Burke in porednosti: Razlika med redakcijama

— Kaj — zaradi bolezni si dobil dopust, si ostavil prijazni kraj svojega službovanja na Gorenjskem in hočeš šest tednov ostati v Ljubljani?

— Da! Veš, jaz sem bolan na živcih in zdravnik mi je priporočal naj grem v Ljubljano, ker vlada tu v poletnem času idiličen mir.

Gospod (dekli): Slišite, Mica, kaj pa je to — ali poje moja žena ali cvili pes?

Dekla: Oba.

Potepuh (na cesti): Prosim, bodite tako prijazni in povejte mi, kako daleč je še do Ljubljane?

Kmet: Tri žandarmerijske postaje!

Usmiljena gospa je imela svojega posebnega berača, kateremu je gredoč zvečer na sprehod, dala vsak dan nekaj krajcarjev. Berač je rekel, da je od rojstva slep. Nekega večera pa berača ni bilo na običajnem mestu. Naslednji dan ga je gospa ogovorila.

»Včeraj ste bili gotovo bolni, ubogi slepec, ker vas ni bilo tu.«

»O, nisem bil bolan — v kinematograf sem šel gledat novo dramo.

— Kaj ne, ti si znan z vinskim trgovcem Vriskom — kakšno vino pa ima?

— Ne vem! Veš, prijatelja sva in on je tako pošten, da prijateljem nikoli vina ne proda.

Drugi tat: Zakaj je ravno zdaj pravi čas?

Prvi tat: Ker je mestni policijskrpes nahoden!

Veletržec: Meni verjemite, s pridnostjo in poštenostjo pride človek najlaglje naprej. Pridnost in poštenost ...!

Sotrudnik: To že vem, gospod šef, ampak povejte mi rajši, kako ste Vi naprej prišli?

— Kako vam je ime?

Nepomuk Nebokodonozor Martinček.

— Gospod, vi me podcenjujete

— Prosim — za koliko pa?

Rodbinski oče: Kaj — vi snubite mojo hčerko? Anko snubile? Ja, slišite gospod, ali imate sploh toliko dohodkov, da ste v stanu celo familijo vzdržati?

Snubec: Kaj ima Vaša gospodična hčerka že familijo?

 

Fajmošter Jaka: Viš, pri meni je pa ravno narobe: jaz lahko 14 dni pijem, ne da bi kaj delal!

— Poznam pisatelja, ki dobi za vsako vrsto pet kron.

— Prava reč! Jaz poznam pisatelja, ki je dobil za eno samo vrsto pol milijona kron.

— Ni mogoče! Kaj je pa spisal? — Ženitovanjsko ponudbo: Alihočete postati moja žena? Adresatinja, vdova s pol milijonom denarja je odgovorila z »da« in kupčija je bilaperfektna.

Star obiskovalec gledališča je srečal mladega igralca, ki je dan poprej prvič nastopil in je bil izžvižgan.

»Mladi umetnik,« je rekel stari obiskovalec gledališča, »verjemite, da je za vas prava sreča, da so vas pri prvem nastopu izžvižgali. To vam utrdi živel in značaj. Ko vas bodo drugič izžvižgali, vas že ne bo več tako bolelo, ko vas. bodo tretjič izžvižgali, boste že komaj čutili, da vas to boli, ko vas bodo četrtič, petič in šestič izžvižgali ...

 

— Če si se časih kaki babi zameril, je rekla »le počakaj, bog te bo že štrafal«, zdaj pa pravi »le počakaj, bom že gospodu Moškercu povedala, da te bojo v cajtengah strgali.«

Žena: Ah, možiček, povej, da me še vedno ljubiš!

Mož: Ljubim te, sladka ženica, bolj kakor kdaj poprej.

— Kaj si lastniku kaj denarja posodil?

— Tisto ne, ampak ta hotelir je bil prej plačilni natakar in je marsikdaj dobil od mene po dva krajcarja napitnine.

Sodnik: Ali je res, da vas vaš mož vsak dan pretepava.

Žena (zagleda krvave poglede svojega moža): Ne, ne, nikoli!

Sodnik: Kdo vam je pa zadnjič uho na pol odtrgal, da ste morali v bolnišnico?

Žena: Oh — jaz sama.

Gospod svetnik je prišel po opravku v registraturo in se tako zaklepetal, da so ga začele noge boleti. Ker pa še ni bil pri kraju s svojim pripovedovanjem o sanjah, ki jih je imela njegova stara mati 1. 1857, ko je zadela ambo, se je vsedel na prvi stol, ki je bil pri rokah. Komaj se je vsedel, je že skočil pokonci.

Svetnik: O, pardon — zdaj sem se pa vsedel na vaš klobuk.

Kancelist: Oh, prosim, gospod svetnik, kar vsedejo naj se, zame je to le čast.

— A, slišiš prijatelj — saj si vendar oženjen, pa imaš na suknji le še en sam gumb.

— Ah, in še ta je prišit še iz časov, ko sem bil samec.

Star potepuh stoji novič pred kazenskim sodnikom. Ko je zaslišanje prič končano, vzame sodnik kazenski zakon in išče po njem paragraf, po katerem je izreči sodbo. Potepuh gleda nekaj časa to listanje po kazenskem zakonu in se potem oglasi:

Ali jim smem malo pomagati, gospod sodnik; tisto, kar iščejo, je na strani 317, tretji odstavek od zdolaj.

V uradu so dobili novega slugo. Ko je šel gospod predstojnik opoldne k obedu, je novega slugo vprašal:

— Ali so vam gospod nadoficijal že povedali, kaj imate popoldne delati?

— Kaj pa so vam naročili?

— Gospod nadoficijal so mi naročili, da jih moram zbuditi, kadar pridejo gospod predstojnik popoldne v urad.

Pepček je našel kurje jajce in izročivši je mamici začel obširen razgovor o jajca nosečih živalih.

— Ali nese muca tudi jajca? — Ne, Pepček, kura in golob in

Zapomni si, Pepček, samo tista bitja nesejo jajca, ki imajo perutnice in znajo po zraku letati.

— A tako. Ali nese jajca tudi Giovanni Vidmar?

Na vasi je velik in buren shod. Vsa zbegana prihiti kmečka žena pred zborovalni lokal in se obrne do tam stoječega klerikalnega reditelja.

Žena: Prosim vas, ali je moj mož na shodu? Pokličite ga no ven.

Reditelj: Zdaj ga ne morem poklicati, ker govore gospod fajmošter. Kaj bi pa radi od moža?

Gospod baron je najel novega kočijaža. Popoldne je šel gledat v hlev, da vidi, če je kočijaž vse prav naredil.

Baron: No, kako se pa kaj konjem godi?

Kočijaž : Hvala — prav dobro. Kako pa kaj njim, gospod baron?

Izletnik: Povejte no, mož, kaj pa delate poleti ob nedeljah popoldne?

Kmet: Jaz privežem živino, poženem kuretnino v hlev in ga dobro zaprem, zaklenem otroke v sobo, denem psa na verigo in se vsedem v krčmo — tako smo zavarovani vsi, da nas kak avtomobil ne povozi.

Prvi otrok: Meni so oče prinesli nožiček, na katerem je urezano: Francelju za spomin.

Drugi otrok: Meni so prinesli mama skodelico, na kateri je zapisano: Spomin na Trst.

Kuharica : Gospod — vse kar je prav — ali kakor gospa z menoj delajo, to je že od sile.

Gospodar : Ali, ljuba duša, nikar se ne pritožujte. Vi dobivate vsaj mesečno 24 K — a z menoj ravna moja žena ravno tako grdo, pa nimam nič od tega.

— Moj oče so tako bogati, da imajo konje in kočijo.

— Moj oče so tako bogati, da imajo avtomobil.

— Moj oče so pa tako bogati, da lahko peš hodijo, pa vendar pravi vsak, da imajo pol mesta v žepu.

Fajmoster Jaka je izgubil svojo dolgoletno kuharico. Vzela mu jo je smrt. Jaka si je hitro preskrbel novo kuharico — mlado — in se pripravil, da pokoplje svojo umrlo služkinjo in tovaršico kar najbolj slovesno. Vse je bilo pripravljeno. Turkovi vozovi iz Ljubljane so stali pred vrati, duhovni sobratje so bili zbrani, ljudstva je bilo polno — samo fajmoštra Jakata ni bilo blizu. Naposled je šel sosed in prijatelj fajmoster Matevž v farovž gledat, kaj da je in je navsezadnje našel Jaketa — pri novi kuharici.

»A, veš kaj, tu se pa že vse neha — duhovniki in pogrebci čakajo, vse je pripravljeno, ti pa — tukaj — — oh, oh —«