Vetrogončič: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 330:
Ko sta Medja in Dankovič po domače na sodéh slonela, zdaj to zdaj to kapljico poskušaje, si je Milika res veliko opraviti dajala, in Medju z vprašanji komaj časa pripustila, da je žejo ugasil. Pogovarjala sta se pa z Medjem o prav nedolžnih navadnih rečéh, ki bi jih vsakemu bravcu smel zapisati. Ljubijočima, ki se čez dolgo časa zopet vidita, je kratkočasna vsaka beseda, kakoršna si bodi; vsaka množí ljubezen, ravno taka kakor med sovražniki vsaka beseda sovraštvo. Izgled od sovraštva vam pa dam, ker Slovenci bolj poznamo in raji špogamo sovraštvo, kakor ljubezen. Dankovič je po svojem vmes govoril, in toliko mu je risanica serce premenila, da je pri njem zopet Medja v čast in Vetrogončič v zamero prišel. Tudi zato je Medja Dankoviču bolj dopadel, ker je znal bolje piti, kakor Vetrogončič. Se ve da, pošten človek mora pokazati, da zna vse rečí o pravem času, in pitje je tudi znanstvo.
 
Iz kleti gredé podari Medja Milki gorski venec, ker je tako dobro stregla. Ta krotki gorski venec, ki ga je gospodična vedno ogledovala in duhala, je prizadel Vetrogončiču precej besedovanja, ker do kosila je moral gospodično zavoljo njega dražiti, tode zastonj. Pri kosilu so vsi hvalili gospó, da je divjega petelina tako okusno pripravila, gospa je pa hvalo na Medja otresala. Omeniti je še treba, da je Vetrogončič v obširnem govoru razložil, zakaj nam divjašina diši tako dobro. Po kosilu je šla gospoda v vas I. Dohtar in Ludmila se nista mogla ločiti, akoravno je Vetrogončič veliko umetnosti sprožil, jih narazen spraviti; kakor je svet nanesel, sta bila pred ali za drugimi. To je Vetrogončiču žolč kalilo, gospá je pa mislila: naj vlada še danes priliznjenost, jutri se bo skazala prava ljubezen, in gospodični se bodo odperle očí. Dankovič ni pa nič mislil – pač na risanico.

Nazaj iz vasivasí gredegredé jih je peljala pot skozi gozd. Tiči so peli, kakor je vsak vedel in znal, posebno dobro pa slavec. Njegovo petje gotovo ni šlo memo serca gospodične in Medja. Spisal sem že dolg pogovor med njima, kar pride k meni moj sosed, hud kritikavec in velik sovražnik ljubeznjivih besedibesedí, in dolgo čerto mi naredinaredí po popirju. Hudo se je kregal, in že je htel vso povest raztergati, preden sem spregovoril. Da sem se sprijaznil s sosedom, sem moral pogovor izpustiti, ki je bil tako lep in tako - dolg. Ne morem kaj, ako ti bravec, nisem ustregel. Moj sosed je hud, in ima čez me veliko oblast.
 
Drugo jutro ustane Ljudmila pokojna in serčna, Vetrogončič v skerbeh in z malo upanjem, ker se mu je zdelo, da ga je Medja
Drugo jutro ustane Ljudmila pokojna in serčna, Vetrogončič v skerbéh in z malo upanjem, ker se mu je zdelo, da ga je Medja povsod spodrinil. Medja je pa ustal po navadi, tudi K — k-ski notar, po kterega je prišla Dankovičeva kočija.
 
Ker je Vetrogončič z zadregami obdan, nameni z vojaško serčnostjo, nevarno pa zadnjo pot storiti, da bi s častjo odstopil, ali pa
Ker je Vetrogončič z zadregami obdan, nameni z vojaško serčnostjo, nevarno pa zadnjo pot storiti, da bi s častjo odstopil, ali pa zase vterdil voljo materno. VerzeVerže se tedaj v popotno obleko in gre pred gospogospó, slovoslovó jemat. GospaGospá se čudi Vetrogončiču in ga prosi, naj še ostane; mu priterdi, da ga bo gospodična ljubila, da je sama obljubila, še celo srečo mu voši, da bo dobil tako krotko nevesto čez malo trenutkov. Vetrogončič tedaj ostane s ponovljenim upanjem.
 
naj še ostane; mu priterdi, da ga bo gospodična ljubila, da je sama obljubila, še celo srečo mu vosi, da bo dobil tako krotko nevesto čez malo trenutkov. Vetrogončič tedaj ostane s ponovljenim upanjem.
Ko se je notar pripeljal, se podajo v veliko sobano. Notar se vsede za mizo, okoli nje so pa Dankovič, gospagospá, gospodična, VetrogončičVetrogončić kot ženin in Medja kot prigodna priča.
 
Dankovič vesel takotakó imenitnega dneva z možko, počasno besedo spregovori: „Rekel»Rekel sem zadnjič, da mora moj zet poskušino iz slovenščine prestati, sicer mu ne dam ne hčere ne dote".« Notar to precej poterdi, akoravno je nenavadno, in tudi v postavah ni naročeno kaj tacega.
Pervič vpraša Dankovič: „Kako sodite Kerst pri Savici?"
 
Vetrogončič, nekoliko zmešan, odgovori: „Ne zamerite, da nisem v tako težki in pomenljivi uri dosti zbran, odgovarjati na vprašanje o tako odtegnjeni reci; to bi raji mirnim uram prihranil; vendar naj odgovorim. Zavoljo omikanega, gladkega jezika, ki ga je Prešern pervi poskusil v tako slavni pesmi, zavoljo visokih svobodnih misel in poprej neznanega dviga svojega duha, posebno pa zavoljo samostojnosti idee tega eposa, ki je vkoreninjen v zgodovinsko, versko in društveno življenje našega naroda, bo Prešern neumerjoč in vedno štet med perve pesnike vseh narodov.
RadovednaPervič vpraša vmes gospaDankovič: „Je»Kako lisodite taKerst pesempri dolgaSavici?"«
 
Vetrogončič kot premišljevaje postoji, ter pravi: „Po zgledu vseh pevcov očaka, večnega Homera, ki si ga je Prešeren v izgled jemal, in včasi celo dosegel, ima ta pesem štiri in dvajset delov.
Vetrogončič, nekoliko zmešan, odgovori: „Ne »Ne zamerite, da nisem v tako težki in pomenljivi uri dosti zbran, odgovarjati na vprašanje o tako odtegnjeni recireči; to bi raji mirnim uram prihranil; vendar naj odgovorim. Zavoljo omikanega, gladkega jezika, ki ga je Prešern pervi poskusil v tako slavni pesmi, zavoljo visokih svobodnih misel in poprej neznanega dviga svojega duha, posebno pa zavoljo samostojnosti ideeidée tega eposa, ki je vkoreninjen v zgodovinsko, versko in društveno življenje našega naroda, bo Prešern neumerjoč in vedno štet med perve pesnike vseh narodov.«
»Majckino preveč"! se sladko zacmiha Dankovič. Tetrogončic se pa prime za čelo, rudečica mu stopi v obraz. Da bi se očedil sramote, pravi: "Kdo bi se v tacem trenutku ne zmotil? Število sem zamenil z Vodnikovo „Ilirijo oživljeno", ta prekrasna pesem je bila pesniku v — —".
 
„Ali ta ima štiri in dvajset bukev?" ga vpraša Dankovia še bolj sladko se cmihaje, „saj še toliko stavkov nima". Vetrogončič je podoben jutrajni zarji. Ker Dankovič več ni hotel izpraševati, poterdi notar, ki se mu je presoja izročila, Vetrogončiča s posebno milostjo vrednega gospodične.
Radovedna vpraša vmes gospa: »Je li ta pesem dolga?«
 
Vetrogončič kot premišljevaje postoji, ter pravi: „Po»Po zgledu vseh pevcov očaka, večnega Homera, ki si ga je Prešeren v izgled jemal, in včasi celo dosegel, ima ta pesem štiri in dvajset delov.«
 
»Majckino preveč"!« se sladko zacmiha Dankovič. TetrogončicVetrogončič se pa prime za čelo, rudečica mu stopi v obraz. Da bi se očedil sramote, pravi: "»Kdo bi se v tacem trenutku ne zmotil? Število sem zamenil z Vodnikovo „Ilirijo»Ilirijo oživljeno"«, ta prekrasna pesem je bila pesniku v — —".«
 
„Ali»Ali ta ima štiri in dvajset bukev?"« ga vpraša DankoviaDankovič še bolj sladko se cmihaje, „saj»saj še toliko stavkov nima". Vetrogončič je podoben jutrajni zarji. Ker Dankovič več ni hotel izpraševati, poterdi notar, ki se mu je presoja izročila, Vetrogončiča s posebno milostjo vrednega gospodične.
Vedno se je še cmihal Dankovič, ko jame notar pisati, da bo Nace Vetrogončič kot zakonsko nevesto vzel Ljudmilo Dankovičevo, in še tako in tako. Dote bo imela gospodična 80 tisuč, ki so naloženi v Terstu pri velikem brodarju Godlariču.
Osemdeset tišuč je šumelo Vetrogončiču po ušesih, ko nagloma prisope Janez v dvorano in poda gospej tole pismo: