Hanka: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 2.201:
 
To se pravi, verjela bom samo lepim sanjam!
 
 
== 15. februarja 1915. ==
 
 
Prijatelj, brezmejno sama sem. Kadar se zvečer vrnem domov in stopim v svojo sobico, k sami sebi, mi je, kot da sem nekje na samotnem otoku sredi oceana.
 
Že dolga, dolga leta često prevzema to čustvo mojo dušo. Tudi poprej, davno pred vojno, dokler sem še bila pri svojem možu, me je utegnilo, sedečo zvečer v obednici ob njem in ob hčerkah pri mizi, mnogokrat prevzeti nepopisno otožno čustvo samote, čustvo, da sem tujka v lastni hiši, v lastni rodbini.
 
Kam spadam? je spraševalo nekaj bolnega v moji duši.
 
Vedno, že od nekdaj čutim, da sem na razpotju svojega življenja krenila na napačno stran. Obenem pa sem uverjena, da se to nikoli več ne da popraviti. Kolo časa se ne more obrniti nazaj. Po poti življenja gre človek samo v eno smer, vedno naprej, naprej.
 
S tem sem že zdavnaj obračunala. Moj razum se je s tem že zdavnaj pomiril, duša pa noče poslušati, noče se pokoravati, še vedno obžaluje, obžaluje. Ne vem, kaj obžaluje, za čem toži. Toda kadar sem sama in me vnanje življenje moti, tedaj me vedno prevzame tiha bridkost, ki ji ne morem ubežati in ki sem se nanjo že tako privadila, da ji niti nočem ubežati, ker mi je draga.
 
Kaj mi je?
 
Ni samo ta žalostna vojna in vse, kar o njej slišim, ki me tako tlači. Globoko v meni sami se skriva tajna otožnost. Že zdavnaj je bila v meni in je prodirala tudi skozi moj smeh.
 
Mogoče ni prav, da je imelo naše pokolenje v začetku svojega razvoja toliko vzorov. Predaleč in previsoko smo stavljali svoje cilje. Ko je prišlo življenje, ko je prišla resničnost, se nismo mogli zadovoljiti s pametnim sporazumom med tem, kar smo hoteli, in tem, kar smo mogli.
 
Šele mé, sodobne žene, smo odkrile ono, čemur pravimo duša; odkrile smo v sebi lastno voljo, lastno presojo, samozavest osebnosti. Našim materam ni padlo niti v glavo, da bi samostojno presojale moškega. Bile so dobre in pokorne. Vdan so nosile svojo usodo. Pomirile so se s tem, da imajo moža, kakršnega jim je Bog dal, pametnega ali neumnega, dobrega ali zlega. Zahtevale so od otrok, da jih upoštevajo in ubogajo in če so že bile nesrečne, je imela njihova nesreča druge vzroke kakor naša, bile so tako rekoč stvarnejše od nas. Niso jih mučili razni drobni duhovni problemi. Niso ugibale, če jih otroci ljubijo ali ne ljubijo. Skrbele so samo za to, če jih in koliko jih ubogajo. Vsaj v glavnem.
 
Me smo bile sentimentalne in idealne, pa smo kmalu prišle v stisko, ker resnično življenje niti najmanj ni ustrezalo našim sanjam. Bile smo prehodni rod, imele smo vse njegove vrline in napake. Naglo so se odprla vrata pred nami in na pravi hip smo videle samo lepe in vzvišene strani življenja. Z novimi nazori, z novim spoznanjem smo mislile preoblikovati stare oblike zaupnega življenja in jih poglobiti. Življenje pa je med tem ostalo, kakršno je bilo: drugačno, kakor smo ga me hotele. Toda me nismo imele potrpežljivih in pokornih narav naših mater, nismo imele njihove vere v usodo, pa smo se še bolj, hitreje in močneje razočarale od njih. Bile smo nezadovoljne celo v primerih, ko one ne bi bile niti čutile, da ni vse tako, kakor bi moralo biti. Tankočutnejše smo od njih, zato smo tudi poprej in močneje občutile vsako nesloglasje v svojem življenju kot žene in kot matere.
 
Naše hčerke ne verujejo v usodo kakor njihove babice, niti niso sentimentalne idealistke kakor njihove matere. V šolah študirajo prirodoslovje in sprejemajo življenje stvarno in mirno. Mogoče je to dobro. Zanje je to pač hudo dobro in koristno. Kaj bi z romantičnimi sanjami in s preobilico čustev v današnjem času? Pusto in prazno življenje čaka mnoge med njimi. Premnoge. Fantje zdaj padajo na vseh frontah v prerane grobove in mnogo mladih deklet bo ovdovelo, ne da bi kdaj postale žene. Padajo, padajo fantje, padajo, pa bi bili kmalu pošteni, lepi ženini. Kaj bo iz teh mladih deklet, ki postanejo tako rekoč odveč sirom po Evropi?
 
In veliko jih bo odveč. Kaj ni zanje bolje, da zaduše svoja čustva, še preden so se razvila? Da sploh niti nimajo želja, ki so neizpolnljive? Kaj ni bolje, da ostanejo hladne, razborite, trezne in da ne hrepene zaman po ljubezni in toplini? Mogoče bodo prav zato, ker so vztrajnejše od nas, njihovih mater, in ker ne ljubijo sanj, bolje izpolnjevale svoj prostor v življenju, kakor smo ga me? Celo najboljše med njimi se izogibajo idealističnemu sanjarjenju ter žele samo eno, da postanejo solidne delavke, kamor koli jih postavi usoda. Prav ta beseda: solidnost se jim zdi hudo važna. Teže za solidno izobrazbo, za solidnimi temelji svojega miselnega in čustvenega sveta.
 
Moja Jadviga izredno velikokrat rabi to besedo. V vsakemu pismu poveličuje solidnost, solidnost! Pravi, da je solidnost ustvarila Nemčijo, da jo solidnost zdaj tako često brani pred navali tolikih močnih neprijateljev. Da je solidnost najboljši in edini pravi temelj države. Da je solidnost prvi pogoj narodove blaginje in edino jamstvo za njegov obstanek. Da mi Poljaki nismo bili prav za prav nikoli solidni in da smo zato tudi propadli. Da pa je to naša največja nesreča, ker nas niti naš največji padec ni naučil solidnosti. Mi niti danes nismo solidni in nikoli ne bom solidni, zato je naša usoda že od početka temna in brezupna. Narod mora biti soliden, če hoče ohraniti svoj obstoj, svojo samostojnost, svojo neodvisnost. Vsak član naroda mora biti soliden, soliden! V Nemčiji da je tako. Tam je vse solidno. Od cesarja Viljema pa vse do mestnih pometačev in vaških pastirjev, od cesarice pa do poslednje služkinje. In Poljaki? – Sama nesolidnost! Naše plemstvo – klasičen primer nesolidne domišljavosti. Naši kmetje – čudo srednjeveške zaostalosti, suženjske ponižnosti, neprilagodljive neumnosti. Naše žene – vir brezmiselnega pobožnjaštva, ki se gubi v praznih oblikah in še dandanes uganja pravo malikovalstvo s svojimi večnimi romanji k raznim slikam Mater božjih, tekmujočih med seboj, katera je bolj vplivna in bolj milostna. A kako žive te pobožne žene? V zamazanih hišah, med zamazano otročadjo, skupaj z živino! Vse, vse bi dale za svilene cape, čipke in prazen nakit Vse, vse, od plemenitašinje pa do zadnjega vaškega dekleta bi se samo neprestano lepotičile; delo mrze in težé samo za lagodnim življenjem. Nesolidno, grozno nesolidno!
 
Prav za prav ima Jadviga do neke mere prav. Toda mene to boli, da ima prav. Boli me, da mi to piše, čeprav ima prav.
 
Solidnost! Hudo mi imponira ta beseda, zares.
 
Toda kako je to hladna, mrzla beseda!
 
Kaj mora biti žena res od glave do petá samo solidna, vedno solidna? Kaj ne sme biti prav nič odveč na njej? Kaj mora biti njena duša in njeno srce solidno in samo solidno in nič več?
 
Mogoče ni prav da nima več razumevanja za to stvarno nemško besedo. Spoštujem jo toda ne ljubim je. Prizadevam si, da je tudi jaz dosežem toliko, kolikor je ravno neobhodno potrebno, toda ne mislim jo napraviti za svojega tirana. Tudi solidnosti je lahko preveč!
 
Prijatelj, ne smejte se tej moji nekam ogorčeni polemiki z gospo solidnostjo. Preveč mi je stroga, preveč si domišlja! Skoro mi je postala že zoprna, toliko se mi vedno vsiljuje, toliko slišim o njej. Moj mož je v času mojega zakona vsaj petkrat opozarjal nanjo, na, zdaj pa se trudi Jadviga, da nanjo ne pozabim. Zato je imam že preveč!
 
Ne bojte se, ne nameravam se povsem do kraja razíti s to nadležno gospo. Kaj bi bila jed brez soli? Kaj bi bila žena brez solidnosti? Toda ne ljubim preslane juhe niti solidnosti več, kot je potrebno.
 
Zakaj mi Jadviga kdaj ne napiše o kakem drugem predmetu take razprave? Na primer o hrepenenju za materjo. Bila bi bolj radostna in srečna.
 
Pa saj se ne pritožujem nad Jadvigo, prijatelj. Zares ne. To vem, da so hčere vedno drugačne kakor matere. Kaj imam sploh pravico pritoževati se? Tudi jaz sem drugačna, kakor je mati želela, da bi bila. Tudi moja mati je mogoče drugačna, kakor si jo je zamišljala babica. Kako bi bil svet dolgočasen, če bi bili otroci vedno zgolj dvojniki staršev! Oni m o r a j o biti drugačni! Prav v tem, da so drugačni, je napredek človeštva. Majhen, počasen napredek, toda vendarle napredek! Kakšna modrost narave, ki vse izenačuje, želeč, da gremo vsi naprej. Kaj ne bi bilo nepravično, če bi geniji rodili spet samo genije? Kaj ne bi bilo nevarno, če bi prečustveni ljudje rodili še bolj čustvene, ognjeviti še ognjevitejše? Narava sama najbolj in najmodreje popravlja; mnogo lepše bi nam bilo, če bi se brez ugovora poklonili njenim zakonom.
 
To je kaj cenena modrost, kajne? Čudno je samo to, da se nikakor ne moremo pomiriti s spoznanjem: tako je in nič drugače.
 
Dopoldne sem prejela pismo od Jadvige, pa sem ji hotela še nocoj odgovoriti. Toda bolje je, da ji ne odgovorim takoj. Mogoče bi ji napisala svoje mnenje o solidnosti, to pa bi ne bilo pametno, Treba je negovati in podčrtati, kar nas spaja, ne pa, dar nas loči.
 
Napisala sem ji samo razglednico. Ti Čehi imajo prekrasne karte svojega glavnega mesta; že iz njih se vidi, kako ljubijo svojo zlato Prago.
 
Sinoči sem bila povabljena k uvaževani češki rodbini na čaj. Bila nas je večja družba Čehov in poljskih političnih izseljencev.
 
Pogovarjali smo se o različnosti našega narodnega značaja pa smo prišli do zaključka, da je razlika med nami prav za prav ogromna, čeprav smo vsi Slovani in k temu še najbližji sosedje. Oni so v vsakem pogledu stvarnejši od nas. Rešitve iščejo na zemlji, ne kako mi v skrivnostnih molitvah. Oni so delavni, mi malomarni. Po svojem značaju me spominjajo bolj na Germane kakor na Slovane. Energični so in izredno vztrajni. Preračunljivi so in vedo, kaj hočejo. Demokrati so skoz in skoz.
 
Prav za prav kaj malo razumemo drug drugega. Oni so nam tuji v svojem hladnem amerikanizmu, ki so se ga naučili od sosedov Sasov; dobro ga izkoriščajo tudi onstran oceana, kamor gredo ne kot tovarniški sužnji kakor naša raja, marveč iz večine kot farmerji, željni in prepričani, da bodo kmalu uspeli. V narodnem gospodarstvu so daleč pred nami. V industriji in trgovini so si opomogli z neumornim delom do lepega mesta v svoji zemlji in niso pripustili, da jim drugi prevzamejo najprinosnejša poljedelska področja. Kulturnejši so od nas. To se pravi, pri njih je kultura splošnejša. Prodrla je v ljudstvo in do dna. Pri nas je mogoče več pomembnejših evropskih poedincev, ljudi z visoko kulturo in širokim pogledom. Toda naše preprosto ljudstvo je zaostalo. Naše ljudstvo životari v bedi in nevednosti. Čehi nimajo mnogo nadpovprečnih, toda tudi ne mnogo podpovprečnih ljudi. Ni to gospodski narod, to je narod marljivih, delavnih meščanov. Toda ti meščani, ki tvorijo narod, v katerem skoraj ni razlike med izobražencem in delavcem, posestnikom in siromakom, niti v jedi niti v mislih – meščani, pravim, so vsekakor naprednješi, so najbolj demokratični in najbolj neodvisni meščani v Evropi. Imajo že svoje izročilo, staro nekaj stoletij, in žilavo bojujejo svoj mali, skromni, toda vendar tako uspešni boj za narodni obstanek. Njihov vzor je ljudska šola v vsaki vasi, betonirano gnojišče na dvorišču vsakega kmeta, v vsaki trgovini češki trgovec, a v rokah vsakega delavca izkaznica delavske organizacije. Imajo tudi svojo umetnost in svoje slovstvo, ki je vsekakor več vredno, kakor je nam Poljakom doslej znano, toda manjka jim naš polet, naša retorika – veliki slog. V ostalem, v slovstvu oni bolj ljubijo Ruse od nas in jih bolje razumejo. Mi smo Francozi med Slovani, oni Germani. Ta oznaka, ki so jo že drugi odkrili, najbolje prikazujejo našo različnost.
 
Mi Poljaki, ki smo zdaj njihovi gostje, dobro čutimo, da bi se morali veliko tega naučiti od njih. Toda mi smo, kakor propal plemenitaš, ki še v capah obdrži velikaško gesto in se je nikakor ne more odvaditi. Bilo bi modro in potrebno, da bi naš človek postal skromen in bi se zgledoval po svojem demokratskem sosedu ter se naučil od njega dela, varčevanja, stvarne preračunljivosti. Toda on ne more postati drugačen; z gosposko kretnjo bo vrgel še zadnji dukat lakaju v hotelu, kjer se je sklenil ustreliti, ker ne more živeti kakor gospod; namesto, da bi šel s tem dukatom in pričel novo življenje, si ustvaril nove življenjske pogoje.
 
Čehi ne morejo razumeti te naše prirojene težnje za veliko linijo; zdi se jim lažniva in komedijanstka. Samo mi sami vemo, kako nam je prešla že v kri.
 
Čehi, stari husiti, nikakor ne razumejo naše verske gorečnosti. Modernemu Čehu je vera nekaj tujega in odveč, on se zanjo ne briga. Moderni Rus se pred ikonami klanja in odkriva kakor mužik, ker mu je pravoslavje mil spomin na starodavni ljudski običaj; spoštuje ga, ker je ozko prepleteno z njegovim detinstvom. Modernemu Poljaku je katolicizem narodno orožje v borbi proti sovražniku. Katolicizem krepi njegovo odporno silo proti Rusom, ki ga hočejo porusiti, krateč mu poljske šole in poljske knjige. V poznanjskih cerkvah je ščit in obramba njegovemu jeziku in narodnosti proti ponemčevanju, ki hoče z gospodarsko in kulturno premočjo čimprej priličiti Poljake. Povsem dobro razumem, do so naši ljudje strastni katoličani. Naš narod je toliko pretrpel, že zdavnaj bi bil obupal nad samim seboj, če ne bi veroval v čudeže. To, kar moja Jadviga naziva malikovanje, ta brezkrajna ljubezen in spoštovanje našega siromašnega naroda do Matere božje, je meni nekaj velikega in pretresljivega. Jaz si ne bi drznila to vseti našemu narodu. Kaj naj mu damo namesto tega? Da bi mu nudilo toliko utehe kakor ta njegova iskrena in vroča vera? Nas narod je še slaboten, pa mu je treba misticizem kakor otrokom pravljic.
 
Prav sinoči smo se razgovarjali o tem. Neki Čeh je menil, kako nikakor ne more razumeti, da so naši ljudje tako neizmerno zaostali in vražjeverni. Kot geometer je živel nekaj časa po naših vaseh pa je imel priložnost, da vidi marsikaj. Nikoli ne bo pozabil neke cerkvene majske svečanosti na čast Matere božje v sosednji župniji. Pri procesiji so nosili njeno sliko iz ene vaške cerkve v drugo, ker je prav tako visela slika Marije na glavnem oltarju. Postavili so jo na oltar pod domačo sliko. Vsa cerkev je bila bogato razsvetljena s svečami in okrašena s cvetjem. Ljudstvo se je zbralo od blizu in daleč in je pelo neke posebne pesmi, kako se ena Mati božja razgovarja z drugo, jo sprašuje, ji toži, hvali njo in njeno milo gostoljubnost. Šele popoldne so spet dvignili sliko in jo odnesli nazaj, od koder so jo prinesli.
 
»Pravo malikovanje,« se je zasmejal gospod omalovažujoče. »Strašno zaostal svet!«
 
Jaz pa nisem v tem obisku ene naše vaške Matere božje k drugi našla ničesar, kar bi zaslužilo prezir in zgražanje. Nasprotno! Mojo dušo je ganila ta otroška prostodušnost našega naroda. Narod rad vse pooseblja, da oživlja in približuje svojemu srcu. Zvezde snema z neba pa se z njimi igra. Svetnike kliče z neba k sebi v goste pa tudi samo Mater božjo, najsvetejšo gospo, hoče videti čisto od blizu s svojimi resničnimi, začudenimi, nepokvarjenimi očmi.
 
Moderni Čehi tega na bodo nikoli razumeli. Preveč so stvarni za to.
 
Razgovarjali smo se tudi o našem židovskem vprašanju. A kar o tem sodijo, je na žalost resnica. Židje so se zasekali kakor pijavka v naše meso in nam pijejo kri.
 
Nikoli ni dobro, če kak narod tako zelo posejans tujim življem, kakor smo mi Poljaki z Židi. Oni tvorijo prevelik odstotek vsega prebivalstva v poljskih zemljah. Petnajst odstotkov! Razrasli so se na naši narodni njivi kakor ljuljka med žlahtnim žitom.
 
Ni slabo, če en narod meji na drugega. Na mejah je vedno bujnejše življenje, ker vsak narod brani svoje. Več se tam dviga hranilnic in šol. Če pa je narod tako posejan s tujim življem, kakor smo mi Poljaki z Židi, to ne more biti dobro. Rasni in verski predsodki so pregloboko vkoreninjeni, da bi se naroda kdaj koli zbližala in stopila. Velikemu, močnemu, kulturnemu narodu ne škodi nekaj židovske primesi. Židje so agilni, podjetni, izvrstni trgovi; izredno oživljajo domače trgovsko in finančno življenje. Francija dobro prenaša nekaj sto tisoč Židov, ki jih ima. Toda mi Poljaki jih imamo preveč. Dušé nas.
 
Komaj je izpustil materino dojko, že trguje naš poljski Žid in trguje še kot starec na smrtni postelji.
 
Trgovina je koristna in potrebna, toda tam, kjer je preveč trgovcev, trgovčkov, špekulantov in kramarjev, se pretvarja v narodno nesrečo. Pomožno sredstvo je za promet blaga, uničuje pa blaginjo ljudstva, ki mora od vsake stvari, ki jo kupi ali prodaja, plačati svoj delež celi armadi prekupčevalcev, agentov, posredovalcev in trgovcev. Ni dobro zemlji, kjer mora blago zamenjati deset gospodarjev, preden dospe iz rok pridelovalca v roke porabnika. A ta odnos so pri nas ustvarili Židje, ki od tega žive ter se bogate. Zdaj celo osvajajo naša zemljiška posestva, ogrožajo nam naš obstanek!
 
Židje so pleme zase, svobodnejši od vsakega naroda, ki v njem žive, ker se od njih ne pričakujejo in ne zahtevajo nobeni drugi obziri kakor rasni. Oni podpirajo samo svoje sorojake in nikoli ne občutijo nikakršnih političnih ali kulturnih dolžnosti, s katerimi mora računati Nemec, Rus, Poljak, če hoče biti v svojem narodu uvaževan. Povsod, kjer koli in kamor koli pridejo, pridejo z edinim neprikritim in odločilnim smotrom, da si pridobe imetje. Zato so brezobzirnejši od domačih trgovcev. Zato jih ne bremene nikaki moralni obziri, nikake dolžnosti, ki jih mora izpolnjevati domači trgovec, ker ni samo trgovec, marveč tudi član svojega naroda, član raznih nacionalnih, človekoljubnih, političnih in kulturnih društev. Domači trgovec je ozko zvezan z okolico, z vsemi onimi, ki z njimi trguje – oni so njegovi sorodniki, prijatelji, stari, dobri znanci. Z njimi se je igral, rastel, hodil v šole.Oni vedo za njegove vznesene mlade ideale, z njimi se je navduševal in razburjal, z njimi je pel, se veselil in žaloval. In vse te brezštevilne nevidne vezi med njim in njegovimi kupci ga ovirajo, da svojih odjemalcev preveč ne izrablja.
 
Pri Židih ni tega nevidnega popravka trgovske strasti za dobičkom. On prodaja drugovercem, kolikor pa trguje z rojaki, je neškodljiv, ker so ti že iz davnine zaščiteni z istim podedovanim trgovskih nagonom. Žid kot trgovec ni nikoli sentimentalen, dočim se to drugim, domačim trgovcem, vendarle sem pa tja dogaja, pa naj bodo prefrigani in grabežljivi, kolikor jim drago.
 
Žid bo šele tedaj napravil kaj za idealne težnje naroda, ki v njem živi, kadar se bo želel prilagoditi, a do tega pride zelo pozno in zelo redko. Pa če to tudi napravi, ne seže ravno pregloboko v žep. Svojo lepo gesto že napravi tako, da jo vsakdo vidi, zlasti da jo omenijo časopisi. Kot trgovec ljubi reklamo in ve, da je prav taka reklama zelo vplivna, da se dobro izplača, pa naj že bo v trgovini ali v družbi, kjer želi biti pomemben, ko se je nabral denarja. Zato gre Židu povsod dobro in se povsod nastani.
 
Pred dvajsetimi leti jo je slučajno popihal siromašen krakovski Žid v Amsterdam. Danes je tam trideset tisoč poljskih Židov in mnogi od njih so milijonarji. Ne vem, če je trgovina z diamanti bog ve kako koristna za človeštvo, za naše Žide v Amsterdamu se je pokazala zelo koristna.
 
Niti na Dunaju niti na Češkem, celo v Budimpešti ni narasla simpatija za naše Žide, odkar so jih mogli kot politične izseljence natančneje spoznati. Niso prišli samo kot siromašni begunci, potrebni in vredni tolažbe in pomoči. Mnogi od njih so se lotili trgovine pod zaščito gostoljubja in so kakor kobilice na cvetoči livadi skoro pogoltnili zadnji zeleni listič. Tako so bili željni dobička za vsako ceno, da se jih je vse prestrašilo. Kavarnarji so jim pričeli zabranjevati vstop, ker so iz kavarniških miz napravili svojo borzo, kjer so opravljali nečiste posle in dvigali cene življenjskim potrebščinam domačega prebivalstva. Na Češkem so mnogim prepovedali hoditi na tedenske sejme, ker so kupovali celo piščeta in jajca, sir in maslo z namenom, da to pozneje z dobičkom prodajo prebivalstvu.
 
Vedenje nekaterih naših poljskih Židov v tem času je na žalost kaj sramotno poglavje naše uboge emigracije pred ruskim navalom.
 
Neki Čeh mi je rekel: »Odkar poznam vaše gališke Žide, se ne bom nikoli več osmelil, da s svojim starim ogorčenjem obsodim ruske »pogrome«. Nikoli jih ne bom odobraval, toda zdaj jih razumem.«
Neki profesor mi je izjavil:«Od nekdaj sem obžaloval židovske izobražence. Tudi najbolj delavni in sposobni se ne morejo med nami ali kjer koli v kulturnem svetu prav ukoreniniti. Vedno jih še nekaj zagonetnega in nepojmljivega loči od nas. Mnogo naših čustev ne morejo razumeti. Za marsikaj nimajo smisla, kar je nam naravno. In v največji zaupnosti in bližini plane iz njih nenadoma nekaj tujega, kar nas naglo odbije. Prečesto moramo sami sebe opominjati, da moramo biti z njimi pravični. Pogosto sem razmišljal, kje je vzrok tej globoki mržnji naše krvi proti njim, mržnji, ki se javlja tudi pri najsvobodoumnejšem od nas, često povsem nehoté, celó proti naši volji. Toda zdaj, ko sem doživel to izseljevanje vaših poljskih Židov v trumah, zdaj sem prišel do spoznanja, da je židovski izobraženec tragično bitje. Saj ni mogoče, da ne pozna slabih strani svoje rase, in ni mogoče, da se jih ne sramuje, ako je rahel in tenak v svoji duši. Zdaj razumem tudi nelepo drznost, ki je lastna mnogim od njih. Potrebna jim je maska za ono, kar se globoko, globoko skriva v njihovem srcu, a to je zavest, da pripadajo rasi, ki jo ostali svet, mogoče ne povsem opravičeno – oni se tega sami bridko zavedajo -, omalovažuje. Zaman, predolog, že tisočletja so bili zajedavo pleme, razsuto po svetu kakor pleve po njivah. Zaman, vsak narod mora imeti zemljo, ki iz nje klije, ki je z njo krepko povezan s svojo korenino in ki iz nje vedno črpa novo silo. Poljedelstvo očišča dušo, napravlja jo široko, svobodnejšo in dobrohotnejšo, ker je tudi zemlja dobra in hrani vse, ki se brigajo zanjo. Židje so kakor ptičji lim, ki gnezdi v kronah dreves ter se hrani s tujimi sokovi. Tudi pozimi je zelen, pa vendarle ne prinaša plodi, ki bi se človek z njim okoristil. Lahko občudujemo židovsko žilavost, nezlomljivo moralno silo njihovega rodbinskega samoljubja, moramo se klanjati jasnosti in prodornosti duha židovskih duševnih delavcev, ki je bolj bleščeč ko pa globok, bolj dvomeč in presojevalen kakor ustvarjalen. Toda ljubiti jih ne moremo. Kajti tudi v najboljših med njimi naša kri nehote in proti naši volji občuti grehe, ki jih je njihova rasa izvršila med nami. Oni pravijo, da jih je srednjeveški ghetto napravil takšne. Toda ghetto je bil samo ena, sicer barbarska, vendar obrambna oblika priti njihovi grabežljivosti in vsiljivosti. Že stari Rimljani so vedeli na nevarno trgovsko lokavost Židov in za židovska oderuštva. A da so tudi dandanes še nevarni, so dokazale žalostne izkušnje zadnji mesecev povsod, kamor jih je zanesel izseljeniški val iz vaše nesrečne Galicije.«
 
Prijatelj, šele pišoč te zapiske, spoznavam, koliko je še reči, ki se jih nisva dotaknila v najinih pogovorih.
 
Ved, da imate nekaj najvdanejših prijateljev med Židi. Nekajkrat ste mimogrede omenili njihovo plemenitost in duševno odličnost. Toda oni so očividno izjem. To so tem bolj tragične pojave, kakor pravi oni Čeh, čem večja je njihova različnost od množice, iz katere so vznikli. Toda Židje kot množica so za nas Poljake vsekakor škodljivi in nevarni. Tem nevarnejši, ker se pri nas sploh ne prilagode, ker v svojem zasebnem življenju ne govore našega jezika, marveč svoj židovskonemški žargon, in ker na prav noben način ne sodelujejo pri kulturnem razvoju naroda, ki v njem in od njega žive.
 
To so težki problemi in kdo ve, kako jih bo rešila bodočnost. Niti svoboda niti enakopravnost nista povsod opravičeni, a zlasti ne tam, kjer bi velik del naroda, kakor na primer Poljake, zaradi njihovega neznanja in nepoučenosti izrabljali in oškodovali zvitejši sloji prebivalstva, ki nimajo prav nikakršnih moralnih predsodkov. To smo mi v Galiciji bridko izkusili, zdaj pa to tudi drugi uvidevajo.
 
Še ena novost. Marija Jablonska ne prihaja več v naš urad. Preveč je zaposlena z zasebnimi posli, da bi mogla kakor prej pomagati brati in razvrščati dopise za podporo in nasvet.
 
Moži se.
 
Že od začetka vojne je vdova pa se zdaj drugič moži.
 
Drugi v uradu ne vedo, da je vdova. Samo meni je zaupala svojo usodo.
 
Vsi smo jo nazivali gospodična. Ona pa je bila vdova.
 
»Hotela bi , da razumeta, zakaj sem to prikrivala«, mi je rekla predvčerajšnjim, ko sva šli zadnji skupaj na obed. Čez nekaj dni odpotuje na Dunaj, kjer jo pričakuje njen zaročenec in kjer se poročita.
 
»Živela sem osem let v zelo nesrečnem zakonu. Moji starši so me proti moji volji dali svojemu upniku, ki se mu je zahotelo, da ima tudi mene, ko nam je vzel vse drugo. Povedala sem mu, da ga ne ljubim in da ljubim drugega, toda on je izjavil, da ga to niti najmanj ne mot. Hoče me in mora me imeti. Imeti! Ve, da sem predobro vzgojena, da bi mu bila nezvesta, kadar nekoč postanem njegova žena, a ljubezen bo že izsilil.
 
Bil je surov in drzen človek, rad je igral na borzi in krotil konje. Njegov oče je bil plemič, mati Židinja.
 
Če ne bi občutila že druge ljubezni v svojem srcu, bi me mogoče osvojila njegova drznost. Beil je nedvomno zanimiv človek. Spočetka, prve tedne in mesece, je poizkušal vse mogoče, da me pridobi. Jaz pa sem vedela, da me je kupil kot kako stvar, pa mi je srce ostalo hladno in uporno. To ga je odbilo in je globoko užalilo njegovo ničemurnost. Odtlej me je »krotil« na drug način. Naravnost pretkano si je izmišljal na stotine načinov, kako bi me kaznoval za mojo odpornost in kako bi ponižal moj ponos. V drugem letu moje poroki mi je umrla mati, kasneje tudi oče. Otrok na srečo nisem imela. Mož me je sčasoma naravnost zamrzil. Zaradi nesrečne špekulacije je pred nekaj leti izgubil vse imetje. Vse je šlo na prodaj, tudi posest mojih staršev, ki sem jo s svojo poroko »rešila«. Ko se je iz Lvova vrnil domov, da me obvesti, kako je vse propadlo, tedaj je bil naravnost satansko zloben. ,Misliš, da mi je zal, da je vse propadlo?!, je sikal. ,Nič mi ni žal! Saj z mano padaš tudi ti! Občuti tudi ti enkrat, kako to gódi, če nimaš nič! A jaz poleg tebe nisem imel nič! Ti si me pogazila kakor črva. Zdaj te mrzim in ljubo mi je , da je vrag odnesel vse, kar sem imel. Z užitkom bom konjar na kakem tujem posestvu; ta talent sem podedoval po očetu, ali pa bom uradniček pri kaki banki, ker me za to usposablja materina kri. A ti si moja žena! Moja si, m o j a, povsod pojdeš z menoj, da veš! Ne bo več slug, lakajev, konj in kočij! Zbogom, stari grad, stari častitljivi park! Zdaj boš stanovala nekje v tretjem nadstropju Ivovske predmestne podrtije, a agenta Mojzesa Balzambauma gospa bo tvoja soseda. Zdaj boš naposled upognila tilnik. Oh, naj me zlomi življenje! Mar mi je! Saj moja usoda je tvoja usoda. Nikoli ne bo meni tako hudo, da ne bi bilo tebi še huje!
 
Oh, izpolnil je svojo grožnjo! Nerada se spominjam vsega, kar sem preživela. Bridka so bila poslednja tri leta mojega zakona, prebridka! Odkril je novo slast, da z lastnim propadanjem ubija tudi mene. Ni iskal niti mesta konjarja ali uradnika. Pomešal se je med one Ivovske kavarniške hijene, ki posredujejo posojila in kupujejo ponarejene menice, da se z njimi okoriščajo; ki zaduhajo vsako nesrečo, da jo izrabijo in ki brezdušno trgujejo s poštenjem in življenjem tistih, ki jim padejo v roke.
 
O bog, koliko sramote! Koliko ponižanja!
 
Pričel je tudi piti. Postal je zaščitnik vlačug in iskal jim je dobičkonosne prijatelje. Kvartal je in se ponašal s spretnostjo, ki je z njo znal zavajati sinove plemenitih rodbin, da so zakvartali več, kakor bi smeli in mogli.
 
In povsod me je vlekel s seboj. Na videz mi je izkazoval vse spoštovanje, toda vedela sem, čemu mu je potrebna moja prisotnost na kavarniških sestankih in klubskih zabavah. Morala sem biti priča sramotnih dejanj, to je hotel!
 
Niti sama ne vem, kako da nisem pobegnila, četudi bi morala beračiti po vaseh ali si s krvavimi žulji služiti skorjo kruha. Kakor omami kača s pogledom svojo žrtev, tako je tudi on mene omamil, mislila sem, da moram vzdržati poleg njega.
 
Često nisva imela niti služkinje, marveč samo postrežnico. ,Pojdi in očisti mi čevlje, odšel bom!, mi je zapovedal, a jaz sem ubogala!
 
Ponoči se je spomnil in je privedel v stanovanje družbo pocestnic, da jih pogosti s čajem, ki ga je kuhala njegova žena! Res, budil me je in jaz sem morala pripravljati čaj s prigrizki in igrati vlogo gospodinje.
 
Čemu sem tako ravnala? Čemu sem molče vse to prenašala ko sužnja? Ne vem!
 
Tako sem otopela, da ni bilo v meni nobene sile več, nobene smelosti za upor.
 
Pričel je pijančevati. Po cele dneve je preležal doma razmršen, zanemarjen, odvraten. Morala sem mu kuhati močno kavo, ker ga je bolela glava. Po desetkrat na dan je pil kavo z limonovim sokom. V spalnici je neprestano zaudarjal odvratno kisli duh, pomešan s kavinim vonjem in z ogabnim izparevanjem pijanega človeka.
 
Sčasoma je od ostrih pijač, raznim ameriških cocktailov z ledom in pikantnih jedi obolel na želodcu, pa je po vsaki pijanosti silno bruhal. Fuj, še danes me spreletava, kadar se spomnim, kako sem morala sama čistiti popljuvane preproge in tla.
 
Ogabno življenje! Kako da sem ga mogla prenašati!
 
Ko je izbruhnila vojna, je odšel k svojemu polku.
 
Oddahnila sem se. Po dolgem času sem se prvič pošteno naspala in odpočila. Zvečer sem legla brez strahu, da pride in me povleče za lase iz postelje. V stanovanju je bilo tiho in čisto.
 
Samo eno sem občutila prva dva, tri tedne: svoboda, svoboda! Rešitev iz večnega poniževanja, rešitev od moža, ki me je trpinčil in tolkel, če se mu je zahotelo! Lahko sem šla v park in sedla za kako uro v senco, da gledam, kako se ziblje trava, kadar jo vetrič vznemiri. Ni se mi bilo treba zvečer kričeče oblačiti in odhajati v restavracije, posedati do dveh, do treh ponoči v kavarni in čakati, da se dvigne moj mož od igralne mize! Ob devetih sem legla k počitku in sem spala mirno in globoko. Dolgo sem se zjutraj umivala, skrbno sem pospravljala stanovanje in uživala sem, da sem sama, da nihče ne kriči in ne kolne. Uživala sem, da je zrak po sobah čist, da diši po cvetju, ki sem ga prejšnji dan prinesla.
 
Kaj sem se v onih prvih tednih brigala za vojno! Nič!
 
Bila sem kakor bolnica, ki se je prebudila iz težke nezavesti, pa se za nobeno drugo reč ne briga kakor zase in za življenje, ki se spet pojavlja v njej. Ne ve za nič, ne zanima se za nič, nihče ji ni mar. Saj živi, živi in to ji je dovolj!
 
On je bil častnik, dobil je denar, da se opremi, plačo za prvi mesec in razna doplačila. Nabavil si je, kar je moral, ostalo pa je delil z menoj in s Floro, omamljivo kokoto, ki sem ji često morala streči s čajem!
 
,Veseli se!, mi je rekel. , Veseli se, zdaj odhajam!Poginil bom, ti pa boš vdova. Dobivala boš celó pokojnino! Tudi to je nekaj! In to je potrebno, dokler ne najdeš drugega… Toda pazi, nemara pokojnine niti ne dobiš… Zakaj če se napijem in spomnim, da si še ti na svetu, da si še lepa in mlada, a te jaz ne morem več tepsti, ej, ti jo še zadnjič zagodem! Pokojnina?!... Mogel bi ti pripraviti drugačno dediščino!,
 
In pripravil mi jo je!
 
Še preden sem pobegnila iz Lvova pred Rusi, so mi sporočili, da sem vdova. Moj mož je bil ustreljen kot izdajalec.
 
Ali razumete, zakaj nisem v črnem? Zakaj se zavrgla ime svojega moža? Zakaj sem skrivala sramotni pečat svoje usode, svojega zakonskega življenja pred ljudmi?
 
Kaj ne bi bilo nepošteno, da glumim žalost, ki je ne čutim? Nasprotno, hotela sem se izogniti sočustvovanju in izpraševanju ljudi.
 
Zatekla sem se semkaj k sestri. Ona je šele iz mojih ust izvedela za vso strahoto mojega zakona. Vedela je, da sem bila nesrečna, ni pa vedela, da me je gazil in trpinčil kakor sužnjo. Nihče od mojih tega ni vedel. Moj mlajši brat je umrl ne sluteč, kako žalostna je bila moja usoda.
 
Zdaj pa se možim drugič in vem, da bom srečna.
 
Tisti, ki sem ga ljubila kot mlado dekle, me ni nikoli pozabil. Postal je zdravnik. Pripovedujejo mi, da so ga zlasti reveži zelo vzljubili. Ko je izbruhnila vojna, je odšel na bojišče; tam je izvedel za smrt mojega moža in za usodo, ki sem jo imela poleg njega. Skoraj istočasno je slučajno izvedel za prebivališče moje sestre in jo je prosil, naj mu javi, kjer sem in kaj se je z menoj zgodilo. Kasneje mi je pisal naravnost. Njegova vdanost me je napolnila z novim zaupanjem v življenje. Njegova pisma so me dvigala in tešila in hitro se pričela pozabljati na vse, kar sem preživela. Kakor grozne sanje se mi zdi moj zakon, zlasti poslednja tri leta.
 
Pred tednom dni so dr. Lonskega pripeljali na Dunaj. Granata, ki se je razletela v bližini njegovega preobvezovališča, ga je ranila na več mestih. Javil mi je, da so rane lahke in brez nevarnosti in da se bodo kmalu zacelile. Spet se bom moral vrniti na bojišče, da bo vršil svojo zdravniško dolžnost. Njegove rane so ga opomnile, kako je tudi sam v resnem položaju. Želi, da postanem njegova žena. Zdaj je vojna, mi je pisal, pa ne kaže dolgo čakati in premišljati. Ne bi hotel, da se mu sreča izmuzne kakor že nekoč. Nič me ne sili. Če potrebujem še časa, da vse pozabim, kar sem preživela, počaka do konca vojne. Toda prosi me, naj pridem, da mi bo mogel tudi ustno povedati, kako me ljubi.
 
Pisala sem mu, da pridem. Da pridem kot njegova nevesta. Saj tudi jaz želim, da me nobena stvar več ne spominja na preteklo življenje. Da pretrgam zadnje vezi s preteklostjo. Toliko let sem živela pusto in grenko življenje, zdaj pa hrepenim po življenjski sreči.«
 
 
Tako mi je pripovedovala Marija Jablonska.
 
Šli sva po mestu in niti sami nisva vedeli, kako sva prekoračili most pri češkem narodnem gledališču in zašli v Kinski vrt, kjer je bilo drevje čudovito zasneženo. Sami sva hodili po poti, pozabili sva na obedin lakoto in pogovarjali sva se o čudni njeni in moji usodi. Tudi jaz sem ji v glavnem zaupala svoje življenje. Čutila sem, da moram njeno zaupanje povrniti s svojim zaupanjem. Zgodi se, da pridejo v življenju trenutki, ko je iskrenost potrebna; molk bi bil enako nepošten kakor dolg.
 
Zaželela sem ji vso srečo na njeni novi življenjski poti. Mlada je še, njena duša je še polna utvar, ki jih njen nesrečni zakon ni mogel zlomiti, ker je bil zmerom nesrečen.
 
Jaz sem mnogo modrejša od nje, veliko starejša, čeprav sem samo dve, tri leta starejša.
 
Res, prijatelj,jaz sem zelo modra.
 
Nikar se mi ne smehljajte.
 
Veliko sem premišljala o sebi, predvčerajšnjim pa včeraj in danes.
 
Ne vem, kako je to, da sem toliko modrejša od Jablonske.
 
Ali sem samo siromašnejša?
 
Ne vem!
 
Ali vsekakor se dam mnogo manj slepiti od nje.
 
Pa četudi je bila ona nesrečnejša od mene, sem jaz več doživela in več izkusila.
 
Z osemnajstimi leti sem bila srečna zaročenka in srečna mlada žena. Ona se je omožila z dva in dvajsetimi leti, a jaz sem imela tedaj že dva otroka. Tedaj sem že pričela gubiti prve utvare o možu in zakonu.
 
Jablonsko je mož tolkel in poniževal, pa je vendar moje razočaranje večje in globlje. Moj zakon se je pričel srečno, z ljubeznijo. Nobenega nasilja ni bilo v najinem zakonu. Vse, kar se je dogodilo, se je godilo pod površino, a ta je bila vse do onega dogodka z Marino na videz gladka in negibna. Moja sreča se ni zrušila naglo in nasilno, od dne do dne se je trgal kamenček za kamenčkom. Tiho, neslišno je gnila in komaj sem opazila, ko je nenadoma ni več bilo. Kdaj je umrla njegova ljubezen, kdaj moja? Ne vem.
 
Potem pa otroci!
 
Jablonska v svojem zakonu ni imela otrok, zato še goji vse prelepe utvare o otrocih.
 
Vsaka žena goji te čudovite utvare o otrocih, o svojih še nerojenih otrocih; tako lepe utvare, da ne morejo postati resnica.
 
Res, otroci so največji doživljaj žene, nekaj najlepšega in najvišjega, kar je mogla doseči. Toda vse, vse je drugače, kakor smo si predstavljale. Krasno je, veliko je, toda drugače je, kakor smo hotele, kakor smo se nadejale; ne zadovoljuje nas docela, pa naj bo še tako čudovito.
 
Želje nikoli ne mirujejo in nikoli nam niso dovolj nasičene. Vedno smo lačni in žejni. Ko dosežemo eno, zaželimo nekaj drugega. Ko dosežemo ono, za čemer smo dolgo hrepeneli, se nam hitro zazdi, da to ni tako lepo, kakor smo mislili in kakor smo se nadejali.
 
Mnogo je treba doživeti, dokler ne postane srce toliko modro, da ljubi hrepenenje bolj od izpolnitve. Ker hrepenenje je vedno lepše od najlepše izpolnitve.
 
Ko sem bila še zelo mlada, da sem se še igrala s punčkami, sem že pričela sanjati o bodočem življenju. In mislila sem, kakor mislijo vse deklice: omožila se bom s krasnim, dobrim možem, imela bom lepe, mile otroke in bom srečna. Toda življenje je mnogo bolj zapleteno od tega preprostega, ganljivega načrta mladih deklic.
 
Še nekaj sem pozabila dodati. Mislila sem: srečna bom, srečna do smrti! Me žene želimo, da je sploh vse neskončno, dolgo. Večna ljubezen, večna sreča! Deklice mislijo: srečne bomo dolgo, dolgo. Srečne bomo brez števila let, vse dolgo, dolgo življenje, dokler se nam lasje ne pobelijo in dokler ne ležemo v grob. Fantje sanjajo drugače, oni žele doseči cilj, visok, visok cilj, žele si pridobiti ljubezen in slavo, oboje – in šele tedaj umreti, ko so na vrhuncu. Oni žele višek in smrt, najrajši bi se povzpeli do zvezd, in ko bi dosegli vrhunec, bi vriskajoč skočili v grob. Me žene ne ljubimo misli na smrt, pa tudi kot deklice sanjamo o življenju, o dolgem, dolgem življenju, o večni ljubezni in večni sreči.
 
Vse deklice, vsekakor tudi one, ki zdaj hodijo v gimnazijo, sanjajo o zakonu. Sanjajo, da pride mož, izreden mož, lep in slaven, smel in blag, pameten in značajen, in da jih izbere za ženo. Bilo bi prelepo živeti s takim možem, imeti otroke in iti z njim skozi življenje odločnih in radostnih korakov. S takim možem bi bilo vse mogoče, tudi študirati, če bi jih resno veselila znanost. Glavno pa je imeti otroke, lepe in nadarjene: sinove in hčere.
 
Deček štirinajstih, petnajstih, šestnajstih let želi predvsem doseči nekaj, da bo slaven, koristen, da nekaj postane. Predvsem, pravim. Pa čeprav je zaljubljen, ne misli, kako bo snoval družino in kako bo imel otroke. Svojo prvo ljubezen preživlja dokaj površno, to je, on vidi samo svet, lepoto in omamljivost svoje mlade ljubezni, a ne misli dalje v bodočnost in se zanjo v ljubezni tudi mnogo ne briga. Deklica misli précej, ko se zaljubi, na možitev, na ognjišče, na otroke, pa če je še tako mlada. Pri fantih je življenjski nagon nekaj opojnega, bleščečega, toda meglenega, brez jasnih potez. V ženi vsebuje ta nagon že v detinstvu nekaj praktične resnobe. Ni to samo vzgoja, da se dečki radi igrajo s konjem, da radi grade hiše, da postavljajo mline na potokih, delajo smele ekskurzije po podstrešjih in se vzpenjajo na vsako drevo na vrtu, medtem ko deklice zibljejo najrajši punčko v naročju. Žena je mati že kot otrok, dočim se v mladeniču in možu budi oče zelo pozno.
 
Kaj sem prav za prav hotela reči, prijatelj?
 
Saj res, hotela sem reči, kako me je življenje izmodrilo in kako me je streznilo. Ne bom rekla, da me je razočaralo. Bila bi nehvaležna. Kajti veliko mi je dalo, zelo veliko.
 
Toda tistega, o čemer sem kot majhna deklica sanjala, mi vendar ni dalo: idealnega moža in idealnih otrok. Sicer sem pa toliko modra, da mu tega niti ne zamerim. Vem, da je idealen zakon izredna redkost. Vem, da je prav tako redka popolna, kristalno čista materinska sreča, sreča brez vsake bolestne primesi. Vem, da ni večne sreče. Sreča je v trenutkih. Življenje je spremenljivo kakor morje, življenje je vedno isto in vedno drugačno.
 
Deklice žele sebi večno srečo. Te ni. Nihče ne želi, da bi vedno sijalo sonce, čeprav ga vsi ljubimo. Dolgočasna bi bila krasota pomladanskega dne, če se ne bi nikoli menjal, Kaj niso lepe tudi solze? Tudi bolečina je potrebna, kakor je tudi smeh potreben. Življenje je kakor morje, daljno, brezbrižno, globoko. Nad njim pa minevajo dnevi, srečni in nesrečni, polni sončne vedrine, nepopisne miline, težke, sive otožnosti in obupnih borb.
 
Vendar tudi to ni tisto, kar sem Vam hotela reči.
 
Prijatelj, saj Vam je moje srce že itak odprta knjiga! Čemu bi Vam torej ne izpovedala tudi najtanjših svojih misli, ki kakor beli, komaj zaznatni oblački lete po nebu pod soncem, a na zemlji ni od njih ne sledu ne sence.
 
Ko mi je rekla Jablonska, da se spet moži, sem premišljala tudi o sebi in o svoji usodi.
 
Tudi na Vas sem pomislila. Pomislila sem tudi na to, kar mi je nekoč rekel moj Jan, da je škoda, da se midva, Vi in jaz nisva poprej sestala v življenju. Davno prej. Ker bi bila vredna drug drugega. Da sva ustvarjena drug za drugega.
 
Tudi jaz občutim v duši, da je res, kar je rekel jan. In ljubo mi je, da je tako. Vem pa tudi to, da mi ni žal, da se nisva srečala poprej. Meni je tudi to dovolj. Dovolj mi je prepričanje, da bi bili Vi za mene ideal moža, kakor bi bila jaz za Vas ideal žene.
 
Misli, da žena zelo redko sreča moža, ki v vsem ustreza onemu najvišjemu in najsmelejšemu idealu, kakršnega si je v dekliških dneh nehote ustvarila v duši.
 
Vem, da je resnično, kar o Vas mislim, in da spoštovanje, ki ga občutim do Vas, ni pretirano. Saj zdaj sem zrela že, ki more mirno presojati. Prva mladost se lahko vara. Deklica osemnajstih, dvajsetih let ne more soditi stvarno, ker marsikaj vpliva na njeno sodbo, zlasti neizkušenost pa nagon sam, ki v oni dobi tajno deluje v vsakem mladem bitju ter mu vznemirja kri in moti jasen pogled. Neizkušena mladost je nekaj prečudovitega in prekrasnega. Toda modra ni in ne more biti modra. Vse vidi ali preveč lepo ali preveč grdo, a redkokdaj tako, kakor je. Marsikaj misli, da je idealno, pa ni. Lačna je ljubezni in sreče, pa je nepotrpežljiva. In tako marsikaj krsti z imenom ljubezen, kar ni ljubezen. Ker vse, kar preneha, ni ljubezen, ni prava ljubezen. Naglo, površno simpatijo pretvarja dozorevanje organizma, prirodni nagon, mlada, vroča, vznemirjena kri v medsebojno naklonjenost, ki je redko, zelo redko resnična ljubezen. Potem pride življenje, vrste se meseci in leta. Opojnost preneha, kri se umiri in počasi, a često tudi hitro, se prično rušiti utvare in ono, kar je bilo videti spočetka kot velika in prečudovita sreča, postaja vsakdanji zakon. Obrabljena navada, izpolnjevanje dolžnosti. Rode se otroci, za kratek čas oživljajo iznova vse lepe sanje, skupno življenje krase z novimi čari. Toda tudi to mine in ta nova svetloba ugasne. Pa tudi otroci niso tisto, za čimer je težila duša, niso taki, kakor jih je želelo srce. Medtem so že leta storila svoje, izkušnja je privedla do spoznanja, da je povsod naokoli enako: isti zakoni brez utvar, isto vsakdanje družinsko življenje. Tako se umirita tudi žena in mož in malomarno dopuščata, da ju nosi življenje po istem širokem, enoličnem potu, po katerem gre tudi toliko drugih.
 
Tudi jaz sem bila taka, dokler nisem spoznala Vas. Prav tako pomirjena, iztreznjena.
 
Vi ste na novo prebudili mojo dušo.
 
Toda mogoče je dobro, da sem bila že modra. Dobro, da sem dolgo gledala življenjski resničnosti v oči. Njeni plehkosti in suhoparnosti. Dobro, da sem spoznala, kaj je zakon. Da sem bila mati, da tudi v tem nisem našla tistega, kar sem iskala.
 
Zato danes ne zahtevam od življenja, česar mi ne more dati.
 
Vem, prijatelj, če bi se sestala v najini mladosti, bi bila tako srečna, kakor sem nekoč sanjala, da morajo biti srečni ljudje, ki so vredni drug drugega. Vi bi bili pravi mož zame, kakor je rekel Jan. A jaz vem, da bi bila za Vas prava žena. Srečna in ponosna sem, da to vem. Imela bi otroke, kakršne morajo imeti srečni ljudje. Imela bi morda sina in ta bi bil plemenit in slaven, kakor ste rekli nekoč o mojem sinu, ki ga nikoli nisem imela.
 
Toda usoda tega ni hotela in jaz se ne pritožujem nad njo.
 
Tudi tako mi je dala veliko. Bogateje me je nagradila od drugih žena. Ker vem, da živi mož, ki ga morem spoštovati više od vseh drugih moških. Vem, da živi mož, ki bi ga mogla ljubiti z vso silo svojega srca in z vsem poletom svoje duše. Vem, da je moje čustvo trajno in da preneha šele tedaj, ko preneham tudi jaz. Vem, da zame ni razočaranje. Vedno Vas bom mogla spoštovati, ker vem, prijatelj, da boste vedno bolj vredni mojega spoštovanja. Vi ne boste nikoli zašli v nižine življenja. Vaša duša se ne bo nikoli poniđžala do podle misli in grdega čustva.
 
Kaj naj si želim?!
 
Marija Jablonska je šla na Dunaj, da se drugič omoži.
 
Vidite, prijatelj, če bi bila danes po kakem naključju svobodna, se ne bi nikoli več omožila. Tudi z Vami ne, prijatelj!
 
Nikar se ne nasmihajte, prijatelj! Nisem pozabila, da v načrtu Vašega zasebnega življenja ni prostora za zakon. Kajne, če govorimo teoretično, Vas zakon z menoj ne bi oviral v Vašem delu? Nasprotno, vem, da bi Vam bila pripravna tovarišica in dobra pomočnica pri Vašem delo. Vem, da ne bi ovirala Vaših idealnih prizadevanj.
 
Vaše življenjsko poslanstvo bi me prav nič ne oviralo, da bi ne postala Vaša žena, če bi bila svobodna!
 
Toda jaz si tega nikoli niti v sanjah ne zaželim, ker nočem postavljati v nevarnosti lepote, ki je med Vami in menoj in naju spaja in bogati. Če bi bila danes čisto svobodna, bi ne poželela postati Vaša žena.
 
Čustvo, ki ga čutim do Vas, ne prenese puste vsakdanjosti. Prijatelj, premislite sami! Postavila sem Vas visoko nad vse druge ljudi. Vi ste zame najboljši, najplemenitejši, najodličnejši človek pod soncem. Ni bolj požrtvovalnega, značajnega, pametnega človeka od Vas. A da bi bil zdaj ta junak vseh junakov moj pravi zakonski mož in da bi na primer smrčal ali godrnjal, če bi bila juha preveč slana, ali če bi nogavice ne bile dovolj lepo zakrpane! Ha, ha! To so sicer malenkosti, vsekakor pa bi bile na škodo idolu, ki sem si ga zgradila iz Vas in ki ga potrebujem, ker mi dela življenje višje in vrednješe.
 
Danes nisem več dovolj mlada, da me take malenkosti ne bi ovirale. Niti dovolj mlada niti dovolj neizkušena, da bi bila dovolj pogumna, da se izpostavim nevarnosti opazovanja od blizu. Tudi jaz imam svoje napake in mnogo navad, ki zanje ne vem, kako bi jih sprejel človek, ki bi moral živeti z menoj v tesni skupnosti. A zdi se mi, da tudi najlepša in najmočnejša čustva niso dovolj močna, da bi leta in leta brez škode trpela malenkostne neugodnosti, ki jih prinaša vsakdanje življenje.
 
Nekaj časa sem se zelo zanimala za zasebno življenje velikih in slavnih ljudi. Čudno se mi je zdelo, kako redko so jih razumevale njihove žene. Kos sem pa pobliže spoznala njihovo intimno domače življenje, sem uvidela, da niso bili ravno nežni in obzirni soprogi. Mnogi znanstveniki, filozofi, izumitelji, pisatelji, umetniki so bili običajno v vsakdanjosti svojega doma hudo malenkostni, zagrizeni, nagli, nestrpni, a često tudi nepravični ljudje. Njihove žene so jih spoznale z njihove najslabše strani in videle so njihove napake, ki o njih ostali svet niti slutil ni; nič čudnega, če so omalovaževale tudi njihovo javno delo. Kdor stoji pod stolpom, ne ve, kako visok je stolp, a pod svetilko je temno.
 
Ne, nikoli nisem želela in tudi zdaj ne želim postati Vaša žena. Tako povsem teoretično in prav za prav brez posebne žalosti se včasih spominjam besed svojega brata Jana: Škoda, da se nista poprej srečala v življenju! Potem ovije naglo mojo dušo z bleščečo lepoto neko daljno hrepenenje, nemogoče in neizpolnjivo. Kajti nemogoče je življenje začenjati znova. Sicer pa, kdo ve, kako bi bilo, če bi bilo tudi to mogoče? Mogoče bi bila preneumna, da bi to dojela, kdo in kaj ste Vi, moj mili, edini, nedosegljivi prijatelj, če bi Bas bila spoznala takrat, ko mi je bilo osemnajst let. Mogoče bi bila kljub temu, da sem Vas že poznala, izbrala za moža Hansa, ker je on proti ženam zdaleč samozavestnejši od Vas, A deklice še ne znajo razlikovati pravih junakov od nepravih, pravega gentlemana od posnetka. One ne vidijo, kakšen je človek, marveč ga imajo za takšnega, kakršnega si žele.
 
Prijatelj, nekaj Vam moram vendarle še priznati, ko v teh svojih zapiskih tako iskreno in brezobzirno brodim po lastnem srcu. Vedite, prijatelj, čeprav si nikdar ne želim postati Vaša žena, moram vendarle priznati, da bi mi ne bilo prav, če bi se oženili z drugo…
 
To pot imate vsekakor prav, da se nasmihate …!
 
Ne, jaz nisem dobra. Ne morem, nikakor ne morem biti povsem dobra. Nikjer in nikoli ne morem zatreti svoje ljubosumne narave.
 
Veliko bi trpela, če bi se oženili z drugo. Vendar pa še toliko verujem vase, da bi se sčasoma tudi temu priučila. Toda vsekakor bi se mi bilo treba dolgo in hudo boriti. Bolelo bi me. Tudi če samo v duhu pomislim na to, se moje srce stisne v neusmiljeni bolečini. Toda mogoče bi se vendarle znašla. O, vsekakor! Pa naj me stane, kar hoče. Morala bi rešiti vsaj prijateljstvo! Vaše prijateljstvo mi je potrebno kakor zrak, ki ga vdihavam.
 
Prav za prav je čudno, da nisem nikoli razmišljala, kaj je to, kar za Vas čutim.
 
Prijateljstvo? Ne, to je vsekakor več!
 
Ljubezen? Niti ta beseda ne ustreza povsem.
 
Ljubezen, to je v neplemenitem smislu spolna strast, želja »po posesti«, kakor se je izrazil mož Jablonske.
 
Medtem sem Vam že rekla: čeprav bi bila svobodna, ne bi želela biti Vaša žena, ne imeti Vas za moža.
 
Pa vendar Vam želim biti najbližja in najdražja od vseh žena, od vseh živih bitij na svetu!
 
Ali se spominjate, prijatelj, kaj sem Vam nekoč pisala?
 
Že nekaj let je od tega. Bila sem zelo otožna. Čutila sem se osamljeno. Pa sem si tako želela imeti vsaj eno sorodno dušo!
 
Pisala sem Vam to, pri tem pa sem postajala vse bolj vesela in vedra, kakor vedno, kadar Vam pišem. Zgrabila me je čudna blebeavost in lahkomiselnost. In napisala sem Vam eno od svojih mogoče preiskrenih pisem. Bilo je to »spovedovanje«, ali se spominjate? Oh, kaj vse sem Vam takrat napisala!
 
»Hotela bi imeti dušo, célo in lepo, čisto, veliko in toplo dušo«, sem pisala. »In glejte, Vi imate tako dušo! Vaša duša se mi zdi kakor pragozd, tako neskončna je in velika. Daleč, daleč se more hoditi po njem brez konca. In vedno je povsod tako bogat in visok! Vedno je nov, vse lepši pri vsakem koraku, bujen in krepak. Neizčrpen. V njem se da jokati in smejati, bloditi in počivat. Neizmerno je bogat. Tla so v njem mehka kakor baržun, dobra kot materino naročje. Tih je, toda njegov globoki mir daje čudovito, varno zavetišče. Diši, diši nepopisno. Zdravi in daje silo s svojim vonjem. Veder je in močan, obsežen. In visoko se dviga v čisto modro nebo. Blag je, v njem ni prepadov. Ni potuhnjen in nič grdega in nevarnega se ne skriva v njem.
 
Dajte mi jo! Kaj Vam bo? Jaz pa jo rabim, rabim! Naj bo moja. Bilo bi čudovito, če bi vedela, da je moja! Posojala Vam jo bom, kolikor je rabite za svoje delo, a naj bo moja! Rabim njeno čistost in njeno bogastvo, njeno čilost in njeno brezbrežnost!«
 
Tako sem Vam takrat pisala! Oh, to je bilo eno od mojih blaznih pisem, ki sem Vam jih včasih pošiljala z debelo napisano in trikrat podčrtano opombo »spovedna skrivnost«. Eno od tistih pisem, ki mi nanje niste smeli odgovarjati, ker jih ne bi smela pisati.
 
A najčudovitejše je prav to, da nikoli niste prekršili besede, da niste nikoli odgovarjali na moja »spovedna« pisma. Tako sem se spet in spet znova ohrabrila k novemu zaupanju, da Vam jih pišem, kadar koli se mi je zahotelo.
 
Lepo je bilo to! Vi ste bili vsekakor edini moški, ki sem mu mogla pisati brez greha, kazni in ponižanja taka pisma.
 
Tako, prijatelj, še danes ne vem, če imam Vašo dušo. Ne vem prav.
 
Saj ni mogoče, da Vam je ne bi vzela.
 
Ne, ne, vem, da je moja!
 
Ponosno in čudovito je to čustvo.
 
In zato, prijatelj, se prav za prav nikoli nisem resno bala druge žene.
 
Ne, Vaša duša je moja in jaz je ne dam nikomur!
 
 
Moj Bog! Spet je pozno!
 
Tako se igram z lepimi mislimi in spomini, a zunaj je beda, ne daleč, v Galiciji in Bukovini se bijejo strašni boji.
 
Rusi se umikajo, Naši begunci se vesele in tolažijo, da se bomo mogli kmalu vrniti v svoje hiše, če še stoje. Ljudje po gostilnah in prodajalnah se že pogovarjajo o miru. Rusi trošijo svoje čete v Karpatih, pa vendar izgubljajo na vsej črti. Oh, a jaz poznam Rusijo! Bila sem v Moskvi in Petrogradu, vozila sem se po Volgi, bila sem na Kavkazu. Vem, kako je Rusija velika in se bojim, da bo še dolgo, dolgo trajala vojna in da še ne bo tako hitro miru.
 
Kaj je z Zigmundom? Kaj s Stanislavom? Kdaj bom kaj zvedela o njih?
 
A Vi, prijatelj, kjer ste Vi? Kako Vam je? Kako in kdaj se mi boste oglasili in jaz Vam?
 
Kdo bi to vedel?! Saj celo o materi ne morem dobiti vesti. Pisala sem župniku v njeno vas, pa tudi od njega še ni odgovora.
 
Jutri obiščem svojega krščenca, ki ima Vaše ime.
 
Tudi za ono učiteljico sem se nekoliko pobrigala. Čehi gredo nam beguncem na roko, kolikor morejo. Židom je sicer tu bolje kakor pa nam, pravim Poljakom. Tukajšnji Židje so zelo bogati in veliko store za svoje ljudi. Več kot morejo napraviti Čehi za nas druge, ker imajo malo kapitalistov, a prav mnogo revnih rojakov, ki jih morajo podpreti. Ne vem, kako je to čudno: doma nisem bila nikoli proti Židom, a zlasti za ruske Žide sem imela vedno veliko nagnjenja in usmiljenja, dočim se zdaj tudi v meni vse bolj dviga odpor proti njihovi rasi.
 
Ali bi se Vi, prijatelj, name jezili, če bi to vedeli? Vi ste se vedno borili proti vsem rasnim in razrednim predsodkom. Ali zaman. Moja kri se zdaj upira proti njim, ker vedno in povsod izrabljajo položaj v svojo korist, celo kot begunci. Mi Poljaki nismo tako spretni.
 
Toda jutri hočem biti posebno marljiva v našem uradu, ko ni Jablonske. Delati hočem za dve, dokler ne pride druga na njeno mesto. Treba je iti spat!
 
Lahko noč, prijatelj! Del mojih današnjih zapiskov je kot mnogo tega, kar sem zapisala v ta debeli zvezek, prav tako »spovedna skrivnost«.