Burke in porednosti: Razlika med redakcijama

Gost:. Slišite — krčmar — v tem pivu plava muha.

Krčmar: Verjamem — jaz bi tudi rad plaval v tem pivu, tako je dobro.

Eksekutor Martin Pečatar je izvrsten mož in ima le eno napako, da hudo jeclja. Nekega dne ga obišče njegov tovariš, sodni sluga Anton Rubežnik in ostrmi videč, da ima Pečatar lepo papigo.

Rubežnik: Kaj — papagaja imaš? Kaj pa boš ž njim.

Pečatar: Gogogo — govoririririti gagaga-učičičičim ...

Kaplan Miško pridrvi ves poten in zasopel na kolodvor, ravno ko je vlak odšel.

Portir mu zakliče dobrodušno: Le počasi — tudi počasi boste vlak zamudili.

Olga: Modrc.

Študentka: Že več let imam svoj dnevnik in zapišem vanj vse, kar je vredno da si zapomnim. Ali spisujete vi tudi dnevnik?

Študent: Ne! Kar je treba, da si zapomnim, to si vse zapiše natakar.

Fajmošter Matevž: Kaj praviš — kako je to, da so v hotelih postelje vedno par pedi odmaknjene od zidov?

Fajmošter Jaka. Viš ga — vendar zato, da lahko v zid pljuješ!

Po cesti se pomika pogrebni sprevod. Tuj gospod, videč Sokole in zastave vpraša bosopetega fantiča za pojasnilo.

Gospod: Ali veš, kdo je umrl?

— Ti si svojemu ženinu dala slovo, zaročni prstan imaš pa še vedno? To vendar ne gre!

— Zakaj ne?

— Če si spremenila svoja čustva do fanta, mu moraš prstan vrniti.

— Kajpak! Moja čustva do fanta so se res izpremenila, ampak moja čustva do prstana se niso prav nič predrugačila.

Šef: Tako — zdaj sem vam vse povedal in pokazal in s tem sem vam izročil vodstvo svojega podjetja.

Poslovodja: Prosim samo še pojasnila, gospod šef, kako je z najemanjem prodajalcev in prodajalk.

Šef: To prepuščam popolnoma vam. Samo pazite, da bodo naši uslužbenci vsi dobro izgledali, hočem namreč, naj mislijo ljudje, da se uslužbenem pri nas dobro godi.

Sodnik: Kje ste rojeni — koliko se stari — kje ste v šolo hodili.

Obtoženec: Oh, naj no gredo, kaj bi tako izpraševali, kakor da bi me ne bili še nikoli videli! Saj se vender dobro poznava. Najmanj desetkrat so me že sodili. Zdaj pa tako izpraševanje!

Turist: Kaj pravite, natakarica, ali bo jutri lepo vreme.

Natakarica: Morate vprašati gospodinjo, jaz sem šele tri mesece tu.

Gospod: Kako vam ugaja naš novi zdravnik?

Gospodična: Strašen človek je! Vse najbolj nesramne in nespodobne pesmi zna.

Gospod: Kako pa to veste. Pa vam jih vendar ni pel ali deklamiral.

Gospodična: Tisto ne, ampak — žvižga jih.

— Kaj — zaradi bolezni si dobil dopust, si ostavil prijazni kraj svojega službovanja na Gorenjskem in hočeš šest tednov ostati v Ljubljani?

— Da! Veš, jaz sem bolan na živcih in zdravnik mi je priporočal naj grem v Ljubljano, ker vlada tu v poletnem času idiličen mir.

Gospod (dekli): Slišite, Mica, kaj pa je to — ali poje moja žena ali cvili pes?

Dekla: Oba.

Gost: Slišite, krčmar ... Kakšna je pa ta rjuha ... vsa umazana ...

Krčmar: A, slišite ... tri tedne so ležali na njej že vse drugačni gospodje, kakor ste vi, pa se ni nobeden pritožil ... samo za vas ni dobra.

Zakonska dvojica je z velikim trudom in naporom dospela na Triglav in občuduje ogledovala veličastvo planin.

Žena: Ni čuda, da se v hribih zgodi toliko nesreč. Povej, ljubi Joško, kaj bi ti storil, če bi jaz zdaj padla v kako brezno in se ubila?

Žena: Meni se pa zdi, da bi se kmalu spet oženil.

Mož: Ne — tako hudo pa ne bi znorel.

Novoporočenca se odpravljata na ženitovanjsko potovanje in se poslavljata od staršev in svatov.

— Tvoj novi zet kar žari veselja in sreče, reče eden svatov.

— Da, kar žari, pravi novopečeni tast, mislim, da bi bil mojo hčer vzel tudi če bi ji dal le polovico dote.

Tast: Kruh in klobaso imaš za obed? Kje je pa tvoja žena?

Zet: Pri demonstraciji za občno žensko volilno pravico.

— Kako se mi godi? Prijatelj nesrečen sem. Strašno je. Pri vsaki najmanjši stvari začne moja žena govoriti o svojem prvem možu in pripovedovati, kako jo je ljubil, kako je bil dober, kako sta bila srečna ...

— E, prijatelj, kaj to! Meni se še vse huje godi. Moja žena pa vedno le govori o možu, ki ga bo vzela, kadar bom jaz umrl in le popisuje, kako bo srečna, kadar bodo mene črvi jedli.

Župnik: Slišite, Gregorač, kako je pa to, da vas ni nikoli k pridigi?

Gregorač: Gospod župnik, če bi vi imeli v hiši žensko, kakršna je moja žena, bi vam tudi ne bilo treba k pridigi hoditi.

— Ti — ali si že slišal — taka nesreča — naš učitelj je utonil.

— E ja — no, pa saj se mi je zdelo, da ne bo več dolgo delal, ker je zadnji čas jako slabo izgledal.

— Ah, gospod narednik, dajte, pomagajte mi ...

— E, naj bo — bomo pa zapisali: zaradi smrti najbližjega sorodnika.

Fajmošter Matevž: Ti, Jaka, ali je res, kar govore, da sta si z učiteljem nekaj navskriž?

Fajmošter Jaka: Res je! Oh, to ti je lump, ta učitelj, in žleht ti je ...

Fajmošter Matev: Eja — kaj ti je pa storil.

Fajmošter Jaka: Pomisli, tožil me je, pri sodniji me je tožil in je po pričah dokazal, da sem ga obrekoval in da sem lagal — pomisli! Ali ni to žleht človek?

Potepuh (na cesti): Prosim, bodite tako prijazni in povejte mi, kako daleč je še do Ljubljane?

Kmet: Tri žandarmerijske postaje!

— Kaj ne, ti si znan z vinskim trgovcem Vriskom — kakšno vino pa ima?

— Ne vem! Veš, prijatelja sva in on je tako pošten, da prijateljem nikoli vina ne proda.

Prvi tat: Danes bi pa lahko poskusila kak večji vlom … zdaj je pravi čas.

Drugi tat: Zakaj je ravno zdaj pravi čas?