Bogovec Jernej: Razlika med redakcijama

odstranjenih 1.425 zlogov ,  pred 9 leti
brez povzetka urejanja
Vedro je odšel od igre. Celó dopoldansko nevoljo je bil pozabil, ko je moral beležiti o stiškem opatu v svoj dnevnik: »Aeger et Podagricus. Nec ad finem missae perduravit.« Po večerji je pozvonil tajniku in mu narekoval pismo. Pismo je naslovil Juditi Strmolski, mladi baronici na Brdu ...
 
==DUHOVINA.==
 
===1.===
 
Poznojesenskega popoldneva v letu tisoč in šeststotem je bil prispel prileten popotni človek z Brda med pristave mesta Kranja. Bil je tako zelo utonil sam vase, da ni opazil kamna, ki mu je ležal na poti v spotiko. Kakor podsekano drevo je padel na obraz. Ko je vstal z mokrotnih tal, je pogledal z nagonsko radovednostjo po kamnu in šel z blodnim nasmehom za besedami, ki so bile vklesane v kamen, in je videl, da so ime in geslo raz vrata njegove hiše v Kranju, katero so mu bili cesarski prepovedali, zapečatili in naprodaj zapisali. Kamen nad vrati so izbili in vrgli pred mestno obzidje. Kmetica z Britofa je pobrala kamnito ploščo, da bi si pozimi noge grela v postelji. Ko pa je videla pisano, se je ustrašila in pustila ležati kamen med pristavami. Bridko, kakor da govori težke uroke, je bral popotni samega sebe raz kamen:
»Here Meister, vahre wohl. Erasmus vigilat.« Bil je Žige Wassermanna mlajši sin, Knafljev najvernejši orožnik v mestu ...
 
===2.===
 
Predikant Knafelj je premotril mrak hladne cerkve in ni našel, da bi bil kdo v njej, in je ugibal, kdo neki mu je odprl. Še vedno bolj nagonsko nego zavedno je stopil k stopnicam, ki so držale v stolp, in je našel tudi tam odprto. Vedra misel se je vnela v njem in je občutil: »Kakor da je vedel, da pridem, in kakor da se mu je kakor meni razodelo, da bom prišel, in naj čaka in odpre, je odprl in ga ne poznam.« Zavedel se je nagiba, ki ga je bil dvignil s samote na Brdu na pot v prepovedano mu mesto in mu vodil nogo na stopnice v zvonove. Po mrakotnih lestvah se je živahno pel navzgor in se besedno spominjal klica iz sanj. »Saj ni imelo obličja, a po glasu sem jo spoznal svojo duhovino in je rekla, naj grem in bom znamenje imel in bo vstalo med zarjo in mrakom noči.« In še se je spominjal: >: Zbudil sem se iz sna in sem oči odprl in glej! Spal sem z glavo na knjigi in je bilo odprto v Ecehielu na dvanajstem poglavju
in sem bral, da poslej nobeno videnje ne bo več prazno.« Zasopel se je oddahnil v temi sredi lestva in ponovil ukaz iz sanj in na glas:
»Pojdi v višavo pod zvonove in boš znamenje imel in bo vstalo med zarjo in mrakom noči!« »Kakšno znamenje bom imel! Kaj bo vstalo?« je spraševal nezaupno sam v sebi. Tedaj je leglo svetlo od zgoraj in je slišal škripanje tečajev pri pokrovu na lini v zvonove in je zopet verjel, da mu nekdo čudežno odpira. Tajnostna groza mu je zagomazela v život. Krčevito se je oprijel držaja in segal z nogo in roko v lestvo
navzgor in sunil v svetlobo pod zvonovi, ki so težki viseli nad njim in je v največjem nihal jezik in mu brnel klobuk, ki ga je bil nekdo zganil. Predikant se je ogledal. Bil je sam. Groza mu je znova zagomazela po hrbtu in se je nezaupljivo ozrl v stolp, odkoder je bil prilezel. In se je šele sedaj obudilo v njegov spomin tisto grozno, ki se je bilo dogodilo tam doli v temi na tretji lestvi. Evangeljski hlapčič je bil pred dvajsetimi leti prilezel cerkveniku Peru podrezovat vrvi in jih je podrezal. Ko pa je hotel nazaj, se mu je hudič popačil
iz zvonov in je otroče telebnilo v globel. Tisti nesrečni hlapčič je bil predikantov lastni prvorojenčič. »V skušnjavah nas ne pusti in od zlega nas reši!« je zamrmral nesrečni oče in se začudil: »Kako da nisem mislil na tisto? Ali bi bil prešel, da sem mislil?« Iz vere, da ne bi bil prešel mesta, kjer je še vedno temna krvava pega pričala o smrti njegovega sina, se je zopet usopil v trdno vero, da mu je težavo poti vzel duh,ki ga je bil pozval na pot: »Znamenje boš imel in bo vstalo med zarjo in mrakom noči!« Stopil je k lini in zaprosil: »Gospod, pozval si me. Glej, čakam. Razodej!« In je šel z očmi na jug in vzhod čez polje, ki je tam ležalo sredi med gasnočim dnem in daljnim mrakom. Hrepeneče se je nagnil polju naproti skozi lino. Wassermannov Erazem doli na ulici ga je opazil in vzkliknil: »Gospod Jezus! V zvonove je šel. Kdo ga umej?« Predikant pa je iskal v polje, da so se mu oči orosile in omeglile, in ni našel. In je iskal v drugo smer, v zeleno goro pred seboj, ki je bila mesto prekrila s svojo senco, k škofljim v Loki, kjer je vedel za sovražnika Wurtznerja, na Smlednik mimo nečednega pastirja Jurija Otave do Cerkljan, kjer je bil papežniški Haumann izpodrinil evangeljskega Krištofa Schwaba. Iz solnca v čad in mrak se je pogrezala široka ravan s svojimi polji, močadami in lesovi pod zelenomodrim, mrzlim nebesom, kamor je bil iz sivine na vzhodu vstal polni mesec. Sijajno je gorela zemlja pod planinami, predgorje nad ravnjo: Krvavec, strmolski breg, Kopa, Štepanja gora in Mojzesov vrh, Viševek, Drenik, Potoška gora, Mehka dolina, Hudičev boršt in Veliki les. Vijolična zarja je šla mimo zemlje Podgorcev in Zaborščanov, senarjev brdskih in drvarjev velesovskih: Sveta Katarina v lesu, Sveta Sobota v lesu, Beli log in Zalog pod cretjem, močvirja pod Golnikom in Ve vodni boršt. Tostran je bilo solnce že zatonilo, savski bregovi so ležali v mrču in čadu pastirskih ognjev in vzduhu vode. Samo polje proti jugu je
bilo kakor širok hrbet pol v luči pojemajoče zvezde, pol v hladu vzhoda, odkoder je rosila noč. Lepota razgleda je zbrisala za nekaj časa
spomin najbližjega čuvstva iz predikantovih misli. Slovesno občutje se ga je polastilo in mu je bilo iz Pisma, kakor da je prerok in vidi daleč z gore Tal-Abiba, kamor ga je bil vzdignil Gospod. In iz preroka je vzrastla čudno sveta jeza vanj in je mislil krčevito z besedo in snago svojih knjig: »Nesrečna zemlja, negodna, ki te norijo s svečenjem in zaduštvom farčiči in novi menihi, malikovski poluverci, papeževi
sledniki, seme hudičevo, ki stražo streže Antikristu. Kdaj vstane tvoj red, tvojim zapeljavcem sodeč? Čuj, kaj mi je velel Gospod. Roke naj sklenem in z nogo naj udarim ob tla in zakličem joj! radi vseh gnusob Izraelove hiše. Eoke sklepam in z nogo bijem zaradi tebe, Krištof Treiber, neukretni blodež, lakomni stražar norskega Tomaža Ljubljančana, ki je erbič zblode, zlobote in zločesti krgave, krivine in oholnosti. Z nogo bijem, objestni ti telec, hlapčič zlodejev, ki si prišel v mojo srenjo za prascem Mercino in oslom Lathomusom in si zadnji papežnik na pridižnici v Kranju, zadnji nenavidljivec lajavi, ki ni hotel roditi za moj glas, za duh gospodnji, ki mi je bil kakor vidcem in bogovcem.«
 
Predikant Knafelj je premotril mrak hladne cerkve in ni našel, da bi bil kdo v njej. Ugibal je, kdo neki mu je odprl. Še vedno bolj nagonsko kakor zavedno je stopil k stopnicam, ki so držale v stolp, in našel tudi tam odprto. Vedra misel se je vnela v njem in je občutil: »Kakor da je vedel, da pridem, in kot da se mu je kakor meni razodelo, da bom prišel, in naj čaka in odpre, je odprl in ga ne poznam.«
Zavedel se je skrivnostnega nagiba, ki ga je dvignil s samote na Brdu na pot v prepovedano mu mesto in mu vodil nogo na stopnice v zvonove. Po mrakotnih lestvah se je živahno pel navzgor in se kakor besedno spominjal klica iz sanj.
»Saj ni imelo obličja, a po glasu sem jo spoznal, svojo duhovino, in je rekla, naj grem v Kranj pod zvonove in bom znamenje imel in bo vstalo med zarjo in mrakom noči.«
In še se je spominjal:
»Zbudil sem se iz sna in sem oči odprl in glej! Spal sem z glavo na knjigi in je bilo odprto v Ecehielu na dvanajstem poglavju
in sem bral, da poslej nobeno videnje ne bo več prazno.«
Zasopel se je oddahnil predikant v temi sredi lestvá in ponovil ukaz iz sanj na glas:
»Pojdi v višavo pod zvonove in boš znamenje imel in bo vstalo med zarjo in mrakom noči!«
»Kakšno znamenje bom imel? Kaj bo vstalo?« je vpraševal nezaupno sam v sebi. Tedaj je padla svetloba od zgoraj in je slišal škripanje tečajev pri pokrovu na lini v zvonove. Zopet je verjel, da mu nekdo čudežno odpira. Tajnostna groza mu je zagomazela po životu. Krčevito se je oprijel držaja in segal z nogo in roko v lestvo navzgor in sunil v svetlobo pod zvonovi, ki so težki viseli nad njim in je v največjem nihal jezik in mu brnel klobuk, ki ga je bil nekdo zganil. Predikant se je ogledal. Bil je sam. Groza mu je znova zagomazela po hrbtu in se je nezaupljivo ozrl v stolp, odkoder je bil prilezel. In se je šele sedaj obudilo v njegovem spominu tisto grozno, ki se je bilo dogodilo tam doli v temi na tretji lestvi. Evangeljski hlapčič je pred dvajsetimi leti zlezel cerkovniku Peru podrezovat vrvi in jih je podrezal. Ko pa je hotel nazaj, se mu je hudič popačil iz zvonov in je otročè telebnilo v globel. Tisti nesrečni hlapčič je bil predikantov lastni prvorojenčič. »V skušnjavah nas ne pusti in od zlega nas reši!« je zamrmral nesrečni oče in se začudil:
»Kako da nisem mislil na tisto? Ali bi bil prešel, da sem mislil?«
Iz vere, da ne bi bil prešel mesta, kjer je še vedno temna krvava pega pričala o smrti njegovega sina, se je zopet umiril v trdno vero, da mu je težavo poti vzel duh, ki ga je bil pozval na pot:
»Znamenje boš imel in bo vstalo med zarjo in mrakom noči!«
Stopil je k lini in zaprosil:
»Gospod, pozval si me. Glej, čakam. Razodej!« Šel je z očmi na jug in vzhod čez polje, ki je tam ležalo sredi med gasnočim dnem in daljnim mrakom. Hrepeneče se je nagnil polju naproti skozi lino. Wassermannov Erazem doli na ulici ga je opazil in vzkliknil:
»Gospod Jezus! V zvonove je šel. Kdo ga umej?«
Predikant pa je iskal v polje, da so se mu oči orosile in omeglile, in ni našel. In je iskal v drugo smer, v zeleno goro pred seboj, ki je bila mesto prekrila s svojo senco, k škofljim v Loki, kjer je vedel za sovražnika Wurtznerja, na Smlednik mimo nečednega pastirja Jurija Otave do Cerkljan, kjer je bil papežniški Haumann izpodrinil evangeljskega Krištofa Schwaba. Iz sonca v čad in mrak se je pogrezala široka ravan s svojimi polji, močadami in lesovi pod modrozelenim, mrzlim nebesom, kamor je iz sivine na vzhodu vstajsl polni mesec. Sijajno je gorela zemlja pod planinami, predgorje nad ravnjo: Krvavec, strmolski breg, Kopa, Štepanja gora in Mojzesov vrh, Viševek, Drenik, Potoška gora, Mehka dolina, Hudičev boršt in Veliki les. Vijolična zarja je šla mimo zemlje Podgorcev in Zaborščanov, senarjev brdskih in drvarjev velesovskih: Sveta Katarina v lesu, Sveta Sobota v lesu, Beli log in Zalog pod cretjem, močvirja pod Golnikom in Vevodni boršt. Tostran je bilo sonce že zatonilo, savski bregovi so ležali v mrču in čadu pastirskih ognjev in vzduhu vode. Samo polje proti jugu je bilo kakor širok hrbet, pol še v luči pojemajoče dnevne zvezde, pol že v hladu vzhoda, odkoder je rosila noč.
Lepota razgleda je zbrisala za nekaj časa spomin na lastno občutje iz predikantovih misli. Slovesno čustvo se ga je polastilo in mu je bilo iz Pisma, kakor da je prerok in vidi daleč z gore Tal-Abiba, kamor ga je vzdignil Gospod. Ob preroku je vzrastla čudno sveta jeza v njem in je mislil krčevito z besedo in snago svojih knjig:
»Nesrečna zemlja, negodna, ki te norijo s svečenjem in zaduštvom farčiči in novi menihi, malikovski poluverci, papeževi sledniki, seme hudičevo, ki stražo streže Antikristu. Kdaj vstane tvoj red, tvojim zapeljavcem sodeč? Čuj, kaj mi je velel Gospod. Roke naj sklenem in z nogo naj udarim ob tla in zakličem joj! zaradi vseh gnusob Izraelove hiše. Roke sklepam in z nogo bijem zaradi tebe, Krištof Treiber, neukretni blodež, lakomni stražar norskega Tomaža Ljubljančana, ki je erbič zblode, zlobote in zločesti krgave, krivine in oholnosti. Z nogo bijem, objestni ti telec, hlapčič zlodejev, ki si prišel v mojo srenjo za prascem Mercino in oslom Lathomusom in si zadnji papežnik na pridižnici v Kranju, zadnji nenavidljivec lajavi, ki ni hotel roditi za moj glas, za duh gospodnji, ki mi je bil kakor vidcem in bogovcem.«
Erazem Wassermannov pod cerkvijo je s hrepenečo gorečnostjo gledal v višino. In mu je prišlo, da bi predikanta opozoril nase, in je zapel:
»Aus tiefer Not schrei ich zu Dir,
„2lu§ ttefer %lot fdjtet ttf) §u $)tr, §erre ®ott, erljor tnetn Žhtfen!" Predikantu je omahnil pogled nad mesto, ki se je bilo vzviličilo v tri ulice od špitalskih vrat do stolpa nad Dolom, ki je vsako leto bruhal črne jate vran na mestno ozidje in na stolpe mestnih cerkva svetega Kocijana, svetega Boštjana, roženvenške Matere in špitalske kapele. Stisnjeno v ozidje na živi skali je živelo mesto iz polja in pristav, iz petaka, ki ga je plačeval tovornik v Lahe, iz cehov, ki so živeli svojo topo vsakdanjost iz dedov\ dede, iz vina, ki ga je bilo v mestu več
Herre Gott, erhör mein Rufen!«
ko vode, iz besniških drva, iz rib v Kokri in Savi, iz sejmov svetega Marka in četrtkov v mesecu, ki so poznali tržiško usnje korduvan, šenčurske odeje, nakelske volnene jopice, loško platno, jeseniško železo, lonce iz Kovorja, krzno in kože od Kokre, smolo in gobo iz lesov na Jelovci, kostanj Podgorcev, poljanske konjarje, ajdo in med v satovju, lan in sir in vitre in jazbečje sadlo, terijak in mitridat, album nigrum za zaprte dojence, oglejski žafran, avgsburgški parhent, muzansko steklo, adiantum za mlade norske ljudi, pilule »sine quibus esse nolo« za stare device, nože, orožje, bičevnike in še nemški letak o davno pozabljenih turških vpadih, ki niso bili nič manj grozni mimo
Predikantu je omahnil pogled nad mesto, ki se je viličilo v tri ulice od špitalskih vrat do stolpa nad Dolom, ki je vsako leto bruhal črne jate vran na mestno ozidje in na stolpe mestnih cerkva svetega Kocijana, svetega Boštjana, roženvenške Matere in špitalske kapele. Stisnjeno v ozidje na živi skali je živelo mesto ob polju in pristavah iz petaka, ki ga je plačeval tovornik v Lahe, ob cehih, ki so imeli svojo topo vsakdanjost iz dedov v dede, z vinom, ki ga je bilo v mestih več ko vode, ob besniških drveh, z ribami v Kokri in Savi, iz sejmov svetega Marka in tržnih četrtkov, ki so poznali tržiško usnje korduvan, šenčurske odeje, nakelske volnene jopice, loško platno, jeseniško železo, lonce iz Kovorja, krzno in kože od Kokre, smolo in gobo iz lesov na Jelovci, kostanj Podgorcev, poljanske konjarje, ajdo in med v satovju, lan in sir in vitre, kostanj in jazbečje sadlo, terijak in mitridat, album nigrum za zaprte dojence, oglejski žafran, avgsburgški parhent, muransko steklo, adiantum za mlade norske ljudi, pilule »sine quibus esse nolo« za stare device, nože, orožje, bičevnike in še nemški letak o davno pozabljenih turških vpadih, ki niso bili nič manj grozni mimo novih in zadnjih.
5 novih in zadnjih, Predikant je premotril strehe pod seboj kakor so se vezale v treh pramenih iz severa na jug. Mrmral je ali z ljubeznijo
Predikant je premotril strehe pod seboj, kakor so se vezale v treh pramenih iz severa na jug. Mrmral je zdaj z ljubeznijo zdaj s srdom, kakor že je bila hiša ali evangeljska ali pa dom papežnikov:
ali s srdom, kakor že je bila ali hiša evangeljskega meščana ali dom papežnikov: »Vzdajem vam dober večer, vi moji verni orožniki. Vam pa vzdajem hudiča, ogenj in lajno, ki ne rodite za besedo čiste resnice.« Šel je za drago strmih streh in jih je vedel po vrsti: »Martin Kunstl moj,Tone Oven Treiberjev, Janez Zamujen moj, Jurij Porenta Treiberjev, Heinricher moj, Strauss, Mernhardt, Stockzahndt moji, Urh Sparer, Klemen Rasa Treiberjeva;vdova Kristančeva moja, Omersa,Smrkovec, Haertl, Štempihar, Janežič, Bogat, Treiber jevi, seme papežniško . . .«
»Vzdajem vam dober večer, vi moji verni orožníki. Vam pa vzdajem hudiča, ogenj in lajno, ki ne rodite za besedo čiste resnice.«
Kakor da sočuvstvuje z besedo predikantovo,
Šel je za drago strmih streh in jih je vedel po vrsti:
se je razvnela pesem iz nižine v
»Martin Kunstl moj, Tone Oven Treiberjev, Janez Zamujen moj, Jurij Porenta Treiberjev, Heinricher moj, Strauss, Mernhardt, Stockzahndt moji, Urh Sparer, Klemen Rasa Treiberjeva; vdova Kristančeva moja, Omersa, Smrkovec, Haertl, Štempihar, Janežič, Bogat Treiberjevi, seme papežniško.«
bridko molitev:
Kakor da čuvstvuje z besedo predikantovo, se je razvnela pesem iz nižine v bridko molitev:
 
»Ne daj, Oče, naš ljubi Bog,
da bi od nas se vzel tvoj uk.
Zateri Turka, papeža,
kir zašpotujozašpotújo Jezusa.«
 
Pesem je zanesla predikantovo uho in je
Pesem je vzdramila predikantovo uho in je opazil mladca, ki je pel. Potem pa je privezala pozornost njegovega duha streha edine evangeljske hiše med dvajsetimi papežniškimi na savski strani mesta. Vstala je žalost ob bridkosti spominov za pokojnim tastom sodnikom Junauerjem in žalost nad meščani, ki mu niso več sličili v gorečnosti, veri in ljubezni do čiste evangeljske besede. Zopet se je zavedel predikant v svoj smot, tajni klic iz sanj, in je vrgel glavo v smer proti polju na jugu. Rahel vonj zarje je ležal vse čez mimo samotnih brez do daljne koče kraj polj, ki je tiho razpadala, odkar je bila umrla v njej stara ženica veščica, ki so ji v grobu z glogovim kolcem prebodli telo. Predikantu se je zganio v licu. Prav ob koči je vzrastel jezdec med zarjo večera in mrak noči. V bogovcu je oživelo kakor spoznanje iz višav in je zaklical uverjeno, da je vstalo in je jezdec njegov sin, njegov daljni orožnik iz Nemcev, Tifernov štipendist.
opazil mladca, ki je pel. Potem pa je privezala
»Tebe mi je napovedalo, moj sin, moj Gedeon,« je mrmral; »jašeš, jašeš.«
pozornost njegovega duha streha
Stegnil je roke predse, daljnemu v pozdrav. Iz globeli se je oglasila nova pesem, bridkejša:
edine evangeljske hiše med dvajsetimi
papežniškimi na savski strani mesta.
Vstala je žalost vanj, bridkost spominov
za pokojnim tastom in žalost nad njimi,
ki mu niso več sličili v gorečnosti in veri
in ljubezni do čiste evangeljske besede.
Zopet se je zavedel v svoj smoter in klic
iz sanj in je vrgel glavo v smer proti polju
na jugu. Rahel vonj zarje je ležal vse čez
mimo samotnih brez do daljne koče koncem
polj, ki je tiho razpadala, odkar je
bila umrla v njej stara ženica veščica,
kateri so še v grobu z glogovim kolcem
prebodli telo. Predikantu je planilo v
licu. Prav ob koči je bil vzrastel jezdec v
polje med zarjo večera in mrak noči. V
bogovcu je oživelo kakor spoznanje iz
višav in je zaklical uverjen, da je vstalo
in je jezdec njegov sin, njegov daljni
orožnik iz Nemcev, Tifernov štipendist.
»Tebe mi je napovedalo, moj sin, moj
Gedeon,« je mrmral; »jašeš, jašeš.« Stegnil
je roke predse, daljnemu v pozdrav.
Iz globeli se je oglasila nova pesem, bridke
jša: rn
»Tam pri teh vodah Babilon
smo žalostno sedeli...«
Predikant ni čul, ni posluhnil. Koj nato pa je zato sunilo jezno in uporno, hripavo izzivaje in zelo glasno:
KRALJ FRANC: TRENTARSKI ŠTUDENT II.
Ni je cul, ni posluhnil.
Koj nato pa je zato sunilo jezno in uporno,
izziva je hripavo in zelo glasno:
»V Kranji je zdaj en papežnik,
tega hudiča učenik,
Treiber je njegovo ime,
pravo hudičevo seme,.«
Bila je morda jezna očetova beseda iz veže, ki je še podpihala mlado hlapčičevo gorečnost. Bila je morda zasmehljiva opazka Erazmovega brata, ki je bil za nekaj dni prišel iz ljubljanskih šol domov in si vprav likal obleko, ker ga je bil domači župnik povabil na večerjo. Morda je bila celo hudomušna opomba in pomilujoč nasmeh sosedove hčerke, Erazmove vrstnice, žive Snedčeve Agate, ki je gorela za mladim in ni hotel norski mladec róditi za njeno prijateljstvo.
Bila je morda jezna očetova beseda iz
veže, ki je še podpihala mlado hlapčičevo
gorečnost. Bila je morda zasmehljiva
opazka Erazmovega brata, ki je bil za
nekaj dni prišel iz ljubljanskih šol domov
in si baš likal obleko, ker ga je bil domači
župnik povabil na večerjo. Morda je bila
celo hudomušna opomba in pomilujoč nasmeh
sosedove hčerke, Erazmove vrstnice,
žive Snedčeve Agate, ki je gorela za
mladim in ni hotel norski mladec roditi
za njeno prijateljstvo.
»Treiber je njegovo ime,
pravo hudičevo seme,«
je ponovil Wassermannov bojevito, strastno, a se umiril, ko je videl, da je mož v zvonovih pogledal z bridkim nasmehom nanj. Predikant pa je zamrmral sam zase pomilovalno:
»Mlada, vroča kri! Če bi ji dana bila vztrajnost, vernost in moč!«
a se umiril, ko je videl, da je mož v
Tedaj pa je segel v njegovo besedo neznan glas.
6 zvonovih pogledal z bridkim nasmehom
»Ščenè razločensko, hlapčè negodno,« je bilo slišati preprosto, kratko. Predikant je zagledal v lini ob sebi človeka, ki ga ni poznal. Bil je mož tridesetih let in se je zaupljivo obrnil k bogovcu in dejal:
nanj. Predikant pa je sam zase zamrmral
»Lej, kakšno šibo si je spletel stari Wassermann. Sam ga je učil peti pesem, ki mu je zdaj odučiti ne more, telcu, hotljivemu za licem bogovčeve na Brdu.«
pomilovalno:
Predikant je pozabil na jezdeca v polju; lice se mu je zmračilo in je vprašal: »Kaj misliš? Katere bogovčeve?«
»Mlada, vroča kri! Če bi ji dana bila
»Poznam je ne,« je odvrnil oni preprosto, »moj oče Pero mi je pravil, kakor so mu babe povedale, ki hodijo v grad prat. Hudič jo je obsedel, so rekle, ji vzel dekelstvo in upalil polt, da nori za moškimi in je neki taka, bi rekel moj oče, da je celo očeta strah in sram in jo zapira, lutrovec, norski Jernej.«
vztrajnost, vernost in moč!«
Prezirljivo in rezko se je obrnil predikant vstran in pogledal v smer proti polju, kjer je gasnila zadnja zarja. Še je tam brodil jezdec sredi med dnem in nočjo, a ni se zdelo, da bi se bil približal. Predikant je trenotno pozabil soseda ob sebi. Njegova ljubezen je trpela v daljo:
Tedaj pa je segel v njegovo besedo neki
»Izza hiše vedomcev si vstal v polje! Ali nisi moj sin? Davno je red, da se mi vrneš. Kam jahaš? Ne bližaš se. Ali ne znaš poti več? Noč te bo zajela, da ne bom razločil tvojega lica, ko prijahaš. Ali si sploh ali pa si le slepilo iz nenavidnega?«
neznan glas.
»Ali svojca oprézuješ,« se je zopet oglasil zaupno dobrodušni mladi mož ob predikantu. In še je govoril in se začudil: »To bi pa le rad vedel, kdo ti je odprl sem gor. Po steni, bi rekel moj oče Pero, menda nisi priplezal kakor martinček. Pa saj nisem radoveden, a moja služba je zdaj takale, moja služba po očetu, ki je naduho dobil in je star, da boš vedel in mi zameril ne boš.«
»Ščene razločensko, hlapce negodno!« je
Bridkost pikre pomilovalnosti je obrobila bogovcu ustnice. V občutju neljube soseščine je namenoma prijazno pokimal Wassermannovemu mladcu v nižavo. Njegov sosed v zvoneh je videl in se mu je obraz glupo podaljšal. Nato pa mu je vzrastla v licu užaljena zavednost in slovesna odločnost. »Kaj si mu prijatelj, razločencu?« je vprašal. Predikant se je živahno okrenil in mu mrko pogledal v lice. Ni takoj imel besede. Ko pa jo je našel, je sunil odkrito: »Ti sam si razločenec!«
bilo slišati preprosto, kratko. Predikant
»Lažeš se,« je odvrnil oni. »Novi cerkovnik sem po očetu Mihi, ki je zaradi lutrovcev v naduho prišel. Toliko so mu negodni podrezovali vrvi.«
je zagledal v lini ob sebi človeka, ki ga
Ker ni umel predikantove besede, je še živahneje prepričeval: »Še na misel mi ni prišlo nikoli, da bi bil za njimi bezljal. Kako neki? Petnajst let sem služil škofljim v Gornjem gradu in bi jim še. Ti me nikar ne psuj!« Predikant je zopet nemo strmel preko
ni poznal. Bil je tridesetleten mož in se
je zaupljivo obrnil k bogovcu in dejal:
»Lej, kakšno šibo si je spletel stari Wassermann.
Sam ga je učil peti pesem, katere
mu zdaj odučiti ne more, telcu hotljivemu
za licem bogovčeve na Brdu.«
Predikant je pozabil na jezdeca v polju;
lice se mu je zmračilo in je vprašal:
»Kaj misliš? Katere bogovčeve?«
»Poznam je ne,« je odvrnil oni preprosto,
»moj oče Pero mi je pravil, kakor so mu
babe povedale, ki hodijo v grad prat.
Hudič jo -je obsedel, so rekle, ji vzel
dekelstvo in upalil polt, da nori za moškimi
in je neki taka, bi rekel moj oče,
da je celo očeta strah in sram in jo
zapira, lutrovec norski Jernej.«
Prezirljivo in rezko se je obrnil predikant
vstran in pogledal v smer proti polju,
kjer je gasnila zadnja zarja. Še je tam
brodil jezdec sredi med dnem in nočjo, a
ni se zdelo, da bi se bil približal. Predikant
je trenotno pozabil soseda ob sebi.
Njegova ljubezen je trpela v daljo:
»Izza hiše vedomcev si vstal v polje. Ali
nisi moj sin? Davno je red, da se mi vrneš.
Kam jahaš? Ne bližaš se. Ali ne znaš poti
več? Noč te bo zajela, da ne bom razločil
tvojega lica, ko prijahaš. Ali si sploh ali
pa si le slepilo iz nenavidnega?«
»Svojca oprezuješ,« se je zopet oglasil
zaupno dobrodušni mladi mož ob predikantu.
In še je govoril in se začudil:
»To bi pa le rad vedel, kdo ti je odprl sem
gori. Po steni, bi rekel moj oče Pero,
menda nisi priplezal kakor martinček. Pa
saj nisem radoveden, a moja služba je zdaj
takale, moja služba po očetu, ki je naduho
dobil in je star, da boš vedel in mi zameril
ne boš.«
Bridkost pikre pomilovalnosti je obrobila
bogovcu ustnice. Iz občutja neljube soseščine
je namenoma prijazno pokimal
Wassermannovemu mladcu v nižavo.
Njegov sosed v zvoneh je videl in se mu
je obraz glupo podaljšal. Nato pa mu je
vzrastla v lice užaljena zavednost in slovesna
odločnost. »Kaj si mu prijatelj,
razločencu?« je vprašal. Predikant se je
živahno okrenil in mu mrko pogledal v
lice. Ni takoj imel besede. Ko pa jo je
našel, je sunil odkrito: »Ti sam si razločenec!
«
»Lažeš se,« je odvrnil oni. »Novi cerkovnik
sem po očetu Mihi, ki je zaradi lutrovcev
v naduho prišel. Toliko so mu negodni
podrezovali vrvi.«
Ker ni umel predikantove besede, je še
živahneje prepričeval:
»Še na misel mi ni prišlo nikoli, da bi bil
za njimi bezljal. Kako neki? Petnajst let
sem služil škofljim v Gornjem gradu in bi
jim še. Ti me nikar ne psuj!«
Predikant je zopet nemo strmel preko
polja na jugu. Zarja je bila ugasnila, a
jezdec ni bil bliže. Za bogovčevimi pogledi
pa le, da jase proti škofljim v Loki
in ne na Kranj.«
Eezko seRezko je tedaj odtrgal predikant pogled od
polja med nočjo in dnem. V lice mu je
bila stopila blodna napetost. Gibal je z
več molitev, bila je pesem mlade, zaljubljene,
žalostne krvi:
»Ach Lieb laß dichs erparmen,
„%6) Sieb lafj btcljg erjmrmen,
daß ich so elend pin
bafs idj fo elenb Mit
und scheuß in dein Arme.«
unb ftfjleufj miti) in beitt tone."
Bogovec se je zdramil in zdrznil. Stopil je
za korak bliže k cerkovniku in rekel:
»Ali ga slišiš? SiPa si rekel, da nori za bogovčevo
hčerjo?«
»Tako sem povedal, kakor mi je povedal
»Sem,« je odvrnil jasno predikant in
pomeril onemu lice in postavo. Čudna
7 moč mu je bila vzrastla vanjvzrasla. A tudi cerkovniku
je zaigrala mirna službena odločnost
v očeh in je rekel sirovosurovo odkrito:
»Saj se ne bi čudil, če te je hudič dvignil
\v zvonove, bi rekel moj oče. Njemu ste
jihrezali rezalivrvi, meni jih ne boste, vrvi, pravim
jaz. In če se mi koj ne spraviš dol, prijel bom sam.«
sam skrbel.«
Zadrhtelo mu je v rokah, s katerimi se je
bil oprl v zvon, da je zamolklo zabrnel.
Predikant je nemo utonil pred njim na
lestve v stolp.
»Saj mi je resnico povedal, norski stražar
Treiberjev,« je mrmral. »Hudič je bil, ki
me je vzdignil v zvonove izpo duhovineduhovino, ki
je nisem imel, nenavidni, lajavi, trikrat
lažni, hudič, hudič, hudič.«
CerkvenecCerkovnik je zvonil. Težko je padal glas
nad ceste in ulice in strehe mesta, ki je
tonulo v mraku. CerkvenecCerkovnik je pridržal
zvon. Jeknil je še parkrat v zadnje njegove
besede:
pred cerkovnika je zdrknil človek in se
postavil z glupim nasmehom obenj.
> »Norski Čatuljica,« je vzkliknil cerkovnik,
»ti torej si odprl lutrovcu v zvonove!
Tako služiš in strežeš!«
glavo naproti priklonil, kakor da se sam
zaveda, da je zaslužil kazni. Bil je nizek
zarastel človek, bolj otroku podoben nego
tridesetletnemu možu.
Zapitemu kovaču pod mestom se je bil
cerkve, kjer jim je bil besni cerkovnik
Pero nastavil skopec, ker so mu hodili
pod zvonove podrezovat vrvi. KesČatuljica je zašel
v železje. A od tedaj se je prevrglo v
njegovem življenju. Cerkovnik ga je polmrtvega
vzel v hišo in skrbel zanj." Samo
eno krivico mu je še storil, ko se je bil
KRALJ FRANC: TRENTARSKI ŠTUDENT I.
pošalil z njegovo bedno in nakaženo postavo,
da je prava čatuljica. Ime se je
otroka prijelo in ko je dorastel, že sam ni
več vedel, da je njegovo pravo ime Tilen.
> »Zakaj si mu odprl, povej, zakaj?« je* strahoval
mladi cerkovnik pohlevnega reveža.
»Bal sem se ga,« je odvrnil Tilen.
»Jaz se treh takih ne ustrašim,« je menil
in pozabil svoje stanovske strogosti.
>»Pojdiva,« je velel nato. »Pa da mi kaj
takega ne storiš več. Za to te ni redil
moj oče in te priporočil še meni. Če ješ moj
kruh, ga zasluži ali pa si preberi.«
Tiho je utonil Tilen pred cerkovnikom v
Sredi besede se mu je čudno posvitalo v
glavi in je vzkliknil:
»Čatuljica! Odkdaj laziš nad zvonove!?«
Tilen pod cerkovnikom je obstal in ni
odgovoril.
z Brda. Saj se ga lahko. Sina si mu ubil.«
»Sam je padel,« je zaprosil Tilen.
»Padel je,« je rekel cerkovnik, »pa zakaj.?
Poslušaj me. Tebe je zagledal nad zvonovi
in morda si se mu celo popačil, kaj?«
s človekom, ki je bil pravkar prijezdil od
Kamnika čez Šenčur v polju med zarjo
\ečeravečera in mrakom noči. Bil je mladi
Harrer, čigar družina je bila še nedavno
Knafljeva. Mladi Harrer je bil prijahal
»Thomas, episcopus, commissarius caesareus
in evangelicos.«
PosluhnilŽupnik je prisluhnil cerkovnikovemu poročilu.
Nato je menil, kakor da pomiluje Knaflja:
> »Aeger mente et corpore. Profuga! Non
perdurabit!« (Dalje.)
 
ZEMLJA.
===3.===
TONE SELIŠKAR.
Kakor posesana volkulja
Bogovec je omahnil truden iz cerkve v
se je zleknila zemlja v jeseni.
mrak. Wassermannov se je utrgal
Z železom so ji parali prša,
njena obilna in mlečna,
vsi njeni nešteti otroci;
z železnimi ostmi so ji odpirali prša
njena obilna in radodarna
in kmetici so na obrazu ležali
in so jokali
v smehu
kakor otroci.
Sedaj leži mati in spi. Počiva.
Po sneženih poljih romam in me je strah
mrliča z živim plodom v telesu.
Strah me je,
mati,
Tvojega ploda me je strah, o, ti ne veš
kako
me je strah! —
O, mati,
zakaj, glej!
Čez leto dni, ko boš rodila,
ko boš razgalila svoje telo in boš
dojila,
bodo preklinjali tvoj plod in tvoje
telo
Tvoji najvernejši otroci,
ki bodo samo kaplje lizali —
in bodo pljuvali na Tvoj plod in
Tvoje telo
vsi tisti, ki se bodo mleka napili
in bodo v pijanosti
nad nami,
med muziko bičev in škorpijonov,
cancan plesali. . .
O, strah me je.
Pokleknil sem:
O, mati,
kaj je tako že od vekomaj?
Od vzhoda sem je zavalovalo po zemlji.
To je bil njen vzdih.
Na tla sem se vrgel pričakovanja poln
in sem prisluhnil —
Mati govori.
Vzpel sem se kvišku in sem
zdirjal preko sneženega polja
rjoveč:
Ni od vekomaj,
ni od vekomaj,
ni od vekomaj!
Zagnal sem se v ljudi in sem jim
klical besede:
Ho, ljudje —
ho, vi vsi,
za menoj, za menoj,
saj ni od vekomaj,
9 saj ni od vekomaj!
O M I N SV E T LETNIK 36. V LJUBLJANI 20. FEBRUARJA 1923. ŠTEVILKA 2.
BOŽIDAR JAKAC: MUZIKANTI.
BOGOVEC JERNEJ.
Dh IVAN PREGELJ.
3. Bogovec je omahnil truden iz cerkve v
j mrak. Wassermannov se je utrgal
za njim. Topa bridkost in težka trudnost
je vezala bogovcu misli na telo. Obšel