Hanka: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 1.864:
Prijatelj, rada bi, da bi nas vi moški bolj spoštovali kot žene in matere; da bi nam dali več svobode za naš razvoj; da bi nam dali več pravic, da bi mogle ramo ob rami delati in se boriti skupno z vami za napredek in srečo človeštva. Rada bi, da zakonov, ki jih moramo spoštovati tudi me žene, ne delate samo vi moški. Me žene bomo pač vedele bolje od vas moških, kaj je treba našemu spolu, kaj našim slabotnim otrokom, koliko in kakšno zaščito moramo imeti me in naše potomstvo. Ne bomo vas manj spoštovale, če bomo enakopravne z vami. Ne, čim bolj bomo duševno zrele, plemenite in svobodne, tem bolj bomo hrepenele po možu, ki bo nad nami!
== 5. februarja. ==
Vse bi Vam rada sporočila, kar doživljam, kar vidim in opažam, berem in slišim.
Kakor lahkokrile ptice se dvigajo moje misli in lete vse v eni smeri kakor lastovice v jeseni.
Tako mi je potrebno zatekati se k Vam!
Proti večeru rada dolgo, dolgo sedim v svoji najeti sobici v stari palači, kjer je bilo pred sto leti stanovanje kakšne odlične, že izumrle plemiške družine, kjer pa se je zdaj nagnetlo veliko in preveč majhnih življenj in to nižjih, slabo plačanih uradnikov v prvem in drugem nadstropju, v pritličju pa in na podstrešju nešteto majhnih obrtnikov. Vendar je tiho, izredno tiho po teh ulicah in v napi hiši, kadar se znoči. Sami delavni ljudje stanujejo tu, pa hitro legajo k počitku, utrujeni od dnevnega vrveža. Vstajajo zgodaj, pa ne ljubijo nemirnih noči. Spijo pokojno. V vojno so odšli tudi njihovi sinovi, bratje, možje, očetje, vendar je zanje vojna daleč, daleč.
Z menoj je drugače. Z menoj je slabše. Jaz ne morem spati. Jaz sem begunka. Jaz sem Poljakinja. In vedno, vedno moram misliti, kako ječi moja nesrečna domovina pod grozo vojnega vrvenja. Skoraj vso Galicijo so preplavili Rusi. Prihajajo »osvobojevat« nas, Poljake. Pa vlačijo s seboj topove od vasi do vasi. V potokih teče kri po gališki zemlji. V Karpatih se kopičijo trupla, jaz pa si ne upam vprašati samo sebe, koliko je padlo Poljakov v avstrijskih, koliko v ruskih vrstah. Preveč, preveč jih bo med prijatelji pa tudi med sovražniki …
Danes sem brala v časnikih, da so včeraj nemška letala, te smele sive ptice, vsula bombe na Varšavo. Oh, moj Bog, čigava je Varšava?! Ali je ruska? Zakaj ni živo srce naše Poljske? Zakaj tako, zakaj tako?! Zakaj sipljejo nemške ptice nanjo bombe, ko trdijo, da ji prinašajo prostost?!
Prijatelj, bolno trpim pod vsemi temi dogodki.
Pa vendar, vendar upam, da se poraja prostost Poljske v tej strašni vojni, kakršne svet še ni videl. Mogoče se odpira boljša in srečnejša prihodnost našemu revnemu narodu v teh krvavih mesecih? Hočem in moram verovati v to!
Kajti, prijatelj, ne sme se zgoditi, da bi zaman umirali! Ne sme se zgoditi, da bi zaman padali najboljši sinovi našega naroda! Ali naj bodo zaman vsi naši nešteti grobovi, vsa silna pogorišča, uničene vasi, domačije?! Ali naj bodo zaman naše razgnane družine, ali naj zaman ginejo naše žene in otroci?! Kaj bo z nami, ko se pomiri Evropa?
Ali bo Poljska le žalostno, zapuščeno bojno polje, posuto z milijoni grobov, uničeno za dolgo, dolgo časa? Ali bo naš narod še bednejši, kakor je bil kdaj koli, utrujen do smrti, strt in nesposoben, da bi spet in spet glasno in odločno zahteval svoje pravice? Koliko nas bo ostalo, kakšni bomo?!
Pravijo, da velike in dolgotrajne vojne skvarijo ljudi in pahnejo narode v težko otopelost. Po napoleonskih vojnah je oslabela vsa Evropa, trdi zgodovina. Takrat se je začelo žalostno propadanje Francozov. Toda kaj so bili Francozi, kaj smo mi, Poljaki?!
Kako požiram liste, prijatelj! Kako mi vsi zdaj beremo liste! Misli, da vsa Evropa zdaj lačno in nestrpno kot še nikoli bere liste. Komaj čakamo, da izidejo. Nestrpno jih trgamo prodajalcem iz rok. Ni ga človeka, ki je vešč branja, da bi jih ne kupoval.
Vsi čakamo nekaj velikega, da se zgodi nekaj nepričakovanega.
Vsi smol razburjeni.
In če pomislim, da je povsod tako! Na Dunaju, v Berlinu, Parizu, Londonu, Moskvi, Petrogradu, v Pragi in Varšavi, Beogradu in Lvovu! Res, vsi nekaj hočemo in želimo. Res, vsi se bojimo in plašimo. Strastno se veselimo, jezimo in razburjamo.
Kako nerazumljiva zmešnjava je danes Evropa!
Stara Evropa, voditeljica omike, izvir kulture našega stoletja, Evropa, zibelka novodobne umetnosti, vede, znanosti, humanih socialnih ureditev, mati novih svetovnih pogledov, prag boljše prihodnosti človeštva!
Kako je bila domišljava ta Evropa zavoljo svojega napredka in svoje pravičnosti. A zdaj? Kot da je vso Evropo zagrabila strašna duševna bolezen, blaznost, kakršne svet še ni pomnil, kaj so vse stare, pustolovske vojne proti tej! Zdaj je vojna strašnejša, bolj neusmiljena, surova, krvava kot kdaj koli. Že so na vseh straneh padli najboljši mladi ljudje in če bo vojna trajala še dolgo, bo izrabila Evropa svojo najboljšo moč za nekaj pokolenj, mogoče sploh za vedno. Padla ji bo ponosna vodilna zastava utrujene roke, zastava, ki jo je tako dolgo, toliko stoletij nosila na čelu človeštva. Mogoče čaka že druga, močnejša, mlajša celina, da ji vzame prvenstvo. Nič več ne bo Evropa gospodovala svetu in dajala človeštvu smernic. Izselili se bodo umetniki in znanstveniki iz Evrope, ker bo prerevna, da bi mogla biti kulturna. Morala se bo pobrigati za kruh svojih narodov in ne bo imela več sredstev, da bi vzdrževala na višini svoje univerze, konservatorije, muzeje, galerije, akademije, laboratorije in klinike. Tam preko oceana že čaka Amerika, da po vojni otme onemogli Evropi kulturne uspehe in jih prenese k sebi. Naša stara Evropa pa bo utrujeno zapadla v brezplodno otopelost, dokler ne bo izdihnila od prevelikih naporov. Hitro bo umiralo naše pokolenje, ki mu tako sive lasje v strelskih jarkih. Dolgi so zdaj za nas meseci in težki, daljši od let. Prehitro se staramo v vojnem vrvenju … Izčrpani se bodo vračali moški, tisti, ki bodo še ostali, na svoje domove in našli žene prav tako utrujene od prevelikih skrbi in od dolge, težke žalosti. Kdo bo še dovolj močan za novo borbo, ki nas čaka po vojni? Kdo se bo zmogel znajti v veliki svetovni tekmi, ki bo po njej nastopila, v prav tako važni, toda tihi borbi duhov, ki ne bo nič manj brezobzirna, kakor je zdaj naša vojna?
Nikar se, prijatelj, ne jezite, ker tako modrujem!
»Človeštvo bo vendar napredovalo, človeštvo vedno napreduje!« Slišim Vas, kako mi govorite. »Posamezniki in družine umirajo, države propadajo, toda človeštvo ne umira! Človeštvo bo živelo še tisoče in milijone let! Nedogledno je življenje, ki teče v skrivnostno bodočnost!«
prijatelj, ne more me zadovoljiti ta veličastna misel! Moj pogled ne sega tako daleč, moja duša v taki neskončnosti ne more najti tolažbe! Gledam, kako danes trpi moj narod, moja kri. Ljubim Poljake, narod svoj, ki ga pred dva tisoč leti niti še ni bilo in ki ga čez dva tisoč let mogoče spet ne bo. Njegovo trpljenje občutim najbolj od vseh muk človeštva, ki se kot ogromna reka vali iz temne preteklosti in se izgublja v temno prihodnost. To občutim najbolj, ker je to moj narod, meni najbližji, ker ga pozna, govorim njegov jezik in mi njegova kri bije po žilah.
Prijatelj, recite, zakaj je posameznik tako slaboten? Kakšen zasmehovanja vreden predmet slabosti in veličastne moči je človek! Naš pogled more v enem trenutku objeti silne svetove, naša misel leti v preteklost s čudovito naglico in sega v prihodnost drzna in vsemogočna. Stoletja preživlja naš duh in ni zanj meja. In vendar, kaj je slabotnejšega od človeka, kaj je nesposobnejše od njega? Kako krhko je njegovo življenje, kako neznatno vse, kar more napraviti!
Globoka žalost prevzema mojo dušo, kadar mislim na vse to, in bolno malodušje se loteva mojega srca.
Prijatelj moj, kajne, čemu vse te misli brez smotra, čemu vsa ta vprašanja brez odgovora?
Nocoj sem sanjala o Vas.
To je drugič, odkar sem v tem času sanjala o Vas.
Prvikrat sem sanjala o Vas, ko sem se vrnila domov s potovanja prve dni vojne.
Na splošno spim zdaj mirno in brez sanj. O znancih ne sanjam nikdar. Ne spominjam se, da bi sploh kdaj sanjala o bližnjem človeku, sorodniku, materi, prijateljici. Zato je posebno globoko ganilo moje srce, da sem sanjala o Vas.
Prvi sen je bil zelo lep in močan. Pa tudi nocoj sem zelo živo sanjala o Vas.
Prvi sen je bil kratek in veder.
Sanjalo se mi je, da sedim v vrtu, v prijetni in hladni senci stare platane pri mizi, kjer sem poleti zelo rada brala in pisala. Na levi strani mize, takoj zraven mene ste sedeli Vi, položili ste roke na mizo, nagnili ste se proti meni in me zelo pazljivo poslušali. Jaz sem Vam brala neki svoj rokopis. Nisem se potem mogla spomniti, kaj sem brala. In brala sem dolgo. Kadar koli sem prenehala in pogledala Vas, vedno sem se srečala s pogledom Vaših mirnih, jasnih in dobrih oči. Ko sem končala, ste se še bolj nagnili k meni in me poljubili na čelo.
In tedaj sem se prebudila.
Še sem čutila ne čelu čisti in lepi poljub, v mojem srcu pa je bilo čudovito čustvo ponosa in sreče. Bila je še globoka noč, vendar nisem več zaspala. Skozi okno je prihajal vonj poletne noči, tihi šepet vetra, ki je vel na vrtu. Moja duša je bila vedra in pokojna. Močno sem tedaj čutila in verovala, da me ljubite in spoštujete. Nič več nisem želela. Mojemu srcu je bilo to dovolj, še preveč.
Dolgo, dolgo sem nosila ta svetli sen v svojem srcu kot tajinstven pozdrav Vaše duše.
Nisem lahkoverna, toda takim sanjanm je treba verjeti.
Kaj vemo mi ljudje, kakšna pota vodijo od duše do duše?
Kaj človekova napeta misel ne more doseči bitja, ki misli nanj? Zakaj ne?! Zakaj ne?!
Danes brni toliko skrivnostnih brezžičnih brzojavov po Evropi. Iz Pariza pošiljajo vesti v London po zraku. A v Berlinu morejo uloviti te tajne valove kakor nekdaj v davnini golobe-pismonoše. Noč in dan se raznašajo po Evropi premnogi skrivnostni znaki, a stroji, ki jih pošiljajo in sprejemajo, so precej enostavni.
Vsekakor manj zamotani od človeških možganov, manj občutljivi od človeškega srca.
Prijatelj, ni ga bitja, ki bi me razumelo, kakor me razumete Vi, ki bi pogledalo v globino moje duše, kakor ste pogledali Vi. Kajti pod Vašimi očmi je bila moja duša kakor prozorna koprena, a moje srce kakor grlica, ki krotko počiva na dlani Vaše roke.
Verujem, prijatelj, trdno verujem, da vsa včasih dosežejo moje misli, da je neka tajna vez med nama. Šepet je to, ki tudi preko peklenskega rjovenja topov iz naše in Vaše fronte dosega Vaša ušesa in Vam prinaša moje pozdrave. Verujem, da se tudi Vi, kjer koli ste, takole pogovarjate z menoj, kakor se jaz z Vami. Da tudi Vi meni vse pripovedujete, kar doživljate in kar mislite, kakor delam to tudi jaz. Da se srečavajo in dosegajo najine misli preko vse vojne groze, ki deli Vas in mene.
Nocoj sem spet sanjala o Vas.
In skrbi me, ker se bojim, da ste ranjeni. Sanjala sem, da sem bila v Varšavi in da sem v klubu književnega društva čakala na Vas. Nekaj Vaših najbližjih prijateljev. Nestrpno smo Vas pričakovali. V zvezi z obljubo bi morali že zdavnaj priti. Vsem ste obljubili, da pridete gotovo in točno. Mene pa ste še posebej prosili, naj Vas počakam.
Vsem je bilo že težko čakati na Vas. Toda meni je bilo to dolgo, brezuspešno čakanje še mnogo težje kakor drugim. Minute so se mi zdele dolge kakor večnost. Vse je drhtelo v meni od razburljive napetosti in nestrpnosti. Trpela sem, ker Vas ni bilo, pa sem pred drugimi hotela prikriti svoje razburjenje, zato sem se trudila, da sem se preko volje pogovarjala z vsakim posameznikom o raznih javnih vprašanjih. Prizadevala sem si, da ne bi bila preveč raztresena. V prsih me je nekaj tesnilo in rezalo. Zdelo se mi je, da je zame posebno žaljivo, ker ne pridete. Ugibala sem, da ste se zadržali pri Evi Zamovski. Priredila je nek domač koncert in nekdo je rekel, da ste pri njej. Tako se mi je zdelo v sanjah.
Vedite, prijatelj, da sem bila nekaj časa na to Evo Zamoysko zelo ljubosumna. Moram Vam to povedati!
Tako nedolžen in vesel je danes ta spomin zame.
Eva je Vaša bližnja sorodnica, zato je popolnoma naravno, da ste ji rekli »ti«. Jaz pa tega nikakor nisem mogla prenašati ravnodušno. Kadar koli sem slišala, da se pogovarjata, vedno me je nekaj zgrabilo za srce.
Ko bi vedeli, kolikokrat sem se sramovala tega svojega čustva in kako sem se jezila zavoljo njega, ker ga nikakor nisem mogla premagati.
Nikdar nisem od Vas kaj zahtevala in tudi danes nič ne zahtevam.
Kadar koli ste ji rekli »ti« ali Vam je ona tako odvrnila, vsakokrat se je moje srce bolestno stisnilo v nelepi in grenki zavisti. Res, bila sem zavistna, strašno zavistna, ker Vam je lahko rekla »ti«. Ti, Kazimir!
Vsakokrat, kadar sem morala slišati to besedo, sem se nehote zdrznila!
Vedela sem, da jo zelo upoštevate. Vedela sem, da radi poslušate njeno igranje in njeno glasbo. Saj je tudi meni ugajala njena izredna muzikaličnost. Hvalila sem jo pred vsemi in najbolj pred Vami, samo da sem se kaznovala za svoje grde in skrivne zavisti in ljubosumnosti.
Kako ste me osrečili nekoč s svojo nedolžno opazko o njej. Rekli ste: »Zelo jo ljubim. Ona je nekaj posebnega. Samo hudo je, kadar jo po naključju srečam na ulici in jo spremljam. Tako je majhna, jaz pa visok, da nič ne slišim, kaj govori, posebno, če piha veter.«
Ko bi vedeli, kako sem se veselila! Kako sem uživala, da sem visoka, da veter ne more odnesti mojih besed prej, preden jih slišite Vi.
Vendar pa sem bila še dolgo ljubosumna nanjo.
Vedela sem, da bi bila Vaša in njena družina srečni, če bi se našla.
Sramovala sem se sama pred seboj, da ji delam krivico, zato sem bila posebno uslužna do nje. Nisem bila neiskrena, ker je ona tako ljubezniva, da more prevzeti vsakogar in je tudi mene očarala. Veliko sem občevala z njo. Tudi ona me je iskreno vzljubila. No, vse ni nič koristilo, trpela sem vendarle.
Ono jesen je vzdignila neka podla klika pri nas hudo gonjo proti Vam, da bi uničila uspehe Vašega dela, ki niso koristila njenim temnim namenom. Ta klika se ni bala, da vam ne bi javno očitala kope najgrših podtaknjenih stvari. Z blatom so poškropili vse Vaše delo. Pa še jim ni zadoščalo. Tudi vaše zasebno življenje so prikazali v najhujši luči. Trdili so, da ste ovadili neke svoje tovariše, samo da bi se sami rešili Sibirije. Da ste podkupljivi, da ste se po nepošteni poti dokopali do premoženja. Da ste zapeljali neko nesrečno študentko, Stanislavo po imenu, ki se je kasneje z otrokom vrgla v vodo … Saj še zdaj ne morem brez ogorčenja pomisliti na podlost teh strahopetnih figur, ki so Vas hotele uničiti.
Pisala sem Vam tedaj, da sem brala o vseh teh grdih napadih in da pričakujem, da jih boste primerno odbili. Da sem prepričana, da niso resnični. Pa tudi če je kaj resnice na nesreči tiste študentke, gotovo niste tako krivi, kakor Vam očitajo.
Odpisali ste mi, da boste odgovorili na tako podlo sramotenje z mirnim in vedno enakim delom. Da se Vas taka grda in nepravična očitanja ne tičejo in Vas niti malo ne vznemirjajo, ker ste se jih že zdavnaj navadili. »Glede tiste študentke,« ste mi pisali, »niste bili dovolj jasni ali pa ste bili pametno oprezni, ker ste se bali, da se Vaš strah ne izkaže za resnico. Moram Vam povedati, da ne teži moje duše nikakšen greh v zvezi s kakršnim koli dekletom, celo ne greh v smislu običajnih nravnih pojmov. Res je, da sem se pred desetimi leti, v času študentovskega življenja, poznal z onim dekletom, ki ji to ni bilo ne prvo ne zadnje poznanstvo. Moja pripravljenost, pomagati ji v nezgodi, ki jo je zadela, je to še močneje poudarila. Ta pozornost ni bila niti prisiljena niti obvezna, vsaj v tisti meri ne, v kateri sem jo pokazal, toda bila je poštena in velikodušna.«
Prijatelj, še danes moram navesti tisto Vaše pojasnilo, napisano v pravem zgoščenem znanstvenem slogu. Vi sicer drugače nikdar ne pišete tako, Vaš slog je bleščeč, tu pa ste bili vklenjeni v ozke meje: niste hoteli sebe več pohvaliti, hoteli pa ste ob enem zavarovati nesrečno dekle, ki je tako žalostno končala. Vendar pa se še danes nenavadno ponašam zavoljo Vašega pojasnila in opravičila, ker sem bila mogoče edina, ki ste ji pojasnili vso stvar.
Eva, Vaša stara prijateljica, Vaša bližnja sorodnica, Eva, ki ste ji rekli »ti« od mladih nog, še danes ne ve, če ste in kako ste sodelovali v drami one nesrečne študentke.
Približno leto dni po tisti grdi časnikarski gonji proti Vam sem prišla v Krakov, da bi prisostvovala koncertu, ki je na njem sodelovala Eva. Po koncertu in proslavi sva se skupno odpeljala v najin hotel. Obe sva bili dobre volje in ni se nama še dalo spati. Eva je prišla v mojo sobo in tam sva grizli bonbone, ki jih je dobila od častilcev svojega glasu in igre, kadili cigarete in še dolgo brbljali. O vsemogočem, kakor to žene znajo. Končno je začela govoriti o Vas. »Rekel mi je: »Poslušaj, Eva, ako hočeš še kaj doseči, se moraš še učiti! Pojdi v Berlin in Pariz! Pa se nikar ne uči samo skal! Odpri oči, glej in se uči vsega! Tudi pevka mora biti danes izobražena, vsestransko izobražena. Ni dovolj, da ima le grlo, glas in tehniko. Imeti mora misel, srce! …« Tako mi je rekel Kazimir. In jaz vem, da tisto, kar trdi Kazimir, velja in da ga je dobro poslušati.«
Molčala sem, v mojem srcu pa se je spet oglasilo tisto staro žensko čustvo nevoščljivosti in zavisti. Najrajši bi ji odgovorila: »Res, Kazimir vse ve.« Pa sem morala reči: »Res, gospod Staszyński ima prav.«
»On ima vedno prav,« je rekla Eva. »On je nenavaden človek, jaz ga neizmerno spoštujem … Samo Bog ve, Hanka, kaj on prav za prav misli o nas ženah? Veš, o ženah kot ženah … Ali katero ljubi? Ali je sploh kdaj katero ljubil? Nihče o tem nič ne ve. Nikdar se o tem nič ne sliši. Le zgodba o tisti študentski kroži okoli … Kdo ve, koliko je resnice na tem pripovedovanju? Zanimalo bi me vedeti, kaj je prav za prav bilo …«
Prijatelj, kako je bilo moje srce ponosno in veselo!
Eva nič ne ve! Njej ni nič pojasnil, nič rekel! Tikata se, vendar ona ne ve nič! Niti ona, Eva, Ne ve nič! Do mene pa je bil iskren, meni se je opravičil, meni je vse povedal!
Molčala sem, nič nisem rekla. Pustila sem Evo, naj misli, kar hoče, naj mogoče tudi verjame, da ste nekaj zakrivili. Kaj ne zadostuje, da vem, jaz, da niste krivi, da niste nikdar nikomur prizadejali krivice?! Ali ni glavno, da vem jaz, kako je bilo, da vem jaz, kako ste plemeniti!
Moja duša je bila polna veselega zmagoslavja in od takrat nisem bila nikdar več ljubosumna na Evo, nikdar več nisem bila nevoščljiva, ker Vam reče: ti, Kazimir!
Ti, Kazimir!
Sicer pa bi bilo lepo tako reči …
Prijatelj, kam sem zašla!
Zakaj me žene tako ljubimo lepe stezice, ki se odcepljajo od glavne poti nekam na cvetočo livado ali v zeleni gozd, daleč od resničnosti? Kakor cvetje ob poti cveto te ljubke zgodbe in spomini v duši. In vsako rožico moramo povonjati in pobožati, ko gremo mimo …
Nocoj sem sanjala o Vas, prijatelj.
Povedala sem že, kako dolgo sem Vas čakala v književnem klubu. Eno uro, dve uri … Moje srce je bilo že polno grenkih solz, ker sem mislila, da ste pozabili, da Vas čakamo in da sploh pridete.
Potem je rekel Vaš prijatelj Mitre Tarowski, da Vas gremo iskat. In šli smo vsi.
Jaz in Mitre sva šla naprej, drugi za nama.
Stopali smo po velikih nenavadno ozkih, temnih hodnikih, po stopnicah gor, dol. Končno smo prišli v nizko klet. Bili smo že utrujeni od pota, težko smo dihali. Morali smo iti sklonjeni in počasi.
Tedaj smo Vas končno našli. Ležali ste v nekem kotu, pod težkimi hlodi, ki so se na pol zrušili na Vas. Težko ste dihali. Niste odprli oči, ko smo Vas začeli vleči izpod hlodov. Bili ste zelo težki in dolgo smo se mučili. Preden smo Vas rešili.
V tem ste se prebudili.
Moja duša je bila polna žalosti. Vse moje misli so bile pri Vas. Oh, ko bi Vas mogle braniti moje misli, prijatelj dragi!
Nato sem vnovič zaspala.
Sanjalo se mi je, da sem stala na velikanskem trgu. Nobena svetilka ni gorela, povsod je bila tema. Vendar je bil ves trg poln ljudi. Tudi jaz sem bila med njimi. Tesno smo stali drug poleg drugega. Pridrušeno mrmranje se je dvigalo iz množice. Tam zgoraj na oni strani, kjer se je trg počasi dvigal, je stalo ogromno črno poslopje. Skozi velika odprta vrata je padala luč na trg in na nas, ki smo se tamkaj zbrali. Bila je to edina svetloba, vse drugo je bilo mračno in temno.
Od nekod je prišla procesija ljudi in se je pomikala preko trga proti poslopju. Povzpela se je po stopnicah in stopila v poslopje, v luč pripognjenih glav in nenavadno počasi. Mrmranje je potihnilo in slišali smo udarjanje neštetih bergelj ob kameniti tlak.
»Pohabljenci stopajo,« so šepetali ljudje.
Neizmerno dolgo so se poganjali iz teme, se prikazovali pri vratih, ki je od njih prihajala luč, in izginjali v notranjost silnega črnega poslopja.
Nam, ki smo stali zunaj na trgu, so klecala kolena od utrujenosti, oni pa so še vedno prihajali mimo.
Potem je nekdo po dolgem, dolgem času zavpil z neizrečno žalostnim glasom: »Tudi mi smo nesrečni, tudi mi bi morali vstopiti!«
In vsa množica se je zazibala in vse je hitelo proti luči.
Toda nekdo je zaklical s silnim glasom: »Nikar se ne prerivajte! Dovolj je, da vidite luč!«
V tem sem poleg sebe nenadoma zagledala Vas.
»Preveč je temno,« ste mi rekli. »Premalo luči je za nas vse. Ni tolažbe za vse. Ni je.«
In spet sem se prebudila.
Kaj pomenijo te sanje, prijatelj? Kaj se je zgodilo? Ali ste ranjeni?
Žalostno je, ko človek nič ne ve.
Jan se mi pogosto oglaša. Do zdaj ima še vedno veliko svojega vedrega optimizma. Tudi v najhujših trenutkih ga ne zapušča njegovo močno zaupanje v srečno usodo.
Pisal mi je, kako je deloval nanj prvi pogled na ranjence. »Vsakdo, ki jih prvikrat zagleda, kako se vlečejo opotekajoči iz bojnih črt ali kako jih nosijo na nosilnicah, onemi in otrpne. To je poseben občutek, temen in velik. Ali bom tudi jaz tako stokal? se sprašuje vsakdo. Ali bom tudi jaz tako reven, nesrečen? Zjutraj smo še sedeli skupaj, a glejte, zdaj ga je doletelo … Lahko tudi mene … Strašno mora trpeti, ko toži in tarna kakor otrok … Kliče mater … Boga kliče na pomoč … Ti gledaš in moliš in neka težka slabost ti prevzema dušo. Potem, ko so odšli mimo, izbrišeš hitro ta vtis iz svoje duše, kakor bi z gobo izbrisal črke, ki so bile s kredo napisane na črni tabli. Ne smeš misliti na žalostne stvari! Človeška narava tega ne prenese. Kdo reče kaj veselega, mogoče kakšno neumno besedo ali kak dovtip, ki smo ga našli že stokrat ― in vsi se smejemo in oddahnemo. Vsi smo mu hvaležni, ker nas je zbudil iz težke pobitosti.
Strašno je deloval name prvi pokop mrtvih vojakov. Že od doma smo bili vajeni obzira do mrtvih. Doma jih devamo v rakev. Tudi najrevnejši imajo svojo krsto in svoj grob. In vsakogar, kdor umre, pustimo še kak dan bivati med nami ― nad zemljo. Tu nimamo časa da bi čakali. Takoj ko duša zapusti telo, ko umre življenje in preneha tolči srce, takoj mu prijatelji skopljejo grob in so še srečni, če morejo to napraviti. Ker kdo ve, ali bo jutri čas za to. Srečen tisti, ki je skupaj z dvajsetimi, petdesetimi ali celo sto vojaki položen v hladno zemljo. Vsak se namreč boji, da mu bo truplo ostalo nepokopano kje za grmom, v gozdu, v nesrečni zemlji, ki loči prijatelja od sovražnika. Tega se boji vsak, tudi najtrdnejši od nas, najsvobodoumnejši. Ker veš, grozno je, če si strah prijatelju in sovražniku, če razpadaš pred njunimi očmi. Strašna so trupla poleti! In tisti strupeni in pregrozni smrad, ki ga širijo!
Ko sem prvikrat videl pokopavanje mrtvih vojakov, mi je šlo na jok. Tako smo vajeni različnih običajev, ki v njih poteka življenje kulturnega človeka od prvega hipa, ko se prikaže, pa dokler za zmeraj ne izgine, da mi je bilo neizmerno žal teh nesrečnih padlih vojakov, ki smo jih brez rakev polagali v zemljo.
Saj sem vedel, da v vojni vse vojake pokopljejo tako, da so jih vedno tako pokopavali. Od kod pa naj bi zmogli toliko rakev! Vendar je bil v meni neprestano eno in isto bolno čudenje in neprestano se je v mojih možganih mudila le ena misel: Brez rakev, glej, brez rakev!
Oh, človek ti je čudna in zanimiva zver! Ko sem se vrnil po tistem žalostnem prizoru v svoj strelski jarek, sem hotel vedeti, koliko je ura. Potegnem uro in pogledam, pa se je ustavila. Navijem jo, vendar stoji. Ne premakne se. Pokvarjena je. In moje misli pav z užitkom zagrabijo ta predmet, da se ob njem zamude in se rešijo tistega resnega doživetja. Možgani nočejo obdelovati žalostnih snovi. Oni skladno izločajo, kar je pretežko, kar preveč pritiska dušo. Moje misli so se tokrat z neverjetno pripravljenostjo vrgle na uro. Kaj je ura kulturnemu človeku? Kakšen je njen pomen pri urejevanju omikane družbe? Kaj je za vojaka?
Veš, za vojaka je ura izredna stvar. Ona je edino, kar je odnesel iz kulturnega sveta v svoje življenje. Vojak je umazan in raztrgan, nima časa niti priložnosti, da bi se umival in čistil redno kakor doma. Razna golazen ga jé in mu ne da niti mirno spati. Samemu sebi se gnusi, kadar se pogleda in se spomni, na kaj je bil navajen in kakšni so še danes kulturni ljudje. Če pa ima uro, vendar še ni divjak. Je človek dvajsetega stoletja! Ura, njegova stara tovarišica iz prejšnjega življenja, je pri njem, vedno in povsod gre z njim. Na delce drobi dolgo noč, ko stojiš na straži, paziš in poslušaš v temo, če se ne dogaja kaj sumljivega. Bije, bije neutrudljivo. Vztrajno obrača kazalec, brez prestanka in oddiha vrši svojo dolžnost. Lačnemu obljublja kruha, ker vedno pripoveduje, da čas hiti dalje in da bodo kmalu, kmalu prišli vojaki, ki so jih poslali po kruh. Utrujenega tolaži pri težkem hodu: še malo, še malo vztrajnosti, cilj mora priti, cilj je že blizu! Pod dežjem šrapnelov in granat, ko vsak vojak leži v svojem, na hitro izkopanem zavetju in sam samcat čepi v zemlji, se boji in drhti, da ga bo zdaj zdaj zadela krogla, ubila granata, tedaj tiktakanje uri vliva novo zaupanje in nove nade. Še malo, še malo in znočilo se bo, obmolknilo bo bruhanje topov, prenehal bo peklenski železni dež izpod neba. Samo vojak ve, kako je človeku ura dobra in zvesta tovarišica. Zato je tako žalosten in nesrečen, kadar ta njegova marljiva tovarišica obstane in obmolkne.
Jaz sem zdaj brez ure. Prosim Te, Hanka, takoj, takoj, čim hitreje mi pošlji drugo uro! Sicer ne bo taka, kot je bila ta moja stara tovarišica, ki je že toliko preživela z menoj, pa bo od Tebe, zato jo bom tudi ljubil.«
Tako mi piše Jan. zelo imam rada njegova pisma. Prav taka so, kot je on sam.
Veliko je preživel in doživel v sedanji vojni. Pa niti enega pisma nimam do zdaj od njega, ki mi ne bi dalo nekaj razvedrila, malo toplote ali celo brezskrbnosti.
Nekoč mi napisal obširno razpravo o pomenu sestre.
»Veš, Hanka,« ,i je pisal, »zdaj šele čutim, kaj pomeni beseda ― sestra. Vidim, kako pišejo drugi materam, zaročenkam in ženam. Jaz sem tu od tovarišev edini, ki toliko piše sestri. Meni pomeniš izredno, izredno veliko. Sicer tudi materi pogosto pišem, toda z njo se ne morem pogovarjati. Njo samo tolažim, ker se tako boji zame in ji očitam, ker vidim iz njenih pisem, kako moli, kako se posti, kako obiskuje maše za nas vse, ne misli pa prav nič na svoje zdravje. In je vendar najbolj važno, da se varuje in da srečno dočaka konca vojne in naše vrnitve.
Toda Ti, sestra, Ti si mi bližja od najboljšega prijatelja. Ene krvi sva in to je zelo važno. Malo starejša si od mene in seveda modrejša in tudi to mora biti tako. Lepo je in prijetno. No, vendar si še mlada, dovolj mlada, da Te v mislih ovijam z drago in toplo poezijo. Nimam zaročenke, nimam prijateljice, nisem zaljubljen. Zato nekaj čustva, ki bi ga sicer čutil za oboževano dekle, pripada Tebi. Edina razlika je, da je to čustvo blago, čisto in jasno. Ne razburja me, ne vznemirja. Ne podžiga v mojem srcu ognja, vendar ga greje s svojo mirnostjo in stanovitnostjo. Vem, da ni izpostavljeno nikaki nevarnosti, da se ne bo nikdar spremenilo, pa da tudi prenehalo ne bo. Vse, vse, kar se godi s Teboj ali z menoj, more samo obogatiti najino razmerje.
Če se kasneje, ko se povrnem iz vojne, zaljubim in oženim, bom pripeljal k Tebi svoje dekle in ženo prepričan, da jo boš ljubila kakor mene. Če bom imel otroke, kako mi bo ljubo, ko jih bom mogel pokazati Tebi in se pred Teboj ponašati z njimi.
Če bom srečen, boš uživala tudi Ti v moji sreči, veselila se je boš. Če pa bom nesrečen, bom našel pri Tebi razumevanje in tolažbo.
Ti si meni, sestra, kakor mirno gorsko jezero, zavarovano od burje in vetrov. Vem, da je in da ga ne morem nikakor zgubiti, da se morem vrniti k njemu, kadar le hočem.
Mene je poezija južnih Slovanov prav zato vedno tako zanimala in privlačevala, ker ima tako nežno razumevanje za sestro. Sestra jim je nekaj lepega, kar je mogoče ljubiti, pa tudi spoštovati. Iznašli so najlepše prijateljstvo med moškim in žensko in ga imenovali posestrimstvo. Kakor sveti ščit varuje posestrimo čisto spoštovanje. Toliko lepote so spletli okoli sestre in posestrime, da ne bo nikdar ovenela. Čisto in močno mora biti ljudstvo v svojih družinah, ko tako ceni medsebojno vez bratov in še bolj brata s sestro.
Ko se vrnem, bom izbral za disertacijo problem sestre v ljudskih pesmih južnih Slovanov in jo posvetil Tebi. Tebi se moram zahvaliti, da sem našel tako zanimiv in lep predmet za svojo disertacijo.«
Kajne, prijatelj, da je moj Jan izredno nežen brat?
Ne morem niti povedati, kako sem mu hvaležna za njegovo drago naklonjenost in vdanost.
Kadar koli pišem te svoje zapiske, ki Vam jih mogoče vendarle nikoli ne bom dala brati, vsaj pred smrtjo ne, tedaj se včasih zamislim in začudim.
Ali vendar?
Ne vem, zdaj še ne vem.
Verjemite, nisem se zavedala, da je človek tako zapleteno bitje. Takšno zapisovanje lastnih misli in vtisov je hudo poučno tudi za tistega, ki jih piše. Kajti ko pozneje lista po tem, kar je napisal, dobi tudi o sebi samem neki enotnejši pojem.
Čustva pozabljamo. Čustva imajo samo sedanjost in se ne dajo pozneje nikoli več priklicati in obnoviti. Vsaj ne v prvotni jačini, ne v pravi globini. Pozneje nikoli prav ne vemo, kakšni smo bili pred petimi, desetimi in več leti. Nehote veliko tega v svojem spominu spremenimo, olepšamo in popravimo. Vedno gledamo tudi na svojo preteklost v luči sedanjosti. Če smo močni, srečni, polni vedrine, se nam zdi, da smo prav za prav vedno ali vsaj pretežno bili taki. Svetli, vedri doživljaji naše preteklosti najmočneje prodirajo v naš spomin. Drugače je, če smo žalostni in potrti.
Nikoli ne moremo biti popolnoma pravični do sebe in do svojega življenja.
In toliko pozabljamo! Saj ni mogoče, da bi naš spomin vse ohranil. Samo najmočnejši doživljaji ostanejo v stanicah naših možganov. Nemara je to dobro, nemara pa je tudi škoda. Kako je prav za prav poln in bogat vsak dan našega življenja, tudi oni, o katerem mislimo, da je najrevnejši. Koliko slik se vrsti pred našimi očmi od jutra, ko se zazori, pa dokler ne pade noč! Koliko misli gre skozi našo glavo in koliko najrazličnejših čustev skozi naše srce! Debela knjiga bi ne zadoščala, da jih vse popiše in zaznamuje.
Koliko doživljajo tudi oni, ki tožijo, da ničesar ne dožive!
Vedno se mi je zdelo, da nisem v pravem, velikem življenju. Veste, tam sredi življenjske brzine, kjer vode najhitreje teko, kjer nikdar ne počivajo in neprestano hite, hite naprej in naprej. Zdelo se mi je, da sem zaostala nekje ob kraju, kjer voda vsak čas obstane. To ni pravo, resnično življenje. veliko, nemirno in močno življenje.
Oh, vedno sem hrepenela, da bi bila sredi velikega življenja, tam, kjer valovi najhitreje drve. Želela sem občutiti življenje, pravo življenje! da bi mi šumelo v ušesih kakor vihar, ko drvi preko pokrajine svoboden, nedosegljiv. Da bi blizu, prav blizu občutila njegovo udarjanje, njegovo veličino in lepoto. Da bi me lomil, bíl, pa bi me spet potegnil s seboj v višino. Da bi se z njim borila, rvala, drhtela in trepetala pod njim, pa da bi ga močnega in divjega premagovala! Oh, hotela sem mu gledati iz oči v oči, da bi občutila na licih njegov vroč dih, da bi se ga bala in ga ljubila!
Toda šel je mimo mene. Ni me objel s svojimi močnimi mišicami, da bi mrla od strahu in uživanja.
Ne, zares! Vem, da sem samo tam ob bregu življenjske reke, kjer vode počasi teko in često obstanejo na plitvinah.
Moje življenje je samo medel odsev.
Živim svoje majčkeno osebno življenje, kakor tudi vsaka kaplja v reki zase živi.
Vendar pa odseva neizmernost tudi v meni, kot v kaplji vode. Tudi moje življenje ni prazno, tudi moje življenje je bogato!
Kaj ni tudi moje bitje skrivnostno zamotano, bogato in raznoliko?
Moje življenje.
Kaj je to, čemur pravim: moje življenje?
Včasih se mi zdi, da ste Vi, prijatelj, moje življenje!
Pa vendar niste samo Vi.
Jaz in moja otroka, tudi to je nekaj velikega. Jaz in Jadviga, jaz in Stazika.
Jaz in mati. Jaz in moj ranjeni oče. Jaz in moji bratje, Jan, Vladislav, Zigmund, Stanislav.
Jaz in moj mož.
Jaz in vsi drugi ljudje, ki sem jih kdaj srečala in ki jih še kdaj bom.
Vsaka taka vez med menoj in drugimi je nekaj posebnega, roman zase, življenje zase.
Ne, tudi jaz nisem tako revna, kot sem včasih mislila.
Ali pa sem oboje: bogata in revna. Kakšno je pač stališče, s katerega to presojam.
Zdaj, ko se te strahovite stvari dogajajo v Evropi, se mi zdi bolj kot kdaj koli, da sem na robu, na plitvini, kamor pravi vihar naših dni več ne seže.
Samo oslabljen odmev prihaja do mene. Samo časopisna poročila berem o vsem. A včasih dobim kakšno pismo od onih, ki so sredi dogajanja, ki sodelujejo pri dogajanju. Včasih pride kak znanec, kakšna gospa, pa mi odgrne zastor, da pogledam iz svoje celice skozi majčkeno okno v veliko življenje.
Toda kaj prav za prav hočem?
Koliko vidi vsak posameznik od vseh strašnih dogodkov, pa čeprav je tam, kjer grme topovi? Saj je samo brezpomemben delec med milijoni, samo majhen, naravnost neznaten košček današnje zgodovine, ki se odigrava neposredno pred njim in krog njega.
Vsak dan zadanejo brodovi na mine in odlete v zrak. Podmornice vstajajo pošastno iz morskih globin in pošiljajo svoje peklensko orožje proti križarkam in oklopnjačem. Po zraku lete letala kot ogromne roparice in mečejo strele in bombe. Kot besni orli se bore v zraku. Ogromni topovi spreminjajo debele betonske trdnjave v prah. Gorljive granate požigajo mesta in vasi. Mostovi, grajeni s trudom in muko pokolenj, se rušijo v rečne struge. Vojaki pa padajo kot zrelo klasje pod koso. Do neba, pravijo, se je razlegalo grozotno vpitje tisočev Rusov, ki so se potapljali v mazurskih močvirjih. V Besarabiji, Bukovini in severni Galiciji je kolera trumoma davila ljudi. V Srbiji ubija pegavi legar huje od krogel. Belgija in Francija vse do Pariza sta polni grobov. Naša poljska zemlja od Karpatov pa do Visle je napojena s krvjo.
Na sto tisoče topov ubija dnevno širom po Evropi, na severu in na jugu, vzhodu in zapadu. Neprestano požirajo grobovi svoje žrtve. V sto tisoč bolnišnicah ječe ranjenci. Kdo bi preštel vdove in slabotno siročad, ki joče za onim, ki jih je hranil in branil? Povsod solze in neizmerna beda.
Kje je življenje, kje?!
Prijatelj, pozno je že. Moram k počitku. Dovolj je razgovora z Vami.
Rada bi se spomnila še česa vedrega. Ni dobro leči s težkimi mislimi.
Toda vse lahkotne misli so odšle, odšle, ne vem, kam.
Moje srce je postalo žalostno in potrto.
Mati mi je že dolgo ne piše, pa me skrbi. Zdaj mi manjkajo njena pobožna pisma, ki sem jih poprej često nepotrpežljivo prebirala. Kaj je z njo? Njena gorskega vasica je zdaj precej blizu bojišča. Ljubše bi mi bilo, če bi bila odšla od tod in če bi se bili skupaj nekam zatekli. Toda ona veruje usodo, krepko veruje, da vojna nje ne bo dosegla. Nič je ne skrbi. »Rusi se kmalu povrnejo v Moskvo,« mi je pisala v enem svojih zadnjih pisem. V vsakem to ponavlja, že kar se je pričela vojna. Tudi zdaj je še istih misli, čeprav so Rusi že v Karpatih. »Jaz molim,« pravi, »vse drugo je v božjih rokah.«
Za svoja dva starejša sinova onstran ruski Poljski ni preveč v skrbeh. Potrpežljivo čaka, kdaj ju bodo naši ujeli. Na Dunaju ima starega znanca iz mladih dni, nekega dvornega svetnika. Ta mora vsak čas poizvedovati v ministrstvu, če nista med ruskimi ujetniki tudi Stanislav in Zigmund. Doslej še ni našel njunih imen …
Mene bolj skrbi od matere. Ona si predstavlja vojno še bolj idilično, tako, kakor je to bilo v starih časih. Pa je tudi bolje tako. Če bi vedela, kako je v resnici, bi preveč trpela.
Vladislav mi je sporočil, da je vsa srečna in nepopisno ponosna, ker se je prijavil v poljske legije. Poslala mu je medaljon z očetovo sliko, ki ji ga je moj oče daroval kot svoji zaročenki. To je njena največja dragocenost in svetinja. Vedno je nosila ta medaljon na prsih. Vladislav mi je pisal, da je bil ginjen do solz, ko je prej ta njen dar in talisman.
Mama, kaj je zdaj s teboj?
Kajne, prijatelj, da bi bilo izredno lepo, če bi na táko vprašanje v daljavo mogli takoj dobiti odgovor?
Kdaj se bo toliko izpolnil Marconijev izum?
Zdaj pa, gospod prijatelj, dokončno: Lahko noč!
Vendarle upam, da niste ranjeni.
Ne bom verjela sanjam.
To se pravi, verjela bom samo lepim sanjam!
|