Vetrogončič: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 358:
Osemdeset tisuč je šumelo Vetrogončiču po ušesih, ko nagloma prisope Janez v dvorano in podá gospej tole pismo:
 
Blagodarna gospa!
 
Z velikim pomilovanjem Vam naznanim, da je včeraj veliki brodar Godlarič na kant prišel. Premoženja je 80000, dolga čez 3 miljone. Vaši denarji so zgubljeni. Ob enem Vas še prosim, mi poslati 974 gld. 83 kr. za opravljanje Vašega premoženja v zadnjem letu.
Ves Vam podložni
V Terstu 1. junija 18 .. Dr. Zavijač.
 
Ves Vam podložni dr. Zavijač.
"Večni Bog!" zakriči gospa, in zgrudi se znak Janezu v roke. Sapa ji je skoraj zastala, oči je zatisnila, kakor v omedlevci. Skočijo po vodo, pa preden jo prineso, se gospa zave, in spregovori s potertim glasom:
 
„Hudo nas je zadela nesreča, pa dana je tudi tolažba, saj bodo gospod Vetrogončič naš zet, in vsaj hči bo preskerbljena, za naju dva bo pa že Bog skerbel".
V Terstu 1. junija 18 .. Dr. Zavijač.
 
"»Večni Bog!"« zakričizakričí gospagospá, in zgrudi se znak Janezu v roke. Sapa ji je skoraj zastala, oči je zatisnila, kakor v omedlevci. Skočijo po vodo, pa preden jo prinesoprinesó, se gospagospá zavezavé, in spregovori s potertim glasom:
 
„Hudo»Hudo nas je zadela nesreča, pa dana je tudi tolažba, saj bodo gospod Vetrogončič naš zet, in vsaj hči bo preskerbljena, za naju dva bo pa že Bog skerbel".«
 
Dankovič je še le pri teh besedah občutil pezo tega pisma. Na stol čečne in komaj diha.
 
Vetrogončič pa pravi, še od mize odtegovaje: „Moja ljubezen je bila velika, ni se ji odgovorilo. Slabo je možu imeti ženo, ki ga ne ljubi. In zdaj pride še to hudo znaminje. Žal mi je, da ne morem vzeti gospodične. Gospodična ga pa zaverne: »Prepričana sem, gospod Vetrogončič, da me resnično ljubite, tudi jaz vas ljubim od zdaj. Vse sovraštvo se mi je v ljubezen spremenilo".
Vetrogončič se pa vednopravi, odmikujese rekoč:od „Da,mize pravodtegovaje: žal»Moja miljubezen je, dabila nevelika, moremni dosečise teji častiodgovorilo. ZnamenjaSlabo soje pomenljive;možu srečenimeti ženo, kogarki spominiga one ljubi. In zdaj pride pravemše častito hudo svarijoznaminje. Žal mi Zoperje, osododa ne smemmorem vzeti ravnati"gospodične.«
 
Vetrogončič pa pravi, še od mize odtegovaje: „Moja ljubezen je bila velika, ni se ji odgovorilo. Slabo je možu imeti ženo, ki ga ne ljubi. In zdaj pride še to hudo znaminje. Žal mi je, da ne morem vzeti gospodične. Gospodična ga pa zaverne: »Prepričana sem, gospod Vetrogončič, da me resnično ljubite, tudi jaz vas ljubim od zdaj. Vse sovraštvo se mi je v ljubezen spremenilo".«
 
Vetrogončič se pa vedno odmikuje rekoč: »Da, prav žal mi je, da ne morem doseči te častí. Znamenja so pomenljive; srečen, kogar spomini o pravem času svarijo. Zoper osodo ne smem ravnati.«
 
S temi besedami se je Vetrogončič tako odmaknil, da ga čez malo časa več ni bilo viditi v celem gradu.
 
GospaGospá je komaj zakrivala jeze nad svojo slepoto in Vetrogončičevo sleparijo. Zdaj stopi Medja pred gospogospó, rekoč: "»Morebiti se smem jaz prederzniti, da vas prosim za roko blage gospodične; upam, da bom zamogel s svojim umom in premoženjem vsem dostojno pripomoči".«
 
Gospa je bila ginjena, prosi dohtarja odpuščanja, izroči mu hčer in tudi tistih osemdeset tisuč dote, ker pismo je bilo izmišljeno.
 
Ko pred duri pridejo, stopi Janez zvito se smejaje k dohtarju rekoč:
 
"»Dobro smo jo izmislili, ali ne gospod?"«
„Ne bil bi mislil"', odgovori dohtar.
 
„Saj sem vam rekel, da bote dobili gospodično, pa presneto težko sem gospo v zvijačo pregovoril. Lejte si no! Zoper vas je bila nastavljena zvijača, in vi sami ste jo izmislili".
„Ne»Ne bil bi mislil"',« odgovori dohtar.
Navada je, da se pisatelj tudi na kritiko oberne, jo malo okrega ali zaverne, ali memraje memo nje odlazi, kakor memo razdraženega psa na verigi. Se ve da nikomur ni ljubo, da drugi za njim popravljajo. Čutim, da bo tudi za mano dokaj popravljati v jeziku in v mislih. Vendar serčno stopim pred kritiko. Narodu je bolje, da se slabo pred ko mogoče zatare, da dobremu ne jemlje prostora. Pravično in resnično naj vlada kritika z mečem ali z mokro cunjo, naj trebi naše slovstvo. Jaz še ji podveržem za vselej, naj me rešeta po pravici hudo, ne bo me ostrašila, ne bo mi dala "Anlass-a, meine der Slavistik gewogene Feder ruhen zu lassen".
 
„Saj»Saj sem vam rekel, da bote dobili gospodično, pa presneto težko sem gospogospó v zvijačo pregovoril. Lejte si no! Zoper vas je bila nastavljena zvijača, in vi sami ste jo izmislili".«
 
 
----
 
Navada je, da se pisatelj tudi na kritiko oberne, jo malo okrega ali zaverne, ali memraje memo nje odlazi, kakor memo razdraženega psa na verigi. Se ve da nikomur ni ljubo, da drugi za njim popravljajo. Čutim, da bo tudi za mano dokaj popravljati v jeziku in v mislih. Vendar serčno stopim pred kritiko. Narodu je bolje, da se slabo pred ko mogoče zatare, da dobremu ne jemlje prostora. Pravično in resnično naj vlada kritika z mečem ali z mokro cunjo, naj trebi naše slovstvo. Jaz še ji podveržem za vselej, naj me rešeta po pravici hudo, ne bo me ostrašila, ne bo mi dala "»Anlass-a, meine der Slavistik gewogene Feder ruhen zu lassen"«.