Vetrogončič: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 319:
Odkar je Dankovič zopet gospodar, postane še bolj neprijazen. Po vsi sili je hotel, ali letos dati Milko Vetrogončiču, ali pa še le prihodnji pust Medju, ako ne bo druzega snubača. Pa tudi Vetrogončiču hoče muhasti Dankovič zadrego napraviti s slovensko poskušnjo, da bi se nekaj nad njim maščeval, nekaj mu pa vdihnil domoljubja. Gospá je sicer v šaljivo skušnjo dovolila; toda svarila je moža, naj nikar sam sebe ne osramoti. Dankovič se pa ne da ostrašiti. Malokdaj je skazal toliko poguma. Vse vprašanja, eno huje kot drugo, je izmislil za vseučenega gospoda.
 
Pa pozabljam, da je sreda. Dolgo že Ljudmila zre po cesti doli, kamor nar dalj pogled nese; kako nesterpno obrača očí! Pa kočije ni viditi od nobene strani, akoravno je solnce že visoko. Kar zasliši govorjenje pod oknom, spne se čez, in dva lovca vidi s serno in z divjim petelinom. Pervega glas ji je znan, spoznajo se oči, in ona perva pozdravi svojega Medja. Kot bi trenil je gospodična na dvoru; objela bi ga bila, pa gospá so stopili na mosolišče, gospod se giblje iz pisarnice, in Vetrogončič koraka iz verta. Občno pozdravljanje. Dankovič je bil pa hud lovec, nikoli bolj vesel, kakor kedar je mogel serno za podbradek pocukati. Lovci so mu bili nar bolj pošteni ljudje. Na enkrat mu je zopet čez vse dópadel dohtar, ki ne zna samo dobro pravde opravljati in na deskah se vesti, ampak tudi divjaščini kaditi. Ko so gospá prišli, so hotli, po slovesnih besedah sprejetbe, kar naglo zvediti, kake naključbe so jim dohtarja po ti poti pripeljale.

»Uni dan pravi dohtar, —- »sem dobil iz Dunaja novo risanico. Da jo poskusim, sem prišel sinoči precej pozno v vaš grad, vzel sem lovca sabo. Noč je bila svetla, zrak čist brez vetra. Nočila sva pri stanehstanéh v planini, in ker je lovec poznal vse čakališča in slede, sva za zorozôro učakala tole serno; in risanica se je skazala pravega mojstra. Ko naju je ravno solnce obsijalo, in je proti nama puhteti začela merzla megla iz doline, sva že stopala proti gradu nazaj;. V goščavo prišedši zaslišim ne daleč v strani peti divjega petelina. Megla je pihala nasproti in zakrivala me je, zalezem petelina
in ga puhnem z drevesa. Serno sem ustrelil v dar gospodični; vi, gospagospá, blagovolite sprejeti petelina, prav mlad je še, in ako, gospod Dankovič, ne zamerite, vam bi hotel z risanico postreči, samo za vas sem ponjo pisal.«
 
To je dohtar kaj pomenljivo naredil, ker gospodična je imela očiočí bistre kakor serna, gospagospá pa so hudi, kakor divji petelin; gospod Dankovič sicer ni primerjati risanici, vendar se mu močno ustreže ž njo. Da bi Vetrogončič ne bil brez darudarú, bi se mu spodobila lovska mrežica, v kteri je tičal divji petelin, pa po starem pregovoru, kterega pisavci prislovic morebiti še niso zapisali, gre uzda za konjem, in mrežica se da Dankoviču.
Medja je tedaj v gradu, ali prav za prav v hladni kleti, ker Dankovič dobro zveden v lovskih potrebah, ga je precej vanjo peljal. Gospodična se zmuzne tudi v klet, in prinese stol, prinese gnjati, okrožke in vilice, zopet pogačo, potem sirovega masla in nazadnje potičico tako okusno, da Medja nikoli ni take vžil, akoravno mu je že dosti dobrih reči romalo po gerlu dol. Da je gospodična čakala, da bo, kar ostane, nazaj nesla, bi morebiti ne uganil vsak bravec, zato povem. Vsaki si pa domišljuje, kako je Medju jedi ponujala, kako ga je izpraševala, in kako sramožljivo mu je včasi pogledala pod obervi. Ni ji zameriti, da ga ljubi, ker lep gospod je Medja. Siv klobuk z zelenim trakom in častno gamsovo brado mu pokriva černe lase, ki se mu kodrajo, kakor bi jih še vedno gorska burja vihrala. Oči so prijazne, obraz je okrogel z jamčico na bradi, ves obrit, da bi kdo ne sodil po bradi značaja. Glas je imel doneč, kakor izurjen pevec. Postave je bil čverste; visoke in lepo je bil vlit v zeleno lovsko obleko. K suknji pa si je pripel venec iz gorskih rož, lepih in dušečih, ki vam jih ne morem popisati, ker jih ne poznam; lepe so pa morale biti, ker na visokih gorah rastejo nar lepše rožice, kakor vsi naši potopisci terdijo, ki so bili na gorah.
 
Ko sta Medja in Dankovič po domače na sodeh slonela, zdaj to zdaj to kapljico poskušaje, si je Milika res veliko opraviti dajala, in Medju z vprašanji komaj časa pripustila, da je žejo ugasil. Pogovarjala sta se pa z Medjem o prav nedolžnih navadnih rečeh, ki bi jih vsakemu bravcu smel zapisati. Ljubijočima, ki se čez dolgo časa zopet vidita, je kratkočasna vsaka beseda, kakoršna si bodi; vsaka množi ljubezen, ravno taka kakor med sovražniki vsaka beseda sovraštvo. Izgled od sovraštva vam pa dam, ker Slovenci bolj poznamo in raji špogamo sovraštvo, kakor ljubezen. Dankovič je po svojem vmes govoril, in toliko mu je risanica serce premenila, da je pri njem zopet Medja v čast in Vetrogončič v zamero prišel. Tudi zato je Medja Dankoviču bolj dopadel, ker je znal bolje piti, kakor Vetrogončič. Se ve da, pošten človek mora pokazati, da zna vse reči o pravem času, in pitje je tudi znanstvo,
Medja je tedaj v gradu, ali prav za prav v hladni kleti, ker Dankovič dobro zveden v lovskih potrebah, ga je precej vanjo peljal. Gospodična se zmuzne tudi v klet, in prinese stol, prinese gnjati, okrožke in vilice, zopet pogačo, potem sirovega masla in nazadnje potičico tako okusno, da Medja nikoli ni take vžil, akoravno mu je že dosti dobrih rečirečí romalo po gerlu dol. Da je gospodična čakala, da bo, kar ostane, nazaj nesla, bi morebiti ne uganil vsak bravec, zato povem. Vsaki si pa domišljuje, kako je Medju jedi ponujala, kako ga je izpraševala, in kako sramožljivo mu je včasi pogledala pod obervi. Ni ji zameriti, da ga ljubi, ker lep gospod je Medja. Siv klobuk z zelenim trakom in častno gamsovo brado mu pokriva černe lase, ki se mu kodrajo, kakor bi jih še vedno gorska burja vihrala. OčiOčí so prijazne, obraz je okrogel z jamčico na bradi, vesvès obrit, da bi kdo ne sodil po bradi značaja. Glas je imel doneč, kakor izurjen pevec. Postave je bil čverste; visoke in lepo je bil vlit v zeleno lovsko obleko. K suknji pa si je pripel venec iz gorskih rož, lepih in dušečih, ki vam jih ne morem popisati, ker jih ne poznam; lepe so pa morale biti, ker na visokih gorah rastejo nar lepše rožice, kakor vsi naši potopisci terdijo, ki so bili na gorah.
 
Iz kleti grede podari Medja Milki gorski venec, ker je tako dobro stregla. Ta krotki gorski venec, ki ga je gospodična vedno ogledovala in duhala, je prizadel Vetrogončiču precej besedovanja, ker do kosila je moral gospodično zavoljo njega dražiti, tode zastonj. Pri kosilu, so vsi hvalili gospo, da je divjega petelina tako okusno pripravila, gospa je pa hvalo na Medja otresala. Omeniti je še treba, da je Vetrogončič v obširnem govoru razložil, zakaj nam divjašina diši tako dobro. Po kosilu je šla gospoda v vas I. Dohtar in Ludmila se nista mogla ločiti, akoravno je Vetrogončič veliko umetnosti sprožil, jih narazen spraviti; kakor je svet nanesel, sta bila pred ali za drugimi. To je Vetrogončiču žolč kalilo, gospa je pa mislila: naj vlada še danes priliznjenost, jutri se bo skazala prava ljubezen, in gospodični se bodo odperle oči. Dankovič ni pa nič mislil — pač na risanico. Nazaj iz vasi grede jih je peljala pot skozi gozd. Tiči so peli, kakor je vsak vedel in znal, posebno dobro pa slavec. Njegovo petje gotovo ni šlo memo serca gospodične in Medja. Spisal sem že dolg pogovor med njima, kar pride k meni moj sosed, hud kritikavec in velik sovražnik ljubeznjivih besedi, in dolgo čerto mi naredi po popirju. Hudo se je kregal, in že je htel vso povest raztergati, preden sem spregovoril. Da sem se sprijaznil s sosedom, sem moral pogovor izpustiti, ki je bil tako lep in tako - dolg. Ne morem kaj, ako ti bravec, nisem ustregel. Moj sosed je hud, in ima čez me veliko oblast.
Ko sta Medja in Dankovič po domače na sodehsodéh slonela, zdaj to zdaj to kapljico poskušaje, si je Milika res veliko opraviti dajala, in Medju z vprašanji komaj časa pripustila, da je žejo ugasil. Pogovarjala sta se pa z Medjem o prav nedolžnih navadnih rečehrečéh, ki bi jih vsakemu bravcu smel zapisati. Ljubijočima, ki se čez dolgo časa zopet vidita, je kratkočasna vsaka beseda, kakoršna si bodi; vsaka množimnoží ljubezen, ravno taka kakor med sovražniki vsaka beseda sovraštvo. Izgled od sovraštva vam pa dam, ker Slovenci bolj poznamo in raji špogamo sovraštvo, kakor ljubezen. Dankovič je po svojem vmes govoril, in toliko mu je risanica serce premenila, da je pri njem zopet Medja v čast in Vetrogončič v zamero prišel. Tudi zato je Medja Dankoviču bolj dopadel, ker je znal bolje piti, kakor Vetrogončič. Se ve da, pošten človek mora pokazati, da zna vse rečirečí o pravem času, in pitje je tudi znanstvo,.
 
Iz kleti grede gredé podari Medja Milki gorski venec, ker je tako dobro stregla. Ta krotki gorski venec, ki ga je gospodična vedno ogledovala in duhala, je prizadel Vetrogončiču precej besedovanja, ker do kosila je moral gospodično zavoljo njega dražiti, tode zastonj. Pri kosilu, so vsi hvalili gospogospó, da je divjega petelina tako okusno pripravila, gospa je pa hvalo na Medja otresala. Omeniti je še treba, da je Vetrogončič v obširnem govoru razložil, zakaj nam divjašina diši tako dobro. Po kosilu je šla gospoda v vas I. Dohtar in Ludmila se nista mogla ločiti, akoravno je Vetrogončič veliko umetnosti sprožil, jih narazen spraviti; kakor je svet nanesel, sta bila pred ali za drugimi. To je Vetrogončiču žolč kalilo, gospagospá je pa mislila: naj vlada še danes priliznjenost, jutri se bo skazala prava ljubezen, in gospodični se bodo odperle očiočí. Dankovič ni pa nič mislil pač na risanico. Nazaj iz vasi grede jih je peljala pot skozi gozd. Tiči so peli, kakor je vsak vedel in znal, posebno dobro pa slavec. Njegovo petje gotovo ni šlo memo serca gospodične in Medja. Spisal sem že dolg pogovor med njima, kar pride k meni moj sosed, hud kritikavec in velik sovražnik ljubeznjivih besedi, in dolgo čerto mi naredi po popirju. Hudo se je kregal, in že je htel vso povest raztergati, preden sem spregovoril. Da sem se sprijaznil s sosedom, sem moral pogovor izpustiti, ki je bil tako lep in tako - dolg. Ne morem kaj, ako ti bravec, nisem ustregel. Moj sosed je hud, in ima čez me veliko oblast.
Drugo jutro ustane Ljudmila pokojna in serčna, Vetrogončič v skerbeh in z malo upanjem, ker se mu je zdelo, da ga je Medja
povsod spodrinil. Medja je pa ustal po navadi, tudi K — ski notar, po kterega je prišla Dankovičeva kočija.