Anonimni uporabnik
brez povzetka urejanja
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 15:
Takrat so igrali gojenci jezuitov ali »novih menihov« v Ljubljani pred Tomažem, devetim ljubljanskim škofom, igro o Savlu in Davidu. Davidovi vojaki so peli pesem »letečega leva«, pesem vzhajajočih kraljevih praporov: Vexilla regis prodeunt. Trudno so odpevali Savlovi »orožniki« s pogrebno pesmijo evangeljske srenje: »In Fried und Freud zieh ich dahin, veselo in mirno grem odtod.« Savla je glumil supremist Adam Wassermannov, čigar oče je bil še nedavno evangeljski kantor in učitelj v Kranju, preden se je bil uslužbil papežnikom.
»Koga oponaša?« je vprašal škof Tomaž.
Vrstica 48 ⟶ 47:
Poznojesenskega popoldneva v letu tisoč in šeststotem je bil prispel prileten popotni človek z Brda med pristave mesta Kranja. Bil je tako zelo utonil sam vase, da ni opazil kamna, ki mu je ležal na poti v spotiko. Kakor podsekano drevo je padel na obraz. Ko je vstal z mokrotnih tal, je pogledal z nagonsko radovednostjo po kamnu in šel z blodnim nasmehom za besedami, ki so bile vklesane v kamen, in je videl, da so ime in geslo raz vrata njegove hiše v Kranju, katero so mu bili cesarski prepovedali, zapečatili in naprodaj zapisali. Kamen nad vrati so izbili in vrgli pred mestno obzidje. Kmetica z Britofa je pobrala kamnito ploščo, da bi si pozimi noge grela v postelji. Ko pa je videla pisano, se je ustrašila in pustila ležati kamen med pristavami. Bridko, kakor da govori težke uroke, je bral popotni samega sebe raz kamen:
»Hie Baertl
Predikant Jernej, za Gašperjem Rakovcem drugi bogovec v Kranju, je globoko zasopel kakor človek, ki spi. Nato si je šel z roko mimo čela, ki je bilo samo vase pogreznjeno kakor pri človeku s pomešano pametjo in je tonilo v bolnem in blodnem mraku oči. Bil mu je obraz po očetu in materi in dedih in še po boleznih, ki so jih trpeli: lakoti, sušici, davici in kostenici. Bile so gube ubite tlačanske očetne upornosti. Bile so črte žalostnega materinega telesa: neutešena sla in žalostna kri, ki je bila spočela v strahu in nasilno, preden se je zavedela, da je blagoslov spočetja v blaženstvu vihrajoče krvi in vzhičene želje. Komaj vidno so se risali možu v skrajnih kotih gorenje ustnice redki, umazano svetli brki; bolno skodrana je senčila skromna brada obbradek in čeljusti. Bilo je lice takega človeka, ki se mu ni bil drob razvil, bilo je zrcalo duše, ki je strašno in venomer trpela iz besed po prerokih in iz razodetja. Bila je duša, ki je hrepenela po širini razgleda in ni mogla preko ene misli, ene žalosti, ki jo je kakor prekleto Mrtvo morje zalijala, težila in dušila bridka iz dneva v dan, iz pijanega večera in motnega dremca v bolečino strezavega jutra in morečega dnevnega opravka. Bilo je lice, da si bral ž njega vso prošlost bogovčevo: brazgotine otroških iger, trnja in kamenja, ko je lezel za borovnicami, jagodami, lešniki in gobami, bral si žalost šole in lakote ob knjigi in oljenici; zmrzlino prstov, ki mu je ostala izza šolskega kalefaktorstva in cestnega kantorstva; bral si prvo telesno žalost nedozorele sle,
Vrstica 121 ⟶ 120:
»Treiber je njegovo ime,<br>
pravo hudičevo seme
Tedaj pa je segel v njegovo besedo neznan glas. »Ščenè razločensko, hlapčè negodno,« je bilo slišati preprosto, kratko. Predikant je zagledal v lini ob sebi človeka, ki ga ni poznal. Bil je mož tridesetih let in se je zaupljivo obrnil k bogovcu in dejal:
Vrstica 455 ⟶ 454:
Bila sta v mrzlem molku kranjskih pristav.
Blatna tla so bila zamrznila in gruda
se je lomila pod
mesečina je plala nad ravnino; stopala
sta iz luči v senco in iz sence v luč, predikant
naprej, mladenič z mečem tri korake
za njim. Ob zadnji pristavi se je
sredi polj proti Prevaljam. Ostra je šla
senca na njegovi levici in je šel, kakor
Vrstica 468 ⟶ 467:
okrenil in se začudil osorno:
»Kaj hodiš za menoj?«
»
mladenič, »noč je samotna, dovoli mi, da
te smem spremljati.«
Predikant je nemo krenil naprej po poti.
Ko pa je šel dvajset korakov, je rekel, ne
da bi se ozrl:
»Vrni se!«
Vrstica 480 ⟶ 479:
»Ali me nisi slišal, da se vrni?«
Mladenič je zaprosil:
»Zakaj nočeš, gospod, da bi ti s stražo
stregel? Zato sem vzel meč s seboj.«
Predikant je mrmral zaničljivo:
»Tvoj meč mi ne bo priden, kadar bi
kmetje vstali s cepci. Vrni se k očetu.«
»Here Meister,« je znova prosil mladec.
Vrstica 491 ⟶ 490:
»Peter je nosil meč, pa je le zatajil,« je
dejal bridko bogovec. Nato pa mu je
živčno
v mlado zanesenost Wassermannovega:
»Ali naj te kakor
norska ti kri, ki ti jo je hudič upalil za
nesrečnim telesom moje hčere? Pojdi,
kakor velim
sem menil najti iz duhovine nocoj,
ki mi je lagala.«
»Gospod, prej v slabosti si se naslonil
name,« je prosil mladenič. In čez trenutek
je dejal:
»Gospodične Gertrude mi pa ne opočitaj.
Papežniki molijo Marijo; ne morem živeti
brez tiste ljubezni. Naj sanjam o Gertrudi,
Vrstica 511 ⟶ 510:
bilo videti čudno potegnjeno, kakor lačno.
Nekaj toplega usmiljenja je občutil bogovec,
a ni našel
besede.
»
kakor velim,« je rekel. »Vrni se. Ni mi
do tvojega meča!«
»In ne hodi, kamor ni poti, in ne ljubi,
kar je vzel hudič. Gertruda je obsedena.
Vrstica 525 ⟶ 524:
somrak logov na Prevaljah, je slišal iz
daljave žalostno Wassermannovo pesem:
»Es ist ein Schnee gefallen<br>
und ist es doch nicht Zeit...«<br>
Predikant je utonil v temi loga in iskal z nogami,
da se ne bi spotaknil ob koreninah, ki
so bile pograbile preko steze. V borovju
in
sapa od planin. V njegovem desnem sencu
se je
»Norski starec! Za prazno duhovino si
lezel v zvonove, da boš zdaj bolest imel
Vrstica 540 ⟶ 541:
bi upijanila in usopila.
»Vina!« je zaklical hripavo in je vstala
še hoditi, preden bo doma na Brdu.
bolečino. V bledem svitu se je
odprlo pred njim polje. Prešel je potok
čez brv in bil v polju. Telesna bolest je
bila trenutno splahnila, oglasila se je
bolest duha. Daleč ob sivem in motnem
robu gozdov je zabledelo čez polje
stolpa na desni in levi gluhega in
mrzlega sijaja bele zgradbe, ki je v mesečini
mežikala z malimi okni. V oknu levega
stolpa je gorela luč. Predikant se je budil
v občutje okolice, ki jo je videl, v
sitne poti čez zamrlo polje in
kmetskega znamenja sredi polj, ki se ga
Vrstica 561 ⟶ 560:
okna, ki mu je bilo posejalo nekaj luči
v svetlo noč.
»Gertruda, nesrečnica,« je
trpela. Pred sedmimi meseci jo je bil
ceste med potepence brez vesti .
Predikant je videl v spominu, kakor da
se je zgodilo prav tisto uro
vročnice in sle in ni bilo leka, da bi ji
iž nje:
»Daj me ko pečat na svoje srce, pečat
na roko svojo. Močna kakor smrt je ljubezen,
zvesta kakor grob je ljubezen.
Ljubezen je ogenj. Vse vode
pogase.«
In je še videl predikant v spominu, kako je kakor ob
odročni besedi plahnila njena čudna sla
in se je
je tiho in pokojno zaspala kakor
je še igrala otroške igre.
»Gertruda, moja in moje duhovine nesrečna
hči,« je zadrhtelo v njem in ni
videl, da je bil prešel mimo kmetskega
znamenja, ki se ga je sicer
bal. Potem je zopet mislil na mladca,
ki ga je bil odgnal, in se mu je skoraj
Vrstica 591 ⟶ 590:
Ali je še sam obseden in bi bil moral tudi
njemu usopiti polt, kakor sem jo njej?«
slabost svojih udov. Bridko je rastlo v
kretnje njegovih nog iz pesmi:
Vrstica 600 ⟶ 599:
»Ali pa je ljubezen, kar je? Ali ni le sila
in sla iz nenavidljivca, ki nas v prepad
in mlamol
Ves je utonil v novem občutju
»
poja, da ne pride, kamor bi rada, da ne
more, kamor sama ve. Hie Baertl!
žival. Pojali so te,
po čisti resnični besedi iz Gašparja
v kranjsko srenjo, pojali so te in
si kakor lisjak, ki ga gonijo psi. Trpiš iz
Vrstica 612 ⟶ 611:
lastnih ljudi, bridek kruh ješ in bridkejše
vino piješ. Lepo starost v svojih si sanjal,
pa imaš komaj še zoprn
ki ni več goreč. In še to uro in še si
iz Boga.«
Še je čuvstvoval:
Vrstica 623 ⟶ 622:
na svojega zaščitnika in gostitelja na
Brdu, gospoda Nikolaja, in mrmral:
smešen localis in me rediš, da se, ko si
vina in žene sit, pomeriš z menoj in te
Vrstica 637 ⟶ 636:
smešni localis.«
Zavist in sovraštvo je rastlo predikantu
v dušo in je čustvoval o brdskem gospodu:
»Tvoj oče Adam, pač. Bil je zvest
Ti si že spadel in če še nisi, saj boš. Ne
taji! Poznam textualisa, ki je močnejši
od tebe in ti je gorečnost usopil. Ne
ko ti s stražo streže pri vinu in knjigi in
tvojo težko sapo prenaša, kakor bi dišavo
pila, in ji vse veruješ, da ti je pridruga
in pokorna, pa si sam njen poslušni hlapec
in norski
Grebel je bolno v svojo bridkost iz dneva
v dan, v svoje razmerje do grajskih,
barona in njegove soproge Judite, katero bi bil
ljubil, pa jo je moral kleti
že spadla in da zadušništvo in svečenstvo
papežniških podpira, za maše plačuje in
možu svojemu v sli vernost ubija, voljo
in misli omrežuje in se še njemu samemu
»Saj ni Judita, saj je Jezabela,« je verjel
o
»Hčere da ne bi imel in če bi bolna ne
bila, prah bi otepel s svojih nog pa bi šel.
Tako pa moram služiti in trpeti, kakor
da sem jaz tisti in nisem samo usta in
jezik, da besedo večnega pričam in iz
duha govorim, ki me je izbral.«
Iz slabosti telesa in trudnosti je bil
Vrstica 674 ⟶ 672:
kaplje na licu in je otipal, da se je
okrvavel.
»Hie Baertl!« je čuvstvoval bolno, »
žival. Celo brez pijanega vina padam
kakor polni.«
Vrstica 682 ⟶ 680:
iskro ljubezni usopila iz novih menihov,
ki so ji erbiča oznanili, da bo glupi
localis še mirnejši. Jezabela, prekleta
»Antikrista da bi že spočela!« je mrmral nato
in stopil v grad. Lajež psov se je budil
izza poslopja. Temni hodniki in ozke
Vrstica 696 ⟶ 694:
dvignil v Kranj, da bi mu vstalo med
zarjo in mrakom noči. Bolečina v senceh
se je začela spet buditi, a je otrpnila
moči pijače, ki mu je zvezala misli in ude
v topo, prijetno onemoglost. Iz knjige, ki
je ležala odprta pred njim, je vzrastlo novo
gledanje
matere celo so se spotikale nad njo in
vedel je to
Pinehas. Platno od šotora je bil odkril in
je s sulico prebodel moža in ženo, ki sta
ležala v sli.
»Jezabela in Abdija,« je motno sovražil
bogovec in jima želel grajskima moža iz
ljudstev po imenu Pinehas. Iz vina, ki ga je prevzelo, se je
zasmejal in dvignil oči. Ko je videl staro
strežkinjo, je rekel trdo:
Vrstica 720 ⟶ 718:
bila sveča globoko dogorela. Od zunaj
nekje je udarila blodna pesem na njegovo
»Im rotem Klee, im grünen Gras<br>
unser beider Bette was.«<br>
»Lotriško sadlo, konjarska Mreta,« je uganil
bogovec. »Pozno je. Pijano so jo vrgli
iz hlevov.«<br>
Bridko do studa je občutil in skoraj zavidal:<br>
»Lotrica je prase. Prav nič ne ve za smrt
v sadlu svojem. Sladko je tonuti v lajnu.«<br>
Vstati mu je hotela
žene, ki mu je kakor duhovina rastla; pa
ni vstala. Ko je še enkrat zajel od vina,
Vrstica 737:
dvignila in okrenila in glej, bilo je njeno
lice, lice njegove duhovine, kakor se je
hčere .
»Gott bis mir
v budnost. Medlo se je svetlikalo v
oknih, mrzlo je velo po prostoru. Nekdo je
trkal na vrata, plaho, nestrpno:<br>
Fredikant se je dvignil: »Kdo je? Kaj hoče?«<br>
»Gertruda umira,« je odgovorilo od zunaj.
Čudno motno je sunilo bogovcu skozi
Vrstica 751 ⟶ 750:
je snaga iz pisma, ki je snažila smrt moža
in žene v sli, bila je laž iz duhovine, ki ga
je bila pozvala v zvonove.<br>
»Hie Baertl,« je vzrastlo odločno v
Stara strežnica je ujela rob njegove obleke
in ga vedla tiho po temnih hodnikih.
Vrstica 759 ⟶ 758:
stan njegove hčere. Ko je šel
bogovec za njo, je vstajalo bridko in
strašno iz pesmi v njegov spomin:<br>
»Daj me ko pečat na svoje srce, pečat na
roko svojo. Močna kakor smrt je ljubezen,
zvesta kakor grob je ljubezen. Ljubezen
je ogenj. Vse vode sveta je ne pogase .
Stal je sredi prostora, ki je bil poln nečedne
vlage in vonja po lojenki. Par
grajskih dekel je odstopilo; bogovec
v belem razmetanem perilu na ležišču
trudni obraz svoje hčere. Saj je bil
kakor
oči so bile utonile v strašno senco in bolest,
da je bila podobna postarni ženi. Trepet je
postelja in ves prostor. Predikant je pristopil
in položil bolnici roko na glavo:<br>
Bolnica ni odgovorila.
sočutno in bridko in ji je hotel
usopiti in strašne krče, ki so jo stresali,
da je drgetal ves prostor:<br>
»Močna kakor smrt je ljubezen, zvesta
kakor grob je ljubezen. Ljubezen je ogenj.
Vse
»Otrok je mrtev,« je šepetnila neka ženska
ob njem in je doumel:<br>
»Otročniška je. V sedmem mesecu. Iz tiste
žalosti je dotrpela, ko jo je nenavidni vrgel
nečednim potepencem na cesti.« <br>
»Gertruda, moja hči,« je
šum njenih zob, ko so ji mrzlični krči
gnali čeljusti. <br>
Hotela je tožiti, prositi in plakati, a so
besede pol zastrte
Na okno je vstajal dan.
drget bolne ženske. Smrtna tišina je
zavezala vse roke in vse misli. Sredi tišine
je zarezalo v neskončno bolest, nenadno
prebujeno v strašni žeji po dnevu in življenju:<br>
»Pomagajte! Tečem, tečem, tečem!« <br>
Potem je
začela tiho jokati.
Ko je hotelo
umrla. Sredi med zarjo dne in mrakom
noči.
Predikant je razgrnil perilo kraj postelje
ob nogah svoje mrtve hčere. Droben, posinel,
strahotno spačen otroški obraz je pogledal
vanj, da je krčevito vrgel perilo čezenj.
Streslo ga je v dno duše: <br>
»Carnalis saeculi proles diabolica!« <br>
Potem pa se je bogovec kakor predramil
in je oživel prečudno, kakor da se je po
Vrstica 816 ⟶ 815:
je verjel. Ni čutil ne žalosti ne groze,
mirno, skoro vsakdanje, a sovražno je
mislil in občutil o mladi brdski gospe: <br>
»Jezabela, Judita Strmolska! Kadar vse
to izveš, me boš s hinjenimi solzami v
obraz pomilovala. Jaz pa ti rečem, Jezabela,
da boš grše in strahotneje rodila.
Ko je zapustil mrtvo hčer, je mislil mirno
in
pojdem z Brda?«
===4.===
Tisto uro se je bil zbudil Erazem Wassermannov
in je videl, da je dan. Iz sosedne
Vrstica 840 ⟶ 841:
zobmi škripal. Ko pa se je spomnil svoje
žalostne poti ponoči, mu je postalo še
s pesmijo o papežniku v Kranju, pa
je naglo posluhnil. Kaj je pripovedoval
brat? O
škofljem
zbral proti evangeljskim, o Knaflju, o
njegovem sinu. Erazem je zadržal sapo,
da bi vse čul. <br>
»Že pred meseci bi se
povedal. Pa ga je v Gradci božja previdnost
vrgla kakor Savla sredi poti. V hudi vročnici
so ga našli na cesti, pa prav po
je prišel našim očetom v hišo, da
so
svetlemu vladiki
»Apostolus vere christianus,« je menil
oče, »umel bo tem laže mojo zmoto.« <br>
»Da, kakor škofu se
nadaljeval Adam, »
Lombarda so mu dali, pa je videl in verjel
in prosil, da bi smel ostati v samostanu.« <br>
»Porro tracta. Ali so ga vzeli?« <br>
»Vzeli,« je dopovedal sin in umolknil. <br>
»Če se ni le potuhnil,« je menil oče in
pristavil. »Tomaž sem. Škofiji pa in tvoji novi menihi,
pravi tvoji častiti očetje redniki,« se je
popravil, »so dokaj rahloverni. Sicut vixit
ita morixit, sem bral, lisjak ne sleče svoje
sle in kdor za križ ni maral za živih dni,
bo tudi umrl ko živina. Sine lux et crux.« <br>
Sin se je vedro nasmejal: <br>
»Za
dobra, le vtepite mu jo v glavo.« <br>
»Vtepel mu bom kaj hujšega,« je menil
oče in povprašal sina
gospod župnik kaj omenil?« <br>
»Nič,« je odvrnil sin. <br>
»Ob službo bom zaradi negodnega,« je
nadaljeval oče. Sin je pripovedoval, da je
župnik omenil, da hoče še enkrat zlepa poskusiti
s predikantom na Brdu
»Pusti naj ga. Ali se mu smili
oče nezadovoljno. »V vozo z razločenikom
in njegovimi. Knjige sem jim
pisal. Z nehvaležnostjo so mi plačali.« <br>
»Glej,« se je
Erazmu, ki je prisluškoval, »glej ga. Ne
vernih. Meni pa brani, da bi svojim
stregel stražo.« <br>
Oblekel se je naglo
in dejal rezko in prezirljivo: <br>
»V vozo z razločenikom, sta rekla. Čujta
še mene. Zares, v vozo sodita, v peklensko,
in jo bosta še doživela.« <br>
»Zdaj ga naučite svoje latinščine,« je
menil vedro
solze napolnile oči. Proseče je dvignil
roke k upornemu sinu in zaprosil: <br>
»Preklet si, saj vidim. Pa daj, še
naredi. Tu sem, na mestu me ubij, da se
bo vsaj videlo, kakšnega sina sem imel.
Ubij me, ubij!« <br>
»Ne vpijte,« se je pomirjal sin, »ves
norski ste.« <br>
Zaničljivo se je obrnil od očeta k bratu
in vprašal: <br>
»Ali je res, kar si pravil o
»Pojdi v Gradec, prepričal se boš, ali je
res
Erazem je nemo iskal po sobi z očmi,
potem je prav tako vzel pokrivalo in
stopil na ulico. <br>
V cerkvenih vratih Wassermanovim nasproti je stal Tilen Čatuljica. Ves obraz
mu je gorel od sreče. V sanjah je imel
svoje videnje
je bila stopila z oltarja. Njena svilna
krila so šumela, zlato nakitje je brnelo
Vrstica 929 ⟶ 928:
ko bo sama morala na daljno rajžo na
turško mejo tolažit in krepit uboge, zapuščene
kristjane. V
strašna pesem veselja. Nobene pesmi ni
znal, da bi svojo radost zapel. Če bi bil
mogel, bi bil morda pel s pesmijo predikantovo: <br>
»Močna kakor smrt je ljubezen, zvesta
kakor grob je ljubezen. Ljubezen je ogenj.
Vse
Tilen je verjel, da bo služil verno; že je
hotel v roženvenško cerkev, da svojo zvestobo
Vrstica 941 ⟶ 940:
krilih in zlatem nakitju. Pa ga je prestregel
mladi cerkovnik Pero, da bo moral
Treiber je bil v rani uri napisal predikantu
Knaflju pismo, kakor ga je bil
premislil zvečer. <br>
Erazem Wassermannov pa je stal še
vedno neodločeno pred vrati očetne hiše.
Vrstica 950 ⟶ 949:
za prste na desni roki, in je videl
Snedčevo Agato z vedrim, samo rahlo
užaljenim licem ob sebi.
drugje ljubico?« <br>
»Imam jo,« je rekel trpko, »saj veš zanjo.« <br>
»Na Brdu, Gertrudo?« <br>
»Kaj si sitna, če veš.« <br>
Vzdihnila je in ujela z roko vse prste
njegove desnice in rekla:
»Nocoj je umrla.« <br>
Stresel se je in pogledal prestrašeno dekletu
v obraz. <br>
»V gornjem koncu mesta so se menili,«
je govorila deklica, »ne misli, da te hočem
žaliti.« <br>
Mirno je stal, ganotje ga je bilo prevzelo,
da
»Kako je mogla umreti?
bolna
Da ni vedel? Ali pa je vedel, pa me je še od umirajoče
napodil domov?« <br>
»Ali res nič ne veš? Kaj nisi bil pri njej?«
je vprašala Agata. <br>
»Nisem vedel,« je odvrnil. <br>
»Ali ne pojdeš k njej? Kropit?« je vprašala. <br>
da pojde po mestu navzgor. Deklica ga
je potegnila čudno živahno med vrata in
dejala toplo: <br>
»Svoj čas, ko sva bila še manjša, si rad
vzel, če sem prinesla kruha.« <br>
»Pusti me,« je odvrnil nevoljno, »kaj mi
hočeš?« <br>
»Na,« je zašepetala in mu potisnila zlat
cekin med prste. »Pojdi, pij vrč vina na
žalost
tudi lačen si, brez večerje si legel in
zajtrka ti niso dali. Pojdi, pij in jej.« In
še
dober mi bodi. Briga mene, komu s stražo
strežeš, jaz ti ne očitam nič. Samo dober
mi bodi.« <br>
»Kako?« je vprašal. <br>
»Tako,« je odvrnila srečno, »
Saj si vzel denar
Preden se je ovedel, ga je
samega . Katoličanka je ljubila razločenca …<br>
Ljubezen je ogenj. Vse vode sveta je ne
pogase .
<center>***</center>
Bogovec pa je tisto uro odprl v knjigo in
mu je bilo v razodetje in moč, ko je bral
v Ecehijelu: <br>
»Sin človekov! Vzel ti bom veselje oči
nenadno. Ti pa ne plakaj in ne vekaj in
ne toči solza. Na tihem žaluj, pogrebščine
ne
V predikantu se je začelo kakor tajati.
Krčevito je ponovil: <br>
»Ne bom plakal, ne vekal, ne točil
Pa se mu je
jezno segel po vinu in zajel na solze in
krč. Potem se je rahlo omočen raznežil, šel
rojstva in smrti svojih dragih. Našel je
in bral: <br>
»20. Augusti 1579. geporen und von mir getaufet Gertrud Agnes Knaeffl-Junauerin.« <br>
»Krizamnik,« je čudno zabolelo bogovca
in je skoro verjel, da je hudo prišlo nad
njo, ker je bila spočeta, preden je bil
njen starejši brat dosegel vejico nad ležiščem. <br>
»Norska pamet kmetiških lotric leze vame,« se je pokaral bogovec, vzel tinto in
pero in zapisal kratko:
»30. Novembris 1601 gestorben, nach Schmertz und Schmach zu Gott eingegangen. Baertl Knäffl, Prädikant.« <br>
Zopet je moral govoriti iz Ecehijela in se
krepiti: <br>
»Hie Beartl! Mein Sterkh steth in Gottes Handt.
bom točil solza.«<br>
Spravil je knjigo in vstal iz sobe. Šel je
po hodniku in našel
mrzlega in mračnega oboka. Temen križ
brez telesa je
sredi med redkimi klopmi, tam,
je sicer sam učil in obhajal, je stal nizek
oder. Na njem je ležal mrlič. Težka
Vrstica 1.045 ⟶ 1.040:
ji bili vanjo otroka. Predikant je premotril
voščeno lice svoje hčere, potem je
miren kakor materin je ležal obraz otrokov,
da se je v predikantu zbudilo nekoliko bolj vedro,
»Ali je bil? Saj ni bil hudič!« <br>
Odstopil je v temo, v skrajni kot
in hotel ljubiti na samem, ob mrtvi in
v sanjah, ki so vstajale po sili. Glavo je
položil med dlani in je trpel in vendar
čutil toplo zadoščenje: <br>
»Vsem rojenim je smrt. Pa taki časi so
prišli nad žene, da v porodih mro.
jih Antikrist. Pomenijo ga. Prišel bo.« <br>
In se je živo spomnil vseh mrtvih mater,
ki jih je bil doživel, in se mu je v bridkosti
in bolni nenavidnosti budilo o brdski
gospe Juditi: <br>
»Saj je tudi spočela. Ali bo prenesla in
prestala
Sredi misli ga je vzdramil šum rahlih
stopinj in je videl, da je stopila
molilnico. Drugarica je bila ž njo. Zasopli
»Ali ste skrivaj
in se je za trenutek hotela obuditi v njem
nekakšna hvaležnost. Pa jo je stara bridkost
prevpila. In se je dvignil, da bi ju
odgnal s trdo besedo. Pa je videl:
se je nagnila nad mrtvo lice, kakor da ga
hoče poljubiti. Bleda luč voščenke ji je
Vrstica 1.079 ⟶ 1.074:
Strahotno ga je presunilo. Ali ni vedel do
tiste ure, da je lepa? Saj ni bila sicer.
Zdaj je bila; razodela se je
žensko slabostjo, z ljubeznijo do družice,
ki je bila žena
Predikant je občutil, da je bil ugasnil
popolnoma oholi, hladni prezir njenih oči,
Vrstica 1.087 ⟶ 1.082:
Gledal jo je prvič brez koprene, zavedel se
bolesti, ki mu je bila doslej, ko je klel in
vendar slutil, da bi mogel moliti. <br>
»Uboga, uboga,« jo je čul šepetati. Potem
je videl, kako je kakor prej on sam segla
po prtu, ki je zakrival dete. Vzkliknila je
prestrašeno. Drugarica je rekla mirno: <br>
»Pa kaj niste vedeli, da je na porodu
umrla?« <br>
Predikant je videl, da ji drhte ustnice in
da je strahotno prebledela. Potem jo je
slišal zaklicati: <br>
»Katarina, roko! Meni je slabo!« <br>
Komaj se je zavedel, kdaj sta bile
V njegovi duši
in polt. Kakor mrzla roka mu je nekaj
stisnilo glavo krog senc in je mrmral: <br>
»Ali jo sovražim ali jo ljubim?« <br>
Dvignil se je iz svetišča. Nič ni več videl
hčere; trpel je sam vase in molil in klel:
»Jezabela, prekleta! Lepa si!« — — —<br>
Ko je bil sam v svoji sobi, je pokljukalo
in je vstopil grajski vratar s pismom, ki
ga je prinesel Tilen od kranjskega župnika.
Predikant je bral in ni umel in je
še bral in se suho in kratko zasmejal: <br>
»Ali sem norski? Kaj pišeš, telec?« <br>
Obudilo se mu je v spomin iz prejšnjega
leta, ko je bil mestjanu Heinricherju
Vrstica 1.117 ⟶ 1.112:
mizo in se je zdajci dvignil živi in neporedni
učitelj Janez Dachs in zaklical
v vinske, da jih je z učenikom
in je težke ljudi do bridke resnosti razburil,
ko je vprašal, kteri je neki Judež
med njimi. <br>
Predikant je
»Saj je bila morda res zadnja večerja.« <br>
In še je mislil: »Pa Judež. Kako da ne
bi bil mogel sedeti med njimi
bil Judež učenik sam?« <br>
Nasmehnil se je bridko: <br>
»Ne, telec Treiber, učenik sam ne bo izdajal.
Zaradi tebe ne bo, telec škoflji!« <br>
Potem pa je videl bogovec zopet živo
pred seboj sladko obličje Justine in vrat in bridko
polt;
moram te sovražiti!« – – <br>
Drugi dan so pokopali Gertrudo na pokopališču
na Suhi. Samo to so dovolili
Vrstica 1.140 ⟶ 1.135:
Wassermannov. Ko pa je stopil predikant
z grobišča, je zastonj iskal za mladeničem,
ki se mu je
o bogovčevem sinu
očetu razodel ali utajil. Tudi je
še trpkost v njem po večeru, ko ga je bil
učenik odpodil
je pesmi iskala in našla eno samo tožbo:
»Es ist ein Schnee gefallen<br>
und ist es doch nicht Zeit ...« <br>
Grajska gospa Judita je bila resno zbolela
in so poslali brzega sla po lečnika v
Ljubljano. Predikant Knafelj je bil popolnoma
pozabil, kar je še nedavno verjel, da
»Hie Baertl!
poja? Ali je iz Boga ali je iz hudiča, nenavidljivega
v mlamolu temnic?« .
V nočeh brez spanja se je noč za nočjo
proti jutru oglašala bogovcu pesem nemarne
lotrice grajskih konjarjev Mrete. <br>
Bila je zoprna pesem, zoprnejša od nje
same:
»Im rotem Klee, im grünen Gras<br>
unser beider Bette was ...« <br>
==ENAJSTI ROG.==
===1.===
Sredi polja pred Brdom je bilo znamenje.
Razpelo otročnic so mu rekli.
Vrstica 1.292 ⟶ 1.172:
otroka, sama sredi noči, in je mati živela
in je živelo dete. Daleč je svetilo s križa
belo telo, v
noči, še v svitu zvezd. S Suhe, z Britofa,
z Mlake in še z Brda so se ozirale otročnice
Vrstica 1.298 ⟶ 1.178:
legla megla, da niso videle, so trpele dvakrat.
Tiste, ki niso pogledovale, so trpele
razpelo. Bilo mu je poluverstvo, norsko
pred petimi meseci pokleknila pod križ.
Bogovec jo je videl. Od tedaj je sovražil
les poluverskih otročnic dvakrat . . .
<center>***</center>
Šum grajskih poslov v poznem jutru je
prebudil bogovca iz spanja. Vstal je in
molil:
»Hore Gott meyn stim ynn meyner klage. Beheute meyn leben fur dem grausamen feynde, Verbirge mich fur dem samlung der Boesen fur dem hauffen der Übeltheter welche jre zungen Scherffen wie eyn schwert, die mit jhren gifftigen worten zielen wie mit pfeylen …«
Trpka bogovčeva prošnja ni bila bolest
iz duše. Bila je le navada iz vsakdanjih
jutranjih pobožnosti. Zakaj dobro, predobro
mu je bilo. Sanje so mu ležale v
duši
v prošnjah otrok in
šestem najstem letu. <br>
Norska je pamet šestega najstega leta. A
lepo je bloditi in blazniti mlademu. Če
Vrstica 1.328 ⟶ 1.207:
cvetju. Rosa zalija noge, petje imaš in
solnce se smeje in žena s sladkimi očmi
vabi,
Bogovcu je bilo tesno med stenami. Vstal
je pred grad. Tlačan z Britofa je oral na
njivi. Zemlja se je bila vdala v eni sami
noči, v eni sami sanji z juga in
Bogovec je globoko zajel s pljuči v jutro.
Omamilo ga je, da je zaječal: <br>
»Gott bis mir gnedig! Saj je pomlad!« <br>
Ni mogel verjeti, še je dvomil: <br>
»Iz norskega nenavidnega je to
tednih pred božičem. Iz nenavidnega je
veselje v starosti. Jutri bodo snegovi
polje zalili, sanja bo ugasnila. Judita
sladka bo bridka. Klel jo bom: Jezabela!« <br>
Mrmral je besede nevolje in dvoma. Pa
jih ni občutil, kakor ni prej otipal bolesti,
Vrstica 1.349 ⟶ 1.228:
in ljubil samo prvi rumeni cvet izpod
snegov. Ustnice so se mu hotele ukrožiti
v sladkost
»Nichts Lieberes auf Erden .
Bogovec je
in je bil v logu sredi jelk in smrek nad
ribnikom, ki jih je zrcalil. Iz glinastega
Vrstica 1.357 ⟶ 1.236:
Iz spominov nejasne mlade otroške groze
ob vodah, iz bolne zdanje žalosti, ljubezni,
sle in srda je
hotenje: <br>
»Vzdajem ti dobro jutro, Judita. Če pa si
Jezabela, preden zmagaš, tu ven da
s svojim hladnim obličjem, s svojo
mrtvo poltjo in mi kri
ne bom mogel, mrhovina, hrana ribam in
rakom
Živo je občutil, kakor da vidi v resnici:
iz dna, pokrito z vodnimi mehurji, je vstajalo
Vrstica 1.370 ⟶ 1.249:
duhovina z neznanim obličjem. Bogovec
je zamižal, se odtrgal od vode in trpel:
»Zakaj sovražim
ima moža. Njen red bo prišel, da bo dojila.
Preden bo dojila, pa bo trpela grozo in
krče. Zdaj pa je bridka,
Zakaj ji vzdajem Antikrista?« <br>
Iz sanj zadnje noči, ko mu je bila kakor
sestra blizu in dobra, ga je prosilo mehkega
usmiljenja. Iz vedenja, da je poluverska,
pa je hotelo, naj kolne. Hrepenel
je,
pa je blagoslavljaje trpel. Prve jutranje
ure veselje je bila preglušila bridkost
druge. Vedel je, kako je iz nenavidnega
veselje v starosti, sanja in pomlad. <br>
Vrnil se je proti gradu. Šel je s sklonjeno
glavo,
»Pax tecum,« ga je vzdramil pozdrav od
blizu, da je dvignil glavo. Nekak redovniški
človek je stal pred njim. Siva brada,
ki mu je nekam mrtvo ležala na raševini,
nad zabuhlimi lici so ga tajile. Izraz
njegove besede je bil prisiljen: <br>
»Volesne, optimissime thesaurum! Indulgentiarum
porto portans abundantiam
reliquiarumque sanctissimarum in saeeula.
Eyn
Mosi, zwo federn vom
drey flammen vom pusch auff dem berge
Sinai .
Bogovec se je ozrl mrko na nadležnega in
mu okrenil ledja. <br>
»Memento salutis,« je klical menih, »klin
iz Jakopove palice, solze spokornice Magdalene,
nohet svete Afre proti nadležnosti
krvi. Maranata, Deus, deus meus! Nič
Pa vsaj kaj Bombastovega, pillulas, emplastrum,
terijak, mitridat!« <br>
»Weiche, grober Narr,« je zaklical bogovec.
Ni se ozrl. Takrat se je redovnik
zasmejal: <br>
»Here Baertl, bogovec! Srečo tovarištva
nebeškega zametuješ.« <br>
Bogovec se je ozrl in spoznal človeka, ki je snel brado. <br>
»Norski Johannes Dachs,« je rekel resno,
»ali smo v pustih!« <br>
»Papežniki bi se stepli za moje moči,« je
odvrnil vedro Dachs, učitelj evangeljskih mestjanov
v Kranji, in stegnil roko v pozdrav.
Bogovec pa je gledal še vedno mrko. Učitelj
je dejal zgovorno: <br>
»Pa menda vendar ne dvomiš, da sem še
stari! Ali naj ti zapojem, kako sodim
Kutt, du viel
Tak red je zdaj, da se z norsko šalo prebiješ,
kjer bi se z mečem ne mogel. Le
veruj
boš morda še prav kmalu pa prav tako
tajil pod raševino. Antikristovci so močni.
Cesarski komisarji so v deželi in imajo
kmetsko vojsko. Zdaj pojde zares.« <br>
»Hie Baertl!« je jeknil bogovec. »Meyn
sterkh steth in Gottes handt.« <br>
»In Gottes handt,« je prikimal Dachs.
»Res je in tudi jaz živim iz besede duha.
Vrstica 1.439 ⟶ 1.318:
klin obesil in lazim po svetu okoli, vidim
in vem, kakor nisem vedel prej. Z besedo
iz duha še lajavega psa ne odpodiš več.« <br>
Zaupno je brbral še več: <br>
»Tudi s knjigo ne vem več, kako je. Bereš
in vidiš. Pa ko se ozreš ob sebi, kje neki
vidiš, da je takisto, kakor je pisano? Zato
pa sodim, da tisto v
tako, kakor mi beremo.« <br>
»Kaj ni bilo tako?« je osupnil strogo
bogovec. <br>
V Ljubljani sem bil pri pridigi novega
meniha Miklavža,« je pravil učitelj. »Kaj
pritrdil bi. Pa prav z besedo Primoževo
smo, papežniški in mi.« <br>
Učitelja ni popustila dobra volja in je
govoril: <br>
volk v ovčjem kožuhu in nesem
tvojega starega zavidljivca Wurtznerja v
Loki pred Dvor. Pa spadel? Pa Johannes
Dachs? Sem prestar, Here Baertl, da bi
bil Judež, ki jih bo, da jih seštel ne boš.« <br>
»Po kaj si prišel?« je rekel mračno bogovec. <br>
»Vse izveš, ko bo red,« je odgovoril učitelj.
»Pa si mi lajal, da sem dvanajsti. Zato ti
Vrstica 1.470 ⟶ 1.349:
papežniki v litanijah: sancte Mernhard,
sancte Stockzahndt, sancte Schlagen, hudič
jih vzemi
dvanajsti
»Glumec,« je menil pomilovalno bogovec
in se obrnil, da bi šel. <br>
»Here Baertl!« je zaklical tedaj resno
učitelj, »povedati ti moram, da je red
blizu. Danes ali jutri bova morala od
Knafelj je obstal. <br>
»V Karlovcu boš našel zavetje,« je rekel
učitelj, »do kamor ne seže moč komisarjev.
Vrstica 1.484 ⟶ 1.363:
novec za pot so mi dali. In če ti v Karlovcu
ne bo všeč, vem pot naprej v Hrvate.
»Stopiva v grad,« je odvrnil na kratko bogovec.
<center>***</center>
Bogovec je natočil gostu od svojega vina
in rekel: <br>
»Zakaj jih lajaš, da
tremi tedni so mi zapeljali to vino v klet.
Hudo je nad njimi, ovčarja so jim udarili in
ovce so same.« <br>
»In se bodo razkropile,« je dodal pikro
učitelj. Potem je pripovedoval: <br>
»So se že. Za svečenje in zaduštvo nosijo
menihom. Prav nič jim ni treba komisarjev
in cesarskih. Le poznati jih je
treba, mestjane iz Kranja.
ki za blagom grebe, nima duha. Kako
bo zvest? A moder je in pretkan,
plašč po sapi obrača.« <br>
Živahno je kretal z roko, suval suhotno
predse: <br>
»Prijazen ti hinijo, Jernej. Pa jim ne
verjemi. Vina, si rekel, so ti poslali.
Vrstica 1.511 ⟶ 1.392:
nalili ne najboljšega ne preveč. Pa še
drugače hinijo. Da si mudljiv učenik, so
rekli.
in bi se videlo, kakor da niso oni, kakor
da si spadel ti. Pa reci še enkrat, da jih lajam.« <br>
»Lajaš jih,« je vzdihnil bogovec. »Resnično
je, da sem bil mudljiv.«
Razvnel se je v zaupno besedo o sebi. Iz vina in
veselja ob prvem gostu po dolgi zapuščenosti
se mu je odprlo srce in je pripovedoval
Vrstica 1.523 ⟶ 1.404:
in sina, ki se mu ni vrnil. Dachs se je
ugriznil v ustnice, da bi mu ne ušlo, kar
je vedel od Wassermannovega Erazma. Bogovec
je še tožil o duhovinah in nenavidnosti
sanj in otročniškega razpela, o žalosti
zoprnega gostaštva pri
ki mu je zmislil ponižujočo nadležnost
z »uro pisma in modrosti božje,«.
Zdaj je zajel spoštljivo z besedo o Juditi,
zdaj trpko z imenom Jezabele. Učitelj ga
»Kako si mehak! Slabši si od ščenca Erazma, ki
ti s stražo streže. Ne ti njej, papežnica je
tebi upalila polt.« <br>
Bogovec se je trenutno predramil iz
tožbe in tegobe v moč in željo. Verjel je,
da hoče biti goreč, neutrudljiv, glasen,
vabeč k božji besedi, učenik iz katekizma
v ponedeljek,
v soboto. Še »ure pisma« ni več
občutil bridko. Učitelj pa ga ni bil vesel
in je vedel: <br>
»Jernej! Tlapiš se. Iz vina je ta tvoja
moč in ne iz Boga. Preden bo ura minila,
boš spet v tegobi.« <br>
»Za znamenje, Johannes, za pravo znamenje
si mi vstal. Spal sem, zdaj
se zbudil. Naj pridejo bojci, naj
porobiti dušo Jezabela
bom veselje prejšnje službe v gradu in
mestu.« <br>
»Pripravi se za pot,« je rekel hladno
učitelj.
»Ostanem do konca,« je verjel
Še v šalo se je hotel razvneti:
»Ali se ne boš ženil
»Hudič vzemi vdovo!« <br>
»Kristančevo, kajne? Kako da si ji zakon
obljubil?« <br>
»Pijan sem bil. Pa ti? Judito kolneš? Ali
ti je polt upalila kakor tvoj mladi
Snedčevi?« <br>
»Ne zaupam vanj. Njegov oče je prvi
spadel.« <br>
»Mladec ne bo.« <br>
je rekel vedro: <br>
»Povej jim v Kranju, da bom storil svojo
dolžnost do konca.« <br>
»Do konca.« <br>
»Dolžnost pa še več.« <br>
»Zato, ker je red Antikristov.« <br>
»Zato, ker je sodeč na mavri blizu.« <br>
»Glumiva,« je vedel učitelj. Na glas pa je
bajil z bogovcem: <br>
»Sodeč na mavri. Meč iz njegovih ustnic
bo razpihal zoprnike kakor
pirjevico.« <br>
»Poluverce in malikovce
»Tvoj Abdija bo goreč, ne samo nadležen
localis.« <br>
»Verujem.« <br>
»Če Judite ljubil ne boš.« <br>
»Klel bom Jezabelo.«
<center>***</center>
Bogovee se je poslovil od učitelja. Kakor
pomlad, ki je bila
in ledini, se je bilo razmehčalo v njem.
Iz
»Die gerechten werden sich des HERRN frewen und auff jn trawen,
Vnd alle hertzen werden sich des reumen …«<br>
Molitev se mu je utrgala na ustnicah. V
je sinilo lice baronice Judite. <br>
»Gott bis mir gnedig,« je vzdihnil
sladkost: <br>
»Nichts Lieberes auf Erden .
Zamrmral je temno besedo iz svoje žalosti:
»Jezabela prekleta! Utoni v svojem sadlu,
ki s stražo strežeš norski pameti novih
menihov
dušo porobiti
lotrica, babelske hčere snažna snaga. Iz
sin, da bo ime njegovo trikrat prekleto in
mu porečem, ko bo slaborečil krgavi: Ti
si, zadnji, Antikrist, amen, amen, fiat,
fiat!« <br>
Tako je klel z usti, v srcu pa je blagoslavljal:
»Judita, Judita, Judita.« <br>
Johannes Dachs se je vračal od Dvora in
se vinski razgrel v sholarsko objestnost.
Sredi sela je zavriskal in zapel: <br>
»O Kutt, du viel
71 Pobožna žena je slišala in tožila: <br>
»Da bi vsaj lutrovski bil, pa ni. Žegne
ima, pa uka in poje kakor
Konec sveta ni daleč.« <br>
Učitelj Dachs pa je bil samega sebe vesel: <br>
»Kdo pa še streže svojim
jaz?« <br>
Začel je razmišljati
bil pustil, in je vedel: <br>
»To je,
konca. Pa ne bo ostal iz moči. Iz slabosti
bo obsedel kakor serci.« <br>
Bridko je sodil bogovcu s pomilovalno
besedo: <br>
»Senex amator!
<center>***</center>
Večerna zarja je padla v bogovčev trpki
obraz, v delo njegovega popoldne, na
Vrstica 1.643 ⟶ 1.525:
tolažil, če je hotelo proti duhu vstati vanjo
iz nenavidnega in iz mesa, ki v njem
tone ves svet
»Carnalis saeculi proles,« je občutil bogovec.
»Ali bo beseda kos porobljenju duš
iz porodnega greha? Ali je sploh duh v
besedi
slo, kakor bi morala klicati k življenju .
Bogovec je odprl v knjigo krščanskih
resnic, v žalost desetih božjih zapovedi, v
Vrstica 1.655 ⟶ 1.537:
ki so trije: krst, pokora in večerja v
kruhu in vinu. Iz slednje strani so se
oglašali spomini davno prešlega.
trpel
je trpel
mu ni hotela biti pristna, kot mož je trpel iz
spoznanja, da je vse greh mimo postave,
prošnje in
duši
da je vse v enem in eno v vsem, ki je ''vera''.
Bogovec je mislil svojo srenjo.
brez plevela.
so žene. Žejne so dobre, čiste in sladke
blagovesti, vzprejmejo hvaležno, ohranijo.
Zato ker morajo, ker ljubijo.
so našle opravičenje. Pa so še moški. Povej
jim. Non moechaberis! Čujejo, a se ne
za klic. Ali nimajo vere, ali nimajo ljubezni?
Ne bodo opravičeni. Suni, bogovec,
suni s silo
da bo bolelo: tat je, prasci, psi! <br>
Bogovec je segel po vrču, da bi ude ogrelo
in žalost vzelo iz duše. Ni vzelo. Nestrpno
je šel bogovec za drugim poslom, za
delom v sredo in soboto. Listal je v Matevžu,
v Janezu. <br>
»Matthaeus
Johannes … wilcher zumal gewaltiglich den glauben leret,« je vedel
iz učenika Martina. <br>
Zatopil se je odločno v berilo in se mu je
danilo: <br>
»Glej, kakor ljubezen moža in ljubezen
žene! Meč in pesem, človek in duh. Spolnjenje
Vrstica 1.692 ⟶ 1.573:
mož in žena ena duša v dveh telesih.
Matevž, Janez! Iz ene vere pričata, pa
sta dva jezika.« <br>
Spoznanje, ki je hotelo svetlo vstati, je
misli za duhom in so imele samo še
besedo. Prekleta beseda, pirjevica brez
iz
duhu, je mrtva in medla, ne boža, ne
»Carnalis saeculi et verbum,« je dočuvstvoval
bogovec. <br>
»Kako bom učil, če sam nimam jezika?
Kako bodo duha imeli, če tudi sprejmejo
besedo? Moj Bog! Dachs ni rekel
Norski smo mi in papežniki. Beseda nam
je Bog.« <br>
Bogovec je trdo zaprl knjigo, potegnil
predse vrč in pil in
sebe in svoje početje je pomiloval
in občutil: <br>
»Ali hočeš prisiliti, da ti bo videnje?
Tisto boš videl, kar je v tebi. Duhovino
in še Judito, ki blazni v sanji in
Dolgo je motno strmel predse v prazno.
Ko je stegnil roko, jo je zopet zgibal po
Vrstica 1.725 ⟶ 1.606:
vidijo. Moja roka bo nad njimi in svoj
srd bom zlil nad nje, ki so ljudstvo zapeljali,
rekoč: mir, mir in ni bilo miru.« <br>
»Ni bilo miru,« je iz sebe verjel bogovec
in mu je bilo zopet
»Dachs je vendar norski. Za svojim duhom
hodi in govori, kar biti ne more.
|