Bogovec Jernej: Razlika med redakcijama

odstranjenih 2.680 zlogov ,  pred 9 leti
brez povzetka urejanja
 
Takrat so igrali gojenci jezuitov ali »novih menihov« v Ljubljani pred Tomažem, devetim ljubljanskim škofom, igro o Savlu in Davidu. Davidovi vojaki so peli pesem »letečega leva«, pesem vzhajajočih kraljevih praporov: Vexilla regis prodeunt. Trudno so odpevali Savlovi »orožniki« s pogrebno pesmijo evangeljske srenje: »In Fried und Freud zieh ich dahin, veselo in mirno grem odtod.« Savla je glumil supremist Adam Wassermannov, čigar oče je bil še nedavno evangeljski kantor in učitelj v Kranju, preden se je bil uslužbil papežnikom.
 
»Koga oponaša?« je vprašal škof Tomaž.
 
Poznojesenskega popoldneva v letu tisoč in šeststotem je bil prispel prileten popotni človek z Brda med pristave mesta Kranja. Bil je tako zelo utonil sam vase, da ni opazil kamna, ki mu je ležal na poti v spotiko. Kakor podsekano drevo je padel na obraz. Ko je vstal z mokrotnih tal, je pogledal z nagonsko radovednostjo po kamnu in šel z blodnim nasmehom za besedami, ki so bile vklesane v kamen, in je videl, da so ime in geslo raz vrata njegove hiše v Kranju, katero so mu bili cesarski prepovedali, zapečatili in naprodaj zapisali. Kamen nad vrati so izbili in vrgli pred mestno obzidje. Kmetica z Britofa je pobrala kamnito ploščo, da bi si pozimi noge grela v postelji. Ko pa je videla pisano, se je ustrašila in pustila ležati kamen med pristavami. Bridko, kakor da govori težke uroke, je bral popotni samega sebe raz kamen:
 
»Hie Baertl KhnaefflKnäffl PraedicantPrädikant,<br>
MeinMeyn SterghSterkh stehetsteth in Gottes Handt!«<br>
 
Predikant Jernej, za Gašperjem Rakovcem drugi bogovec v Kranju, je globoko zasopel kakor človek, ki spi. Nato si je šel z roko mimo čela, ki je bilo samo vase pogreznjeno kakor pri človeku s pomešano pametjo in je tonilo v bolnem in blodnem mraku oči. Bil mu je obraz po očetu in materi in dedih in še po boleznih, ki so jih trpeli: lakoti, sušici, davici in kostenici. Bile so gube ubite tlačanske očetne upornosti. Bile so črte žalostnega materinega telesa: neutešena sla in žalostna kri, ki je bila spočela v strahu in nasilno, preden se je zavedela, da je blagoslov spočetja v blaženstvu vihrajoče krvi in vzhičene želje. Komaj vidno so se risali možu v skrajnih kotih gorenje ustnice redki, umazano svetli brki; bolno skodrana je senčila skromna brada obbradek in čeljusti. Bilo je lice takega človeka, ki se mu ni bil drob razvil, bilo je zrcalo duše, ki je strašno in venomer trpela iz besed po prerokih in iz razodetja. Bila je duša, ki je hrepenela po širini razgleda in ni mogla preko ene misli, ene žalosti, ki jo je kakor prekleto Mrtvo morje zalijala, težila in dušila bridka iz dneva v dan, iz pijanega večera in motnega dremca v bolečino strezavega jutra in morečega dnevnega opravka. Bilo je lice, da si bral ž njega vso prošlost bogovčevo: brazgotine otroških iger, trnja in kamenja, ko je lezel za borovnicami, jagodami, lešniki in gobami, bral si žalost šole in lakote ob knjigi in oljenici; zmrzlino prstov, ki mu je ostala izza šolskega kalefaktorstva in cestnega kantorstva; bral si prvo telesno žalost nedozorele sle,
 
»Treiber je njegovo ime,<br>
pravo hudičevo seme,.«<br>
 
jePonovil ponovilje Wassermannov bojevito, strastno, a se umiril, ko je videl, da je mož v zvonovih pogledal z bridkim nasmehom nanj. Predikant pa je zamrmral sam zase pomilovalno: »Mlada, vroča kri! Če bi ji dana bila vztrajnost, vernost in moč!«
 
Tedaj pa je segel v njegovo besedo neznan glas. »Ščenè razločensko, hlapčè negodno,« je bilo slišati preprosto, kratko. Predikant je zagledal v lini ob sebi človeka, ki ga ni poznal. Bil je mož tridesetih let in se je zaupljivo obrnil k bogovcu in dejal:
Bila sta v mrzlem molku kranjskih pristav.
Blatna tla so bila zamrznila in gruda
se je lomila pod njiju nogamanogami. Meglena
mesečina je plala nad ravnino; stopala
sta iz luči v senco in iz sence v luč, predikant
naprej, mladenič z mečem tri korake
za njim. Ob zadnji pristavi se je suniloglasil v laježu
i a jež čuvajni pes. Predikant je krenil po
sredi polj proti Prevaljam. Ostra je šla
senca na njegovi levici in je šel, kakor
okrenil in se začudil osorno:
»Kaj hodiš za menoj?«
»StražoS stražo ti strežem, gospod,« je odvrnil
mladenič, »noč je samotna, dovoli mi, da
te smem spremljati.«
Predikant je nemo krenil naprej po poti.
Ko pa je šel dvajset korakov, je rekel, ne
da bi se ozrl:
»Vrni se!«
»Ali me nisi slišal, da se vrni?«
Mladenič je zaprosil:
»Zakaj nočeš, gospod, da bi ti s stražo
stregel? Zato sem vzel meč s seboj.«
Predikant je mrmral zaničljivo:
»Tvoj meč mi ne bo priden, kadar bi
kmetje vstali s cepci. Vrni se k očetu.«
»Here Meister,« je znova prosil mladec.
»Peter je nosil meč, pa je le zatajil,« je
dejal bridko bogovec. Nato pa mu je
živčno vzrastlavzrasla nevolja in je udaril sirovosurovo
v mlado zanesenost Wassermannovega:
»Ali naj te kakor ščeneščenè potepenopotepéno odženem,
norska ti kri, ki ti jo je hudič upalil za
nesrečnim telesom moje hčere? Pojdi,
kakor velim in, če si veren. Tebe ne, drugega
sem menil najti iz duhovine nocoj,
ki mi je lagala.«
»Gospod, prej v slabosti si se naslonil
name,« je prosil mladenič. In čez trenutek
je dejal:
»Gospodične Gertrude mi pa ne opočitaj.
Papežniki molijo Marijo; ne morem živeti
brez tiste ljubezni. Naj sanjam o Gertrudi,
bilo videti čudno potegnjeno, kakor lačno.
Nekaj toplega usmiljenja je občutil bogovec,
a ni našel izv svojesvoji bolesti mehkejše
besede.
»CeČe si moj, mi s stražo streži po besedi,
kakor velim,« je rekel. »Vrni se. Ni mi
do tvojega meča!«
ŽeŠe bridkeje je nadaljeval:
»In ne hodi, kamor ni poti, in ne ljubi,
kar je vzel hudič. Gertruda je obsedena.
somrak logov na Prevaljah, je slišal iz
daljave žalostno Wassermannovo pesem:
 
»Es ist ein Schnee gefallen
»Es ist ein Schnee gefallen<br>
und ist es doch nicht Zeit...«
und ist es doch nicht Zeit...«<br>
Utonil je v temi loga in iskal z nogami,
 
Predikant je utonil v temi loga in iskal z nogami,
da se ne bi spotaknil ob koreninah, ki
so bile pograbile preko steze. V borovju
in smrečevjusmrečju nad njim je suvala mrzla
sapa od planin. V njegovem desnem sencu
se je zbudilabudila trgajoča se bolečina in se,
jetrpkó trpkose je oglašal očitek v njem:
»Norski starec! Za prazno duhovino si
lezel v zvonove, da boš zdaj bolest imel
bi upijanila in usopila.
»Vina!« je zaklical hripavo in je vstala
vanjv kakornjem groza ob misli, koliko mu je
še hoditi, preden bo doma na Brdu. IzStopil je hitreje in zatajeval
bolečino. V bledem svitu se je
bolečine, da bi jo s hitro stopnjo usopil,
je stopil hitreje. V bledem svitu se je
odprlo pred njim polje. Prešel je potok
čez brv in bil v polju. Telesna bolest je
bila trenutno splahnila, oglasila se je
bolest duha. Daleč ob sivem in motnem
robu gozdov je zabledelo čez polje;: bili
35 so zidovi gradu na Brdu, dva gola četvero-četverokotna
stolpa na desni in levi gluhega in
3*
mrzlega sijaja bele zgradbe, ki je v mesečini
kotna stoipa na desni in levi gluhega in
mrzlega sijaja bele zgradbe, ki je v mesec
mežikala z malimi okni. V oknu levega
stolpa je gorela luč. Predikant se je budil
v občutje okolice, ki jo je videl, v neugodnostneugodnosti
sitne poti čez zamrlo polje in
kmetskega znamenja sredi polj, ki se ga
okna, ki mu je bilo posejalo nekaj luči
v svetlo noč.
»Gertruda, nesrečnica,« je vzrastlovzrasla vanjv njem
ob mislimisel na hčer, ki je bivala v gradu in
trpela. Pred sedmimi meseci jo je bil iz
pomladipomladni hudič vrgel skrivaj na nočne
ceste med potepence brez vesti . . .
Predikant je videl v spominu, kakor da
se je zgodilo prav tisto uro zgodilo. BlaznilaDekle je blaznila iz
vročnice in sle in ni bilo leka, da bi ji bil
usopilumirili duha. InTedaj je on knjigo vzel in pel
iž nje:
»Daj me ko pečat na svoje srce, pečat
na roko svojo. Močna kakor smrt je ljubezen,
zvesta kakor grob je ljubezen.
Ljubezen je ogenj. Vse vode svetasvetá je ne
pogase.«
In je še videl predikant v spominu, kako je kakor ob
odročni besedi plahnila njena čudna sla
in se je ulegalouleglo njeno ubito dekelstvodekletstvo in
je tiho in pokojno zaspala kakor zatedaj, redako se
je še igrala otroške igre.
otroških iger.
»Gertruda, moja in moje duhovine nesrečna
hči,« je zadrhtelo v njem in ni
videl, da je bil prešel mimo kmetskega
znamenja, ki se ga je sicer čudno nagonsko
bal. Potem je zopet mislil na mladca,
ki ga je bil odgnal, in se mu je skoraj
Ali je še sam obseden in bi bil moral tudi
njemu usopiti polt, kakor sem jo njej?«
CimČim bliže je bil Brdu, tem živeje je občutil
slabost svojih udov. Bridko je rastlo v
kretnje njegovih nog iz pesmi:
»Ali pa je ljubezen, kar je? Ali ni le sila
in sla iz nenavidljivca, ki nas v prepad
in mlamol jasejaše, nesrečno jeznoježno žival?«
Ves je utonil v novem občutju.:
»JeznaJežna žival. Neznani jahač jo podi in
poja, da ne pride, kamor bi rada, da ne
more, kamor sama ve. Hie Baertl! JeznaJežna
žival. Pojali so te,*oolkar odkar si vstal izz želježeljo
po čisti resnični besedi iz Gašparja BakovcaRakovca
v kranjsko srenjo, pojali so te in
si kakor lisjak, ki ga gonijo psi. Trpiš iz
lastnih ljudi, bridek kruh ješ in bridkejše
vino piješ. Lepo starost v svojih si sanjal,
pa imaš komaj še zoprn kotkót pri Abdiji,
ki ni več goreč. In še to uro in še si
jeznaježna žival in si vstal za duhovino, ki ni
iz Boga.«
Še je čuvstvoval:
na svojega zaščitnika in gostitelja na
Brdu, gospoda Nikolaja, in mrmral:
>: »Saj nisi več Abdija. Saj si samo še
smešen localis in me rediš, da se, ko si
vina in žene sit, pomeriš z menoj in te
smešni localis.«
Zavist in sovraštvo je rastlo predikantu
v dušo in je čustvoval o brdskem gospodu:
v dušo:
»Tvoj oče Adam, pač. Bil je zvest orožnikorožník.
Ti si že spadel in če še nisi, saj boš. Ne
taji! Poznam textualisa, ki je močnejši
od tebe in ti je gorečnost usopil. Ne izs
pismapismom kakor jaz, izs sadlasadlom belegabelim, izs telesatelesom
ženskegaženskim, izz igravostiigravostjo norskega lotrištva,
ko ti s stražo streže pri vinu in knjigi in
tvojo težko sapo prenaša, kakor bi dišavo
pila, in ji vse veruješ, da ti je pridruga
in pokorna, pa si sam njen poslušni hlapec
in norski ljube jljubej
Grebel je bolno v svojo bridkost iz dneva
v dan, v svoje razmerje do grajskih,
barona in njegove soproge Judite, katero bi bil
ljubil, pa jo je moral kleti iz sluten jv slutnji, ki
somu bileje vzrastle vanjvzrasla, in je verjel, da je
že spadla in da zadušništvo in svečenstvo
papežniških podpira, za maše plačuje in
možu svojemu v sli vernost ubija, voljo
in misli omrežuje in se še njemu samemu
36 zahrbtno posmehuje.
BOŽIDAR JAKAC: MATI.
»Saj ni Judita, saj je Jezabela,« je verjel
o baronovi soprogibaronici in domislil:
»Hčere da ne bi imel in če bi bolna ne
bila, prah bi otepel s svojih nog pa bi šel.
Tako pa moram služiti in trpeti, kakor
da sem jaz tisti in nisem samo usta in
jezik, da besedo večnega pričam in iz njegovegaNjegovega
duha govorim, ki me je izbral.«
Iz slabosti telesa in trudnosti je bil
kaplje na licu in je otipal, da se je
okrvavel.
»Hie Baertl!« je čuvstvoval bolno, »jeznaježna
žival. Celo brez pijanega vina padam
kakor polni.«
iskro ljubezni usopila iz novih menihov,
ki so ji erbiča oznanili, da bo glupi
localis še mirnejši. Jezabela, prekleta.!«
»Antikrista da bi že spočela!« je mrmral nato
in stopil v grad. Lajež psov se je budil
izza poslopja. Temni hodniki in ozke
dvignil v Kranj, da bi mu vstalo med
zarjo in mrakom noči. Bolečina v senceh
se je začela spet buditi, a je otrpnila izv
moči pijače, ki mu je zvezala misli in ude
v topo, prijetno onemoglost. Iz knjige, ki
je ležala odprta pred njim, je vzrastlo novo
gledanje vanjv njem. Bila je zoprna snagaslika; evangeljske
matere celo so se spotikale nad njo in
vedel je to vedel in topo gledal. Bil je tam
Pinehas. Platno od šotora je bil odkril in
je s sulico prebodel moža in ženo, ki sta
ležala v sli.
»Jezabela in Abdija,« je motno sovražil
bogovec in jima želel grajskima moža iz ljudstev po imenu
ljudstev po imenu Pinehas. Iz vina, ki ga je prevzelo, se je
zasmejal in dvignil oči. Ko je videl staro
strežkinjo, je rekel trdo:
bila sveča globoko dogorela. Od zunaj
nekje je udarila blodna pesem na njegovo
 
»Im rotem Klee, im Grras
»Im rotem Klee, im grünen Gras<br>
unser beider Bette was.«
unser beider Bette was.«<br>
 
»Lotriško sadlo, konjarska Mreta,« je uganil
bogovec. »Pozno je. Pijano so jo vrgli
iz hlevov.«<br>
Bridko do studa je občutil in skoraj zavidal:<br>
»Lotrica je prase. Prav nič ne ve za smrt
v sadlu svojem. Sladko je tonuti v lajnu.«<br>
Vstati mu je hotela vanj slika lepe, bridke
žene, ki mu je kakor duhovina rastla; pa
ni vstala. Ko je še enkrat zajel od vina,
dvignila in okrenila in glej, bilo je njeno
lice, lice njegove duhovine, kakor se je
bila vtelesilavtelesilo v blodno kri njegove nesrečne
hčere . . .<br>
»Gott bis mir gnadiggnädig,« se je dramil predikant
v budnost. Medlo se je svetlikalo v
oknih, mrzlo je velo po prostoru. Nekdo je
trkal na vrata, plaho, nestrpno:<br>
3 7 »Here Meister, Here Meister!«<br>
Fredikant se je dvignil: »Kdo je? Kaj hoče?«<br>
»Kdo je? Kaj hoče?«
»Gertruda umira,« je odgovorilo od zunaj.
Čudno motno je sunilo bogovcu skozi
je snaga iz pisma, ki je snažila smrt moža
in žene v sli, bila je laž iz duhovine, ki ga
je bila pozvala v zvonove.<br>
»Hie Baertl,« je vzrastlo odločno v polžapolzavest
vednost bogovčevo in je vrata odprl.
Stara strežnica je ujela rob njegove obleke
in ga vedla tiho po temnih hodnikih.
stan njegove hčere. Ko je šel
bogovec za njo, je vstajalo bridko in
strašno iz pesmi v njegov spomin:<br>
»Daj me ko pečat na svoje srce, pečat na
roko svojo. Močna kakor smrt je ljubezen,
zvesta kakor grob je ljubezen. Ljubezen
je ogenj. Vse vode sveta je ne pogase . . <br>
Stal je sredi prostora, ki je bil poln nečedne
vlage in vonja po lojenki. Par
grajskih dekel je odstopilo; bogovec in je zagledal
v belem razmetanem perilu na ležišču
trudni obraz svoje hčere. Saj je bil svežodpočit,
kakor da jebi spala vso noč in se umila; le
oči so bile utonile v strašno senco in bolest,
da je bila podobna postarni ženi. Trepet je
rastelrasel iz njenega telesa, da je drgetala
postelja in ves prostor. Predikant je pristopil
in položil bolnici roko na glavo:<br>
> »Gertruda, kaj je s teboj?«<br>
Bolnica ni odgovorila. VanjV njem je vzrastlovzraslo
sočutno in bridko in ji je hotel bolestbolesti
usopiti in strašne krče, ki so jo stresali,
da je drgetal ves prostor:<br>
»Močna kakor smrt je ljubezen, zvesta
kakor grob je ljubezen. Ljubezen je ogenj.
Vse vodevodé svetasvetá je ne pogase . . <br>
»Otrok je mrtev,« je šepetnila neka ženska
ob njem in je doumel:<br>
»Otročniška je. V sedmem mesecu. Iz tiste
žalosti je dotrpela, ko jo je nenavidni vrgel
nečednim potepencem na cesti.« <br>
»Gertruda, moja hči,« je zabolelobolno spregovorilo iž njega;
innagnil se je nagnil nad njen obraz in je slišal
šum njenih zob, ko so ji mrzlični krči
gnali čeljusti. <br>
Hotela je tožiti, prositi in plakati, a so
besede pol zastrte mrl°mrle na ustnicah. <br>
Na okno je vstajal dan. TrenotnoTrenutno je ugasnil
drget bolne ženske. Smrtna tišina je
zavezala vse roke in vse misli. Sredi tišine
je zarezalo v neskončno bolest, nenadno
prebujeno v strašni žeji po dnevu in življenju:<br>
»Pomagajte! Tečem, tečem, tečem!« <br>
Potem je utihniloutihnila. Ena med ženskami je
začela tiho jokati.
Ko je hotelo solncesonce vziti, je bila deklica
umrla. Sredi med zarjo dne in mrakom
noči. .. .<br>
Predikant je razgrnil perilo kraj postelje
ob nogah svoje mrtve hčere. Droben, posinel,
strahotno spačen otroški obraz je pogledal
vanj, da je krčevito vrgel perilo čezenj.
Streslo ga je v dno duše: <br>
»Carnalis saeculi proles diabolica!« <br>
Potem pa se je bogovec kakor predramil
in je oživel prečudno, kakor da se je po
je verjel. Ni čutil ne žalosti ne groze,
mirno, skoro vsakdanje, a sovražno je
mislil in občutil o mladi brdski gospe: <br>
»Jezabela, Judita Strmolska! Kadar vse
to izveš, me boš s hinjenimi solzami v
obraz pomilovala. Jaz pa ti rečem, Jezabela,
da boš grše in strahotneje rodila.
NjegovoTvojemu imezarodu bo ime Antikrist.« <br>
Ko je zapustil mrtvo hčer, je mislil mirno
in spraševalvpraševal: <br>
> »Duhovina je minula. Gertruda spi. Kam
pojdem z Brda?«
 
4.
===4.===
 
Tisto uro se je bil zbudil Erazem Wassermannov
in je videl, da je dan. Iz sosedne
zobmi škripal. Ko pa se je spomnil svoje
žalostne poti ponoči, mu je postalo še
bridkejšebridkeje. Že je občutilčutil, da bi se moramoral porogati
s pesmijo o papežniku v Kranju, pa
je naglo posluhnil. Kaj je pripovedoval
brat? O nekakih komisarjih, o Harrerju, o
škofljem orožnikuorožníku, ki bo kmetiško vojsko
zbral proti evangeljskim, o Knaflju, o
njegovem sinu. Erazem je zadržal sapo,
da bi vse čul. <br>
»Že pred meseci bi se mubil je imelmoral vrniti k očetu na Brdo,« je
O O pripovedoval Adam. »Sam regens nam je
povedal. Pa ga je v Gradci božja previdnost
BOŽIDAR JAKAC: V MENZI.
povedal. V Gradci ga je božja previdnost
vrgla kakor Savla sredi poti. V hudi vročnici
so ga našli na cesti, pa prav po naključjinaključju
je prišel našim očetom v hišo, da
so g-amu stregli v bolezni. Pa kakor našemu
svetlemu vladiki gospodu gospodu Tomažu...«
. . .«
»Apostolus vere christianus,« je menil
oče, »umel bo tem laže mojo zmoto.« <br>
»Da, kakor škofu se mu je zgodilo tudi mlademu Knaflju,« je
nadaljeval Adam, »izv tegobetegobi je bral in še
Lombarda so mu dali, pa je videl in verjel
in prosil, da bi smel ostati v samostanu.« <br>
»Porro tracta. Ali so ga vzeli?« <br>
»Vzeli,« je dopovedal sin in umolknil. <br>
»Če se ni le potuhnil,« je menil oče in
pristavil. »Tomaž sem. Škofiji pa in tvoji novi menihi,« jeto se
nadaljeval, »in tvoji novi menihi, to se
pravi tvoji častiti očetje redniki,« se je
popravil, »so dokaj rahloverni. Sicut vixit
ita morixit, sem bral, lisjak ne sleče svoje
sle in kdor za križ ni maral za živih dni,
bo tudi umrl ko živina. Sine lux et crux.« <br>
Sin se je vedro nasmejal: <br>
»Za Erazma našega Erazma bo vaša latinščina
dobra, le vtepite mu jo v glavo.« <br>
»Vtepel mu bom kaj hujšega,« je menil
oče in povprašal sina.: »Ali ga je častiti
gospod župnik kaj omenil?« <br>
»Nič,« je odvrnil sin. <br>
»Ob službo bom zaradi negodnega,« je
nadaljeval oče. Sin je pripovedoval, da je
župnik omenil, da hoče še enkrat zlepa poskusiti
s predikantom na Brdu zlepa. <br>
»Pusti naj ga. Ali se mu smili!?« je pripomnil
oče nezadovoljno. »V vozo z razločenikom
in njegovimi. Knjige sem jim
pisal. Z nehvaležnostjo so mi plačali.« <br>
»Glej,« se je vnemalovnemala vstrašna strašno nevoljonevolja v
Erazmu, ki je prisluškoval, »glej ga. Ne
velevelé zastonj, da je traditor vernejšiv strasti hujši od
vernih. Meni pa brani, da bi svojim
stregel stražo.« <br>
Oblekel se je naglo in, stopil med onadva
in dejal rezko in prezirljivo: <br>
»V vozo z razločenikom, sta rekla. Čujta
še mene. Zares, v vozo sodita, v peklensko,
in jo bosta še doživela.« <br>
»Zdaj ga naučite svoje latinščine,« je
menil vedro bratmlajši Adambrat proti očetu, ki je
bil brez moči obsedel v stolu in so mu
solze napolnile oči. Proseče je dvignil
roke k upornemu sinu in zaprosil: <br>
»Preklet si, saj vidim. Pa daj, še enoto
naredi. Tu sem, na mestu me ubij, da se
bo vsaj videlo, kakšnega sina sem imel.
Ubij me, ubij!« <br>
»Ne vpijte,« se je pomirjal sin, »ves
norski ste.« <br>
Zaničljivo se je obrnil od očeta k bratu
in vprašal: <br>
»Ali je res, kar si pravil o KnafljevemfKnafljevem?« <br>
»Pojdi v Gradec, prepričal se boš, ali je
res, če ga poznaš,« je odvrnil brat. <br>
Erazem je nemo iskal po sobi z očmi,
potem je prav tako vzel pokrivalo in
stopil na ulico. V<br> cerkvenih vratih nasproti
V cerkvenih vratih Wassermanovim nasproti
je stal Tilen Čatuljica. Ves obraz
mu je gorel od sreče. V sanjah je imel
svoje videnje.: Roženvenškaroženvenška Mati božja
je bila stopila z oltarja. Njena svilna
krila so šumela, zlato nakitje je brnelo
ko bo sama morala na daljno rajžo na
turško mejo tolažit in krepit uboge, zapuščene
kristjane. V TilnaTilnu se je jemalaoglašala
strašna pesem veselja. Nobene pesmi ni
znal, da bi svojo radost zapel. Če bi bil
mogel, bi bil morda pel s pesmijo predikantovo: <br>
»Močna kakor smrt je ljubezen, zvesta
kakor grob je ljubezen. Ljubezen je ogenj.
Vse vodevodè svetasvetá je ne pogase.« <br>
Tilen je verjel, da bo služil verno; že je
hotel v roženvenško cerkev, da svojo zvestobo
krilih in zlatem nakitju. Pa ga je prestregel
mladi cerkovnik Pero, da bo moral
39 z župnikovim pismom na Brdo. Župnik
Treiber je bil v rani uri napisal predikantu
Knaflju pismo, kakor ga je bil
premislil zvečer. <br>
Erazem Wassermannov pa je stal še
vedno neodločeno pred vrati očetne hiše.
za prste na desni roki, in je videl
Snedčevo Agato z vedrim, samo rahlo
užaljenim licem ob sebi. inVpraševaje je rekla vpraševajeočitala: <br>
s »Pozno si se vrnil k očetusinoči. Ali imaš
drugje ljubico?« <br>
»Imam jo,« je rekel trpko, »saj veš zanjo.« <br>
»Na Brdu, Gertrudo?« <br>
»Kaj si sitna, če veš.« <br>
Vzdihnila je in ujela z roko vse prste
njegove desnice in rekla:
»Nocoj je umrla.« <br>
Stresel se je in pogledal prestrašeno dekletu
v obraz. <br>
»V gornjem koncu mesta so se menili,«
je govorila deklica, »ne misli, da te hočem
žaliti.« <br>
Mirno je stal, ganotje ga je bilo prevzelo,
da nije mislil negole začudeno, neverjetno nejeverno: <br>
»Kako je mogla umreti? AliSaj ni bila nič
bolna?! AliIn če je bila, ali jo je bolnomogel zapustilbolno sinočizapustiti oče?
Da ni vedel? Ali pa je vedel, pa me je še od umirajoče
napodil domov?« <br>
»Ali res nič ne veš? Kaj nisi bil pri njej?«
je vprašala Agata. <br>
»Nisem vedel,« je odvrnil. <br>
»Ali ne pojdeš k njej? Kropit?« je vprašala. <br>
:»Ne vem,« je menil trudno in se obrnil,
da pojde po mestu navzgor. Deklica ga
je potegnila čudno živahno med vrata in
dejala toplo: <br>
»Svoj čas, ko sva bila še manjša, si rad
vzel, če sem prinesla kruha.« <br>
»Pusti me,« je odvrnil nevoljno, »kaj mi
hočeš?« <br>
»Na,« je zašepetala in mu potisnila zlat
cekin med prste. »Pojdi, pij vrč vina na
žalost,; ugasnila bo.« In še je menila: »Pa
tudi lačen si, brez večerje si legel in
zajtrka ti niso dali. Pojdi, pij in jej.« In
še ljubezni ve jeljubezniveje je menila: »Vsaj malo
dober mi bodi. Briga mene, komu s stražo
strežeš, jaz ti ne očitam nič. Samo dober
mi bodi.« <br>
»Kako?« je vprašal. <br>
»Tako,« je odvrnila srečno, »Sajkakor si že.
Saj si vzel denar,.« <br>
Preden se je ovedel, ga je bila pustila
samega . Katoličanka je ljubila razločenca …<br>
samega . . .
Ljubezen je ogenj. Vse vode sveta je ne
pogase . . . Komaj k r i . . .
<center>***</center>
* # #
Bogovec pa je tisto uro odprl v knjigo in
mu je bilo v razodetje in moč, ko je bral
v Ecehijelu: <br>
»Sin človekov! Vzel ti bom veselje oči
nenadno. Ti pa ne plakaj in ne vekaj in
ne toči solza. Na tihem žaluj, pogrebščine
ne napravljajopravljaj <br>
V predikantu se je začelo kakor tajati.
Krčevito je ponovil: <br>
»Ne bom plakal, ne vekal, ne točil solzasolzá
Pa se mu je posilipo sili vzelo v osrčje, da je
jezno segel po vinu in zajel na solze in
krč. Potem se je rahlo omočen raznežil, šel
in šel in našel knjigo, kamor je pisal
rojstva in smrti svojih dragih. Našel je
in bral: <br>
»20. Augusti 1579. geporen und von mir getaufet Gertrud Agnes Knaeffl-Junauerin.« <br>
„20. lugnftt 1579. ge^oten unb bon mir ge=
»Krizamnik,« je čudno zabolelo bogovca
tmtfet (Sertrub s$grte§ &naeff(^unaueriu.'/
»Krizmanek,« je čudno zabolelo bogovca
in je skoro verjel, da je hudo prišlo nad
njo, ker je bila spočeta, preden je bil
njen starejši brat dosegel vejico nad ležiščem. <br>
»Norska pamet kmetiških lotric leze vame,« se je pokaral bogovec, vzel tinto in
« se je pokaral bogovec, vzel tinto in
pero in zapisal kratko:
»30. Novembris 1601 gestorben, nach Schmertz und Schmach zu Gott eingegangen. Baertl Knäffl, Prädikant.« <br>
„30. ^obem5rt§ gejtotftert, nad) @d)merfe unb
©c^madj §u ®ott eiugegaugeu. šBaettl $naffŁ,
^rabifmtt."
Zopet je moral govoriti iz Ecehijela in se
krepiti: <br>
»Hie Beartl! Mein Sterkh steth in Gottes Handt.
»©te »aertl! SRei« ©terflj ftet!) in ®otte§
foattbt. Ne bom plakal, ne bom vekal, ne
bom točil solza.«<br>
Spravil je knjigo in vstal iz sobe. Šel je
po hodniku in našel prostorsobo rajne hčere
prazenprazno. Bolj uganil je, da leži v molilnici,
in je šel v pritličje in vstopil v somrak
mrzlega in mračnega oboka. Temen križ
brez telesa je rastelrasel na stranski steni;
sredi med redkimi klopmi, tam, odkoderod koder
je sicer sam učil in obhajal, je stal nizek
oder. Na njem je ležal mrlič. Težka
ji bili vanjo otroka. Predikant je premotril
voščeno lice svoje hčere, potem je
4 0 zganil prt,. Droben, prav tako voščen in
miren kakor materin je ležal obraz otrokov,
da se je v predikantu zbudilo nekoliko bolj vedro,
ačetudi še vedno nezaupno: <br>
»Ali je bil? Saj ni bil hudič!« <br>
Odstopil je v temo, v skrajni kot in, sedel
in hotel ljubiti na samem, ob mrtvi in
v sanjah, ki so vstajale po sili. Glavo je
položil med dlani in je trpel in vendar
čutil toplo zadoščenje: <br>
»Vsem rojenim je smrt. Pa taki časi so
prišli nad žene, da v porodih mro. DušiDuší
jih Antikrist. Pomenijo ga. Prišel bo.« <br>
In se je živo spomnil vseh mrtvih mater,
ki jih je bil doživel, in se mu je v bridkosti
in bolni nenavidnosti budilo o brdski
gospe Juditi: <br>
»Saj je tudi spočela. Ali bo prenesla in
prestala!?« <br>
Sredi misli ga je vzdramil šum rahlih
stopinj in je videl, da je stopila brdskaBrdska v
molilnico. Drugarica je bila ž njo. Zasopli
stesta bili. čutilČutil je njiju vihrajočo sapo. <br>
»Ali ste skrivaj ušleušli?« je pomislil bogovec
in se je za trenutek hotela obuditi v njem
nekakšna hvaležnost. Pa jo je stara bridkost
prevpila. In se je dvignil, da bi ju
odgnal s trdo besedo. Pa je videl: Grajskagrajska
se je nagnila nad mrtvo lice, kakor da ga
hoče poljubiti. Bleda luč voščenke ji je
Strahotno ga je presunilo. Ali ni vedel do
tiste ure, da je lepa? Saj ni bila sicer.
Zdaj je bila; razodela se je bila, s svojo
žensko slabostjo, z ljubeznijo do družice,
ki je bila žena, kakor ona sama in mlada.
Predikant je občutil, da je bil ugasnil
popolnoma oholi, hladni prezir njenih oči,
Gledal jo je prvič brez koprene, zavedel se
bolesti, ki mu je bila doslej, ko je klel in
vendar slutil, da bi mogel moliti. <br>
»Uboga, uboga,« jo je čul šepetati. Potem
je videl, kako je kakor prej on sam segla
po prtu, ki je zakrival dete. Vzkliknila je
prestrašeno. Drugarica je rekla mirno: <br>
»Pa kaj niste vedeli, da je na porodu
umrla?« <br>
Predikant je videl, da ji drhte ustnice in
da je strahotno prebledela. Potem jo je
slišal zaklicati: <br>
»Katarina, roko! Meni je slabo!« <br>
Komaj se je zavedel, kdaj sta bile izginileizginili.
V njegovi duši jeso ležalležali njenJuditini obraz in, vrat
in polt. Kakor mrzla roka mu je nekaj
stisnilo glavo krog senc in je mrmral: <br>
»Ali jo sovražim ali jo ljubim?« <br>
Dvignil se je iz svetišča. Nič ni več videl
hčere; trpel je sam vase in molil in klel:
»Jezabela, prekleta! Lepa si!« — — —<br>
Ko je bil sam v svoji sobi, je pokljukalo
in je vstopil grajski vratar s pismom, ki
ga je prinesel Tilen od kranjskega župnika.
Predikant je bral in ni umel in je
še bral in se suho in kratko zasmejal: <br>
»Ali sem norski? Kaj pišeš, telec?« <br>
Obudilo se mu je v spomin iz prejšnjega
leta, ko je bil mestjanu Heinricherju
mizo in se je zdajci dvignil živi in neporedni
učitelj Janez Dachs in zaklical
v vinske, da jih je z učenikom bašprav trinajst,
in je težke ljudi do bridke resnosti razburil,
ko je vprašal, kteri je neki Judež
med njimi. <br>
Predikant je iz spominaob začuvstvovaltem spominu čustvoval: <br>
»Saj je bila morda res zadnja večerja.« <br>
In še je mislil: »Pa Judež. Kako da ne
bi bil mogel sedeti med njimi.' Kaj, če je
bil Judež učenik sam?« <br>
Nasmehnil se je bridko: <br>
»Ne, telec Treiber, učenik sam ne bo izdajal.
Zaradi tebe ne bo, telec škoflji <br>
Potem pa je videl bogovec zopet živo
pred seboj sladko obličje Justine in vrat in bridko
polt; inzahropel je zahropel: »Jezabela, hočem,
moram te sovražiti!« – – <br>
Drugi dan so pokopali Gertrudo na pokopališču
na Suhi. Samo to so dovolili
Wassermannov. Ko pa je stopil predikant
z grobišča, je zastonj iskal za mladeničem,
ki se mu je bil odtegnilizognil. TežilaErazma gaje jetežila vest
o bogovčevem sinu,; pa ni vedel, ali bi jo
očetu razodel ali utajil. Tudi je bila ostala
še trpkost v njem po večeru, ko ga je bil
učenik odpodil,; pa še bridkost ljubezni, ki
je pesmi iskala in našla eno samo tožbo:
 
»Es ist ein Schnee gefallen
»Es ist ein Schnee gefallen<br>
und ist es doch nicht Zeit. ..«
und ist es doch nicht Zeit ...« <br>
 
Grajska gospa Judita je bila resno zbolela
in so poslali brzega sla po lečnika v
Ljubljano. Predikant Knafelj je bil popolnoma
pozabil, kar je še nedavno verjel, da
41 se bo po hčerini smrti preselil z Brda . . . <br>
»Hie Baertl! JeznaJežna žival. Kdo je, ki njojo
poja? Ali je iz Boga ali je iz hudiča, nenavidljivega
v mlamolu temnic?« . .. .<br>
V nočeh brez spanja se je noč za nočjo
proti jutru oglašala bogovcu pesem nemarne
lotrice grajskih konjarjev Mrete. <br>
Bila je zoprna pesem, zoprnejša od nje
same:
 
»Im rotem Klee, im Gras
»Im rotem Klee, im grünen Gras<br>
unser beicler Bette was ...«
unser beider Bette was ...« <br>
RAJSKA PTICA.
 
DEBELJAK TINE.
==ENAJSTI ROG.==
Po raskavi koži tipljem gube stoletne,
 
starec.
===1.===
Mrzlo segam s prsteno dlanjo
 
v nagubana lica.
Težko telo mi razpada kot v solncu
ilovnata prst:
bosih nog ne ločim od zemlje.
O, da ne čutil bi teže telesa,
da bi pretkala v pojočo meglico
jo srebrna pesem
ptice iz raja! . . .
Na veji črvivi — na roki oveli —
rajska ptica čeblja . . . čeblja . . .:
Z roko prsteno gladiš mi perje, starec.
Božaj me, božaj, da ti meso strhleni —
tedaj bom zapela s srebrnim
kljunčkom . . .
O, ptica, zapoj mi s srebrnim
kljunčkom —
in pal bom na zemljo prsteno
s težkim telesom razpadajočim
in te bom molil. . . molil. . .
v začudenju
tisočletnem . . .
V ALBUM.
FRANCE VODNIK.
Studencem ljubezni nastavi Svoje duše
kelih,
ki večnosveži šume od zvezdnih blestečih
dalj:
v dlaneh zacvete Ti kot roža in lil bo žar
svetal
na vse strani iz Tvojih rok kot mesečina
belih!
OBRAZI.
CIRIL JEGLIČ.
NAŠA POLONICA. Pravijo, da je malce prismojena, pa ni.
Včasih je res prežganka, ki nam jo
pripravi, za spoznanje onegava —
ampak ona je že na Dunaju kuhala baronom
in grofom, e! in ne prežganke, ki je
itak nič prida ni in se rada prismodi.
Polonica zna, kar zna, in ima dobro srce
in hudo kri, in če ji porečeš: »Jaz bi prosil
še makaronce od gdč. Polonce!« ji tako
dobro de ter ji lička zarde, in obrazek
vroči, še zmerom cvetoči, se ti preljubeznivo
nasmeje: »Oh, seveda, moj dragi
gospod, ste lačni, kajne? Makaronce Vam
bom dala in jurčke v omaki in malo čežance,
če hočete, jabolčne čežance, in še
kos potičke, prekrasne potičke Vam bom
prinesla, gospodine moj!« Oh! In je vsa v
ognju in vsa gori za časten napredek
svoje družine. Ona je namreč naša kuharica.
»Veste,« se opraviči, »saj bi Vam vse
dala, še svoje srce, ampak naša milostna
gospa so škrti in skopi, da bi Vam še
ščepca ne privoščili. Jojmene, toda tiho,
da ne izvedo, kaj sem rekla! Oh, sirotke
moje, vse bi Vam dala, kar imam, vse,
vse!« Takšna je ta naša Polonica. Duša,
da bi jo angelci odnesli v nebo, če bi se
mi ne smilili Bogu in Polonici.
Pa nam je snoči, ko je bila Miklavževa
nedelja in smo še sedeli v obednici poleg
kuhinje, prifrfral vaški učitelj Gržin
oznanit veselo novico.
»Prr, frr, purmančki moji,« nas je kavsnil,
»hitite, tecite, jaz bom parkelj, juju! Vsi
so že zbrani pri Zagoršku, godba gasilnega
društva že muzicira in Miklavž paradira
in v angelčka smo oblekli Štorenkovo
Meto! Ali nič ne veste, krokodili"? Auf,
biks, hihite, tecite!«
Brž so zleteli grajska spletična Fini, kočijaž
Gregec in mojškrca Tinka in —
ježešmarija! — je zasrbelo še starega
Vavričko, in begne Uršula, brhka devica,
za njo z gromsko strelo pristav Ferk in še
dekla Micka je priletela iz kuhinje. »Ana,
Katra, spodrec! Kje pa so, kje pa so?«
»Krokodil, ali nič ne slišiš! K Zagoršku!
Juju, jaz bom parkelj, Micka!«
Prestrašila se je Polonica in ponev je
zazvenela po tleh. »Kam bežite, za božjo
GOLGOTA.
JOŽE POGAČNIK.
V mraku,
ko so se luči pretrgale,
so pred oltarje vstopili se mašniki
s plašči rdečimi —
plašči rdečimi
kakor kotanje
strdeče se rdeče krvi pod križem na Golgoti,
jo j :
petero oltarjev — petero Gospodovih ran
in pod njimi petero krvavih kotanj
in nad njimi
mrtvaški obrazi povzdignjenih hostij,
joj
Jaz, ki sem stregel pri maši, sem pal na obraz,
zagrebel od groze se v plašča vezenje,
oprl roke na zemljo —
in moje roke in obraz
so se oškropile z rdečo krvjo
in sem vpil in sem Mu govoril tako:
»0, ki si bil moje vstajenje,
le še daj, še! O daj, da stojim,
o Goel moj prestrašni!
O, ki si bil moje vstajenje!«
Vpil sem kot rjove sredi puščave omagani lev,
k Bogu sem vpil, jaz upornik in hlapec njegov,
in kakor Mojzes na gori —
naravnost govoril sem z Njim,
Križanim svojim,
joj!
BOGOVEC JERNEJ.
DS: IVAN PREGELJ.
ENAJSTI ROG.
1.
Sredi polja pred Brdom je bilo znamenje.
Razpelo otročnic so mu rekli.
otroka, sama sredi noči, in je mati živela
in je živelo dete. Daleč je svetilo s križa
belo telo, v solncusoncu poldne in v mesečinah
noči, še v svitu zvezd. S Suhe, z Britofa,
z Mlake in še z Brda so se ozirale otročnice
legla megla, da niso videle, so trpele dvakrat.
Tiste, ki niso pogledovale, so trpele
t r i k r a ttrikrat . . . Bogovec Jernej je sovražil
razpelo. Bilo mu je poluverstvo, norsko
s\ečenjesvečenje. Tudi baronica Judita je bila
pred petimi meseci pokleknila pod križ.
Bogovec jo je videl. Od tedaj je sovražil
les poluverskih otročnic dvakrat . . .
 
# # #
<center>***</center>
 
Šum grajskih poslov v poznem jutru je
prebudil bogovca iz spanja. Vstal je in
molil:
 
„§ote $utt meim ftim t)tm metjrter flctge, 35e=
»Hore Gott meyn stim ynn meyner klage. Beheute meyn leben fur dem grausamen feynde, Verbirge mich fur dem samlung der Boesen fur dem hauffen der Übeltheter welche jre zungen Scherffen wie eyn schwert, die mit jhren gifftigen worten zielen wie mit pfeylen …«
§uete metjrt lefrett fur hem graufamen feimbe,
 
^eruitge midj fur ber famluug ber šBoefeu
fur bern fjauffeu ber 95beltr)eter roelcrje jre
gungeu fdjerffen Jute eim fdjtoert, bte mit jfjren
gifftigeu tuorteu gielen Jute mit Łfet)Ien . .•."
Trpka bogovčeva prošnja ni bila bolest
iz duše. Bila je le navada iz vsakdanjih
jutranjih pobožnosti. Zakaj dobro, predobro
mu je bilo. Sanje so mu ležale v
duši in, misli in molitvi, kakor so sanje
v prošnjah otrok in ženažená in še mladca v
šestem najstem letu. <br>
Norska je pamet šestega najstega leta. A
lepo je bloditi in blazniti mlademu. Če
cvetju. Rosa zalija noge, petje imaš in
solnce se smeje in žena s sladkimi očmi
vabi, v a b ivabi . .. <br>
Bogovcu je bilo tesno med stenami. Vstal
je pred grad. Tlačan z Britofa je oral na
njivi. Zemlja se je bila vdala v eni sami
noči, v eni sami sanji z juga in solncasonca.
Bogovec je globoko zajel s pljuči v jutro.
Omamilo ga je, da je zaječal: <br>
»Gott bis mir gnedig! Saj je pomlad!« <br>
Ni mogel verjeti, še je dvomil: <br>
»Iz norskega nenavidnega je to solncesonce v
tednih pred božičem. Iz nenavidnega je
veselje v starosti. Jutri bodo snegovi
polje zalili, sanja bo ugasnila. Judita
sladka bo bridka. Klel jo bom: Jezabela!« <br>
Mrmral je besede nevolje in dvoma. Pa
jih ni občutil, kakor ni prej otipal bolesti,
in ljubil samo prvi rumeni cvet izpod
snegov. Ustnice so se mu hotele ukrožiti
v sladkost in, poljub in pesem: <br>
»Nichts Lieberes auf Erden . .
Bogovec je bil obšel grad in grajske hleve
in je bil v logu sredi jelk in smrek nad
ribnikom, ki jih je zrcalil. Iz glinastega
Iz spominov nejasne mlade otroške groze
ob vodah, iz bolne zdanje žalosti, ljubezni,
sle in srda je vzrastlovzraslo bogovcu v motno
hotenje: <br>
»Vzdajem ti dobro jutro, Judita. Če pa si
Jezabela, preden zmagaš, tu ven da pogledašbi mi pogledala
s svojim hladnim obličjem, s svojo
mrtvo poltjo in mi kri ustudišustudila, da te videti
ne bom mogel, mrhovina, hrana ribam in
rakom.!« <br>
Živo je občutil, kakor da vidi v resnici:
iz dna, pokrito z vodnimi mehurji, je vstajalo
duhovina z neznanim obličjem. Bogovec
je zamižal, se odtrgal od vode in trpel:
»Zakaj sovražim!? Žena je. Kakor druge
ima moža. Njen red bo prišel, da bo dojila.
Preden bo dojila, pa bo trpela grozo in
krče. Zdaj pa je bridka, izker otročništvaje otročniška.
Zakaj ji vzdajem Antikrista?« <br>
Iz sanj zadnje noči, ko mu je bila kakor
sestra blizu in dobra, ga je prosilo mehkega
usmiljenja. Iz vedenja, da je poluverska,
pa je hotelo, naj kolne. Hrepenel
je, blagoslovitida bi blagoslovil, pa je klel. Hotel je kleti,
pa je blagoslavljaje trpel. Prve jutranje
ure veselje je bila preglušila bridkost
druge. Vedel je, kako je iz nenavidnega
veselje v starosti, sanja in pomlad. <br>
Vrnil se je proti gradu. Šel je s sklonjeno
glavo, tonultonil je vase. <br>
»Pax tecum,« ga je vzdramil pozdrav od
blizu, da je dvignil glavo. Nekak redovniški
človek je stal pred njim. Siva brada,
ki mu je nekam mrtvo ležala na raševini,
ga je pričala moža, vesele in razposajene oči
nad zabuhlimi lici so ga tajile. Izraz
njegove besede je bil prisiljen: <br>
»Volesne, optimissime thesaurum! Indulgentiarum
porto portans abundantiam
reliquiarumque sanctissimarum in saeeula.
Eyn schonschön stuck vom lincken horn
Mosi, zwo federn vom hevligenheyligen geyst,
drey flammen vom pusch auff dem berge
Sinai . . <br>
Bogovec se je ozrl mrko na nadležnega in
mu okrenil ledja. <br>
»Memento salutis,« je klical menih, »klin
iz Jakopove palice, solze spokornice Magdalene,
nohet svete Afre proti nadležnosti
krvi. Maranata, Deus, deus meus! Nič!?
Pa vsaj kaj Bombastovega, pillulas, emplastrum,
terijak, mitridat!« <br>
BOŽIDAR JAKAC: CITAJOCI.
»Weiche, grober Narr,« je zaklical bogovec.
Ni se ozrl. Takrat se je redovnik
zasmejal: <br>
»Here Baertl, bogovec! Srečo tovarištva
nebeškega zametuješ.« Bogovec se je ozrl<br>
Bogovec se je ozrl
in spoznal človeka, ki je snel brado.
in spoznal človeka, ki je snel brado. <br>
»Norski Johannes Dachs,« je rekel resno,
»ali smo v pustih!« <br>
»Papežniki bi se stepli za moje moči,« je
odvrnil vedro Dachs, učitelj evangeljskih mestjanov
v Kranji, in stegnil roko v pozdrav.
Bogovec pa je gledal še vedno mrko. Učitelj
je dejal zgovorno: <br>
»Pa menda vendar ne dvomiš, da sem še
stari! Ali naj ti zapojem, kako sodim!? O
Kutt, du viel schnodesschnödes KlevdtKleydt. Kaj hočeš.
Tak red je zdaj, da se z norsko šalo prebiješ,
kjer bi se z mečem ne mogel. Le
veruj 69 mi, vse se je že zgodilo. Ti sam se
boš morda še prav kmalu pa prav tako
tajil pod raševino. Antikristovci so močni.
Cesarski komisarji so v deželi in imajo
kmetsko vojsko. Zdaj pojde zares.« <br>
»Hie Baertl!« je jeknil bogovec. »Meyn
sterkh steth in Gottes handt.« <br>
»In Gottes handt,« je prikimal Dachs.
»Res je in tudi jaz živim iz besede duha.
klin obesil in lazim po svetu okoli, vidim
in vem, kakor nisem vedel prej. Z besedo
iz duha še lajavega psa ne odpodiš več.« <br>
Zaupno je brbral še več: <br>
»Tudi s knjigo ne vem več, kako je. Bereš
in vidiš. Pa ko se ozreš ob sebi, kje neki
vidiš, da je takisto, kakor je pisano? Zato
pa sodim, da tisto v razodenjuRazodenju ni bilo
tako, kakor mi beremo.« <br>
»Kaj ni bilo tako?« je osupnil strogo
bogovec. <br>
V Ljubljani sem bil pri pridigi novega
meniha Miklavža,« je pravil učitelj. »Kaj
uenišmeniš, da se mu ni podalo, ko je nas
lepeltepel, da blodimo in blaznimo. Slišal bi,
pritrdil bi. Pa prav z besedo Primoževo
min Jurijevo nas je. Zato sem rekel: norski
smo, papežniški in mi.« <br>
>»Spadel si,« je vzkliknil temno bogovec.
Učitelja ni popustila dobra volja in je
govoril: <br>
>To je, da vohunim po župniščih kakor
volk v ovčjem kožuhu in nesem celoceló pismo
tvojega starega zavidljivca Wurtznerja v
Loki pred Dvor. Pa spadel? Pa Johannes
Dachs? Sem prestar, Here Baertl, da bi
bil Judež, ki jih bo, da jih seštel ne boš.« <br>
»Po kaj si prišel?« je rekel mračno bogovec. <br>
»Vse izveš, ko bo red,« je odgovoril učitelj.
»Pa si mi lajal, da sem dvanajsti. Zato ti
papežniki v litanijah: sancte Mernhard,
sancte Stockzahndt, sancte Schlagen, hudič
jih vzemi,! svetaSveta Jamnik in Glaser, prosim
\ajuvaju, pojdita že. Ti in drugi bodo tvoji
dvanajsti., tvoji Judeži!« <br>
»Glumec,« je menil pomilovalno bogovec
in se obrnil, da bi šel. <br>
»Here Baertl!« je zaklical tedaj resno
učitelj, »povedati ti moram, da je red
blizu. Danes ali jutri bova morala od tutod <br>
Knafelj je obstal. <br>
»V Karlovcu boš našel zavetje,« je rekel
učitelj, »do kamor ne seže moč komisarjev.
novec za pot so mi dali. In če ti v Karlovcu
ne bo všeč, vem pot naprej v Hrvate.
ZrinskiZrinjski so naši.« <br>
»Stopiva v grad,« je odvrnil na kratko bogovec.
 
# # #
<center>***</center>
 
Bogovec je natočil gostu od svojega vina
in rekel: <br>
»Zakaj jih lajaš, da želujoželújo spasti? Pred
tremi tedni so mi zapeljali to vino v klet.
Hudo je nad njimi, ovčarja so jim udarili in
ovce so same.« <br>
»In se bodo razkropile,« je dodal pikro
učitelj. Potem je pripovedoval: <br>
»So se že. Za svečenje in zaduštvo nosijo
menihom. Prav nič jim ni treba komisarjev
in cesarskih. Le poznati jih je
treba, mestjane iz Kranja. LakomijaLakomnija pa
oholnostoholost od Dola do špitalskih vrat. Trgovec,
ki za blagom grebe, nima duha. Kako
bo zvest? A moder je in pretkan, veternjakvetrenjak,
plašč po sapi obrača <br>
Živahno je kretal z roko, suval suhotno
predse: <br>
»Prijazen ti hinijo, Jernej. Pa jim ne
verjemi. Vina, si rekel, so ti poslali.
nalili ne najboljšega ne preveč. Pa še
drugače hinijo. Da si mudljiv učenik, so
rekli. KadiRadi bi, da bi sodil, kako so goreči,
in bi se videlo, kakor da niso oni, kakor
da si spadel ti. Pa reci še enkrat, da jih lajam.« <br>
»Lajaš jih,« je vzdihnil bogovec. »Resnično
je, da sem bil mudljiv.« Razvnel<br> se
Razvnel se je v zaupno besedo o sebi. Iz vina in
veselja ob prvem gostu po dolgi zapuščenosti
se mu je odprlo srce in je pripovedoval
in sina, ki se mu ni vrnil. Dachs se je
ugriznil v ustnice, da bi mu ne ušlo, kar
je vedel od Wassermannovega Erazma. Bogovec
je še tožil o duhovinah in nenavidnosti
sanj in otročniškega razpela, o žalosti
zoprnega gostaštva pri nečimernemnečimurnem baronu,
ki mu je zmislil ponižujočo nadležnost
z »uro pisma in modrosti božje,«.
Pil je hlastno in izpovedal o baronici.
Zdaj je zajel spoštljivo z besedo o Juditi,
zdaj trpko z imenom Jezabele. Učitelj ga
7 0 je v sebi pomiloval: <br>
»Kako si mehak! Slabši si od ščenca Erazma, ki
TONE KRALJ: TRPLJENJE ODREŠENIKOVO.
ti s stražo streže. Ne ti njej, papežnica je
»Kako si mehak. Slabši si od ščenca, ki
tebi upalila polt.« <br>
ti stražo streže. Ne ti njej, papežnica je
Bogovec se je trenutno predramil iz
tebi upalila polt.«
Bogovee se je trenotno predramil iz
tožbe in tegobe v moč in željo. Verjel je,
da hoče biti goreč, neutrudljiv, glasen,
vabeč k božji besedi, učenik iz katekizma
v ponedeljek, izpo MatevžaMatevžu v sredo, izpo JanezaJanezu
v soboto. Še »ure pisma« ni več
občutil bridko. Učitelj pa ga ni bil vesel
in je vedel: <br>
»Jernej! Tlapiš se. Iz vina je ta tvoja
moč in ne iz Boga. Preden bo ura minila,
boš spet v tegobi.« <br>
BogoveeBogovec je živel: <br>
»Za znamenje, Johannes, za pravo znamenje
si mi vstal. Spal sem, zdaj pakpa sem
se zbudil. Naj pridejo bojci, naj želuježelúje
porobiti dušo Jezabela.! Hie Baertl.! Oživil
bom veselje prejšnje službe v gradu in
mestu.« <br>
»Pripravi se za pot,« je rekel hladno
učitelj.
»Ostanem do konca,« je verjel bogoveebogovec.
Še v šalo se je hotel razvneti:
»Ali se ne boš ženil <br>
»Hudič vzemi vdovo!« <br>
»Kristančevo, kajne? Kako da si ji zakon
obljubil?« <br>
»Pijan sem bil. Pa ti? Judito kolneš? Ali
ti je polt upalila kakor tvoj mladi orožnikorožník
Snedčevi?« <br>
»Ne zaupam vanj. Njegov oče je prvi
spadel.« <br>
»Mladec ne bo.« <br>
(JčiteljUčitelj se je dvignil, da bi šel. BogoveeBogovec
je rekel vedro: <br>
»Povej jim v Kranju, da bom storil svojo
dolžnost do konca.« <br>
»Do konca.« <br>
»Dolžnost pa še več.« <br>
»Zato, ker je red Antikristov.« <br>
»Zato, ker je sodeč na mavri blizu.« <br>
»Glumiva,« je vedel učitelj. Na glas pa je
bajil z bogovcem: <br>
»Sodeč na mavri. Meč iz njegovih ustnic
bo razpihal zoprnike kakor smotlakosmotláko in
pirjevico.« <br>
»Poluverce in malikovce.!« <br>
»Tvoj Abdija bo goreč, ne samo nadležen
localis.« <br>
»Verujem.« <br>
»Če Judite ljubil ne boš.« <br>
»Klel bom Jezabelo.«
 
# # #
<center>***</center>
 
Bogovee se je poslovil od učitelja. Kakor
pomlad, ki je bila usopilautajalaa zmrzal v zemlji
in ledini, se je bilo razmehčalo v njem.
Iz usopljeneotajene duše je molil: <br>
»Die gerechten werden sich des HERRN frewen und auff jn trawen,
„3)ie gerecf)tert toerben fict) be§ §(Ł9i9^ fretoett
Vnd alle hertzen werden sich des reumen …«<br>
bnb cmff jtt tratoen, $nb alle f)er^en toerben
ftd) beg rlniemen..."
Molitev se mu je utrgala na ustnicah. V
solnčnisončni luči pred njim na grajskem vrtu
je sinilo lice baronice Judite. <br>
»Gott bis mir gnedig,« je vzdihnil bogoveebogovec
min stisnil ustnice, na katere mu je vstajala
sladkost: <br>
»Nichts Lieberes auf Erden . . <br>
Zamrmral je temno besedo iz svoje žalosti:
»Jezabela prekleta! Utoni v svojem sadlu,
ki s stražo strežeš norski pameti novih
menihov.! Utoni v mlamolu temnic, ki mi
dušo porobiti želuješželúješ s svojim poltom,
lotrica, babelske hčere snažna snaga. Iz
teslatelesa otrocnicotročnic, ki ga moliš, naj se ti rodi
sin, da bo ime njegovo trikrat prekleto in
mu porečem, ko bo slaborečil krgavi: Ti
si, zadnji, Antikrist, amen, amen, fiat,
fiat!« <br>
Tako je klel z usti, v srcu pa je blagoslavljal:
»Judita, Judita, Judita.« <br>
Johannes Dachs se je vračal od Dvora in
se vinski razgrel v sholarsko objestnost.
Sredi sela je zavriskal in zapel: <br>
»O Kutt, du viel sehnodesschnödes Kleidt. . <br>
71 Pobožna žena je slišala in tožila: <br>
»Da bi vsaj lutrovski bil, pa ni. Žegne
ima, pa uka in poje kakor potepeneipotepenci.
Konec sveta ni daleč.« <br>
Učitelj Dachs pa je bil samega sebe vesel: <br>
»Kdo pa še streže svojim zveste jezvesteje kakor
jaz?« <br>
Začel je razmišljati bogovcao bogovcu, katerega je
bil pustil, in je vedel: <br>
»To je, da morda res ne pojde z Brda do
konca. Pa ne bo ostal iz moči. Iz slabosti
bo obsedel kakor serci.« <br>
Bridko je sodil bogovcu s pomilovalno
besedo: <br>
»Senex amator! ....Fej, starec pa zaljubljen!«
 
# # #
<center>***</center>
 
Večerna zarja je padla v bogovčev trpki
obraz, v delo njegovega popoldne, na
tolažil, če je hotelo proti duhu vstati vanjo
iz nenavidnega in iz mesa, ki v njem
tone ves svet. . .. <br>
»Carnalis saeculi proles,« je občutil bogovec.
»Ali bo beseda kos porobljenju duš
iz porodnega greha? Ali je sploh duh v
besedi!? Človeška je in vabi prav tako v
slo, kakor bi morala klicati k življenju . . <br>
Bogovec je odprl v knjigo krščanskih
resnic, v žalost desetih božjih zapovedi, v
ki so trije: krst, pokora in večerja v
kruhu in vinu. Iz slednje strani so se
oglašali spomini davno prešlega. OtrokKot otrok je
trpel izod postave, ki ji ni videl duše, kot mladec
je trpel izob prošnjaprošnjah Gospodnje molitve, ki
mu ni hotela biti pristna, kot mož je trpel iz
spoznanja, da je vse greh mimo postave,
prošnje in sakramentazakramenta in je ni rešitve
duši nad mlamolom nego v spoznanju,
da je vse v enem in eno v vsem, ki je ''vera''.
Bogovec je mislil svojo srenjo. OtrokeOtrok se je
mislildomislil prveprvih. To so orna tla, mlada zemlja
brez plevela. UsejalVsejal si seme in je pognalo.
VseOtroci razumejovse otrocirazumejo. Vse verujejo. Potem
so žene. Žejne so dobre, čiste in sladke
blagovesti, vzprejmejo hvaležno, ohranijo.
Zato ker morajo, ker ljubijo. IzV ljubezni
so našle opravičenje. Pa so še moški. Povej
jim. Non moechaberis! Čujejo, a se ne rodijomenijo
za klic. Ali nimajo vere, ali nimajo ljubezni?
Ne bodo opravičeni. Suni, bogovec,
suni s silo.! Udari jih, kakor vola udariš,
da bo bolelo: tat je, prasci, psi! <br>
Bogovec je segel po vrču, da bi ude ogrelo
in žalost vzelo iz duše. Ni vzelo. Nestrpno
je šel bogovec za drugim poslom, za
delom v sredo in soboto. Listal je v Matevžu,
v Janezu. <br>
»Matthaeus .…weyl .es .ja aiet)!zumal eyn jafeyner gumalEuangelist et)ttist fetjner
Johannes … wilcher zumal gewaltiglich den glauben leret,« je vedel
©uangelift ift . . . J o h a n n e s . . . toiltf)er gu=
iz učenika Martina. <br>
mol getoaltigltd) beti glaubett letet,« je vedel
iz učenika Martina.
Zatopil se je odločno v berilo in se mu je
danilo: <br>
»Glej, kakor ljubezen moža in ljubezen
žene! Meč in pesem, človek in duh. Spolnjenje
mož in žena ena duša v dveh telesih.
Matevž, Janez! Iz ene vere pričata, pa
sta dva jezika.« <br>
Spoznanje, ki je hotelo svetlo vstati, je
trenotnotrenutno ugasnilo. Obnemoglo so prhutale
misli za duhom in so imele samo še
besedo. Prekleta beseda, pirjevica brez
zrnazrnja! Komaj tista posveti, ki je trpka in
iz mesamesta: tat jetatje, prasci, psi. Ko golči o
duhu, je mrtva in medla, ne boža, ne
bodebôde, ne budi. <br>
»Carnalis saeculi et verbum,« je dočuvstvoval
bogovec. <br>
»Kako bom učil, če sam nimam jezika?
Kako bodo duha imeli, če tudi sprejmejo
besedo? Moj Bog! Dachs ni rekel norskineumno.
Norski smo mi in papežniki. Beseda nam
je Bog.« <br>
Bogovec je trdo zaprl knjigo, potegnil
predse vrč in pil in tonultonl v tegobi. Samega
sebe in svoje početje je pomiloval
in občutil: <br>
»Ali hočeš prisiliti, da ti bo videnje?
Tisto boš videl, kar je v tebi. Duhovino
in še Judito, ki blazni v sanji in bednibedenju.
uri. Norska so bogovanja iz pijače.!« <br>
Dolgo je motno strmel predse v prazno.
Ko je stegnil roko, jo je zopet zgibal po
vidijo. Moja roka bo nad njimi in svoj
srd bom zlil nad nje, ki so ljudstvo zapeljali,
rekoč: mir, mir in ni bilo miru.« <br>
»Ni bilo miru,« je iz sebe verjel bogovec
in mu je bilo zopet jasnejšejasneje. <br>
»Dachs je vendar norski. Za svojim duhom
hodi in govori, kar biti ne more.
Brezimni uporabnik