, madame!«
»Tudi to je žrtev vojne,« mi je pripovedovala doktorica Jablonska, ko sva stopili iz sobe. »Pri begu je padla med gručo pijanih moških in vojakov v neki židovski žganjarni, ki je stala ob poti. Vrgli so se nanjo kakor divje zveri in zdaj bi morala postati mati. Revica, komaj trinajst let ji je! Jaz sem se najbolj zavzela, da jo predčasno rešimo prekletega zarodka. Pa tudi kašlja. Samo je še otrok. In da bi ji pustili, da bi rodila bitje, spočeto v zločinu, sebi in njemu v nesrečo?! Vse ima svoje meje!«
Stopali sva po dolgem hodniku.
»Vstopiva semkaj, tu je bolj veselo,« je rekla zdravnica in odprla vrata. Stopili sva v prostrano dvorano, zelo čisto, kjer je bilo kakih štirinajst velikih in prav toliko majhnih otroških postelj.
»Tu so naše matere!« mi je pojasnila znanka.
»Oj, vi Žironska, spet imate svojo punčko pri sebi!« je karala mlado ženo, ki je ležala takoj pri vratih. »Otrok mora ležati v svoji lastni posteljici! To je bolj zdravo, kakor pa da ga vedno stiskate k sebi. Pokoja potrebuje in miru, sirota, ko bo prišel čas, da bo sesal, vam ga bo že strežnica dala k prsim. Kje je zdaj?«
»Odšla je po južino,« je odgovorila mlada mati smejoč se ter devala otročička v njegovo posteljico, ki je stala pri vzglavju njene postelje. »Srčece moje, vidiš, ko pa ne dovolijo! … Ne dado … Ne smemo se še razvajati, kaj hočeš! … Pa čakaj, čez dva, tri dni bo vstala mati in odšla, potem pa mi boš noč in dan na rokah, ljubček moj!«
»Glejte, take so, ne ubogajo!« se je pritoževala zdravnica. »Jaz pa tako dobro mislim z njimi. Hočem, da bi bilo prav njim in otročičkom, da bi se priučili redu ti malčki in da bi se razvajali, kakor je treba. Toda nikar ne pustite otrok pri miru. Vstajajo iz postelje, preden jim je dovoljeno, ter jedo vse, do česar morejo priti. Resno se hudujem na vas, drage moje!«
»Ne verjamemo!« so ugovarjale z vseh postelj. »Mislite, da ne vemo, kako nas imate radi, dobrotnica naša! Saj vidimo, kako se brigate za nas. Samo tako strogi nikar ne bodite! Nič nam ne bo škodovalo, če malo vstanemo, preden dovoli profesor ali vi. Navajene smo, da prenašamo marsikaj. Nihče nas ni razvajal, preden smo prišle semkaj, nihče nas tudi ne bo, ko odidemo.«
»Glejte, tu imamo dvojčke,« mi je pokazala zdravnica.
Žena pa, ki so ob njeni postelji stali dve posteljici, se je ponosno sklonila na svojem ležišču in se mi veselo zasmejala v obraz.
»Lezite, lezite!« je ukazala zdravnica. »Nihče vam še ni dovolil sedeti!«
»Kako se bojite zame, gospa doktorica!« je veselo odgovarjala bolnica. »Saj danes je že peti dan, odkar sem rodila svoja malčka. Doma sem peti dan že delala na polju, kopala po njivi, žela žito …«
»Zato naše kmečke žene tako hitro izgubljajo mladost in zdravje,« je rekla zdravnica trpko. »Bila sem v Ameriki. Amerikanke so s štiridesetimi leti še mlade in lepe, naše žene pa so skoraj starke.«
»No, jaz ravno nisem kakor kaka čarovnica,« se je čutila mati dvojčkov užaljeno. »Meni je že pet in trideset let, pa še nisem bila bolna, razen kadar sem rodila.«
»Bodite srečni, ker ste izjema!« ji je odgovorila zdravnica.
Jaz pa sem jo vprašala: »Koliko otrok imate?«
»S temi dvojčki sedem.«
»Ali so vsi živi?«
»Živi pa dosti skrbi mi prizadevajo. Posebno zdaj. Ni malenkost, če bežiš s kupom otrok in s telesom, težkim od nosečnosti. Pa hvala Bogu, vse smo dobro prenesli. Sprejeli so nas v barake in država nas varuje. Bilo nam je še slabše. A tako gosposko še nisem rodila. Vse oprano in čisto. Srajca bela, rjuhe lepe, vse snažno. Otroci pa zaviti v belo platno kakor grofiči. Ostali moji otroci so se rodili na različne načine. Tretji se mi je rodil na polju. Nisem ga pričakovala tako hitro. Pa kaj sem hotela? Malo sem se odpočila pod živo mejo ob naši njivi, zavila otroka v predpasnik in ga odnesla domov. Nič se nisem pripravila zanj, pa smo siroto zavili v neko mojo obnošeno srajco, ki sem jo raztrgala na kose, ko je prišla soseda k meni, da bi ga nesla v cerkev h krstu. Pa je vendar deček zrastel lepo in pokonci kakor kakor češnjevo drevesce in zdaj mu je že devet let. Kaj veste, moji lepi gospe, kako žive reveži.«
»Kako boste pa zdaj s tema dvema?« sem vprašala dalje.
»Kako? Najprej sem se malo prestrašila, ko se mi jih je rodilo dvoje naenkrat. Pa sem pomislila: Še bolje! Ena muka! Ako mi je Bog namenil, da rodim še dvoje otrok, je bolje, da prideta na svet skupaj, kakor da se mučim z vsakim posebej. A hrane bosta imela hvala Bogu dosti,« je rekla smejoč se in se prijela z rokami na narasle prsi. »Kasneje pa, kakor bo dal Bog …«
»Kje imate moža?«
»V vojski.«
»Pa se ne bojite zanj?«
»Prav za prav ne. Če mu je usojeno, da se vrne, se bo vrnil.«
»Kaj pa, če se ne vrne? Kaj boste z otroki?«
»Živeli bomo. Do smrti se vedno živi. Če ne gosposko, pa siromašno. Kakor bo Bog hotel.«
»Gospa doktorica, pridite, prosim vas, malo k meni,« je poklicala zdravnico neka mlada žena k sebi. »Moj otrok bo jutri krščen, pa nimam botra,« je tožila zaskrbljeno. »Nikogar svojega nimam v tem tujem mestu.«
»Se bo že kdo našel,« jo je tolažila zdravnica. »Cerkovnik bo držal otroka in mu bo boter, če ne bo drugega.«
»Ne, tega ne bi rada. Moj otrok ni najdenček. Ima dobrega očeta, čeprav je v vojni. Če bi bila deklica, bi prosila gospo, ki je prišla z vami, da bi mi bila za botro. Jaz pa imam dečka!« je tarnala mlada črnolasa mati. Bila je rožnatega obraza, lepa in polna, kakor da ni bolna.
Zelo mi je ugajala. Morda to ni prav, toda jaz ljubim lepo zunanjost.
»Mogoče bi pa le mogla biti botra vašemu otroku, čeprav je fantek. Zdaj je vojni čas in so skoraj vsi moški na bojišču, pa bi mogle biti žene botre ne le deklicam, ampak tudi dečkom,« sem pripomnila.
»Zakaj ne bi bilo to mogoče?« se je nasmehnila Jablonska. »Glejte, jaz sem zdravnica, v Ameriki pa so žene celo duhovnice. Le dogovorite se!« zvito me je pogledala in čakala, kaj bo iz tega botrovanja.
»Prav pravite, gospe. Vojna je vojna. Od kod naj dobim botra? To ni lahko. Toda boljše je imeti botro kakor cerkovnika. Pridete, prosim, jutri dopoldne sem, gospa!«
»Pridem,« sem ji obljubila veselo.
»Pa kakšno ime mu bova dali?« me je vprašala mati. »Ime morate izbrati vi! Pri nas izbirajo ime botri.«
Spomnila sem se na Vas, prijatelj.
»Naj se imenuje Kazimir,« sem odvrnila glasno.
Ganjeno sem vzela v roke beli sveženjček, da bi pogledala svojega krščenca. Otrok je bil lep kakor njegova mati. Imel je velike, temne oči in sladko izbočena ustka.
Že dolgo nisem takole držala v roki majhnega otroka. Ni je žene, ki je bila mati, da bi ne ljubila šibkih, majhnih otrok. Nežno ganjenje mi je prevzelo srce, pa sem zašepetala pri sebi otročičku: »Bodi vreden imena, ki sem ti ga izbrala, in človeka istega imena!«
Obljubila sem sama sebi, da bom po možnosti bdela nad otrokom in njegovo materjo.
Ona je žena majhnega obrtnika, krojača. Pravi, da je bila prej v službi pri nekem uradniku in da zna voditi majhno gospodinjstvo. Sorodnikov nima.
Dogovorila sem se z zdravnikom, da jo bodo iz porodnišnice premestili za kak mesec v najdenišnico, kjer bo kot postrežnica mogla ostati pri svojem otroku, kasneje pa jo vzamem k sebi, dokler se ne konča vojna. Najamem si v predmestju stanovanje dveh sob in kuhinje, pa bom imela to lepo Jožo z njenim dečkom pri sebi za gospodinjo. Če pa njen mož pogine, naj ostane pri meni za vedno.
Vse to sem že do kraja, do vseh podrobnosti premislila. Vi veste, kakšna sem. »Vedno si izmišljuješ romane za svoje življenje,« mi je dejal mož tolikokrat in imel je prav.
Zaradi tega dogodka, ki se mi je pripetil z lepo Jožo in njenim sinkom, sem si slabo zapomnila, kaj so mi pripovedovale druge žene. Vse so bile zelo zgovorne in dobre volje. Prav za prav sem se hudo čudila njihovemu vedremu, brezskrbnemu razpoloženju.
V tretjem razredu je stala postelja pri postelji in v njih so ležale siromašne brezdomke iz naše nesrečne Galicije. Pa so se le šalile, smejale in hvalile s svojimi otroki. Nič niso vedele, kaj jih čaka, ko bodo vstale in stopile na ulico. Uživale so, da leže na čistih posteljah v topli sobici in da imajo svoje otroke pri sebi. Počivale so po urah, težkih in polnih muk, v katerih so se zvijale od bolečine in klicale na pomoč, ko so rodile otroke. Niso se preveč plašile pred prihodnostjo in življenjem. Vse so se tolažile, da bo že nekako šlo, da se bo že našla skorja kruha zanje in za otroke in tudi majhen kot, kamor se bodo stisnile.
Samo ena žena je gledala precej žalostno predse in stanovitno molčala.
»Še vedno nimam mleka,« je tožila zdravnici. »Moja ubožica pa je že lačna in zdaj pa zdaj zajoka. Umrla mi bo! Dobra gospa doktorica, izvolite ukazati, da ji prinesejo stekleničko. Hudo mi je zanjo! Tako je slabotna, zato ne sme biti lačna.«
Zdravnica je potrepljala sveženjček v posteljici zraven materinega ležišča in mirila ženo: »Le potrpite! Mleko vam bo že privrelo v prsi. Do tedaj pa bo vaša mala že počakala. Dali ji bomo čaja, da ne bo jokala.«
Popolnoma drugačno je bilo življenje v tej dvorani kot zunaj v ostalem svetu. Popolnoma drugačne skrbi so polnile tukajšnje ozračje. In le kot daljni, daljni odmev je segalo zunanje bučno življenje semkaj.
Začudena sem pravila zdravnici o svojem posebnem vtisu, ko sva stopili iz dvorane.
»Res je,« je pritrjevala. »Tu je razpoloženje zmeraj vedro. Tu je izvir življenja. Čeprav so razmere še tako težke, vendar dvigne vsako ženo čudež, ki se je zgodil z njo, ko živi nekaj časa nad vsemi ogabnimi vsakdanjimi skrbmi in boji. Tudi tu, v tej dvorani smo pogosto priče obupa in žaloigre, toda to so izjemni primeri. Navadno so vse matere srečne, vsaj tako dolgo, dokler so pri nas.«
Jablonska me je peljala še v sobo nosečih žen.
»Tu je zdaj tesno, pretesno,« mi je pripovedovala. »Nesrečnice! Niti ena od teh deklet in žen, ki so se zatekle semkaj, nima drugega prostora, kamor bi se stisnila, da počaka, ko pride njen čas. Tako se zatekajo semkaj. Delati morajo, prati perilo, pomivati v kuhinji posodo, urejevati stopnišča in tako dalje, čeprav so že v zadnjih tednih in dneh nosečnosti. Obenem so te sirote gradivo za učenje mladim medicincem in učni pripomoček kakim petdesetim ženam v babištvu. Ene morajo biti žrtve … Toda težka je usoda tistih, ki jih je to zadelo. Kot žena globoko obžalujem te nesrečnice, ki dajejo svoja, zavoljo materinstva preobličena telesa v uporabo za razna preiskovanja in raziskovanja. Potrebno je to, vendar, čeprav sem zdravnica, se moja čustva upirajo takemu poniževanju žene in matere.«
»Mogoče se njim stvar ne zdi tako žalostna, kakor mislite vi,« sem pripomnila.
»Mogoče,« je rekla Jablonska. »Pa ne verjamem. Gre samo za jakost neprijetnega občutka. Pri bolj razvitih ženskah je močnejši, pri bolj topih slabotnejši. Imajo ga pa vse. To je na splošno priljubljen izgovor nas srečnejših, ki z njim tolažimo svojo vest, kadar vidimo, da se komu godi krivica. »Njim se stvar ne zdi tako žalostna!« Nasprotno, njim se stvar zdi često še bolj žalostna, kakor bi se zdela nam. ampak če kaj neprijetnega ne zadeva nas samih, ljubimo take fraze, da z njimi zakrivamo svojo strahopetnost, ki se zavoljo nje ne drznemo kaj ukreniti in pomagati.«
Skoro brez diha je stala pri vratih. »Oh, vidite, tudi jaz se razburjam!« se je žalostno nasmehnila. »Toda jaz samo zato pobijam vašo nedolžno opazko, ker sama nisem dovolj pogumna, da bi se pred vsemi in vedno borila za tisto, kar čutim … Vstopiva!«
Pri drugi mizi je sedelo nekaj žen in šivalo. Nekatere so ležale po posteljah in spale. Vse so bile tukaj oblečene v enaka, grda, toda čista, modra platnena oblačila.
»Kako da spite?« je vprašala zdravnica. »Ni zdravo, da podnevi polegate po posteljah, če niste bolne.«
Nekatere so se dvignile. »Oprostite, gospa doktorica,« se je oglasila ena od njih. »Me smo ponoči spale zelo slabo. Včeraj je prišlo nekaj novih. Nikamor jih niso mogli dati, pa so tako jokale, naj jih ne vržejo na ulico, da nimajo kam iti, ker nimajo denarja niti česa drugega. Zunaj je divjal snežni metež, pa se jih je dr. Rijaček, ki je imel službo, usmilil in jih sprejel na svojo lastno odgovornost, čeprav je naše število že zdavnaj popolno. Tako so ene morale spati po dve na eni postelji, postelje pa so tesne še za eno, ko smo, vidite, v zadnjih mesecih nosečnosti. Legle smo zdaj popoldne, ko smo prišle s podstrešja, kjer smo obešale rjuhe in drugo perilo. Zelo smo bile utrujene, zato ne zamerite!«
»Oh, seveda, le ležite!« je rekla Jablonska. »Vedno pozabljam, da niste več v vzorni bolnišnici v Ameriki in da je tukaj zdaj vojna … Vendar slecite vrhnjo obleko, kadar ležite, ker ni zdravo, če ležite oblečene.«
Pristopila je k eni od tistih, ki so sedele pri mizi. »Kaj ste že veliko napravili?«
Mignila je z glavo, naj pristopim bliže: »Glejte, kako umetno delo.« Vzdignila je kos platna, prekrasno vezenega s svilo v ljudskih motivih.
»Mogoče bi hotela gospa kaj kupiti?« me je vprašala žena.
»Obžalujem, ker mi razmere ne dovoljujejo, da bi vam plačala umetnino, kot zasluži. Toda mogoče najdem koga, ki jo kupi za pravo ceno,« sem ji odgovorila. »To bi lahko bilo prekrasno pokrivalo za harmonij.«
»Ali za oltar v cerkvi,« je pripomnila žena. »Slišim, da so češke cerkve zelo bogate, pa se mi mogoče posreči, da kaj prodam. Oh, potrebovala bom veliko denarja!«
»Gospa bi rada obdržala otroka pri sebi, zato želi zaslužiti kakih sto kron naprej,« je rekla Jablonska.
»Res je, zato sem se zatekla semkaj. Tu mi ni treba plačevati stanovanja in hrane. To se pravi, da mi ni treba plačevati z denarjem … Imam še dva meseca časa, pa bom še veliko navezla, če bom pridno delala. Sicer pa jaz nisem poročena. Učiteljica sem in sem se mu vdala, ko je odhajal v vojno … Če ga ne ubijejo, me vzame kasneje, ko se Evropa pomiri … Kdaj bo to, pa vedi sam Bog …«
»Zakaj ste danes tako bridke volje!« jo je vprašala doktorica. »Vi ste sicer najhrabrejši od vseh teh žen.«
»Nisem hrabra,« je odgovorila vezilja. »Jaz le želim biti hrabra. Pa sem prav za prav najbolj obupana od vseh. Hudo se bojim prihodnosti. Sicer tudi sama dobro vem, kako brezsmiselno je upati, da bodo ljudje kupovali moje vezenine in jih plačali tako dobro, da bi mogla živeti s svojim otrokom od tega, kar bi zaslužila moja igla. Prav za prav vem, da se moj dragi ne vrne in da bo moja bodočnost temna in težka. Oh, ko bi mogla na kak primeren način umreti. Bilo bi najbolje!«
»Pa kaj vam je danes?« je vprašala Jablonska še enkrat. »Vi ste čisto drugačni kot navadno! Kaj ste bolni?«
»Dopoldne je bila v predavalnici,« je rekla žena, ki je sedela poleg nje in krpala neko staro raztrgano perilo. »Danes je bila ona na vrsti.«
»Razumem …,« je zašepetala Jablonska in njen obraz se je zamračil.
Po naključju mi je ostal še majhen šopek vijolic. Molče sem jih položila na lepo vezenje.
Ubogi učiteljici so se orosile oči. »Merci, madame! Moj zaročenec je zelo ljubil vijolice … Ne zamerite, danes sem nekam razdražljiva …«
Prijatelj, prav za prav se čudim, kaj Vam pišem o tem obisku, Vam, moškemu. Pa jaz sem tako vajena, da Vam vse povem, da ne morem o tem molčati. Zlasti še, ker me vse te stvari tako zadevajo, razburjajo, bole in jeze. Zakaj mi žene tako trpimo zavoljo svojega spola? Zakaj je nas žene obsodila narava na take muke, na taka ponižanja?
Vi pa, moški, namesto da upoštevate in spoštujete ogromne žrtve, ki jih moramo v neprimerno večji meri kot vi prispevati k obstanku človeštva, vi prav naše materinstvo izbrabljate kot izgovor, da nam kratite človeške pravice. Da nismo duševno tako razvite kakor vi! Da nismo genialne! Da nismo ustvarile umetnosti. Nismo iznašle velikih izumov v znanosti! … Res, ne oporekamo! Toda me dajemo našo kri in našo moč za ustvarjanje novih pokolenj. Iz našega organizma se ustvarja novo človeško bitje. Če ste vi seme, smo me zemlja. Nismo isto kar ste vi, vendar smo enako važne kakor vi.
Zakaj nam možje ne dajejo nobenih pravic, povejte?! Ali zato, ker dajemo življenje, pa ga ne znamo jemati?
Me vemo, kaj je življenje. dolge mesece klije v nas, bohotno raste, raste in se z groznimi mukami trga od nas. Zato ga tudi spoštujemo, zato ga tudi ščitimo. Me žene rodimo, rodimo. Pokolenje za pokolenjem vstaja iz našega naročja. Vi moški spet skrbite za napredek človeštva. Toda kako skrbite? Kje smo danes? Čeprav imamo elektriko in parnike, telefon in letala, kje smo postali boljši in plemenitejši n. pr. Od starih Grkov, ki so živeli dva tisoč let pred nami? Tako si zamišljamo zavoljo našega napredka, pa v čem je prav za prav ta napredek? Prav tako se prepiramo, kakor so se oni. Prav tako se vojskujemo drug proti drugemu. Volk volku prizanese, človek pa ne prizanese človeku!
Ko bi tudi nam ženam dali, da odločamo skupno z vami o usodi nas vseh, bi mogoče vendarle bilo drugače. Me žene varujemo življenje, nosimo ga, ono izvira iz nas. Bolj smo usmiljene kot vi, mehkejše, dobrotljivejše. Ko bi že pred tisoč leti sedele poleg vas za mizo zakonodavcev, bi morda ne bilo treba danes materam kot preganjanim zverem iskati prostora, kamor bi legle, da dajo človeštvu novega člana. Ne bi se jim bilo treba sramovati, da so rodile otroka, ki mogoče, ko zraste, postane genij: velik umetnik, izreden znanstvenik, znamenit izumitelj. Bilo bi morda manj vojašnic, toda več vzgojevališč, več šol, bolnišnic, zavetišč za starce in slabotne. Človeštvo bi bilo manj junaško, bilo bi pa vsekakor bolj zdravo in boljše.
Prijatelj, ne smejte se mi!
Najbolje vem, kako Vi visoko spoštujete žene. Toda celo proti Vam čutim včasih vzajemno z ženami kot članica svojega spola. Ne, nisem se dobro izrazila. Včasih, kadar najbolj bolestno občutim težki položaj nas žen, ki nas je nanj obsodila narava in nas vanj vrgla krivica stoletij, tedaj, ko dvignem oči, vidim tudi vas tam čez med našimi očeti, med brati, možmi, sinovi, ki vsi prezirajo našo slabotnost, ki v resnici ni nobena slabost. Upiram se, prijatelj, proti vam vsem, ker čutim večno zlo usodo ženskega spola.
Prava žena ne ljubi moža, ki ni po duhu močnejši od nje. Čim boljša je žena, tem bolj želi, da je mož, ki ga ljubi, visoko nad vsemi drugimi, tem bolj to zahteva od njega. A čim bolj razumna je žena, tem bolj presoja. Ne verjame več slepo praznim besedam, temveč zahteva dejanj in dokazov in ne odpušča svojemu tovarišu tako lahko, kadar nravno in v značaju omahne, kakor so delale naše babice in prababice. Kakor žena ni najbrž moderna žena najbolj prijetna, ker prehitro opaža notranji zlom in padec moža. Pravijo, da je usmiljenje velika vrlina žene. To je res. Toda z ljubeznijo do moža nima ta ženska krepost nič opraviti. Pogoj ženine ljubezni do moža je spoštovanje. Čim bolj ga spoštuje, tem bolj ga ljubi. Usmiljenje? ― Res, kadar mož zboli, kadar je v nevarnosti, o, tedaj je usmiljenje kakor veter, ki še bolj razpiha ljubezenski ogenj. Toda duševne, nravne slabosti žena ne more odpustiti možu nikoli. Njegova strahopetnost v življenju in življenjski borbi, njegovo popuščanje in nezvestoba cilju, ki je za njim prvotno težil, vse to more sicer v ženi tudi vzbuditi nekakšno usmiljenje ― toda usmiljenje, pomešano s prezirom, ki je grob ljubezni.
Prijatelj, rada bi, da bi nas vi moški bolj spoštovali kot žene in matere; da bi nam dali več svobode za naš razvoj; da bi nam dali več pravic, da bi mogle ramo ob rami delati in se boriti skupno z vami za napredek in srečo človeštva. Rada bi, da zakonov, ki jih moramo spoštovati tudi me žene, ne delate samo vi moški. Me žene bomo pač vedele bolje od vas moških, kaj je treba našemu spolu, kaj našim slabotnim otrokom, koliko in kakšno zaščito moramo imeti me in naše potomstvo. Ne bomo vas manj spoštovale, če bomo enakopravne z vami. Ne, čim bolj bomo duševno zrele, plemenite in svobodne, tem bolj bomo hrepenele po možu, ki bo nad nami!
| |||